Ranljivost

Ranljivost je zame iz vidika vsakdanjega življenja tista kvaliteta srca, ki mi doprinese k notranjemu miru kar največ.

V tem kontekstu ranljivost ne pomeni smiljenje samemu sebi, pozicija oz notranji stav žrtve ali upornika. Ne. Ranljivost zame pomeni biti to kar sem, z vsemi bremeni in križi preteklosti in lepotami sedanjosti, v stiku z Življenjem v sebi in tako zelo zelo Živ.

Pomeni tudi spontano odprtost, ki mi omogoča jasno zaznavo svobodo izbire in me praviloma odene v toplo zavetje varnosti kot debela in topla volnena odeja. Da, biti odprt in sprejemljiv a vseeno z jasno postavljenimi mejami in zavedanjem svobode v srcu in zaupanjem v moč Življenja v drugih.

Pomeni tudi pokazati svoje občutke, pa četudi so to občutki nemoči, negotovosti, strahu ter jeze. In seveda tudi pokazati občutke veselja, radosti in miru. Izražati svoja hrepenenja in svoje Bitje tako, da jih/ga živim, ne samo govorim o njih/njemu, brez zatekanja v filozofske sisteme, recimo. Preprostost in Resnica.
Zavedati se tistega mehkejšega dela notranje psihične dinamike in klime v prsih in vso dogajanje v srcu enostavno sprejeti brez cirkusa in drame, brez vpletanja drugih.

Vendar ta “mehkejši” del v srcu ni zgolj ranljivost ampak tudi neskončna in globoka Zavest, Moč in Energija. Ranljivost kot Moč in Zavest. In to zavedanje (transpersonalnega dela moje identitete) je zame res osvobajajoče.

Vendar kako je možno, da je kvaliteta ranljivosti (zame) lahko tako osvobajajoča?

Ne vem.
Trenutno pa mi na misel prihaja to: ranljivost je zame ekvivalentna odprtosti in stiku z globljo realnostjo v mojem srcu. In čeprav to praviloma pomeni, da sem lahko na robu solza, je ta stik tako silno močan, da presvetli mentalne akrobacije, ki jih kot v cirkusu zganja moj um.

Da, jaz sem jaz in ti si ti (glede na avtentični nivo), ampak istočasno je Življenje v meni povsem identično Življenju v tebi (onstran ločenosti avtentičnega nivoja – transpersonalno oz duhovno). In to, točno to zavedanje je res globoko izpolnjujoče.

V praksi to pomeni, da se me dotakne (zaznavam kot, da se vse to dogaja meni, v meni) skoraj vse, od sončnega vzhoda, do burje tukaj na Krasu, pa do disharmoničnih misli in dejanj tudi popolnih neznancev, pa do vdanosti in zaupanja moje hčerkice, do laži in manipulacij ljudi, ki so mi blizu, pa do sreče in spontanosti v očeh otročkov itd… Pozornost ni torej samo na žalosti, nemoči, ranljivosti in negotovosti ampak tudi na moči, sreči in vseprisotni Zavesti, ki je zame tako dragocena, da se tega ne da opisati.

Kot bi bil povsem odprt in na voljo vsemu a istočasno povsem nenavezan in zgolj priča vsemu dogajanju, priča, ki nima izbire in lahko samo opazuje. Heh, kar precej posrečen opis Kavzalnega transpersonalnega nivoja zavedanja, vidim sedaj.

Ranljivost kot stanje zavesti, odprtosti in kvalitete stika z Življenjem v sebi in v drugih –  nenavezanost in svoboda in istočasno intimna povezava z vsemi in vsem.

Does any of this make any sense?

🙂

 

2 thoughts on “Ranljivost

Izrazite se: