Avtentičnost

Avtentičnost je (zame) stanje zavesti, ki je samo po sebi lahko zelo osvobajajoče. Je pa seveda za resnično pristnost misli, občutkov, besed in dejanj potrebno najprej ozavestiti in preseči t.i. senco.

Senca je jungovski termin, ki ga lahko povzamem takole:
Senca je vse, kar res verjamemo, da je narobe s svetom in/ali z nami samimi.

Sestavljajo jo vse travme, kompromisi, nekonstruktivni vzorci, potlačena čustva, fucked-up strategije bega pred prevzemanjem odgovornosti za lastna čustva itd… itd…itd…

In najlepše pri vsemu temu je, da se nam lahko ob napredku v smeri avtentičnosti in ob ozaveščanju in prebujanju iz zaspanosti pogojenosti družbenih norm po robu postavi v bistvu prav vse. Napredek v smeri avtentičnosti je lahko plavanje proti toku (družinskih vzorcev, konzervativnih družbenih norm, tabujev itd…)

Bon Jovi v pesmi “We wern’t born to follolw” govori tudi o tej fazi poti v smeri avtentičnosti:

“This road was paved by the hopeless and the hungry
This road was paved by the winds of change
Walking beside the guilty and the innocent
How will you raise your hand when they call your name?”

Dejansko se ob prebujanju v avtentičnost dogajajo spremembe, krize, bitke za samostojnost, neodvisnost od staršev, sistema, in celo od svojih lastnih notranjih omejitev (moram _________ in ne smem _________, recimo).

Pot v smeri avtentičnosti lahko opišem tudi takole (tnx Bon Jovi):

“This one’s about anyone who does it differently
This one’s about the one who curses and spits
This ain’t about our living in a fantasy
This ain’t about giving up or giving in
Yeah, yeah, yeah

We weren’t born to follow
Come on and get up off your knees
When life is a bitter pill to swallow
You gotta hold on to what you believe”

Moja izkušnja (in nekaj podobnega slišim tudi v besedah tistih, ki so na poti ali pa že na cilju avtentičnosti) je, da je avtentičnost sama po sebi res lepa in nekaj zelo zelo izpolnjujočega. Za sabo pa lahko seveda potegne obilo nerazumevanja s strani okolice in posledično tudi rahlo osamljenost v svetu, kjer večina ljudi živi tako, kot narekuje družba (na račun odtujenosti od svojih lastnih občutkov, kakopak).

Koliko ljudi prav zares živi iz sebe, za sebe, drzno zvesti v prvi vrsti svojim občutkom in svojim vrednotam, ne glede na (nazadnjaško) okolje in mentalno (beri: nepristno) usmerjeno družbo? Malo, odločno premalo, po mojem mnenju.

No, kakor koli že, očitno Bon Jovi vsaj približno ve, kaj pomeni biti avtentičen, in ena njegovih pozitivno usmerjenih pesmi je tale:

Izrazite se: