Nasilje

Opažam, da se ljudje na splošno kar precej zavedajo(mo) nasilja v naši družbi in v svetu. Trenutno je pereča kriza beguncev in nedvomno je situacija res hudo nasilna. Niti predstavljati si ne morem, kako bi bilo, da bi s hčerkico izgubila dom in se v popolni negotovosti podala na beg v neznano.

No, v tem blogu bi pa rad spregovoril o nasilju, ki je, iz mojega vidika, še bolj uničujoče od nasilja, kateremu smo priča v naši družbi in v svetu. Le-to je, spet iz mojega vidika, tudi razlog za nasilje, ki se manifestira na zunaj.

Dilgo Khyentse Rinpoche, priznani Mojster Mahamudre, je po smrti svoje hčerke, vseh treh Učiteljev in izgubi svoje ljube domovine, Tibeta, zapisal:

“A beautiful country is a dream-like illusion. It is senseless to cling to it. Unless the inner forces of negative emotions are conquered, strife with outer enemies will never end.”

(prosti prevod:
Lepa dežela je kot sanjska iluzija. Nima smisla vezati se nanjo. Vse dokler se notranje sile negativnih čustvenih stanj ne premaga, se bitka z zunanjimi  sovražniki ne bo nikoli končala.)

Govorim seveda o odnosu do sebe oz o nasilju nad seboj.

Človeška psiha je vsekakor kar kompleksen fenomen vendar vseeno ne bi dal roke v preveč vročo vodo in dejal: hja, ljudje se pač ne zavedajo svojih lastnih notranjih disharmonij in izbir, ki so jih pripeljale v trenutno stanje.

Sorry, moje mnenje in tudi izkušnja je drugačna. Vse je izbira, pa naj si to priznam/o ali ne oz. naj bo to zavestna ali kao nezavedna izbira.

Moja življenjska izkušnja in tudi izkušnje iz dolgoletnega vodenja seans psihoterapije je, da se ljudje preklemano dobro zavedajo/mo svoje vedno prisotne izbire in seveda istočasno tudi zelo prikladnih taktik izogibanja soočanju z globljo realnostjo v sebi in predvsem prevzemanju odgovornosti za svoje misli, čustva, besede in dejanja. Vendar je tako enostavno in lahko zatekati se v obrambne mehanizme projekcije, altruizma, zanikanja itd.

Vsakič, ko se posameznik odloči in naredi nekaj proti sebi, proti svoji volji in proti svojemu srcu in tako v bistvu zanika Življenje v sebi in v Srcu – tudi to je nasilje.

Namesto iskrenega izražanja svojih občutkov in hrepenenj oz svoje realnosti, se naš posameznik zateka v priučene igrice, igranje raznih vlog in s tem povsem sam dovaja razdiralnost v svojo notranjo psihološko klimo. Okolje, starši in drugi ljudje pri tem nimajo nobene direktne veze. Neuro-biološko nemogoče je, da nam drugi ali pa okolje direktno sprožijo srečo ali nesrečo v srcu.

In seveda, energija Življenja v srcu se vselej skuša izraziti, pokazati in ob zanikanju le-te se porajajo negativna čustvena stanja v obliki jeze, nemira, strahu in morda celo sovraštva.

In kam gre vsa ta samo-generirana energija? Nikamor. Energija se ne more kar izničiti in ne more nastati iz niča. Ergo, vsakič, ko se posameznik odloči narediti naredi nekaj proti sebi, proti svojim tendencam in hrepenenjem v Srcu, je reakcija vedno ista: negativna čustvena stanja.

In ta energija negativnih čustvenih stanj ne more nikamor, vse dokler se jo prav zavestno ne občuti in izrazi. In to je seveda lahko velik problem. Posameznik potem izraža svoje notranje disharmonije navzven, v odnosih, praviloma s kazanjem prsta na druge.

Heh, v bistvu je to prav ironično: z namenom povezovanja z drugimi in z namenom izogibanja samoti, se dogaja prav to: osamitev in prekinitev stika z drugimi.

Obstaja pa, iz mojega vidika, še ena vrsta nasilja, o kateri se niti ne govori preveč naglas, kot kaže. To je nasilje, ki ga poraja gradnja svojega ega, čaščenje t.i. avtentičnosti in sledenje tistemu vselej prisotnemu vplivu temelja materialne zavesti: jaz in moje.

Verjetno so te besede malce težje za prebrati in me bo/bi večina avtentikov, torej posameznikov, ki si prizadevajo doseči in vzdrževati avtentičnost (nivo Avtentičnosti oz Centaur, po Wilberju) vsaj malce po strani gledalo, vendar dejstvo je, da Avtentičnost še zdaaaaaleeeeč ni vse, kar nam človeška zavest nudi.

Koncept “jaz in moje”, ter “jaz sem jaz in ti si ti”, ter razmišljanje, ki izvira iz tega koncepta (vse, kar lahko naredimo je, da se skušamo (empatično) vživeti en v drugega), je iz mojega vidika res močno nasilno dejanje nad Seboj in Drugimi oz nad področji zavesti, ki presegajo Avtentičnost.

V bistvu je tak način razmišljanja lahko v odnosih precej destruktiven. Postavlja namreč omejitve tam, kjer jih v bistvu sploh ni oz ni res nobene potrebe, da bi obstajale.

Moje opažanje je, da se predvsem v partnerskih ali prijateljskih odnosih prav zaradi Avtetničnosti oz prav v imenu Avtentičnosti, dogajajo res čudne (beri: nasilne) stvari.

Moja izkušnja je, da se s sledenjem vtisa v umu (jaz in moje), ki neprestano vnaša ločenost v notranjo psihično klimo in s tem tudi v odnose, v bistvu prav uspešno oddaljujem od svoje prave narave in s tem od res trajne sreče.

Imamo svoje stanovanje, svoj avto, svoje poglede in svoje kognitivne procese. Vsak lepo na svojem bregu oz na svojem lepo urejenem otočku Avtentičnosti.

In kam nas je to pripeljalo?

Navkljub strokovni literaturi in tudi lastnim izkušnjam iz preteklosti iz nivoja Avtentičnega jaza pravim, da si prav zares nihče (morda razen psihotikov) NE kreira svoje realnosti. Ego oz Avtentični jaz seveda igra svojo glasbo, glasbo v ritmu “jaz in moje” ter “sam si kreiram svoj svet”.

Boring. Dolgčas.

Kaj posamezniku potem še preostane?

Mir, svoboda, free falling, daaaaleeeč onstran družbenih in osebnih igric, onstran vseh možnih struktur, brez neprestanega tekanja in vlaganja energije v spremembe v sebi in v okolju.

Morda je čas, da se posameznik počasi poslovi od pumpanja svojega ega in se morda počasi res odpre in preda tistemu, ki že je, Večno in Popolno: transpersonalni Subtilni ali Kavzalni jaz.

🙂

 

 

 

 

Izrazite se: