Skoki čez plot?

Pri temeljitemu razvoju psihološko-transpersonalne (duhovne) identitete oz po domače pri osebnemu in duhovnemu napredku velja eno zanimivo dejstvo, katerega bom v tem Blogu opredelil iz več zornih kotov.

Dejstvo, o katerem bo tekla beseda je: there is no jumping oz skakanje (prek nivojev razvoja zavesti) ne deluje.

There is no jumping. Skakanje (čez plot nivojev zavesti) ne deluje zares. To v praksi pomeni, da prav zares ni mogoče biti prav zares transpersonalno oz duhovno trajno realiziran brez predhodne osvojene avtentičnosti in samo-aktualiziranosti

Bolj enostavno povedano, prav zares in trajno je možno biti zavesten duhovnih nivojev zavesti in s tem tudi razmišljati, čustvovati, komunicirati in tudi delovati v skladu s njimi, šele po soočanju in čiščenju t.i. sence.

In tle se velikokrat duhovni aspiranti kar precej širokega kroga ujamemo v past. Negativnosti v obiliki potlačenih travm, čustvenih stanj (jeza, žalost, sram, tesnoba, sovraštvo, bes itd…), nekonstruktivnih mentalnih vzorcev (sem slaba, manjvredna, ne zaslužim si dobrega, moram trpeti, nimam izbire itd…), ki se manifestirajo v obliki težav v življenju in morda celo fizičnih bolezni – vse to je vendar negativno, temno in prav nič duhovno! Torej, dajmo se vsemu temu lepo izogniti biti duhovni, ljubeči, svetli in sveti.
Namesto soočanja s problemi v življenju, dajmo raje prepustiti odgovornost za življenje zvezdam in planetom oz astrologiji in namesto čiščenja potlačenih čustev, dajmo raje redno buljiti v angelske karte.

No way. Napaka, vsaj na podlagi mojh dooooolgooooletnih izkušnjah, tako pri delu na sebi in v seansah psihoterapije. Tako enostavno ne gre; razen seveda, če sem zadovoljen s t.i. New age realnostjo. New Age je namreč zelo znan po temu, da se na vse kriplje izogiba vsem negativnostim, seveda v imenu duhovnega napredka. Vse OK. 🙂

There is no jumping. Skakanje niti ne deluje, no. 🙂

Če pogledamo obravnavano tematiko skozi prizmo integralne paradigme, dejansko poteka razvoj zavesti prek določenih stanj in nivojev, ki kot kaže, veljajo prav za vsakogar. In pred duhovnimi nivoji (Subtilni, Kavzalni in Nedualni, po integralni paradigmi) obstaja zelo specifičen in pomemben nivo: Avtentični nivo oz Centuar.

Za ta nivo je značilno, da je zanj potrebno najprej ozavestiti in preseči senco, travme, težave v življenju, zunaj pobrane strukture, dogmatične vpetosti v razne sisteme (religiozne, izobraževalne, socialne, politične itd…). Pot osvobajanja in duhovne samorealizacije se prične in je pogojena z delom na preseganju svojih notranjih negativnosti, ne pa z meditacijo.

In iz tega vidika je izogibanje temni plati moje/naše psihe v bistvu zelo uspešno izogibanje resničnemu in trajnemu duhovnemu napredku. Odrekanje željam, zanikanje svojih lastnih avtentičnih potreb, odrivanje stran materialnih užitkov ter s tem dajanje sebe in svojih talentov na stran tako niti ne vodi v duhovni napredek, po mojih izkušnjah. Tak pristop prej vodi v neprizemljenost, nevrotiko ter bežanje od realnosti tukaj in sedaj.

Kaj je živo v vas samih, v vašem srcu, ob tem ko berete te besede?

<pavza>

 

Na tem mestu bi izpostavil še eno pomembno stvar:
meditacije in ostale metode duhovnega razvoja niti ne pomagajo pri čiščenju sence (oz reševanju problemov v življenju, preseganju čustvenih negativnosti itd…). Ne. Meditacija in ostale metode duhovnega razvoja pač nudijo to, duhovni razvoj.

Zato je zame investicija časa in energije samo v meditacijo kar precej zgrešena strategija. Meditacija ne more trajno rešiti mojih finančnih težav, težav pri izražanju potreb ali v spolnosti. Meditacija ne more trajno odstraniti strahu in ostalih občutkov ob avtoritetah, ker ni prava metoda za to.

Za čiščenje sence in reševanje problemov in s tem za pripravo terena (živčnega sistema, žlez z notranjim izločanjem itd…) za resnične transpersonalne oz duhovne izkušnje, je zelo dobra in učinkovita strategija natančna in strukturirana pomoč, recimo psihoterapija. Seveda, psihoterapija naj bo vsaj humanistična ali transpersonalna; psihiatrično tabletkanje in mentalne akrobacije psihoanalize vendarle morda ni dovolj.

Torej, če povzamem na kratko:
zame je izogibanje negativnostim v sebi več ali manj zgrešena strategija. To tako ali tako ne vodi nikamor,(vsaj v mojem primeru ni, no). Sploh pa to ne vodi v duhovni napredek, ki se lahko prav zares razcveti šele po doseženi samo-aktualizaciji in avtentičnosti. Biti zares duhoven brez prej osvojene avtentičnosti (oz brez presežene sence) je (zame) kar precej močna iluzija.

Je pa vse napisano zgoraj seveda zgolj moja subjektiovna realnost in kot taka verjetno velja zgolj zame. Vsakdo ima svobodno voljo prav je tako.
🙂

Izrazite se: