Mentaliteta ločevanja

Disconnecting language oz nepovezovalni oz razdiralni jezik je Dr Rosenberg poimenoval  nasprotje nenasilni in povezovalni komunikaciji. In prav o tem se bom izrazil v tem Blogu.

V bistvu je kar precej premočrtno in logično: obstaja način razmišljanja in komunikacije, ki praviloma ne gradi mostove do drugih ljudi, temveč jih podira. Tak način razmišljanja in komunikacije jaz rad poimenujem mentaliteta ločevanja in razdiralni jezik. Več o tem v nadaljevanju.

Na tem mestu bi se rad najprej malce oddalil od ustaljene razlage Dr Rosenberga, da se je tak ločevalni oz razdiralni način komunikacije pričel nekaj tisoč let nazaj. Moje mnenje je, da je tak način komunikacije in razmišljanja pač del razvoja človekove (subjektivne) psihično-duhovne identitete in ni pogojen zgolj s socialno klimo oz okoljem in izobraževanjem.

Torej, nekako ne najdem pravega smisla v razlagi, da je človeštvo zatavalo v razdiralni način komunikacije (in razmišljanja) nekje ob poti enkat v preteklosti, pač zaradi takih in drugačnih dejstev in vplivov takratnih družbenih struktur (to razumem iz besed Dr Rosenberga v njegovi knjigi o nenasilni komunikaciji). A nekaj (deset, sto) let pred temi dejstvi in vplivi je pa celotno človeštvo razmišljalo in komuniciralo povsem nenasilno in povezovalno? In vsi predstavniki človeštva so bili pred tem avtentični in samo-aktualizirani? Hmm.

No, kakor koli že, ne glede na socialno klimo in take in drugačne vplive iz okolja (vzgoja, izobraževalni sistem, ekonomija itd…), gre vsak posameznik skozi dandanes povsem znane in natančno definirane faze razvoja njegove notranje psihično-transpersonalne identitete. In iz tega vidika bi rad ponudil malce drugačno razlago prisotnosti (ne nastanka) razdiralnega načina komunikacije v naših življenjih, opirajoč se seveda na Wilberjevo mapo:

odtujenost od lastnih pristnih občutkov, sledenje nekim vnaprej sprejetim in od zunaj pobranim pravilom (družbe, akademije, socialnih struktur itd…), obremenjenost s tem, kaj si drugi mislijo, razpršenost misli, kritičnost do sebe in do drugih, fokus na negativno plat življenja, nasilje do sebe in do drugih (verbalno in tudi čustveno ter fizično), devocija intelektu in mlatenje prazne intelektualne slame v nedogled, ljubezen do bežanja od prevzemanja odgovornosti za svoje misli, občutke, besede in dejanja, igranje vlog, metanje peska direktno v svoje oči, laganje, sprenvedanje, manipulacija, obsesivnost z eno ali največ parimi strategijami, igra prevlade v odnosih, ki temelji na premoči oz nadmoči, odsotnost resničnega sprejemanja sebe in drugih, popolna disociacija od lastnih notranjih potreb in hrepenenj, cilj pogovorov je zmaga, ne razumevanje, odsotnost resnične empatije, dogmatična vpetost v religiozne, politične, izobraževalne ter ekonomske sisteme itd… itd… itd…

Vse to in še več so (zame) čisto resnične in prav sijoče lastnosti nekoga, katerega nivo zavesti oz razvoja njegove psihočno-transpersonalne identitete še vedno počiva na t.i. nivoju Mentalnega ega oz Instrumentalnega jaza.

Iz svojih direktnih izkušenj lahko povem, da na tem nivoju zavesti NI pristnosti, odgovornosti, stika s seboj in drugimi, ni resničnosti v smislu pristnosti občutkov – vse je zgolj ena igra vlog, po pravilih družbe oz avtoritet, ki vendar vedo, kaj je res in kaj je prav. Kr neki, po domače rečeno.

In posameznik, ki je na tem nivoju zavesti seveda niti pod razno sam po sebi ne zmore nenasilne in povezovalne kumunikacije. Kako le? Saj se mu niti sanja ne, kaj si prav zares želi, kaj čuti in kaj potrebuje. Nima stika ne s seboj, niti z drugimi.

Značilnosti in primeri taga nivoja zavesti in takega načina razmišljanja in komunikacije, po mojem mnenju in izkušnjah, so:

  • zanašanje na pravila in smernice vedenja in delovanja, kot so:
    – moram biti _______,
    – ne smem ________,
    – spodobilo bi se, da sem _______,
    – drugi pričakujejo od mene, da sem ________,
  • izogibanje prevzemanja odgovornosti zase in svoje misli, občutke, besede in dejanja:
    – situacija me je prisilila v _________,
    – ta svet je zajeban, prava džungla,
    – partner me venomer jezi,
    – oče je kriv, ker me je zlorabil,
    – Boga ni, ker če bi bil, se mi ne bi dogajalo _______,
    – ne vem, kar zgodi se, da se znajdem v objemu moških,
  • vdanost v usodo:
    – nimam kaj, trenutno je aktiven Neptun in pač tko je,
    – moji planeti so taki, da trenutno ne morem ________,
    – pa šta ču ja….ako Bog da, onda ________,
    – ufa, moram spet poklicat šlogarco, zadnjič je tko dobro zadela,
    – hja kaj čem, tko pač je, jebi ga,
    – itd…
    – itd…

To so torej nekatere lastnosti posameznika, ki je po mojem osebnem mnenju na nivoju zavesti Mentalnega jaza. Vse lepo in prav, iz mojega vidika. No problemo.
Vsak po svoje.

Vendar, resnične iskrene in sočutno povezovalne komunikacije na tem nivoju enostavno ne gre pričakovati. In skozi ta nivo zavesti gre prav vsak posameznik, ne glede na čas in prostor bivanja.

In seveda, v istem okolju, kjer vlada več ali manj Mentalni ego in zgoraj opisane lastnosti (to je v bistvu kar naravno okolje na tem planetu, a ne), je povsem možno in realno bivati, delovati in tudi komunicirati na povsem avtentičen, sočuten in nenasilen način.

Posamezniki smo, iz mojega vidika, globoko v sebi res nepogojeni z okoljem in ravno ta svoboda nam omogoča napredek iz Mentalnega nivoja naprej, na Centurar oz Avtentični nivo in še naprej.

O avtentičnosti in samo-aktualiziranosti pa sem že pisal.

To je to.
🙂

Zelo zelo dobra knjiga meni o točno tej temi (razvoj psihološko-transpersonalne identitete) je knjiga
A Guide to Integral Psychotherapy: Complexity, Integration, and Spirituality in Practice

Naročite je lahko s klikom na slikico zgoraj.

 

Za zaključlek:

se morda prepoznate v zgornjem opisu nivoja zavesti Mentalnega ega?
Yes? No?
🙂

2 thoughts on “Mentaliteta ločevanja
  1. Ja, znano, uporabljala celo vrsto let, najprej nezavedno, prava mentalka, ha..za tem spet vrsto let zavedno, ujeta v usodo, da ne morem nič spremeniti, da si moram zaslužiti s služenjem drugim, kasneje nekaj let po garanju za druge se mi je posvetilo, da bo treba zase nekaj spremeniti in da je vse možno samo, če zares hočeš – avtentični, malo mi je bilo žal mojih najbližjih, bala sem se teh korakov, da me ne bodo razumeli dokler nisem zaštekala, da niti ne rabim, da me vsi nekaj razumejo, po moje me itak ne bodo, ker še sebe ne razumejo, .Presenetljivo, da se je šele od tu naprej razvijalo vse naglo, da sem komaj uspevala sprejemat vso to lahkotnost bivanja, odprtost, končno svobodo, občutek miru v sebi, odločnost in vedenje kaj vse pridobiš, če se postaviš zase, za vse kar ti od vekomaj pripada, uh, lahko bi naštevala še in še..kar odnese te in zaziblješ se v subtilnem, kjer je tako ljubeznivo, ha, prijazno, toplo …, najboljši je kavzal, kjer ne rabiš niti ljubeznivosti, veš kaj ti pripada, veš in sprejemaš vse, vse je možno, nič ni nemogoče, vse, kar zares hočeš.Ločiš in razpoznavaš nivoje pri drugih in te ne motijo več, ker prepoznaš kaj bo kdo naredilin kam cilja še preden ve on sam.Življenje postane veliko lažje in pestrejše, preprostejše, brez hudih pretresov.Prav zabavno je v vsakdanjem življenju, ko lahko izbiraš tudi med nivoji, Prej sem napisala, da ne rabiš niti ljubeznivosti, stem sem mislila v bistvu, da se ne rabim trudit, ker sem že to in to živim…

Izrazite se: