Potrebe vs Strategije (II.)

Notranja hrepenenja, (ne)izraženi in (ne)izživeti neomejeni potenciali oz t.i. potrebe (needs), se zame dejansko razlikujejo od zunanjega delovanja oz od t.i. strategij, s katerimi naj bi zadovoljeval te potrebe.

In v mojem primeru je bilo ena zelo globoko hrepenenje tako zelo in povsem zlepljeno z določeno strategijo, da tega niti pod razno nisem opazil.

Še nedavno tega sem bil namreč prepričan, da je meditacija moja bistvena potreba. No, vsaj tako sem v svoji zmedenosti verjel in tudi živel. Dejansko sem imel občutek, da brez meditacije mi res živeti ni.

No, in tukaj se nahaja že prva rdeča zastavica:
kadar koli imam občutek, da brez nečesa ne morem živeti, je to zame (sedaj) jasen znak, da je v igri strategija in ne globlja realnost. In fokus zgolj na strategije je zame povsem zgrešena investicija časa in energije, ki me “vodi” v notranjo disharmonijo, omejeno dojemanje in zakrčeno življenje.

Dejansko sem bil tako izrazito navezan na meditacijo (ki je seveda čistokrvna strategija in še zdaleč ne potreba ali notranje hrepenenje), da sem imel občutek, da izgubljam čas, kadar nisem bil v meditaciji; in že tako ali tako sem v meditaciji preživel po več ur vsak dan. Moja nedoslednost in pomanjkanje vpogleda sta lepo dodajala k notranji disharmoniji in tenziji. Ufffaaaa.

Ampak notranje potenciale oz hrepenenja oz potrebe lahko izražam in živim in delujem v skaldu z njimi na malo morje načinov, in fokus na zgolj eno samo samcato strategijo je v bistvu zame samomor iz zasede.

Notranja globlja realnost, ki je napajala strategijo meditacije je v mojem primeru mogočna Živost (Aliveness), in ta Živost mi je tako dragocena, tako pomembna, da sem se v svoji zmedenosti popolnoma posvetil zadovoljevanju te potrebe s strategijo meditacije. Kakšen cirkus! Ma halo! Kr neki.  Namesto, da bi se fokusiral na to Živost v srcu direktno in jo tako bolj jasno zaznaval in jo tudi lažje izražal ter živel, sem ovinkaril in skušal zadovoljiti to notranje hrepenenje z meditacijo. Jao jao.
Oh well…

No, kakor koli že, sedaj mi je kristalno jasno, da je meditacija zgolj ena izmed dejavnosti, s pomočjo katere lahko izražam Živost. S pomočjo meditacije lahko edinole dodajam k tej Živosti oz k potrebi po Živosti, nikakor pa jo ne morem v popolnosti zadovoljiti. Ravno obratno! To Živost lahko živim, izražam in delim z drugimi in svetom na več načinov, ne samo z meditacijo! Notranji potencial Živosti, Življenja, se lahko izraža skozi vrsto strategij! Kakšna potrata Živosti je sedaj zame uporaba le-te samo v meditaciji!

Neposreden učinek tega novega razumevanja je, da sem v vsakodnevnem vrvežu bolj sproščen in Živ, saj nimam več občutka, da izgubljam čas. Še več, jasno mi je tudi, da lahko živim to dragocenost (Živost) v meni  tako ali drugače, ne zgolj v meditaciji. Recimo z mojo malo hčerkico Lariko, na predavanjih, v seansah, ma kolesu, pri plavanju, med HP-jem LOL, med tekom itd… In kadar meditiram, se lahko sedaj zaradi večje odprtosti potopim v transpersonalna stanja zavesti globlje kot kdarkoli prej!

Strategije so zame materialne, mehanske in spreminjajoče se komponente Življenja, medtem ko so notranji potenciali nematerialni, transpersonalni in po svoji inherentni naravi brezmenji in večni.

🙂

No, po tej celotni drami zlepljene potrebe s strategijo, sem sedaj vedno pozoren, da slučajno ne dojemam še katere strategije kot nekaj, brez česar ne morem živeti.
Življenje je (trenutno) zame ekspanzija, dihanje, dajanje in prejemanje, Živost in Svežina in ne neka slepa zakačenost v enosmerno cesto ene same strategije.

Yes.
🙂

Hvala vam.

Izrazite se: