Strategije, čustva in potrebe (II. del)

Po objavi bloga na temo osnovnih principov NVC-ja oz. strategij, čustev in potreb (blog lahko preberete tukaj >>), so se pojavila določena dodatna vprašanja. Hvala vam za to, mi je pomembna jasnost in tudi razumevanje in z veseljem odgovorim na vsa vprašanja.
🙂

Here we go:

VPR:
Na vašem Blogu sem prebrala, da priporočate soočanje s stvarmi iz preteklosti tako, da se določena situacija podoživi kot se je zgodila. Malce me je to zmedlo, ker sem prav na seminarjih NVC-ja slišala, da je pomembno zgolj to, kar je trenutno živo v meni. Rabim več informacij o tem, več jasnosti. Hvala vam za odgovor!

ODG:
Hvala vam za vprašanje.

Ja, obstaja seveda veliko pristopov osvobajanja od mentalno-čustvenih preprek in sledenje trenutnemu toku Življenja (torej, fokus na tem, kar je živo tukaj in sedaj) je eden izmed njih.

Pri vodenju NVC seminarjev in delavnic se sam rad opiram tudi na 20+ let izkušenj iz vodenja humanistične (psiho)terapije. In te izkušnje kažejo, da je pri določenih, predvsem travmatičnih izkušnjah dejansko dobrodošlo, da se s samo travmo soočimo ne zgolj prek morebitnih posledic oz rezultatov travme (torej, kar je morda trenutno živo, tudi kot posledica travme), temveč prav direktno, s podoživetjem občutkov, ki so bili živi takrat (morda tudi 25 ali še več let nazaj).

Tak pristop, po mojih osebnih izkušnjah in tudi na podlagi opažanja iz seans terapije, je seveda precej zahtevnejši. Opažam, da se ljudje večinoma težko soočamo s hudimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti in poudarek zgolj na temu, kaj je živo tukaj in sedaj morda ne “ozdravi” tistih res hudih ran iz preteklosti.

Tak pristop oz poudarek na tukaj in sedaj je seveda tudi v strokovni literaturi povsem sprejet, predvsem v vodah Eksistenčne psihologije (to je veja humanistične psihologije). Iz vidika Eksistenčne psihologije je seveda pomembno zgolj to, kar se sedaj dogaja, saj vendar živimo tukaj in sedaj.

Vse lepo in prav, vendar moje trenutno stanje zavesti oz zavedanja Življenja tukaj in sedaj je nedvomno pogojeno z obilo dejavniki in eden izmed teh dejavnikov so, po mojih izkušnjah, tudi travmatične izkušnje iz preteklosti. In v okviru napisanega, je fokus zgolj na to, kar je trenutno živo v meni lahko tudi lep beg pred morda ne ravno lepimi izkušnjami iz preteklosti.

Torej, ja, pri procesiranju občutkov in misli je torej (zame) pomembna tudi preteklost. Moja izkušnja je, da sem lahko prav zares odprt in pretočen in lahkotno zavesten trenutnega toka Življenja (torej tega, kar je v meni trenutno živo) le, če in ko moje astralno (torej čustveno) telo ni več obremenjeno s travmami in hudimi (ali manj hudimi) ne-izživetimi izkušnjami iz preteklosti.

Le tako so moja trenutna dejanja res pristna, avtentična in v skladu z Življenjem v Srcu, ne pa obarvana recimo s strahom, sovraštvom ali jezo iz preteklosti.

VPR:
Potrebe in strategije se torej razlikujejo, ja? Zdi se mi pa, da daješ večji poudarek na potrebe oz notranjo realnost in se ti strategije zdijo manj pomembne. Lahko poveš kaj na to temo?

ODG:
Ja, seveda.

Ja, tvoje opažanje je kar v sozvočju s tem, kar doživljam v sebi. Res je, vsaj kar se mene osebno tiče, so notranji potenciali (ali potrebe oz needs) bolj pomembne od strategij.

Zakaj?

Enostavno zato, ker sem se do sedaj že tolikokrat res prav boleče opekel prav ob zanašanju zgolj na strategije oz delovanja. Venomer sem, kot da bi bil nem, slep in gluh, iskal recimo ljubezen in mir zunaj sebe, predvsem v odnosih.

In ravno to iskanje zunaj sebe je (bilo) samo po sebi ovira za resnično doživljanje miru in ljubezni v sebi. Saj je to še linearno logično, a ne: vsako sekundo, ki jo potrošim za investicije v odnose in v druge ljudi recimo v partnerskem ali prijateljskem odnosu, se ne ukvarjam s seboj. Življenjska energija gre pač tja, kamor jo usmerjam, in kadar jo usmerjam zgolj v delovanje in nase pozabim, hja, praviloma se slej kot prej iztrošim, to pa je tudi vse. O miru in ljubezni pa ne duha ne sluha. 🙂

Ampak, kje prav zares izvira mir in ljubezen? Ali pa navdušenje ob nakupu novega avta, kolesa, telefona? Izvira v audiju, scottu ali iPhonu? Hja ne. Saj ne gremo na parkirišče in se z obrazom nalepimo na vetrobransko steklo in iz njega črpamo navdušenje, je tako?

Tudi novega kolesa se ne nežno dotikamo in iz njega črpamo navdušenje, je tako? Ali pač?

Navdušenje doživljamo OB avtu, OB kolesu in OB partnerju/partnerki, ne pa zaradi ali iz njih.
Če temu ne bi bilo tako, potem bi vsi ljudje na tem svetu nujno potrebovali venomer nove avte (bog ne daj ravno audije, a ne), kolesa ali telefone ali druge ljudi za doživljanje vsaj malce navdušenja ali miru ali ljubezni.

No, temu seveda ni tako, vsaj kar se mene tiče. Ja, lepo mi je kolesariti, malce manj lepo mi je voziti avto ampak navdušenje in mir sta v meni prisotna tudi kadar ne kolesarim in izgubljam časa z vožnjo avta, recimo. Ravno obratno je: še več miru in navdušenja lahko izkušam, ko sem sam doma, ko sem v miru, neobremenjen z delovanjem.

Ja seveda lahko tudi strategije ogromno doprinesejo k izkušnji navdušenja, miru ali sreče. Vendar ne tako, da mir, srečo in navdušenje iščemo zunaj sebe, v avtih itd… Tako navdušenje ni trajno, vedno znova je potrebno obnavljati delovanje, saj nas kar tako samo od zunaj prav res ne more trajno izpolniti.

Torej, da, meni osebno so strategije zgolj zunanja manifestacija notranje ozaveščene, občutene in aktualizirane realnosti. Notranje potrebe oz potenciali dobesedno zažarijo ob primerni strategiji. Vendar ob takem delovanju NE iščem recimo navdušenja zunaj sebe, v delovanju. Ne. Tako delovanje je rezultat izražanja notranjega potenciala, je fizična (ali morda samo mentalna) kreacija notranjega bogastva, oplemenitena strategija z Zavestjo.

Tako živim sedaj, vendar ni bilo vedno tako. Kje pa! Kot rečeno, venomer sem iskal zunaj sebe skoraj vse, kar mi je bilo v srcu res pomembno – in ostajal praznih rok, izčrpan in skurjen, po domače povedano.

Heh, v bistvu je vse skupaj še bolj zanimivo. Namreč, dočim so notranje potrebe in potenciali res univerzalni (torej, prisotni so vsakomur, brez izjeme), nosijo strategije drugačen pečat – pečat subjektivnosti.

V praksi to (lahko) pomeni, da so moje strategije lahko povsem drugačne od vaših, čeprav jih napaja ista univerzalna potreba oz potencial. Lahko je nam recimo vsem res dragoceno sožitje, mir in svoboda, pa bo vsak izmed nas to isto notranjo bogastvo (iskal ali) izražal na svoj subjektivni način, recimo s sodelovanjem z raznimi aktivisti, s potovanji ali z meditacijo.

Dejstvo je, da se lahko v tem svetu tukaj na Zemlji, srečamo zgolj s strategijami, z delovanje, dočim potrebe (ker so pač abstraktni potenciali naše zavesti, po mojih izkušnjah) lahko doživljamo vsak lepo v sebi, na svoj unikaten in edinstven način, odvisno pač od doseženega stanja zavesti.

Torej ja, iz enega vidika so mi potrebe oz potenciali oz notranje bogastvo res pomembnejši od delovanja oz strategij. Istočasno pa se zavedam, da se brez strategij oz delovanja niti ne moremo razumeti, srečati, se imeti lepo.

Na tem mestu bi rad izrazil morda še to, da zgolj zavedanje notranjega bogastva oz potreb in potencialov morda vendarle ni dovolj. Notranje življenje, kot rečeno, prav zažari, ko je uporabljeno, izraženo, aktualizirano.

In hvala bogu, da je tako.

Če temu ne bi bilo tako, kako bi recimo dandanes živeli v Indiji? Recimo, da bi Mahatma Gandhi zgolj ozavestil in v sebi močno doživel nenasilje, harmonijo in ljubezen in glede tega ne bi naredil nič. Recimo, da bi lepo ostal v svoji sobi in samo užival v globokem miru in jasnosti zaznavanja nenasilja, tolerance in ljubezni v sebi. Bi se Angleži sami odselili iz Indije in prepustili vladanje nekomu drugemu?
Hja malce težko verjetno, a ne.

Ali pa, kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi zgodilo, če bi Martin Luther King enostavno skomignil z rameni in sam užival v vsem, kar je tako močno doživljal v sebi. Ali pa, da bi sicer izrazil tisti slavni “I had a dream” in potem nadaljeval, da mu je vse to sicer zelo dragoceno, ampak da pač ne bo o tem spregovoril.

Ali pa recimo Buddha oz Princ Siddharta. Kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi, če bi po izkušnji NIrvane oz dokončne samorealizacije in razsvetljenja tisti teden dni molka enostavno podaljševal v nedogled. Recimo, da bi si Buddha rekel, hja, vse lepo in prav, vendar meni je tako čisto OK, lepo se imam, miren sem in vse mi je jasno, bom jaz kar tako v miru ostal…

In povsem isto velja (iz mojega vidika) za recimo Marshall Rosenberga, Wilberja, Maslowa, Jezusa, Meher Babo, Ramana Maharshija, Anandamayi Devi in vseh ostalih posameznikov, ki so svoje neizmerno notranje bogastvo zaživeli in delili s svetom.

🙂

Moja poanta je, da je sicer notranja realizacija, stik z notranjim bogastvom (celo na nivoju popolne svobode, ki jo je dosegel Buddha, recimo) zelo zelo pomembna (vsaj zame), in sicer ne samo iz ontološkega, temveč predvsem iz praktičnega vidika. Vendar samo to (zame) ni dovolj.

Notranje bogastvo je, sije in žari samo po sebi, vendar to ne pomeni vse. Potrebno je tudi priti v stik z njim, se povezati, dihati z vsem tem bogastvom in ga naposled tudi pričeti izražati in živeti – le tako lahko res pomagamo en drugemu in oplemenitimo odnose. Taka je moja izkušnja.

🙂

VPR:
Dajanje empatije, kje se konča, kdaj je dovolj?
Recimo v odnosu, pri konfliktu, pri vzgoji.

ODG:
Ufa, dobro vprašanje.

Hmm. Najprej bi (zopet) izpostavil dejstvo, da lahko res dajemo empatijo (ali kar koli drugega, v bistvu), če to zares imamo sami.

Torej, pri izražanju sočutja, pri sočutnem vživljanju v druge in reflektiranju je pomembno, da imamo sami dovolj stika s seboj. In za to (vsaj moja izkušnja je taka) potrebujemo samo-empatijo ali pa empatijo od zunaj.

Kako naj prav zares čutim z nekom, če imam sam s seboj akutne ali kronične (čustvene) težave?

Kdaj je dovolj dajanja empatije?
Heh, po mojih opažanjih in glede na stanje na tem svetu, nikoli. Ljudje (vključno z menoj) bi res lahko naredili velik korak v smeri svoje lastne sreče, če bi v svojem okolju imeli na voljo več empatije, več razumevanja, tolerance in podpore.

Istočasno pa je v igri še nekaj: kapaciteta sprejemanja empatije oz namera, ki napaja delovanje na drugi strani.

In na tem mestu se stvari malce zafncljajo, po domače rečeno.
Sam sem se tega nagledal pri vodenju seminarjev, do neke mere tudi pri vodenju seans, predvsem pa pri odnosih zunaj formalnih okvirjev izobraževanja ali nudenja pomoči.

O čem govorim?
Za res povezovalni način sporazumevanja in s tem tudi so-bivanja sta potrebna najmanj dva. In če nekdo ni pripravljen odpreti se na prejemanje empatije, potem iz te moke ne bo ne kruha, ne makaronov in ne pice.

Do sedaj sem slišal že mnogo tega, recimo: “pa kaj mi to govoriš, valda da mi je pomemben mir!” ali pa: “pa ja, sej je logično, da ___________”, ali pa:  “dej ne tresi neumnosti, kakšni občutki neki”, in pa: “jaz nimam občutkov” itd…

Te izjave sem slišal ob poskusu reflektiranja oz nudenju empatije.

Kaj želim izraziti?
Ljudje imamo izbiro in od nas samih je odvisno koliko se bomo odprli in koliko smo pripravljeni pogledati v svojo lastno resnico v srcu. In ena zelo lepih lastnosti empatije je, da lahko doprinese k poglabljanju zavedanja in pri zrelejšemu prevzemanju odgovornosti zase.

Vendar, če oseba ni pripravljena občutiti svojih občutkov in pogledati svoji resnici v oči, kakšen smisel ima potem dajanje empatije? Če je njena namera drugačna, kaj naj storim/o?

Moja trenutna praksa je, da veščine vživljanja v druge oz nudenje empatije omejujem na zelo malo število ljudi. Zakaj bi nudil dragoceno energijo in čas, če to ni dobrodošlo?

Z osebami, ki so pa pripravljene na prejemanje empatije, pa z veseljem podelim svoje veščine sočutja, seveda v okviru kapacitete, ki jo pač imam v danem trenutku na voljo.

Kdaj je torej nudenja empatije dovolj?
Odgovor je isti, kot zgoraj, nikoli oz vsaj toliko časa, da se tudi na drugi strani nekaj zgodi, spremeni. In ob vzajemni odprtosti se lahko to zgodi zelo kmalu, in še lepo je.

🙂

 

 

 

Strategije, čustva in potrebe

Februarja smo začeli z novo, drugo generacijo šole nenasilne komunikacije, Integralna Avtentična komunikacija, in po prvem in drugem seminarju so se pojavila določena vprašanja.

Vprašanja so res zelo dobra in kar kličejo po odgovorih, saj pokrivajo čiste osnove sistema NVC-ja.

Hvala za dobra in konkretna vprašanja in predvsem za res angažirano in iskreno sodelovanje na obeh seminarjih!
Si res želim prav takih, iz mojega vidika, angažiranih in napredka željnih udeležencev naše šole.

 

Here we go:

Vpr.:
Ko želim izrazit samoempatijo – ali je pomembno, da grem v preteklost in dam empatijo otroku v sebi, če izvira situaciija iz preteklosti?

Odg.:
Da, vsekakor.
Vabim te, da ozavestiš situacijo, ki te bremeni, in jo najprej tako od daleč pregledaš in se potem odpreš na občutke, ki so te takrat kot otroka obremenili. Vabim te, da samo sebe, torej mičkano punčko, objameš in jo pocertkaš, kot si sedaj, odrasla.
Kaj pri tem zares pomaga?
Tvoja odprtost na občutke, negativne misli in vse ostalo, kar se je v dani situaciji v preteklosti dogajalo v tebi. Pomaga mehkoba, odprtost, odsotnost intelektualiziranja in ostalih mentalnih akrobacij. Pomaga sprejemanje občutkov in vsega ostalega v tebi. Mehko, nežno, ljubeče, spoštljivo.
Vabim te, da z odprtostjo in nežnostjo podoživiš dano situacijo in vztrajaš toliko časa, dokler se ne zgodi nek shift, neka sprememba. Zavest je namreč zelo močna in če ji damo možnost, če sebi damo možnost, lahko transformira/mo tudi najhujša čustva iz preteklosti.
Ko se je zgodil shift, te vabim, da greš še globlje in najdeš potrebe oz potenciale, ki v dani situaciji niso bile izpolnjene, ozaveščene in uporabljene. Odpri se na te potenciale in jih povabi v svoje fizično telo, dihaj z njimi, predaj se jim.

Vpr.:
Komentar na tvojo misel iz predavanja: Če nisi v stiku s seboj , pride strah….Kaj konkretno pomeni biti v stiku s strahom na avtentičnem nivoju oz. strah je v trenutku prisoten…kako se soočit iz srca in kako iz glave-razlika?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bil ta stavek izrečen, vsekakor pa je strah (in katero koli drugo čustvo, recimo jeza, sram, krivda, bolečina itd…) zgolj posledica. Vendar to ne pomeni, da kot posledica čustvo ni pomembno. Čustva so (lahko) zelo pomembna, ne sicer sama po sebi, ampak zaradi draguljev in diamantov, ki se skrivajo pod njimi.

Torej, iz vidika personalnega oz osebnega stanja zavesti Avtentičnosti (iz vidika transpersonalnih stanj je zgodba precej drugačna), lahko pomeni biti v stiku s strahom tudi to: zavedanje, občutenje in izražanje strahu v realnem času. Oseba na Avtentičnemu nivoju nima velikih težav s čutenjem katerega koli čustva, tudi v vsakdanjem življenju ne. Torej, čustvo se na tem nivoju zavesti ne potiska stran, v nezavedno, temveč se ga v polnosti doživi, izkusi, občuti.
In ne samo to!
Pod čustvom je namreč vedno nek vzrok. In ta vzrok niso zgolj misli ali mentalni vzorci, temveč neozaveščena in neizražena potreba oz potencial.

Torej, razlika med soočanjem s čustvi, recimo strahom, iz srca in iz glave je veeeeeeelikaaaaa.
Glava oz intelekt bo strah poskušal racionalizirati, ga opredeliti, primerjati, potisniti v ozadje zavesti – in z vsem tem početjem ga seveda samo krepi.

Srce, po drugi strani, pa bo strah občutilo, ga doživelo v polnosti, nežno in ljubeče. In naposled videlo, da je tudi strah zgolj posledica. Posledica neizpolnjene, neozaveščene in neizživete potrebe oz hrepenenja.

Morda še beseda, dve glede stavka: “…če ni stika, pride strah…” V bistvu se lahko strah ali katero koli drugo čustvo lahko pojavi tudi ob res globokem stiku s Seboj (na nivoju srca, ne glave, lepo prosim). Vendar v tekem primeru to ni hud problem, saj Srce vsebuje tudi neomejene potenciale (potrebe oz needs, po Rosenbergu in Rogersu), ki (lahko) dobesedno presijejo tudi najbolj težko čustvo.

Vpr.:
Razločevanje med potrebo in strategijo za npr. duhovni napredek oz. ali je lahko neko duhovno potovanje potreba?

Odg.:
Ne, potovanje, duhovno ali turistično, romanje ali letalski prevoz ne more biti potreba.

Potrebe oz potenciali (iz mojega vidika) so abstraktne kvalitete naše zavesti na nivoju Srca (ne glave oz intelekta, prosim) in z delovanjem oz strategijami nimajo nobene direktne oz vzročne veze.
Potrebe oz potenciali (lahko) obstajajo ločeno od materialnih aktivnosti, prav tako, kot (lahko) tako obstaja Zavest. Če temu ne bi bilo tako, bi bili mi vsi popolnoma odvisni od delovanja v okolju in bi bil recimo MIR lahko le pobožna želja, vsaj v tem svetu tukaj na Zemlji. Vendar temu ni tako; MIR ali katera koli druga potreba JE in obstaja tudi brez tekanja za cilji v tem materialnem svetu.

Vse skupaj se malce zafenclja, ko se vežemo na aktivnosti in delovanje v dobri veri, da nam bo to res že enkrat zagotovilo notranja hrepenenja. Vendar notranja hrepenenja niso deficiti (kot to, po mojem opažanju, učijo ali zagovarjajo ne-humanistično orientirane veje psihologije), niso primanjkljaji temveč popolni, brezmejni in neskončni potenciali, ki samo čakajo, da jih ozavestimo in aktualiziramo.

Da, res je (po mojemu opažanju): hrepenenjem oz potrebam lahko doprinesemo s pomočjo strategij in delovanja, recimo duhovno potovanje v Indijo ali Tibet nam lahko doprinese k ekspanziji notranjega miru, inspiracije, sreče in stika, NISO pa te potrebe (mir, inspiracija, sreča in stik) absolutno pogojene s strategijami. Kako le, prosim, no. Če bi bilo temu tako, potem bi morali vsi za vsaj malce inspiracije in sreče in miru in stika riniti v Tibet in Indijo (ali kamor koli drugam)!

Ne, potrebe oz potenciali se lahko izkusijo povsem neodvisno od strategij. Taka je moja izkušnja.

Bi pa na tem mestu izrazil še naslednje:
ljudje (po mojemu opažanju, lahko se seveda tudi motim) radi tekamo za cilji v svetu v dobri veri, da nam bo to enkrat vendarle prineslo recimo srečo, mir in sproščenost. Vendar s takim tekanjem postavljamo kočijo pred konja! Iščemo zunaj sebe, v svetu, v poklicu, v odnosih, v izobrazbi, v seksu, v meditaciji, v potovanjih (vse to so strategije) vse tisto, kar lahko prav zares najdemo izključno v sebi, v svojem Srcu: recimo mir, svobodo, ljubezen, varnost.

Torej, potemtakem so strategije povsem brezpredmetne in odveč? Hja ne vem, zame recimo ne.

Vendar obstaja velika razlika (vsaj v mojem trenutnem dojemanju te tematike): eno je (mentalno in brez globljega zavedanja stika s Srcem in potrebami v Njem) tekanje za izpolnitvami notranjih hrepenenj v materialni realnosti, s pomočjo strategij, napora in delovanja, povsem nekaj drugega pa je zavedanje teh istih hrepenenj (recimo miru, sreče, ljubezni in varnosti) v Srcu in življenje ter delovanje v skladu z njimi.

Eno so (zame) suhoparne strategije in delovanje v tem svetu (ki ne nudijo trajne izpolnjenosti, po mojih izkušnjah), povsem nekaj drugega pa so t.i, oplemenitene strategije z notranjim zavedanjem potencialov v Srcu.

Namesto delovanja iz pomanjkanja (morda zaradi pomanjkanja stika z notranjim bogastvom?), lahko delovanje in strategije oplemenitimo z, no, seboj in svojimi potenciali.

Strategije lahko zgolj doprinesejo k zadovoljevanju potreb oz hrepenenj, ne morejo pa jih v celoti in povsem zadovoljiti, po mojih izkušnjah. To lahko storimo samo mi sami. Kako? Tako, da poglobimo svoje zavedanje (kar v praksi pomeni preseganje mentalnih akrobacij in soočanje z globljo realnostjo čustev in potreb v Srcu v prsih) in ozavestimo potenciale Zavesti v Srcu oz hrepenenja oz potrebe in potem zaživimo na podlagi teh hrepenenj.

Postavimo konja tam, kjer lahko res nekaj naredi: pred kočijo.

Ne vem sicer, če je Mahatma Gandhi imel ravno to v mislih, vendar se mi sliši to prav obupno podobno temu, o čemur govorim:

“Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”

Zame je tisto res izpolnjujoče duhovno (ali katero koli drugo) potovanje (ali katera koli druga strategija) tisto, ki jo napaja in plemeniti moja notranja ozaveščena realnost, moji notranji potenciali. S tem, ko “sem sprememba, ki jo želim v svetu” v bistvu izražam svoje že obstoječe notranje kvalitete (recimo mir, svoboda, sreča, ljubezen) in delujem v skladu z njimi, namesto da bi te iste kvalitete in hrepenenja vedno znova iskal zunaj sebe.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o štirih načinih dojemanja sporočil od zunaj, od drugih. Tri so mi kar precej jasna in tudi domača, eno pa mi predstavlja uganko. Kdaj torej lahko smiselno uporabim žirafje uhice obrnjene nazaj?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Torej, prispodoba “žirafica z uhicami nazaj” v praksi pomeni izražanje samo-empatije do sebe (v kontrastu z bičanjem sebe ali drugih, šakali z uhicami nazaj ali naprej).
Hmm. V bistvu je samo-empatično dojemanje oz dojemanje sočutno do sebe uporabno tudi pri vživljanju v druge (žirafice z uhicami naprej). Pri Avtentičnemu oz pristnemu sporazumevanju je namreč vedno v igri odprtost na občutke in potrebe drugih in seveda tudi sebe. Torej, samo-empatijo lahko uporabiš vselej oz istočasno ob vživljanju v druge. Tako bodo tvoje potrebe tudi v pogovoru res žive in izražene.

Še en primer “žirafic z uhicami nazaj” oz nežno in sočutno dojemanje svoje notranje psihološke klime lahko pride do izraza ob takih in drugačnih prošnjah (ali zahtevah) s strani drugih. Kako naj se res iskreno in pristno odzovem na povabilo ali prošnjo, če nisem v stiku s svojimi vrednotami, hrepenenji?

Kaj je torej v določeni situaciji res pomembno zate? Po čem hrepeniš? Kaj ti je v situaciji res dragoceno, pomembno?
No, do te globine zavedanja Sebe lahko prideš s pomočjo sočutnega dojemanja svoje notranje dinamike oz z “žirafico z uhicami nazaj”.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o sočutju in o povezovalni komunikaciji. Vse lepo in prav, vendar zanima me, kako naj vse to znanje sedaj uporabim v praksi, recimo do moje 19 letne hčerke?

Odg.:
Torej, če prav razumem, ti je pomembna njena dobrobit? Želiš ji vse dobro in rada bi doprinesla k njeni sreči, zdravju?
Če je temu tako, je to seveda povsem izvedljivo. Je pa pri prenosu veščin nenasilne komunikacije (ali katere koli druge veščine, po mojem mnenju) precej pomembna motivacija osebe. Torej, si tvoja hčerka sploh želi tvoje pomoči, podpore? Te je vprašala za pomoč?
Veš, kakor koli že obrnemo situacijo, punca ima vso pravico živeti tako, kot živi. Celo zakonsko je že polnoletna in torej sama odgovorna zase. In če ona slučajno (ne poznam podrobnosti situacije) noče tvoje pomoči in podpore oz te zanjo ni vprašala, potem je možnost za povezovalno komunikacijo (ki gradi in vzdržuje mostove med nami) bolj majhna. Vrivanje oz forsiranje  “pomoči” v bistvu (vsaj zame) ni kdo ve kako povezovalno.

To pa seveda ne pomeni, da je pa najbolje vreči puško v koruzo in se vdati usodi. Četudi se punca ne ravno aktivno odziva na tvoje poskuse sočutne pomoči (upam, da je to res taka pomoč, ne zgolj poskus popravljanja ali kontroliranja), je še vedno ogromno tega, kar ji lahko ponudiš, doprineseš.

Recimo, lahko se poskusiš vživeti vanjo, v njene občutke in potrebe in ko sama iniciira pogovor s teboj, ji ponudi emaptijo (empatično reflektiranje). Lahko jo poskusiš razumeti na nivoju Srca, ji nudiš t.i. tiho empatijo oz si tiho in ljubeče ne njeni strani itd…

 

Vpr.: Pojem ranljivosti se me je na seminarju kar precej dotaknil. Priznam, da do sedaj nisem videla ranljivosti kot nekaj pozitivnega. Lahko poveš še kaj več na to temo?

Odg.:
V bistvu sem že na seminarju podelil z vami veliko tega. Morda gre poudariti, da ranljivost v kontekstu povezovalne oz nenasilne komunikacije in predvsem sočutja do sebe ni sinonim za ranjenost.

Ranjenost je lahko posledica nemoči, velike občutljivosti ali morda občutka manjvrednosti itd… Ranljivost pa zajema odprtost, pripravljenost na spremembe, ki so lahko tudi boleče, zajema tudi nežnost in mehkobo dojemanja svoje preteklosti in sedanjosti, in je v bistvu MOČ (vsaj zame).

Ranljivost NI lastnost glave, uma ali intelekta. Kje pa! Intelekt ločuje, sproti ruši prav tisto, kar ravno ranljivost podpira. Vsaj moja izkušnja je taka, no,

Ranljivost odpira tista vrata v zavesti oz v nezavednem delu naše psihe, ki se jih brez odprtosti, sočutja, mehkobe in nežnosti do sebe (to so zame glavne lastnosti ranljivosti) res težko zavemo. Če si lahko dopustimo biti bolj mehki in bolj ranljivi, lahko to vodi v res veeeeeelik korak naprej v osebnem in tudi duhovnem napredku.

Bi pa morda na tem mestu izrazil še naslednje:
dočim je seveda ranljivost res pomembna lastnost Srca, ki lahko res veliko doprinese k povezovalni komunikaciji, vsekakor niti od daleč ni edina. V Srcu so, v obliki potreb ali hrepenenj oz čistih in popolnih potencialov prisotne tudi Moč, Pogum, Nenavezanost, Jasnost, Svoboda, Neodvisnost itd… – vse povsem enakovredne Ranljivosti.

Izpostavljanje Ranljivosti kot primarno lastnost Srca oz samo srž sistema nenasilne komunikacije torej zame ni ravno v skladu z mojo notranjo realnostjo. Meni je pomembna tudi Moč, Neodvisnost, Svoboda.

Svoboda mi je izredno pomembna, in tako te Vabim oz vse vas, da v svojemu Srcu najdeš/te vse, kar je pomembno ZATE/ZA VAS, ne glede na strukturo sistema Avtentične komunikacije (ali katero koli drugo strukturo).
🙂

Nasilje

Opažam, da se ljudje na splošno kar precej zavedajo(mo) nasilja v naši družbi in v svetu. Trenutno je pereča kriza beguncev in nedvomno je situacija res hudo nasilna. Niti predstavljati si ne morem, kako bi bilo, da bi s hčerkico izgubila dom in se v popolni negotovosti podala na beg v neznano.

No, v tem blogu bi pa rad spregovoril o nasilju, ki je, iz mojega vidika, še bolj uničujoče od nasilja, kateremu smo priča v naši družbi in v svetu. Le-to je, spet iz mojega vidika, tudi razlog za nasilje, ki se manifestira na zunaj.

Dilgo Khyentse Rinpoche, priznani Mojster Mahamudre, je po smrti svoje hčerke, vseh treh Učiteljev in izgubi svoje ljube domovine, Tibeta, zapisal:

“A beautiful country is a dream-like illusion. It is senseless to cling to it. Unless the inner forces of negative emotions are conquered, strife with outer enemies will never end.”

(prosti prevod:
Lepa dežela je kot sanjska iluzija. Nima smisla vezati se nanjo. Vse dokler se notranje sile negativnih čustvenih stanj ne premaga, se bitka z zunanjimi  sovražniki ne bo nikoli končala.)

Govorim seveda o odnosu do sebe oz o nasilju nad seboj.

Človeška psiha je vsekakor kar kompleksen fenomen vendar vseeno ne bi dal roke v preveč vročo vodo in dejal: hja, ljudje se pač ne zavedajo svojih lastnih notranjih disharmonij in izbir, ki so jih pripeljale v trenutno stanje.

Sorry, moje mnenje in tudi izkušnja je drugačna. Vse je izbira, pa naj si to priznam/o ali ne oz. naj bo to zavestna ali kao nezavedna izbira.

Moja življenjska izkušnja in tudi izkušnje iz dolgoletnega vodenja seans psihoterapije je, da se ljudje preklemano dobro zavedajo/mo svoje vedno prisotne izbire in seveda istočasno tudi zelo prikladnih taktik izogibanja soočanju z globljo realnostjo v sebi in predvsem prevzemanju odgovornosti za svoje misli, čustva, besede in dejanja. Vendar je tako enostavno in lahko zatekati se v obrambne mehanizme projekcije, altruizma, zanikanja itd.

Vsakič, ko se posameznik odloči in naredi nekaj proti sebi, proti svoji volji in proti svojemu srcu in tako v bistvu zanika Življenje v sebi in v Srcu – tudi to je nasilje.

Namesto iskrenega izražanja svojih občutkov in hrepenenj oz svoje realnosti, se naš posameznik zateka v priučene igrice, igranje raznih vlog in s tem povsem sam dovaja razdiralnost v svojo notranjo psihološko klimo. Okolje, starši in drugi ljudje pri tem nimajo nobene direktne veze. Neuro-biološko nemogoče je, da nam drugi ali pa okolje direktno sprožijo srečo ali nesrečo v srcu.

In seveda, energija Življenja v srcu se vselej skuša izraziti, pokazati in ob zanikanju le-te se porajajo negativna čustvena stanja v obliki jeze, nemira, strahu in morda celo sovraštva.

In kam gre vsa ta samo-generirana energija? Nikamor. Energija se ne more kar izničiti in ne more nastati iz niča. Ergo, vsakič, ko se posameznik odloči narediti naredi nekaj proti sebi, proti svojim tendencam in hrepenenjem v Srcu, je reakcija vedno ista: negativna čustvena stanja.

In ta energija negativnih čustvenih stanj ne more nikamor, vse dokler se jo prav zavestno ne občuti in izrazi. In to je seveda lahko velik problem. Posameznik potem izraža svoje notranje disharmonije navzven, v odnosih, praviloma s kazanjem prsta na druge.

Heh, v bistvu je to prav ironično: z namenom povezovanja z drugimi in z namenom izogibanja samoti, se dogaja prav to: osamitev in prekinitev stika z drugimi.

Obstaja pa, iz mojega vidika, še ena vrsta nasilja, o kateri se niti ne govori preveč naglas, kot kaže. To je nasilje, ki ga poraja gradnja svojega ega, čaščenje t.i. avtentičnosti in sledenje tistemu vselej prisotnemu vplivu temelja materialne zavesti: jaz in moje.

Verjetno so te besede malce težje za prebrati in me bo/bi večina avtentikov, torej posameznikov, ki si prizadevajo doseči in vzdrževati avtentičnost (nivo Avtentičnosti oz Centaur, po Wilberju) vsaj malce po strani gledalo, vendar dejstvo je, da Avtentičnost še zdaaaaaleeeeč ni vse, kar nam človeška zavest nudi.

Koncept “jaz in moje”, ter “jaz sem jaz in ti si ti”, ter razmišljanje, ki izvira iz tega koncepta (vse, kar lahko naredimo je, da se skušamo (empatično) vživeti en v drugega), je iz mojega vidika res močno nasilno dejanje nad Seboj in Drugimi oz nad področji zavesti, ki presegajo Avtentičnost.

V bistvu je tak način razmišljanja lahko v odnosih precej destruktiven. Postavlja namreč omejitve tam, kjer jih v bistvu sploh ni oz ni res nobene potrebe, da bi obstajale.

Moje opažanje je, da se predvsem v partnerskih ali prijateljskih odnosih prav zaradi Avtetničnosti oz prav v imenu Avtentičnosti, dogajajo res čudne (beri: nasilne) stvari.

Moja izkušnja je, da se s sledenjem vtisa v umu (jaz in moje), ki neprestano vnaša ločenost v notranjo psihično klimo in s tem tudi v odnose, v bistvu prav uspešno oddaljujem od svoje prave narave in s tem od res trajne sreče.

Imamo svoje stanovanje, svoj avto, svoje poglede in svoje kognitivne procese. Vsak lepo na svojem bregu oz na svojem lepo urejenem otočku Avtentičnosti.

In kam nas je to pripeljalo?

Navkljub strokovni literaturi in tudi lastnim izkušnjam iz preteklosti iz nivoja Avtentičnega jaza pravim, da si prav zares nihče (morda razen psihotikov) NE kreira svoje realnosti. Ego oz Avtentični jaz seveda igra svojo glasbo, glasbo v ritmu “jaz in moje” ter “sam si kreiram svoj svet”.

Boring. Dolgčas.

Kaj posamezniku potem še preostane?

Mir, svoboda, free falling, daaaaleeeč onstran družbenih in osebnih igric, onstran vseh možnih struktur, brez neprestanega tekanja in vlaganja energije v spremembe v sebi in v okolju.

Morda je čas, da se posameznik počasi poslovi od pumpanja svojega ega in se morda počasi res odpre in preda tistemu, ki že je, Večno in Popolno: transpersonalni Subtilni ali Kavzalni jaz.

🙂

 

 

 

 

Q & A: Avtentični nivo in onstran le-tega

Po objavi bloga Onstran egoizma: Avtentičnost, so se pojavila določena vprašanja, ki po mojem mnenju res kličejo po natančnejših odgovorih. Hvala za vprašanja 🙂

Here we go:

Q: Prebrala sem vaš članek na Integral Life Blogu in imam kar nekaj vprašanj. Najprej me zanima več info o individualizaciji in samoaktualizaciji iz vidika vsakdanjega življenja.

A: Hvala za vprašanje in branje mojega Bloga. 🙂
Da, glede na strokovno literaturo in predvsem na podlagi lastnih izkušenj in tudi opažanja napredka pri mojih strankah v seansah psihoterapije in na naši šoli za terapevte, je proces individualizacije posameznika res izrednega pomena.

Individualizacija (zame) v tem kontekstu pomeni postopni proces jemanja vajeti življenja v svoje roke. Če pogledamo Wilberjevo mapo stanj zavesti, je pred Centuarjem oz Avtentičnostjo nivo zavesti Mentalni Ego oz Instrumentalni Jaz, kjer vlada odtujenost od samega sebe, svojih občutkov in notranjih hrepenenj.

Posameznik na tem nivoju nima zares stika s svojimi lastnimi željami in cilji, niti z občutki – identificiran je s stvarmi, ki jih je pobral zunaj, iz okolice, od staršev, raznih družbenih sistemov in njih avtoritet. Ljudje na tem nivoju kot kaže živijo pač življenje kot vsi ostali, brez da bi se sploh kdaj zares vprašali o smislu.

In pot iz tega stanja odtujenosti je ravno proces individualizacije. Namesto, da posameznik sledi nekim avtoritetam zunaj sebe brez, da se sploh vpraša o vrednosti tega čemur sledi, se s procesom individualizacije postopoma osvobodi jarma vplivov iz okolja in počasi počasi prevzame odgovornost za sebe v svoje roke.

In kako se to dogaja v življenju, v praksi? Kako se to čuti v življenju posameznika?

Praviloma tako, da se postopoma posameznik prične zavedati, da ni prav zares zadovoljen (v službi, odnosih, v intimi itd…) in da dejansko ima izbiro, da lahko živi po svoje in da lahko sledi povsem unikatnim in pristnim občutkom v srcu, ne glede na okolje ali starše, recimo.

In to je v veliki večini primerov, po mojih opažanjih, lahko doooolgoletni proces. Večina ljudi (tudi jaz sem bil v tem čolnu) pluje po vodi odtujenosti in se dejansko morajo šele naučiti, kako priti v stik s svojimi občutki in notranjimi hrepenenji. Če jih tega niso s svojim primerom in vzorom naučili starši, se morajo naučiti sami. Mimogrede, umetnost življenja NVC (nenasilna komunikacija) je (zame) najenostavnejša in varna pot v Avtentičnost, prek individualizacije, seveda.

Individualizacija v tem kontekstu torej pomeni postopno osamosvojitev od v naprej sprejetih norm okolja in zunanjih avtoritet. Vendar kaj posameznik osvobaja, pravzaprav?

Svoje talente, svoje notranje unikatne in neizmerne potenciale. In tukaj lahko nadaljujem z odgovorom na vaše vprašanje in spregovorim o samo-aktualizaciji.

Samo-aktualizacija je, poleg individualizacije, naravni proces ozaveščanja in izgradnje res zdrave osebnosti. Oseba se je tako že prebudila iz spanca Mentalnega Ega (kjer je letela v isto smer z jato drugih galebov, brez da bi sploh razmislila, kaj sploh počne in zakaj) in sedaj ima dovolj samozavesti in samospoštovanja, da se ne kar apriori podreja avtoritetam in okolju. Zaveda se svojih sposobnosti in čuti, zares živo čuti, da je v njej Življenje, ki se skuša izraziti skozi njo.

In spet, kako se to zgodi v življenju? Kako to zaznava oseba sama?

Hja tako, da postopoma uredi svoje življenje tako, da njej ustreza. Praviloma se to zgodi morda najprej na osebnem področju – ljudje zapustijo disfunkcionalne odnose, v katerih so bili že vrsto let, recimo ali pa pustijo dead-end službo, saj vendar direktno zaznavajo, da si zaslužijo več in da jih nihče ne more ustaviti.

In to se dogaja s strategijo izpostavljanja, izražanja, kreativnosti, ranljivosti, mehkobe in učenja prepoznavanja potencialov v Srcu. Dejansko je to lahko, za veliko večino oseb kot kaže, res lep proces, proces, katerega ni namen napuh, napihovanje samopodobe in všečnosti moškim in/ali ženskam, temveč zavedanje Sebe in svojih notranjih potencialov in življenje v skladu z njimi ne glede na okolje in pozornost od zunaj.

Aktualizirajo oz udejanjajo torej svoje talente in notranje sposobnosti tako, da si “skreirajo” svoj svet. Počno tisto kar jim je všeč, ne pa to, kar se spodobi ali kar se od njih pričakuje.

Če lahko podelim svojo trenutno realnost, v življenju že dolgo časa ne počnem stvari, ki mi niso všeč, družim se s tistimi, ki mi na nek način doprinašajo k mojemu miru, svobodi; v mojem življenju besede “moram” ali “ne smem” enostavno ne obstaja. Delujem iz sebe, ne pa iz krivde, strahu ali iz prisile od zunaj.

Prevzemanje odgovornosti zase je na tem osebnem nivoju Avtentičnosti res pomembno, zame.

Q: Rad bi se vam zahvalil za res dobro napisano besedilo na temo egoizma in avtentičnosti. Mi je veliko pomagalo razumeti določene stvari (recimo to, zakaj mi prijatelji vse bolj govorijo, da sem postal čuden in zakaj je moj najstnik vse bolj “naporen”).
Zanima pa me naslednje: v besedilu pravite, da sta individualizacija in samoaktualizacija nujno potrebni za nadaljni razvoj. Zakaj? Kakšen nadaljnji razvoj imate v mislih?
Hvala vam.

A: Dobro vprašanje, hvala vam. 🙂

Ja, mladostniki in tudi otročki si gradijo svojo osebnost že od 2-3 let dalje. In če starši s svojo nad močjo in nadvlado potolčejo (če uporabim res milo besedo) to Življenje v njih, potem se pričnejo upirati tako ali drugače.

Menim, da je spoštovanje otrok in mladostnikov in njihove izbire (četudi je v nasprotju z izbiro staršev) res kolosalnega pomena.
Hmm. Če bi starši znali biti avtentični do svojih otrok, bi (psiho)terapevti ostali kmalu brez dela, tudi jaz. 🙂

OK, vaše vprašanje.

Moj odgovor je, da je Avtentičnost zgolj vmesna faza psihološko-transpersonalnega razvoja identitete (več o tej izredno pomembni temi recimo v briljantni knjigi A Guide to Integral Psychotherapy, avtorja Mark Formana, kupite jo lahko tukaj >> – odpre se nova stran).

Je povsem osebne narave, saj na tem nivoju prav zares ne moremo govoriti o duhovnih izkušnjah in o nadosebnih stanjih zavesti. Vmesna faza med relativno zmedenostjo in odtujenostjo osebno-materialnega nivoja Mentalnega Ega in čistostjo in jasnostjo Subtilnega nadosebnega nivoja.

Avtentični jaz je (iz mojega vidika in po mojih izkušnjah) zgolj senca Pravega in večnega Jaza –  Duše in je kot tak pač venomer nezadovoljen sam s seboj. Venomer ga lovi tendenca, da mora nekaj spremeniti, narediti in izboljšati, bodisi sebe ali svet. Mimogrede, zato je na Avtentičnem nivoju toliko ljudi izgorelih. Njihov Ego, Avtentični Ego jih venomer in dobesedno preganja v, kot kaže, prekomerno aktivnost.

Ampak ni kaj, po mojih opažanjih je to pač faza, ki jo pač vsakdo izkusi, tako ali drugače, in this life or the next.

Res zdrava in prožna osebnost (kar pomeni res izkustvena individualizacija in samo-aktualizacija), ki se kaže v zadovoljstvu in sreči v vsakdanjemu življenju, je iz mojega vidika nujno potrebna zato, ker gre razvoj identitete posameznika po Avtentičnosti naprej, na resnično transpersonalne nivoje zavesti. To je najprej t.i. Subtilni transpersonalni nivo, kjer vlada totalno druga realnost od avtentično-osebne.

Na tem nivoju je glavna predanost, ne pa samoaktualizacija in trud. Na tem duhovnem, torej na višjem Subtilnem nivoju, je že vse popolno, vse je narejeno tako, kot je povsem OK in Avtentični ego nima tle kaj iskati in spreminjati.

V bistvu je skoraj malce smešno: leta in leta (v mojem primeru recimo vsaj 10-12 let) se posameznik trudi in zmaguje na bojnem polju svojega osebnega življenja, ozavešča in presega svojo Senco in potem…

…na Subtilnem nivoju uvidi, da se bo treba vsem tem ego-tripom Avtentičnosti odpovedati. 🙂

In kakšen smisel ima odpovedovanje nečesa, kar sploh še nimamo?

Torej, če povzamem:
individualizacija in samo-aktualizacija in s tem Avtentičnost je, po mojih izkušnjah, nujno potrebna zato, da se oseba osvobodi svoje Sence (vsega, kar verjame, da je narobe z njo in s svetom, na kratko povedano) in da lahko potem postopoma opusti trde in materialne strategije spreminjanja sebe in sveta. Šele po doseženi Avtentičnosti in po preseženi potrebi po samo-potrjevanju in zmagah v lastnem znoju nastopi čas za predanost. Predanost čemu? Temu, kar že večno je in kar ne potrebuje ničesar iz tega materialnega sveta – Subtilni Jaz oz Duša.

Daleč daleč daleč onstran Avtentičnosti se zame pravo Življenje šele začenja…spontano, mehko in svobodno.

🙂

 

 

 

Onstran egoizma: Avtentičnost

V tem blogu bi rad podelil z vami razmišljanje glede egoizma in Avtentičnosti, na podlagi osebnih izkušenj in seveda tudi strokovne literature humanistične in transpersonalne psihologije.

O čem bo tekla beseda?

V bistvu o razvoju identitete, o izgradnji osebnosti, o ozaveščanju občutkov in notranjih hrepenenj ter življenju v skladu z njimi.

Pri svojem delu v seansah (psiho)terapije in pri vodenju raznih seminarjev in delavnic na temo osebnega in duhovnega razvoja, pa tudi ob sproščenih pogovorih v krogu prijateljev in znancev, nemalokrat slišim besede: to, kar je naredila oseba XY je pa res egoistično; ali pa: moj otrok je vse bolj čuden, sploh ne upošteva več mojih želja; in predvsem: madonca, ta oseba pa res samo nase misli ipd…

In vedno se izkaže, da je ta oseba (ali otroček) pač sledila svoji realnosti, svojim občutkom in hrepenenjem in pač ravnala po svoje, navidez res ne glede na okolje in želje staršev, prijateljev, partnerjev itd…

Individualizacija in samoaktualizacija, ključna elementa doseganja in življenja stanja zavesti, ki sliši na ime Avtentičnost (ali t.i. Centuar, po sprejeti preglednici stanj zavesti po Wilberju) sta nujno nujno potrebna pri procesu psiho-transpersonalnega razvoja identitete človeškega bitja. Več o tem zelo artikulirano piše Carl Rogers v svoji knjigi On Becoming a Person (kupite jo lahko na amazonu, tukaj >> (odpre se nova stran))
Pravim nujno potrebna enostavno zato, ker je za nadaljnji razvoj (torej onstran Avtentičnosti) res močna in prožna osebnost, osvobojena osebne sence, ključnega pomena (več o tem recimo v knjigi The Transpersonal: Spirituality in Psychotherapy and Counselling, avtorja John Rowan, kupite jo lahko tukaj >> (odpre se nova stran))

Po domače povedano, ozaveščanje in občutenje svojih osebnih občutkov (sreča, mir, jeza, strah, veselje itd…) in notranjih hrepenenj (potrebe po recimo svobodi, kreativnosti, miru, razvoju, varnosti itd…) in potem seveda tudi delovanje v skladu s to notranjo realnostjo, je zelo zelo pomemben moment pri procesu doseganja srečnega in izpolnjenega življenja tukaj in sedaj.

Alternativa takemu življenju, ki seveda temelji na prevzemanju odgovornosti zase in za kvaliteto svojega bivanja, je seveda to, kar lahko vidim v naši mikro in makro socialni klimi vsak dan: pokoravanje avtoritetam, slepo sledenje pravilom, katere so postavili drugi, ne-prevzemanje odgovornosti zase (beri: nimam izbire (pogost izgovor, iz mojega vidika)), kazanje s prstom na druge/sistem/starše, zanikanje svojih lastnih talentov in potencialov, sprenevedanje, pasivnost, bežanje pred globljo realnostjo in še bi lahko našteval.

Carl Rogers pravi:
“The curious paradox is that when I accept myself just as I am, then I can change.”
(prosti prevod: zanimiv paradoks je, da se lahko spremenim, ko sprejmem semega sebe takega, kot sem).

Jaz recimo v navedku zgoraj slišem samo eno: prevzemanje odgovornosti zase.

In prevzemanje odgovornosti zase je res (lahko) rešilna bilka. Moja (trenutna) realnost namreč je, da se bo oseba, ki res želi živeti srečno in izpolnjeno življenje tukaj in sedaj, znala potruditi za doseganje svojih ciljev.

In to seveda (lahko) v veliki večini primerov pomeni, da bo (morda) delovala v nasprotju s tem, kar od nje pričakuje okolje, starši, prijatelji in znanci.

Hmm. V bistvu je prav malce ironično: na poti do res trajne osebne sreče in izpolnjenosti tukaj in sedaj, se (na žalost) pokažejo prve ovire prav s strani staršev, prijateljev, sodelavcev. Seveda, saj je celo linearno logično: ljudje so navajeni na ustaljeni ritem in način razmišljanja in delovanja določene osebe; in ko se ta oseba prične osvobajati osebnih in povečini z vzgojo in družbo vcepljenih spon, to izpade čudno, egoistično in celo malce noro.

Ampak biti avtentičen (zame) v bistvu pomeni prav to: sledenje svojim pristnim (avtentičnim) občutkom in hrepenenjem in tudi delovanje v skladu s tem.

Se spominjam moje situacije izpred, ne vem, vsaj 20 let, ko sem pač avtentično sledil svojim notranjim hrepenenjem, svoji inspiraciji in takrat še zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, prosil za neplačan dopust za, ne boste verjeli, v Indijo. 🙂
Zanimivo mi je bilo opazovati reakcije sodelavcev. Razen enega (še danes sem ti hvaležen za podporo, Đovani 🙂  ), so me vsi šlatali za glavo, češ, a si ti čist ok, se mi posmehovali in spraševali, pa kaj rineš v Indijo, a ne bi raje šel na Maldive ali na Florido, South Beach?

Neplačanega dopusta seveda nisem dobil, mi je pa nadrejeni šel na roko in mi dal ves zakonsko določen dopust na enkrat. Torej, v Indiji sem potem bil celih pet tednov in se tam ogroooomno naučil in poglobil svojo Avtentičnost in še marsikaj drugega.

Plavanje proti toku, življenje izven ustaljenih in nemo sprejetih norm okolice – to je pač (po mojih izkušnjah) neizogibni del procesa doseganja Avtentičnosti. In to, spet iz mojega vidika, nima prav nobene direktne ali posredne relacije z egoizmom.

Hmm. Če bi dal na stran vsaj 10 eur vsakič, ko sem v zadnjih petnajstih letih na seminarjih ali v seansah psihoterapije izrazil besede spodaj, bi se sedaj že dolgo časa vozil v novem Audiju ali v BMW-cu X6:

Postaviti sebe, svoje interese, svoje potrebe na prvo mesto (seveda ne prek trupel in s komolčkanjem, ampak na pristen in nenasilen način), je zelo potrebno za zdravo čustveno in fizično življenje tukaj in sedaj. Zaščititi svoje potrebe, svoja unikatna hrepenenja v srcu – to je nekaj povsem normalnega, zdravega in (iz mojega vidika) zelo zelo zelo zelo dobrodošlo.
Le kdo bo poskrbel za moje srce, če ne jaz sam?

Lahko pa seveda povsem razumem oz se vživim v recimo nekoga, ki se mu tako početje zdi egoistično. Verjetno ima ob pogledu na osebo, ki se res potrudi zase in ki zna aktualizirati svoje talente (bodisi v odnosih, v poslu, v intimi, pri vzgoji itd…) občutke zavisti, strahu morda, ker je tudi njemu pomemben napredek, svoboda in sreča?

Egoizem se iz mojega vidika morda rodi iz ranjenosti, nezadovoljstva in bolečine in se dejansko ne ozira na druge. Avtentičnost, po drugi strani, pa se rodi iz Živosti v srcu, iz živih živih hrepenenj po morda svobodi, lepoti in sreči in se ozira na druge, vendar postavi sebe na prvo mesto na nenasilni način in upošteva vendar NE prevzema odgovornosti za stanje in občutke drugih.

Avtentičnost skuša najti skupne rešitve, tako da sta obe (ali več) strani zadovoljene.

Avtentičnost, kot stanje zavesti, je zame daaaaaaleč onstran egoizma in želim si, da bi bilo vse več ljudi avtentičnih in tako znalo poskrbeti zase in svoje potrebe na res nenasilni način.

Razmišljanje bom zaključil z besedami enega od (idejnih) očetov oz utemeljiteljev stanja zavesti Avtentičnosti, Carl Rogersa:

“People are just as wonderful as sunsets if you let them be. When I look at a sunset, I don’t find myself saying, “Soften the orange a bit on the right hand corner.” I don’t try to control a sunset. I watch with awe as it unfolds.”

(prosti prevod:
Ljudje so prav tako čudoviti kot sončni zahod, če jih le pustite biti. Ko pogledam sončni zahod, ne pravim “malce omili to oranžno kroglo na desni strani”. Ne poskušam kontrolirati sončnega zahoda. Dogajanje le s straho-spoštovanjem opazujem.)

🙂

Coaching Avtentične komunikacije v živo

Coaching v okviru sistema Avtentične komunikacije poteka v eno ali dve urnih individualnih konzultacijah v živo.

Zavedamo se, da lahko natančen prenos znanja in osebni pristop res ogromno doprinese k razumevanju ter obvladovanju umetnosti življenja nenasilne komunikacije.

Prav iz tega naslova smo vam pripravili vrsto individualnih treningov in coachingov, katerih namen je postopna in temeljita integracija principov NVC-ja v vaše vsakdanje življenje.

Obstaja ogromen razkorak med realnostjo seminarjev in vsakdanjem življenjem. Osebni treningi in coachingi v živo so namenjeni postopnemu in nežnemu premagovanju tega razkoraka.

Integracija, integracija, integracija – to je vodilo za nas.

Obrazec za prijavo spodaj.

Coaching in trening v živo vam nudi:

  • natančno razlago temeljnih principov AK (oz NVC-ja),
  • sočutno podporo pri integraciji le-teh v realne situacije vašega življenja,
  • uporabo osnovnih tehnik (dance floor, štirje stoli, enemy imagesm reflektiranje itd…),
  • poudarek na integraciji principov AK v vsakdanje življenje,
  • vodenje pri poglabljanju stika z avtentičnimi občutki ter potrebami,
  • drugo, po vaši izbiri…

 

Za koga je coaching v živo (ali na daljavo) primeren?
Za vse, ki morda:

  • hrepenite po globljemu zavedanju svojih občutkov in potreb,
  • potrebujete strokovno in empatično vodstvo pri tehnikah NVC-ja,
  • želite bolj podrobno in postopoma razumeti in tudi izkusiti principe NVC-ja,
  • si morda želite vzeti čas samo zase in se res posvetiti delu na sebi,
  • hrepenite po artikulirani ali tihi empatiji,
  • želite osebno in duhovno napredovati.

 

Želite več jasnosti, globine in napredka?

Vabimo vas, da izpolnite obrazec spodaj in poklicali ali pisali vam bomo glede termina prvega srečanja.
NVC coaching v živo poteka v Sežani in v Ljubljani v Lila Centru.

 

 

Posamezne konzultacije in individualna srečanja lahko, če želite, plačate sproti, lahko pa tudi nakažete sredstva na naš TRR.
Cena eno urnega (60 min) srečanja NVC coachinga je 50 EUR.
Cena dve urnega (120 min) srečanja NVC coachinga je 75 EUR.
Individualno izobraževanje se ceni glede na trajanje – pokličite nas in dogovorili se bomo za rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani.

Eno urna srečanja vsak mesec imajo slušatelji naše Šole brezplačno.

Podatki za nakazila:
Inštitut Transpersonalne Psihologije
Vojkova ulica 3, 6210 Sežana
TRR: SI56 6100 0000 9905 502, Banka Del. Hran., BIC HDELSI22, koda za nakazila: SCVE.

Seminarje lahko plačate tudi online prek varnega sistema PayPal.
Naš PayPal ID je: info@itp.eu.com

Za vsako nakazilo prejmete račun v okviru Inštitua Trans. Psih.

 

Izziv prevzemanja odgovornosti

V tem blogu bi rad z vami podelil razmišljanje o meni zanimivem elementu hoje v smeri vse večje izpolnjenosti: prevzemanju odgovornosti.

Zavedam se, da je ta tema lahko malce delikatna, zato bi rad že na začetku izrazil, da so besede spodaj zgolj moja trenutna in subjektivna realnost.
Dojemanje pojma prevzemanja odgovornosti je seveda povsem individualno in prav iz tega naslova vsebina tega bloga nikakor ni avtoritativna ali definitivna na kakršen koli način.
🙂

Vabene:

Zakaj ljudje včasih posegamo po metodah, ki naj bi napovedovale prihodnost? Kako to, da se včasih nekateri zanašamo na astrologijo, tarot karte, i-ching, jyotish, human design in ostale analitične metode (ki, po mojem omejenem razumevanju, ljudi s svojimi opisi v bistvu določajo, omejujejo)?

Zakaj bi v bistvu kdor koli med nami prostovoljno daroval svojo dragoceno življenjsko energijo oz energijo zavedanja komur koli in čemur koli drugemu kakor Srcu?

O čem se sprašujem?

🙂

Sprašujem se oz govorim o upoštevanju in polaganju pozornosti na svojo lastno Življenje v srcu IN o upoštevanju in polaganju pozornosti na zunanje dejavnike.

Govorim v bistvu o izbiri. O svobodi izbire. O lastnosti Zavesti, ki je svobodna in se lahko zaveda in lahko izbira.

Moja poanta je, da je verjetno lažje čakati na ugodne astrološke vplive, četudi pol leta, in se šele potem morda res odpreti in angažirati glede pridobitve zaposlitve, recimo.

Verjetno je lažje prelagati odgovornost na (materialne) lastnosti osebnosti ali pa na karmo, recimo, kot pa dejansko slišati in upoštevati svoje svobodno Srce in prevzeti odgovornost in narediti spremembo.

Lažje je čakati in se identificirati s takimi in drugačnimi opisi lastnosti osebnosti in telesa in tudi živeti na podlagi teh opisov kot pa objeti in zaživeti svoje Življenje ne glede na vplive iz okolja ali planetov in predvsem ne glede na svoje bližnje.

Zavedam se, da je res težje dejansko prevzeti odgovornost in zaživeti res v skladu z ritmom glasbe v Srcu, ker bi to pomenilo verjetno prevelik zalogaj. Ampak Srce točno ve, koliko je ura, povsem natančno ve, kaj je Zanj prav in kaj ne.

Kot pravi moj duhovni Učitelj:
“You are only playing out your dramas, nothing more.”

Naj to objavo povzamem s citatom Marianne Williamson, “Our Deepest Fear” (iz knjige “A Return To Love: Reflections on the Principles of A Course in Miracles”):

Our deepest fear is not that we are inadequate. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure. It is our light, not our darkness that most frightens us.

We ask ourselves, Who am I to be brilliant, gorgeous, talented, fabulous? Actually, who are you not to be? You are a child of God. Your playing small does not serve the world. There is nothing enlightened about shrinking so that other people won’t feel insecure around you. We are all meant to shine, as children do.

We were born to make manifest the glory of God that is within us. It’s not just in some of us; it’s in everyone. And as we let our own light shine, we unconsciously give other people permission to do the same. As we are liberated from our own fear, our presence automatically liberates others

Sam se sicer nekako ne najdem v zgornjem citatu. In to me v bistvu malce (sladke) žalosti, če sem iskren.
You know why? Ker se mnogokrat z zavedanjem svoje Svobode počutim tako samega.

🙂

Avtentični in Subtilni nivo zavesti

Moderna transpersonalna psihologija opredeljuje različne nivoje duhovnih (nadosebnih) stanj zavesti in področij delovanja. Tako lahko vidimo, da se t.i. nadosebno v bistvu začne že takoj onstran Mentalnega ega.

Drugače povedano, kadar se v seansah ukvarjamo direktno z doseganjem večje pristnosti v življenju strank, že delujemo na transpersonalnem nivoju – temu je tako vsaj kar se tiče strokovne literature (Wilber, Rowan itd…)

Vendar v praksi delo na osebni pristnosti ciljev in občutkov ni prav nič bolj duhovno (v tem kontekstu ‘duhovno’ pomeni absolutno in trajno izpolnjujoče) od dela na Mentalnem nivoju.

Kakorkoli že, tista čista transpersonalna pot se iz tega vidika prične šele, ko se posameznik prebudi tudi iz Avtentičnega nivoja in uvidi, da ga tudi lastne osebne zmage v tem svetu ne izpolnjujejo več tako, kot bi si njegovo srce želelo. Njegovo srce hrepeni po globlji izpolnjenosti, po večni Ljubezni, Sočutju, Predanosti. Po Miru, Blaženosti in Stiku s sebi enakimi na nivoju Duše. In tega se zgolj s strategijami ukvarjanja z materialnim svetom enostavno ne da doseči.

Centuar oz. Avtentični jaz je sicer odraz Duše, Čiste zavesti, je pa sam po sebi zgolj subtilno materialen (torej, ni duhoven oz transcendentalen). Njegova inherentna narava je, da strmi navzven v svet in da se aktualizira skozi materialne aktivnosti v vsakdanjem življenju. Sam s seboj ne bo nikoli nikoli res zadovoljen, ker je sam v sebi zgolj senca Resničnega in Večnega Jaza, Subtilnega jaza, Duše.

Da, kot kaže velika večina ljudi na tem planetu niti pod razno nima stika s tem Nivojem (avtentičnosti) in je že sam trud za prehod na ta Nivo res hvale vreden. Vendar nekateri pa so šli že naprej in jih pristnost občutkov in zmage lastnega napora in kreiranje svojega sveta ne zadovoljujejo več.

Glavne razlike med Centuarjem oz Avtentičnem in Subtilnim nivojem so lahko:

Centuar Subtilni nivo
Trud, akcija Predanost, dopuščanje
Zmage in uspehi Vse je že doseženo
Kontrola in struktura Ljubezen in odprtost
Samo-aktualizacija Samorealizacija
Materialne aktivnosti Nematerialne aktivnosti


Subtilno transpersonalno raven bi lahko razdelili na

– nižji subtilni in
– višji subtilni nivo.

Nižji subtilni nivo zajema astralni in nižji mentalni nivo zavesti. Na teh dveh nivojih se nahajajo duše umrlih, astralna bitja, vodniki, elementalna bitja, spiriti rastlin, dreves, gora, spiriti totemskih živali itd… Na tem nivoju je uporaba zunajčutne zaznave povsem normalna; tudi druge parapsihološke sposobnosti so del tega nivoja. To so: astralna projekcija, zunaj telesne izkušnje, obsmrtne izkušnje, lucidne sanje, potovanja v svetlobnem telesu, stiki z umrlimi in vodniki itd…

Striktno gledano, tudi to še vedno ni tisto čisto in Absolutno stanje bivanja. Na tem nivoju je namreč še vedno prisotne ogromno iluzije, astralnega blišča iluzorne veličine in oh-in-sploh »duhovnosti«. Dobro je, da smo izredno previdni, kadar delamo na tem nivoju in stopamo v stik z bitji teh svetov.

To je tudi nivo spiritualnih simbolov, kot so pentagram, križ, heksagram, Ankh, svetloba, Lotus itd… Na tem nivoju posameznik opredeli svojo duhovno naravo s pomočjo simbolov in prispodob.

Višji subtilni nivo pa je tisti del nematerialne eksistence, katerega že lahko klasificiramo kot duhovnega oz transpersonalnega. To so nivoji bivanja, kjer domujejo res duhovno realizirana bijta, t.i. Mojstri modrosti oz posamezniki iz človeške evolucije, ki so se osvobodili vpliva materija, direktne manifestacije Boga oz angeli in Nadangeli, Boginje in Bogovi, Polbogovi in Polboginje.

Iz transpersonalno psihološkega vidika je ta nivo sfera arhetipov, primarnih Božanskih konceptov Boginj in Bogov, ki izvirajo v še višjem, Kavzalnem nivoju.

To je nivo Blaženosti, Ljubezni in Sočutja. Vse duše na tem nivoju so popolne, v ravnovesju in povsem transcendentalne oz transpersonalne. Na tem nivoju bivajo tudi naše lastne duše, čiste zavesti, kar mi (menda) v bistvu zares smo. Že stik s samim Seboj in z drugimi dušami na tem nivoju (t.i. Linking) prinaša globoko, trenutno in tudi trajno izpolnjenost.

Vabljeni tudi k branju bloga na temo nivojev empatije, Levels of Empathy >>

(besedilo zgoraj je del priročnika “Centuar in Subtilni nivo” v Programu tretjega letnika Akademije TCT, avtor Edmond C.)

Šola Avtentične Komunikacije

Kaj Program zajema

Šest mesečna šola Avtentične komunikacije zajema:

  • Šest mesečnih vikend seminarjev
    Na teh srečanjih bo rdeča nit ne zgolj osvajanje temeljnih principov AK, temveč predvsem integracija pridobljenega znanja in veščin v vsakdanje življenje: družino, odnose do staršev, partnerjev, otrok, avtoritet, v intimo, v poslovne aspekte življenja itd…
  • Možnost osebnega stika
    Program nudi tudi možnost mesečnih brezplačnih eno urnih osebnih konzultacij in seans NVC coachinga z vodjo Programa, Edmondom C. v živo, po izbiri udeležencev/k.
  • Moderno e-learning podporo online.
    Vse priročnike, praktične naloge za doma, audio posnetki predavanj in vse ostalo bo na voljo tudi online, v obliki moderne platforme za e-učenje ter tudi na Dropboxu Inštituta.
  • Podpora na daljavo
    Program nudi brezplačno podporo glede integracije pridobljenega znanja v vsakdanje življenje, prek interneta s pomočjo aplikacije skype. Tako se lahko udeleženci/ke mirno zanesejo na strokovno in empatično podporo ko in če jo bodo potrebovali.
  • Dodana vrednost znanj in veščin
    V Program so integrirana znanja in veščine Dialoškega dela oz dela z I-pozicijami, vzpostavljanje in vzdrževanje stika na nivoju Zavesti, Wilberjeva preglednica stanj zavesti, znanstvena dejstva iz nevrobiologije, kognitivne psihologije itd…
  • Elementi coachinga.
    V našem novem Programu so na voljo tudi specifični elementi coachinga, ki so dodana vrednost klasičnemu podajanju NVC snovi. Krajši coachingi bodo na voljo tudi med samimi predavanji vsakomur, ki bo to želel. Coaching v živo pa je seveda na voljo v enournih individualnih srečanjih v živo vsak mesec.
  • Seanse psihoterapije
    Kot dodana vrednost so udeležencev/k na voljo tudi seanse humanistične in transpersonalne psihoterapije TCT®, po ugodni, 30% znižani ceni. Če udelčeženci/ke tako izberejo, seveda. Te seanse so torej neobveznega značaja.

Podrobnosti na moji novi spletni strani www.zirafica.si

Vabljeni na Šolo!

🙂

Ana Liza

AnalizaAna Liza, nekdaj moja zelo dobra prijateljica, dandanes pa zgolj spomin na stare in preživete čase.

Pogovor med Živo in Ana Lizo:

Živa:
Ana, zanimivo mi je pogovarjati se s teboj tako na splošno, a pozornost bova usmerili na tvoje osebno dojemanje relevantnih tematik, zanimivih za bralce tega Bloga.

Ana Liza:
Ja, kar logično. Ti kar vprašaj.

Živa:
Kako se bi opisala, kako doživljaš sebe?

Ana Liza:
Enostavno: sem izobražena in uspešna ženska v najboljših letih.
<širok nasmeh>

Živa:
<nasmeh>
Kaj si po izobrazbi?

Ana Liza:
Doktorica filozofije, moja disertacija je bila pod naslovom “Znanost, religija in filozofija: primerjalni študij”.
V študij sem vključila tudi razne empirične, znanstvene ter mistične metode (tarot, astrologija, I-ching, rune, human design, numerologija itd…)

Živa:
Da.
Reciva, da želiš spoznati sebe ali druge v podrobnosti, kako bi to storila?

Ana Liza:
Pa to počnem vsak dan! Zanašam se na razumevanje same sebe, notranjih procesov, lastnosti osebnostnih tendenc ter tendenc iz preteklosti. Najraje pogledam v svojo rojstno astrološko karto v kombinaciji z nekaterimi drugimi pristopi.

Živa:
In kako ti to pomaga v vsakdanjem življenju?

Ana Liza:
Zelo uporabno je, ker mi ti pristopi vedno pomagajo pri odločitvah, pri zanašanju nase. Recimo, ravnokar imam malce sušno obdobje glede odnosov, ker je moja Venera kvadrat Luna in sedaj res ni pravi čas za zaljubljanje in podobno. Malce moram počakati (še par tednov) in potem bo vse v redu.

Živa:
No, če sva natančni, se zanašaš na zvezde in planete, ne nase. Ja?

Ana Liza:
Ja, pa saj to je isto.

Živa:
<presenečenje v očeh>
Aha, ok.
No, meni recimo sedaj prihaja na misel pregovor: Kdor bulji v zvezde, stopi v vsako cestno lužo. Hehehehe. 🙂

Sprašujem se pa, zakaj bi kdor koli čakal na kar koli?

Ana Liza:
Hahahahaa
Dobro, kaj pa porečeš na to, da imamo vsi, torej tudi ti, dejansko določene prirojene lastnosti, ki so jih ob rojstvu na nas pustili planeti oz “zvezde” po tvoje.
Recimo zate vem, da si zelo zelo čustvena, rada imaš potovanja ter da te v prihodnosti čaka novo partnersko razmerje, med drugim.

Živa:
Aha, ok.
No, ne vem za druge ljudi, ampak kar se mene tiče, je najbolje, da o mojih lastnostih vprašaš mene, ne pa črke na papirju ali v kartah. Namreč, zavedam se, da imam izbiro in, ne, nisem vedno čustvena, potovanja mi niso res preveč blizu ter nimam nobenega namena vstopati v novi odnos. Tako, da si malce zgrešila. 🙂

Ana Liza:
Izbira?
Kako to misliš?
Recimo v tarotu je izbira v bistvu prikazana na adutu Magus in to je Merkur kvadrat Saturn v 5 hiši in…

Živa:
Ja ti bom kar skočila v besedo na tem mestu.
Ne govorim o opisu moje izbire ali o simboliki, ki lahko predstavlja Izbiro. Ne govorim o tem.

Govorim o Živi in vedno sveži Izbiri, ki je zame lastnost Zavesti in s pomočjo katere se lahko sproti identificiram (ali pa tudi ne) z določenimi komponentami moje notranjosti in po svoji lastni volji vlagam energijo v kar koli hočem. Govorim o direktni zaznavi Življenja, brez posredovanja simbolov, arhetipov, kart, planetov itd…

Ana Liza:
Ja vidim, da imaš precej izraziti Mars v svoji natalni karti in tudi Sonce. Sonce namreč daje luč in moč ter energijo…

Živa:
Ja, ja ,ja, ok.
Torej po tvojem izbira v bistvu ne obstaja?

Ana Liza:
Me danes kar naprej prekinjaš.
(v oblačku svojih misli: halo!!)
Hmm.
<daljši premor>
Torej, če pogledava po najnovejši znanosti Human Design-a, je v bistvu najbolj pomembna fizična realnost, telo. Seveda so odločitve prisotne, ampak recimo Generator se odloča drugače od Projektorja, in Manifestor rabi več časa za odločitve. In še to je povsem odvisno kateri center imaš definiran.

Živa:
Aha ok.
(v oblačku svojih misli: ma o čem sploh govori?!)

Ana Liza:
Kaj pa ti, kako ti doživljaš samo sebe? Vem namreč, da si Projektor.

Živa:
Projektor? Kaj je to?
No, kakor koli že, doživljam se kot Živo bitje, ki ni prav zares omejeno s temi tremi telesi (mental, astral in fizis). Lahko izberem in se poistovetim z določenim čustvom ali pa tudi ne. Lahko se prepustim vplivom okolja ali pa tudi ne.
Zavedam se, da sem transpersonalna duša, nerojena in nesmrtna, onstran materialnih vplivov. Sem eno z Izvorom vsega. In ne rabim informacij o svojih lastnostih iz knjig ali analitičnih metod, ker se poznam, skozi svojo lastno neposredno izkušnjo.

Ana Liza:
Hmm.
(v oblačku misli: ti šment, pa kaj ta naklada tle?)
Projektorji rabijo informacije od zunaj, povabila, darove, da lahko res zaživijo.

Živa:
Aha ok. No, jaz imam mnoge trajne lastnosti, vsaj kar se mene tiče, in ne rabim drugih za to, da zaživim. Zame življenje izvira iz Življenja, ne iz materije ali materialnih vplivov ali od drugih.

Ana Liza:
Ne razumem.

Živa:
Aha ok.
Jaz se recimo raje zanašam nase, na svoje notranje vire moči in na notranje potenciale. Ti potenciali so povsem neodvisni od vplivov okolja, drugih in zvezd (ali arhetipov, kombinacij črk in številk itd…). Ni mi potrebno čakati, da mi nekdo nekaj ponudi, da bom aktivna. Jaz sem aktivna tudi brez drugih, enostavno zato, ker mi je to ok. Ne potrebujem motivacije od zunaj.
Življenje je zame tista temeljna realnost, ki osmišlja moj celoten obstoj, ne glede na minljive vplive okolja. Je trajna stalnica moje notranje psihične dinamike in je neodvisna od vsega “zunaj”.

Ana Liza:
(v oblačku misli: ufa, pa kaj ta hoče od mene?!)
Veš, sem bila na eni delavnici NVC-ja in smo se učili sočutno se vživljati v druge.
Če te prav razumem, ti je pomembno življenje, neodvisnost in aktivnost?

Živa:
Ja, Ana Liza, tudi to je samo približek moji Resnici, veš. Analiza, sicer zelo sočutna, ampak vendarle analiza. Namesto na karte in zvezde se sedaj zanašaš na svoje intelektualne in čustvene vire in se skušaš vživeti vame?
Življenje je onstran tvojih in mojih materialnih kapacitet in totalno presega recimo moje poskuse vživljanja, enostavno zato, ker je že prisotno. Vselej, vedno, za vedno. Ni nobene potrebe po “vživljanju”, ker samo Življenje že obstaja.

Tako jaz doživljam to, no.

Ana Liza:
(v oblačku misli: fak, zdej mam pa dosti tega)
Čakaj malo, torej zavračaš vse, kar ni po tvoje Živo kao?
Zavračaš torej tarot, astrologijo, human design, I-Ching, delo z runami, numerologijo – skratka vse, kar se ne poklapa s tvojo percepcijo?!

Živa:
Ne, Ana Liza, ne zavračam tega. Le stavim ne na to, to je vse.
Zame je Življenje toliko Živo in Sveže in polno, no, Življenja, da ga metode, ki si jih naštela niti pod razno in niti v sanjah ne morejo prav zares izraziti. In zato se ne prav zares zanašam na te metode. Mi lahko kaj ponudijo, kar mi Življenje v Srcu ne more?
Direktna zaznava Življenja v Sebi je tisto, kar presega take in drugačne poskuse opisovanja in kategoriziranja.

Zavedam pa se, da je tako dojemanje in življenje precej drugačno od tistega, ki temelji na analizi in na kategoriziranju ter predalčkanju. Kar se mene tiče, je prevzemanje totalne odgovornosti zase tukaj ključnega pomena.

Brez popolnega prevzemanja odgovornosti in sprejemanja ter v bistvu predanosti Življenju v Sebi in aktivnemu življenju v skladu z Njim – kaj ostane? Ostane morda zanašanje na simboliko, take in drugačne predalčke, avtoritete in info iz takih in drugačnih (analitičnih?) metod?

Kar je seveda povsem v redu, vsak deluje na podlagi svojega stanja zavesti.
Ampak none for me, tnx.
🙂

Na misel mi tudi prihaja vprašanje, zakaj naj bi se omejevala na zgolj določene aspekte sebe in svojih potencialov. Srce in Življenje v meni je Neomejen Potencial, ki lahko Žari na cel spekter načinov, ne zgolj na tiste, ki jih “predpisujejo” prej omenjene metode.

Ana Liza:
(v oblačku svojih misli: tristo kosmatih, sploh me ne razume)
Ehm, nisem povsem prepričana, da si me prej razumela, ko sva govorili o tvojih lastnostih po natalni karti, veš. Imam občutek, da ne razumeš zares pomembnosti astroloških vplivov.

Živa:
Aha ok.

Zaključiva počasi?

Ana Liza:
(v oblačku misli: yes, please)
Da, v redu.
Hvala za pogovor.

Živa:
Hvala tebi.

 

🙂