Največje bogastvo

Koliko je vredno življenje moje Larike?
Kakšno zavedanje o sebi, drugih in o svetu si želim, da moja deklica nese s seboj v življenje?
Na podlagi česa bi jaz rad, da se moja hčerkica odloča?

Taka in podobna vprašanja mi velikokrat pomagajo pri de-identifikaciji od mojih lastnih prepričanj in projekcij o tem, kaj je dobro za moj zakladek in da sestopim s prestola samo-pomembnosti in sprejmem dejstvo, da je njena realnost povsem enakovredna moji.
Njena čustva, njene potrebe in njeno izražanje je povsem enakovredno moji realnosti.

Spominjam se zame prav travmatične situacije iz vrtca v Sežani približno leto dni nazaj. Larika je najprej Mojci (mamici) in potem tudi meni pričela izražati nejevoljo, žalost in skrb glede igranja v vrtcu. Izkazalo se je, da uporablja ena izmed starejših vzgojiteljic vsak dan ob prihodu v vrtec komunikacijo pogojevanja tako, da ji reče: “Če ne boš lepo pozdravila, se ne boš smela igrati!”.

Ko sem izvedel za to situacijo, se mi je v glavi najprej zavrtelo, nato sem malce pogledal okoli sebe, da se prepričam, ali morda ne živimo v srednjem veku tam nekje v Afganistanu oz če smo morda v viktorijanski Avstriji, kjer je bilo vse poštrikano in zapeto od vratu do tal.
No, izkazalo se je, da živimo v tretjem tisočletju, v centru Europe v mali državici, ki očitno podpira trde in zaostale (retarded, po angleško) pristope k vzgoji otrok. Skozi um so mi švigale misli: “Pa kaj ta vzgojiteljica sploh ve, kaj počne otroku s tem pogojevanjem?! Ji ne nese pamet dlje od razdalje, na kateri ima antidepresive?!” ipd… Šakali (oz kritične misli navzven) so bili tiste trenutke res glasni.

Ko sem se malce umiril in si namenil dokajšen del samo-empatije, sem uvidel, da imam ob tem, ko slišim informacije o tej situaciji, mešane občutke.
Tu je bila seveda jeza, bes celo, žalost in tudi občutki nemoči. Prav zagotovo so se mi ti občutki pojavili zato, ker mi je res pomembno spoštovanje, svoboda ter suverenost, tako moja kot tudi suverenost moje deklice.

Istočasno pa sem imel v srcu občutke radosti, veselja in tudi ponosa. Očitno mi je namreč postalo, da z Mojco ubirava res učinkovito vzgojno pot, če se Larika čuti dovolj varna in sprejeta, da se je nama obema izrazila o situaciji v vrtcu.

V glavnem, na govorilni uri v vrtcu sem seveda umirjeno in povsem nenasilno izpostavil dejstvo, da Larika živi in raste doma v okolju, kjer ni ne duha ne sluha o pogojevanju, grožnjah s kaznijo itd… in da ji oba z Mojco nudiva veliko empatije, prostora ter podpore, da se sama odloča in izraža. Starejša vzgojiteljica, torej ta, ki je uporabljala komunikacijo pogojevanja v odnosu do Larike,  niti pod razno ni razumela tega (če  sklepam po njenih odgovorih in komentarjih).

Gospo vzgojiteljico sem vprašal, kaj bi ona raje, da jo Larika pozdravlja zaradi strahu pred kaznijo ali zato, ker jo spoštuje in ker se sama odloči za pozdravljanje. Tudi tu ni prišlo do razumevanja, sodeč po njenemu odzivu: zanjo je strokovni kurikulum oz njihov strokovni program pomembnejši od življenja v Lariki. Pozdravljati je pač treba in pika. Če ne, pa sledi kazen.
OK.

No, kaj bi rad izrazil v tem Blogu?

Dediščina, katero nudim moji Lariki je zavedanje, da je svobodno bitje, živo, edinstveno in v skladu s tem v odnosu z njo tudi delujem. Osebno niti v sanjah nočem, da Larika počne stvari v svojem življenju zaradi prisile, iz strahu pred kaznijo ali zato, ker so ji drugi rekli, da mora oz da ne sme.

Pomembno mi je, da stvari počne iz notranjega nagiba in ne zaradi strahu, prisile ali zaradi manipulacije. To v praksi pomeni, da mi je zelo pomembno, da Larika počne stvari zato, ker se njej zdijo smiselne in pomembne, na pa zato, ker se pokori meni ali komu drugemu.

Res si želim, da moja deklica nese v svet zavedanje o sebi kot o unikatnemu bitju, ki ima vselej izbiro. Izbiro glede miselnosti, čustvovanja ter tudi delovanja. Le zakaj bi želel, da se Larika nauči živeti po nekih rigidnih pravilih, ki ne podpirajo življenja v njenem malem srčku?

Zelo mi je pomembno, da se moj otrok odloča vedno na podlagi svoje lastne presoje, lastne izbire, ne pa na podlagi ustrahovanja ali prisile s strani odraslih oz avtoritet.

Rad bi, da Larika (ko bo starejša) zna prepoznati potrebe pri drugih ljudeh in da jih zna ločiti od njihovih občutkov. Odgovornost za občutke je na strani vsakega posameznika, in želim si, da se Larika nauči prevzemati odgovornost za svoje občutke, misli in dejanja. To pa je izvedljivo, po mojem mnenju le, če ji je na voljo veliko ljubezni, podpore ter empatije.

V ozadju teh mojih želja so vsekakor potrebe po svobodi, spoštovanju ter učinkovitosti ter tudi po ljubezni. Vedno mi sicer ne uspe, vsekakor pa večino časa delujem v odnosu do moje Larike v skladu s temi notranjimi potenciali.
Zavedam pa se, da se lahko ravno ob njej še veliko naučim.

🙂

 

4 thoughts on “Največje bogastvo
  1. ojoj:) Meni se zdi, da malo preveč komplicirate in zavedajte se, da bo vaša deklica morala celo življenje spoštovati določena pravila, hoditi v službo, plačevati položnice in da je ne morete zavijati v vato in jo vzgajati na način, kaj bo naša Larika želela tako bo…. Ni pa prav od vzgojiteljice +, da na takšen način reče…se strinjam…ampak vaš odziv na vse skupaj se mi pa zdi pretiran:) lp

  2. Nika pozdravljeni,
    hvala za komentar.

    Mi je pomembna jasnost in ob vašem komentarju se lahko še bolj izrazim.

    NI ravno tako preprosto, kot zgleda, da ste razumeli vi.

    V objavi zgoraj v bistvu govorim o psihološkemu stanju zavesti, ki se mu reče Avtentičnost. Na Blogu pišem tudi o tem, vabim vas, da si preberete lastnosti osebe, ki je avtentična in samo-aktualizirana oz živi direktno iz sebe (ne pa zgolj na podlagi nekih pravil, groženj, dogme, iz strahu itd…)
    Link: http://integral-life.eu/samo-aktualizacija-avtenticnost/

    Lara naj se odloča sama, na podlagi svoje izbire, ne pa pod prisilo ali iz strahu pred kaznijo. Saj ni mrtva stvar, saj je vendarle živo bitje, sposobno živega sodelovanja v življenju in izražanja svojih potencialov.

    Zavijanje v vato?
    Hmm. Iz mojega vidika je ravno obratno. Prevzemanje odgovornosti zase in za svoje občutke in odločitve zame ni zavijanje v vato, še zdaleč ne.

    Ne vem, kot kaže ne govoriva o isti stvari.

    Menim, da je otrokom, predvsem pa staršem, precej lažje kar slediti neka pravila, kot pa živeti iz sebe. Biti v stiku s svojimi občutki in potrebami in živeti v skladu z njimi navzlic avtoritetam je definitivno težje kot pa nemo slediti pravila in se pokoravati avtoritetam.

    In moderna razvojna psihologija in normalni vzgojni pristopi temeljijo na spodbujanju kreativnosti, izbire in samostojnosti otroka, ne pa na pogojevanju, grožnjah s kaznijo in posiljevanju s pravili. Saj dejansko res ne živimo več v srednjem veku, no.

    In v svojem srcu imam čisto veselje, ko pomislim na to, da se je moja Larika odločila izraziti svoje občutke o pritisku nanjo in se tako v bistvu postaviti zase (z najino pomočjo, seveda).

    Pretiran odziv?
    LOL Prav gotovo.
    Sploh tiste moje mentalne akrobacije (v sistemu NVC-ja oz nenasilne komunikacije temu rečemo šakali) ob tem, ko sem izvedel za situacijo v vrtcu, so bile čista in popolna drama. Sam temu rečem tudi razdiralni način razmišljanja in komuniciranja (link: http://integral-life.eu/mentaliteta-locevanja/)

    Drugače pa za dobrobit svojega otroka pretiravanje ne obstaja, zame. V okviru nenasilne komunikacije, vsekakor ne.

    Nika, da ne bova govorila samo o meni, a ne, vas lahko nekaj vprašam?

    Koliko je vredno življenje vašega otroka?
    Kakšno zavedanje o sebi, drugih in o svetu si želite, da vaš otrok nese s seboj v življenje?
    Na podlagi česa bi vi radi, da se vaš odloča (na podlagi svoje izbire v srčku ali iz strahu pred kaznijo, recimo)?

    Hvala vam za vaš čas.
    🙂

  3. Tudi sam imam majhne otroke, ki hodijo v vrtec. Po mojem mnenju je najpomembnejše, da gledamo na otroke, kot nam odraslim povsem enakovredna bitja, s svojo subjektivno realnostjo , hrepenenji in potrebami, in si zaslužijo biti najmanj slišana in razumljena, če ne še kaj več.

    Primer iz našega vrtca je sledeč. V skupini mojega petletnega sina morajo vsi otroci spati po kosilu ( razen enega, ki se lahko v tem času igra, po pričevanju vzgojiteljice zato ker je njegov oče zelo vplivna oseba, ki zahteva da njegov otrok ne spi v vrtcu in so v tem primeru nemočne). In celo ravnateljica podpira takšno diskriminacijo. Halo!

    …… in posledično imajo baje probleme z mojim sinom, ki se menda nikakor ne umiri na ležalniku in noče zaspati. Verjetno zato , ker posluša sebe in svoje občutke in ve da tega spanca ne potrebuje, celo sam je predlagal vzgojiteljici, da bi v tistem času risal.

    Ima torej pravilo ” da on pa mora zaspati (ker njegov oče ni tako vplivna oseba)” res kakšen globlji vzgojni smisel in namen, ali je postavljeno samo zato. ker je vzgojiteljica tako rekla!

    In potem se sprašujem kakšna sporočila dobiva s tem moj sin.Se počuti razumljen. slišan, hmm? Kakšne mentalne vzorce, mnenja, prepričanja si bo o sebi, drugih, svetu ustvaril že pri petih letih?
    Verjetno nič kaj spodbudne in konstruktivne v smeri njegove avtentičnosti v življenju, izražanju svojih potencialov kar je po mojem mnenju predpogoj za izpolnjeno življenje.

    Sam ga po pogovoru z njim in vzgojiteljicami seveda pri tem povsem spodbujam in podpiram (tudi slučajno se mi ne zdi da ga s tem zavijam v vato, mimogrede), ker iz lastnih izkušenj vem, kako pomembno je v življenju delovati iz sebe, lastnih občutkov, iz zavedanja svojih potreb, s čimer dejansko prevzameš odgovornost zase in za svoje življenje.

    Strinjam se, v življenju bo moral spoštovati določena pravila, če bo želel funkcionirati v tem svetu, vendar pa mi je kot staršu zelo pomembno, da se moj otrok že sedaj zaveda, da ima možnost izbrati, katera pravila bo upošteval, spoštoval, da lahko izbere tista ki so v skladu z njegovimi notranjimi potrebami, željami , hrepenenji. Skratka, da upošteva določena pravila, ker je sam tako zavestno izbral in ne ker jih MORA upoštevati.

    LP Grega 🙂

  4. Grega hey, hvala za prispevek.

    Ja, tudi glede spanja v vrtcu so bile lansko leto v vrtcu situacije, v katerih ni bilo spoštovanja, enakovrednosti in nenasilja.

    Poslušati oz zavedati se svojih občutkov in potreb je za otroka res nekaj lepega in dragocenega. In to je velikokrat v nasprotju s pravili in splošno sprejetimi normami naše družbe in predvsem onstran večine vzgojnih pristopov v vrtcih.
    🙂

Izrazite se: