Kdaj in zakaj na terapijo? (2)

Človeško bitje je, s svojo psiho, kar kompleksna zadeva. Če pogledamo po strokovni literaturi se mnenja in sprejeti pogledi na človeško psiho kar precej razlikujejo med seboj.

Poglejmo najprej behaviorizem.

V 60 letih prejšnjega stoletja je ta veja psihologije doživela, vsaj v očeh takrat nove veje psihologije, humanistične psihologije, popoln kolaps. Takratnim psihologom je končno postalo jasno, da človeškega bitja vendarle ne moremo enačiti s kurami, golobi in podganami.

Behaviorizem namreč zagovarja mehansko pojmovanje človeške psihe in med drugim stavi na pogojevanje in proces kazni in nagrad. Pojmi, kot so svobodna volja, pozitivni potenciali in duša, so za behaviorizem znanstvena fantastika. No, danes, 60 let kasneje ta veja psihologije še vedno umira oz je nekako še vedno pri življenju, predvsem zaradi vpliva farmacije in psihiatrije, ki seveda želi, da ljudje verjamemo v determiniranost in brezizhodnost.

Naslednja veja psihologije, ki je danes tudi še kar živa, predvsem na sončni strani Apl, je Freudova psihoanaliza in njene izpeljanke (transakcijska analiza, recimo).
Tudi Freud je zagovarjal postavko, da je človeška psiha totalno pogojena z nezavednim in vse, kar lahko človek naredi je, da se toliko osvobodi od jarma determiniranosti z nezavednim, da ne ravno celi dan kriči, kako hudo mu je.

Freudov doprinos k razumevanju človeške psihe seveda ne gre podcenjevati. Vseeno pa je, iz mojega vidika, njegova filozofija hudo omejena, predvsem zato, ker niti pod razno ne upošteva humanističnega pojmovanja človeške psihe in tako še kar stavi na determiniranost. Njegove teorije so žrtve pretiranega  posploševanja (tudi glede razlage sanj, denimo) in temeljijo pač na njegovem stanju zavesti. Po Wilberju bi Freuda jaz umestil na čisti Mentalni ego (ni pristnosti, ni stika s seboj in drugimi, vladajo zgolj mentalne akrobacije, odtujenost od sebe itd…).

Moderna veja psihologije, t.i. tretja sila, je humanistična psihologija. Maslow, Rogers in potem tudi njuni sodobniki, recimo Marshall Rosenberg, s svojim življenjskim primerom kažejo na to, da ljudje prav zares nismo kokoši ali golobi in da dejansko imamo v sebi potenciale, ki so povsem pozitivni in tako rekoč neomejeni.

Humanistična psihologija prinaša v seanse psihoterapije svežino, toplino ter odprtost. Nič vnaprej določenih smeri, po kateri naj bi psihoterapija potekala, saj smo ljudje vendar živa bitja z unikatnimi lastnostmi in Življenjem v Srcu, ki je svobodno.

Iz vidika humanistične psihologije je človek inherentno svobodno bitje in ima v Srcu na voljo pozitivne potenciale. Psihoterapija, ki temelji na teh postavkah, živih in že nič kolikokrat izkušenih potencialih, je iz mojega vidika lahko res učinkovita.

In tukaj se seveda stvari malce zakomplicirajo. Ljudje se na splošno sicer vse bolj prebujamo/jo in iz dneva v dan uvidevamo/jo (vsaj ljudje, ki se gibljejo v istih krogih, kot jaz sam), da so notranje omejitve sicer še kako žive, vsekakor pa niso absolutne in se jih lahko preseže…

…če se v sam proces zorenja in izgradnje osebnosti vloži res iskreni trud. Ljudje dejansko so/smo živa bitja in v Srcih nosimo neomejene potenciale, ki skozi proces individualizacije in samo-aktualizacije res lahko zaživijo v polni luči..

Prav zares ni potrebno denimo komunicirati z drugimi s cmokom v grlu, v nedogled žalovati zaradi raznih neuspehov ali prebujati se povsem brez energije in motivacije za kar koli. To niso neozdravljive bolezni (kot trdi psihiatrija/farmacija, recimo), to so samo signali, ki lahko kažejo na to, da pač ni stika s potenciali v Srcu in da je morda čas, da se glede tega nekaj naredi.

V prejšnji objavi na temo obiskovanja terapije sem izpostavil, da nas/vas prav zares v dokončnem smislu nihče in nič ne more kar tako na hitro odrešiti. Zakaj potem obiskovati terapijo?

Je mar res potrebno biti najprej več ali manj srečen, samozavesten in uspešen, da se sploh splača iti na terapijo? Hja ne. Poanta je le v temu, da je zelo dobrodošlo, da postavimo konje pred kočijo in aktivno prevzamemo odgovornost zase.

Dejansko mi (in morda tudi vam, to boste vedeli le vi sami) NI potrebno vztrajati v ne-izpolnjujočem partnerskem odnosu. Nobenega dokončnega vpliva ni, ki bi mene/nas držal v slabo plačani in nekreativni službi. Prav zares nezavedno NIMA absolutnega vpliva (in isto velja za genetiko, epigenetiko, astrologijo itd…) in NI nam treba ravnati s svojimi otročki tako, kot so z nami ravnali naši starši. Tudi v intimnem življenju je vedno prostora za napredek in NI potrebno igrati čutnih užitkov in dajati sebe in svoje lastne potrebe na stran.

Vprašanje je le, ali si dovolimo svoje težave in nezadovoljstvo priznati in ali smo voljni kaj narediti glede tega. Spremembe SO možne, na vseh področjih življenja.

🙂

 

 

 

Izrazite se: