Šola Avtentične komunikacije

Šola Avtentične Komunikacije

Avtentična komunikacija (ali nvc, uradno), zajemajoč vse osnovne in tudi bolj napredne principe, je osvojila moje srce tam nekje l 2010. Do danes se je tako zvrstilo mnogo seminarjev pri res izkušenih trenerjih NVC-ja po vsej Evropi, skupno sem nabral preko 50 dni izobraževanja pri licenčnih trenerjih NVC-ja in tudi lepo število seminarjev poučevanja te umetnosti avtentičnosti oz nenasilne komunikacije v okviru Akademije TCT®, naše šole za psihoterapevte.

Ogromno izkušenj pri aktivnem osebnem in duhovnem napredku tam od leta 1990 dalje ter podlaga (psiho)terapevtskega dela od l 1996 dalje in poučevanje komplementarne psihoterapije TCT® zadnje štiri leta, vse to je botrovalo odločitvi, da sestavim učinkovit Program – šolo avtentične oz nenasilne komunikacije.

Program bo seveda vseboval vse osnove NVC-ja po Dr Rosenbergu, s tem, da bo glavni poudarek na transformaciji in sicer ne zgolj razmišljanja, temveč predvsem delovanja udeležencev/k v vsakdanjem življenju (ne samo na seminarjih, torej).

Namera, ki napaja moje delovanje v tem novem Programu je namreč doprinesti k resničnemu in trajnemu napredku udeležencev/k, ne zgolj informiranje ali nudenje empatičnega in toplega okolja za krajše vikend seminarje.

Program bo tako potekal vsaj šest mesecev. Razmišljam celo, da bi vse svoje ideje glede Programa aktualiziral v eno letnem izobraževanju, ki bi nudilo torej 12 vikend seminarjev. Odločitev glede tega sicer še ni dokončna,  se pa nagibam k daljšemu Programu, torej celoletnemu izobraževanju.

Pri delu z ljudmi tam od leta 1996 dalje namreč opažam, da občasno obiskovanje še tako dodelanih vikend  seminarjev (česarkoli) morda vendarle ni dovolj. Za resnično temeljit napredek v vsakdanjem življenju morda dva do trije vikend seminarji (recimo NVC-ja) na leto, po mojih opažanjih, morda vendarle ne zaleže tako, kot si morda prenekateri udeleženec/ka želi v svojem srcu.

Namen mojega novega Programa, ki bo potekal v okviru našega Inštituta transpersonalne psihologije, bo torej nudenje posvečene in osebne, konsistentne ter časovno daljše podpore pri osvajanju osnovnih principov NVC-ja oz nenasilne komunikacije.

Program bo vseboval mesečne vikend seminarje, na katerih bo rdeča nit ne zgolj osvajanje temeljnih principov NVC-ja, temveč predvsem integracija pridobljenega znanja in veščin v vsakdanje življenje: družino, odnose do staršev, partnerjev, otrok, avtoritet, v intimo, v poslovne aspekte življenja itd…

Program bo torej namenjen v prvi vrsti tistim, ki želijo v svojih življenjih izvesti spremembe, na podlagi svoje notranje transformacije, seveda. Program bo sestavljen tako, da bo na voljo oboje, obilo informacij in praktičnih vaj na seminarjih in predvsem natančno podporo in ogromno časa in prostora za aktualizacijo notranjih sprememb v življenje.

Program bo nudil tudi možnost osebnih konzultacij, seans coachinga z menoj, v živo ali prek interneta, seveda tudi moderno e-learning podporo online, po izbiri morda tudi seanse psihoterapije, itd…itd…

Program bo obogaten s temami, ki lahko res oplemenitijo in olajšajo učenje, transformacijo in napredek udeležencev/k, recimo obvladovanje razumevanja skrivnosti aktivne percepcije, Wilberjeve mape stanj zavesti, transpersonalni vidiki dojemanja, Dialoško delo z t.i. Jaz-pozicijami, obvladovanje stika s seboj in drugimi na nivoju Zavesti, delo z mentalnimi vzorci in preseganje le-teh  itd…itd…
Zelo zanimivo bo!!!
🙂

Spletna stran je že izdelana, e-learning platforma je že dodana, moje navdušenje je visoko. Vabim vas, da spremljate moj Blog in FB za dodatne informacije glede novega Programa izobraževanja avtentične komunikacije.

🙂

Največje bogastvo

Koliko je vredno življenje moje Larike?
Kakšno zavedanje o sebi, drugih in o svetu si želim, da moja deklica nese s seboj v življenje?
Na podlagi česa bi jaz rad, da se moja hčerkica odloča?

Taka in podobna vprašanja mi velikokrat pomagajo pri de-identifikaciji od mojih lastnih prepričanj in projekcij o tem, kaj je dobro za moj zakladek in da sestopim s prestola samo-pomembnosti in sprejmem dejstvo, da je njena realnost povsem enakovredna moji.
Njena čustva, njene potrebe in njeno izražanje je povsem enakovredno moji realnosti.

Spominjam se zame prav travmatične situacije iz vrtca v Sežani približno leto dni nazaj. Larika je najprej Mojci (mamici) in potem tudi meni pričela izražati nejevoljo, žalost in skrb glede igranja v vrtcu. Izkazalo se je, da uporablja ena izmed starejših vzgojiteljic vsak dan ob prihodu v vrtec komunikacijo pogojevanja tako, da ji reče: “Če ne boš lepo pozdravila, se ne boš smela igrati!”.

Ko sem izvedel za to situacijo, se mi je v glavi najprej zavrtelo, nato sem malce pogledal okoli sebe, da se prepričam, ali morda ne živimo v srednjem veku tam nekje v Afganistanu oz če smo morda v viktorijanski Avstriji, kjer je bilo vse poštrikano in zapeto od vratu do tal.
No, izkazalo se je, da živimo v tretjem tisočletju, v centru Europe v mali državici, ki očitno podpira trde in zaostale (retarded, po angleško) pristope k vzgoji otrok. Skozi um so mi švigale misli: “Pa kaj ta vzgojiteljica sploh ve, kaj počne otroku s tem pogojevanjem?! Ji ne nese pamet dlje od razdalje, na kateri ima antidepresive?!” ipd… Šakali (oz kritične misli navzven) so bili tiste trenutke res glasni.

Ko sem se malce umiril in si namenil dokajšen del samo-empatije, sem uvidel, da imam ob tem, ko slišim informacije o tej situaciji, mešane občutke.
Tu je bila seveda jeza, bes celo, žalost in tudi občutki nemoči. Prav zagotovo so se mi ti občutki pojavili zato, ker mi je res pomembno spoštovanje, svoboda ter suverenost, tako moja kot tudi suverenost moje deklice.

Istočasno pa sem imel v srcu občutke radosti, veselja in tudi ponosa. Očitno mi je namreč postalo, da z Mojco ubirava res učinkovito vzgojno pot, če se Larika čuti dovolj varna in sprejeta, da se je nama obema izrazila o situaciji v vrtcu.

V glavnem, na govorilni uri v vrtcu sem seveda umirjeno in povsem nenasilno izpostavil dejstvo, da Larika živi in raste doma v okolju, kjer ni ne duha ne sluha o pogojevanju, grožnjah s kaznijo itd… in da ji oba z Mojco nudiva veliko empatije, prostora ter podpore, da se sama odloča in izraža. Starejša vzgojiteljica, torej ta, ki je uporabljala komunikacijo pogojevanja v odnosu do Larike,  niti pod razno ni razumela tega (če  sklepam po njenih odgovorih in komentarjih).

Gospo vzgojiteljico sem vprašal, kaj bi ona raje, da jo Larika pozdravlja zaradi strahu pred kaznijo ali zato, ker jo spoštuje in ker se sama odloči za pozdravljanje. Tudi tu ni prišlo do razumevanja, sodeč po njenemu odzivu: zanjo je strokovni kurikulum oz njihov strokovni program pomembnejši od življenja v Lariki. Pozdravljati je pač treba in pika. Če ne, pa sledi kazen.
OK.

No, kaj bi rad izrazil v tem Blogu?

Dediščina, katero nudim moji Lariki je zavedanje, da je svobodno bitje, živo, edinstveno in v skladu s tem v odnosu z njo tudi delujem. Osebno niti v sanjah nočem, da Larika počne stvari v svojem življenju zaradi prisile, iz strahu pred kaznijo ali zato, ker so ji drugi rekli, da mora oz da ne sme.

Pomembno mi je, da stvari počne iz notranjega nagiba in ne zaradi strahu, prisile ali zaradi manipulacije. To v praksi pomeni, da mi je zelo pomembno, da Larika počne stvari zato, ker se njej zdijo smiselne in pomembne, na pa zato, ker se pokori meni ali komu drugemu.

Res si želim, da moja deklica nese v svet zavedanje o sebi kot o unikatnemu bitju, ki ima vselej izbiro. Izbiro glede miselnosti, čustvovanja ter tudi delovanja. Le zakaj bi želel, da se Larika nauči živeti po nekih rigidnih pravilih, ki ne podpirajo življenja v njenem malem srčku?

Zelo mi je pomembno, da se moj otrok odloča vedno na podlagi svoje lastne presoje, lastne izbire, ne pa na podlagi ustrahovanja ali prisile s strani odraslih oz avtoritet.

Rad bi, da Larika (ko bo starejša) zna prepoznati potrebe pri drugih ljudeh in da jih zna ločiti od njihovih občutkov. Odgovornost za občutke je na strani vsakega posameznika, in želim si, da se Larika nauči prevzemati odgovornost za svoje občutke, misli in dejanja. To pa je izvedljivo, po mojem mnenju le, če ji je na voljo veliko ljubezni, podpore ter empatije.

V ozadju teh mojih želja so vsekakor potrebe po svobodi, spoštovanju ter učinkovitosti ter tudi po ljubezni. Vedno mi sicer ne uspe, vsekakor pa večino časa delujem v odnosu do moje Larike v skladu s temi notranjimi potenciali.
Zavedam pa se, da se lahko ravno ob njej še veliko naučim.

🙂

 

Mentaliteta ločevanja

Disconnecting language oz nepovezovalni oz razdiralni jezik je Dr Rosenberg poimenoval  nasprotje nenasilni in povezovalni komunikaciji. In prav o tem se bom izrazil v tem Blogu.

V bistvu je kar precej premočrtno in logično: obstaja način razmišljanja in komunikacije, ki praviloma ne gradi mostove do drugih ljudi, temveč jih podira. Tak način razmišljanja in komunikacije jaz rad poimenujem mentaliteta ločevanja in razdiralni jezik. Več o tem v nadaljevanju.

Na tem mestu bi se rad najprej malce oddalil od ustaljene razlage Dr Rosenberga, da se je tak ločevalni oz razdiralni način komunikacije pričel nekaj tisoč let nazaj. Moje mnenje je, da je tak način komunikacije in razmišljanja pač del razvoja človekove (subjektivne) psihično-duhovne identitete in ni pogojen zgolj s socialno klimo oz okoljem in izobraževanjem.

Torej, nekako ne najdem pravega smisla v razlagi, da je človeštvo zatavalo v razdiralni način komunikacije (in razmišljanja) nekje ob poti enkat v preteklosti, pač zaradi takih in drugačnih dejstev in vplivov takratnih družbenih struktur (to razumem iz besed Dr Rosenberga v njegovi knjigi o nenasilni komunikaciji). A nekaj (deset, sto) let pred temi dejstvi in vplivi je pa celotno človeštvo razmišljalo in komuniciralo povsem nenasilno in povezovalno? In vsi predstavniki človeštva so bili pred tem avtentični in samo-aktualizirani? Hmm.

No, kakor koli že, ne glede na socialno klimo in take in drugačne vplive iz okolja (vzgoja, izobraževalni sistem, ekonomija itd…), gre vsak posameznik skozi dandanes povsem znane in natančno definirane faze razvoja njegove notranje psihično-transpersonalne identitete. In iz tega vidika bi rad ponudil malce drugačno razlago prisotnosti (ne nastanka) razdiralnega načina komunikacije v naših življenjih, opirajoč se seveda na Wilberjevo mapo:

odtujenost od lastnih pristnih občutkov, sledenje nekim vnaprej sprejetim in od zunaj pobranim pravilom (družbe, akademije, socialnih struktur itd…), obremenjenost s tem, kaj si drugi mislijo, razpršenost misli, kritičnost do sebe in do drugih, fokus na negativno plat življenja, nasilje do sebe in do drugih (verbalno in tudi čustveno ter fizično), devocija intelektu in mlatenje prazne intelektualne slame v nedogled, ljubezen do bežanja od prevzemanja odgovornosti za svoje misli, občutke, besede in dejanja, igranje vlog, metanje peska direktno v svoje oči, laganje, sprenvedanje, manipulacija, obsesivnost z eno ali največ parimi strategijami, igra prevlade v odnosih, ki temelji na premoči oz nadmoči, odsotnost resničnega sprejemanja sebe in drugih, popolna disociacija od lastnih notranjih potreb in hrepenenj, cilj pogovorov je zmaga, ne razumevanje, odsotnost resnične empatije, dogmatična vpetost v religiozne, politične, izobraževalne ter ekonomske sisteme itd… itd… itd…

Vse to in še več so (zame) čisto resnične in prav sijoče lastnosti nekoga, katerega nivo zavesti oz razvoja njegove psihočno-transpersonalne identitete še vedno počiva na t.i. nivoju Mentalnega ega oz Instrumentalnega jaza.

Iz svojih direktnih izkušenj lahko povem, da na tem nivoju zavesti NI pristnosti, odgovornosti, stika s seboj in drugimi, ni resničnosti v smislu pristnosti občutkov – vse je zgolj ena igra vlog, po pravilih družbe oz avtoritet, ki vendar vedo, kaj je res in kaj je prav. Kr neki, po domače rečeno.

In posameznik, ki je na tem nivoju zavesti seveda niti pod razno sam po sebi ne zmore nenasilne in povezovalne kumunikacije. Kako le? Saj se mu niti sanja ne, kaj si prav zares želi, kaj čuti in kaj potrebuje. Nima stika ne s seboj, niti z drugimi.

Značilnosti in primeri taga nivoja zavesti in takega načina razmišljanja in komunikacije, po mojem mnenju in izkušnjah, so:

  • zanašanje na pravila in smernice vedenja in delovanja, kot so:
    – moram biti _______,
    – ne smem ________,
    – spodobilo bi se, da sem _______,
    – drugi pričakujejo od mene, da sem ________,
  • izogibanje prevzemanja odgovornosti zase in svoje misli, občutke, besede in dejanja:
    – situacija me je prisilila v _________,
    – ta svet je zajeban, prava džungla,
    – partner me venomer jezi,
    – oče je kriv, ker me je zlorabil,
    – Boga ni, ker če bi bil, se mi ne bi dogajalo _______,
    – ne vem, kar zgodi se, da se znajdem v objemu moških,
  • vdanost v usodo:
    – nimam kaj, trenutno je aktiven Neptun in pač tko je,
    – moji planeti so taki, da trenutno ne morem ________,
    – pa šta ču ja….ako Bog da, onda ________,
    – ufa, moram spet poklicat šlogarco, zadnjič je tko dobro zadela,
    – hja kaj čem, tko pač je, jebi ga,
    – itd…
    – itd…

To so torej nekatere lastnosti posameznika, ki je po mojem osebnem mnenju na nivoju zavesti Mentalnega jaza. Vse lepo in prav, iz mojega vidika. No problemo.
Vsak po svoje.

Vendar, resnične iskrene in sočutno povezovalne komunikacije na tem nivoju enostavno ne gre pričakovati. In skozi ta nivo zavesti gre prav vsak posameznik, ne glede na čas in prostor bivanja.

In seveda, v istem okolju, kjer vlada več ali manj Mentalni ego in zgoraj opisane lastnosti (to je v bistvu kar naravno okolje na tem planetu, a ne), je povsem možno in realno bivati, delovati in tudi komunicirati na povsem avtentičen, sočuten in nenasilen način.

Posamezniki smo, iz mojega vidika, globoko v sebi res nepogojeni z okoljem in ravno ta svoboda nam omogoča napredek iz Mentalnega nivoja naprej, na Centurar oz Avtentični nivo in še naprej.

O avtentičnosti in samo-aktualiziranosti pa sem že pisal.

To je to.
🙂

Zelo zelo dobra knjiga meni o točno tej temi (razvoj psihološko-transpersonalne identitete) je knjiga
A Guide to Integral Psychotherapy: Complexity, Integration, and Spirituality in Practice

Naročite je lahko s klikom na slikico zgoraj.

 

Za zaključlek:

se morda prepoznate v zgornjem opisu nivoja zavesti Mentalnega ega?
Yes? No?
🙂

Too late?

“Standing by the trap door, aware of me and you
The actor and the clown, they’re waiting for their cue
And there’s a lady over there, she’s acting pretty cool
But when it comes to playing life, she always plays the fool.”
– Too late for love by Def Leppard

In my recent past, I was acting pretty cool most of the time. And in real life situations I played a fool too, as the song suggests.You know, living out the fucked up illusion that what you guys think of me matters somehow; and how I come across to all of you is also important, somehow.

I must be,
I should be,
it is advisable to be,
people expect me to ________,
society expects me to _______,
academia demands ________,
it is polite to be ________,
educated people should be _________,
etc. etc.

Well, all of this is such a bullshit!

There is no way I can directly influence how and what you think of me. It is a neuro-biological impossibility. It is just plainly impossible for me to directly cause your approval of me or force you to love me. So why bother?!

And how I come across to you guys, how on earth am I to regulate that? It is up to you, your strategies, feelings and needs that determine how I come across to you. So again,  why bother?!

So, I am embracing freedom deep within me and act out what is alive in me from moment to moment regardless of various norms and standards. To hell with norms and standards  LOL

And right now, what is alive here and now is rock ‘n’ roll.

Too late for love, performed by one of my favorite bands, Def Leppard:

 

 

It is never ever too late.

🙂

Samo-aktualizacija & avtentičnost

Na tem Blogu lahko velikokrat zasledite, da pišem o avtentičnosti kot o nivoju zavesti, načinu bivanja in delovanja. No, iz mojega vidika je avtentičnost sicer na tem svetu zelo zelo redko, vsekakor pa zgolj eno izmed stanj zavesti na poti razvoja psihološko-transpersonalne (duhovne) identitete.

Keneth Wilber je seveda glavni zagovornik t.i. AQAL (all quadrants – all levels/stages) oz preglednice vseh obstoječih stanj zavesti in glede na Wilberjevo mapo je avtentičnost pač nivo zavedanja, ki ima prav specifične lastnosti.

Morda se bom v prihodnjih Blogih izrazil tudi o meni bližjih in bolj dragocenih nivojih zavesti daleč onstran avtentičnosti, ki je sicer po mojih izkušnjah res pogoj za trajni dostop do teh transpersonalnih nivojev (Subtilni, Kavzalni in Nedualni nivo), v tem Blogu pa bom nanizal glavne lastnosti oseb, ki so samo-aktualizirane in seveda s tem tudi avtentične.

Preden nadaljujem, bi rad tudi izrazil blage zadržke do načina pisanja kot je uporabljeno spodaj oz do etiketiranja sebe in drugih ljudi.

Moj namen ni diagnosticiranje ali lepljenje takih in drugačnih definicij na kogar koli. Po drugi strani pa je res, da je meni osebno ravno Wilberjeva mapa (s podobnimi opisi, kot jih boste brali spodaj) res ogromno pripomogla k jasnosti in razumevanju samega sebe, svojih strank in tudi drugih ljudi v mojem življenju.

Torej, lastnosti avtentičnih oz samo-aktualiziranih oseb, so (po Maslowu, Rowanu in moji malenkosti, viri spodaj):

  1. Zaznava realnosti
    Nenavadna sposobnost prepoznavanja plitkega, neiskrenega in neresničnega v osebnostih in v umetnosti.
  2. Sprejemljivost
    Relativna odsotnost občutkov močne krivde, težkega sramu ali omejujoče tesnobe. Odsotnost obrambe oz branjenja v odnosih. Odprtost.
  3. Spontanost
    Preprostost in naturalnost, odsotnost izumetničenosti ali napora za doseganje nekega učinka. Višje zavedanje svojih lastnih želja in subjektivnosti reakcij na splošno.
  4. Fokus na cilje
    Ni fokusa na ego (nase). Praviloma ima taka oseba neko nalogo v življenju, nek cilj oz nek problem, ki ga rešuje oz sledi z večino svoje energije.
  5. Samota
    Take osebe so rade same, rade imajo samoto in zasebnost v precej večji meri od povprečja. Samo-aktualizirane osebe ne potrebujejo drugih v splošnem pomenu besede.
  6. Avtonomnost
    Take osebe lahko ohranjajo relativno mirnost in jasnost zavedanja tudi v situacijah, ki bi ostale ljudi napeljale k samomoru; take osebe so samozadostne.
  7. Svežina
    Imajo zmožnost izražanja navdušenja nad osnovnimi dobrinami življenja znova in znova, sveže in iskreno, s spoštovanjem, užitkom, čudenjem in celo ekstazo.
  8. T.i. peak experiences
    Spontane mistične izkušnje so pogoste in normalne. Tisti, ki imajo take izkušnje, se lahko imenujejo »peakers« v kontrastu z »non-peakers«.
  9. Humanost
    Imajo globok občutek simpatije, naklonjenosti in identifikacije z drugimi. Zaznavajo sorodnost in povezanost z drugimi, kot da bi bili vsi ena družina.
  10. Ponižnost in spoštljivost
    Imajo demokratično strukturo osebnosti v najglobljem pomenu besede. Sposobni in pripravljeni so se naučiti kaj novega od vsakega, ki jih lahko nauči kaj novega.
  11. Medsebojni odnosi
    Imajo lahko globoke in temeljite odnose z drugimi. Take osebe so v odnosu z nekom, ki je tudi sam blizu samo-aktualizacije.
  12. Etičnost
    So močno etične, imajo trdne moralne standarde, delujejo pravilno in ne napačno. Ni treba posebej poudariti, da je njihovo dojemanje pravilnega in napačnega in dobrega in zlega velikokrat nekonvencionalno.
  13. Delovanje in cilji
    Velikokrat obravnavajo  delovanja, ki so drugim zgolj poti do ciljev, kot že same cilje. Radi imajo že samo delovanje, same aktivnosti.
  14. Humor
    Smejijo se smešnim stvarem, vendar v njihovem smehu ni napadalnosti ali uporništva. Ne šalijo se na račun drugih, s svojimi šalami ne prizadenejo drugih.
  15. Kreativnost
    So kreativni na svoj posebni način;, njihova kreativnost oplemeniti vse, s čemur se ukvarjajo. Celo vidijo oz zaznavajo kreativno.
  16. Odpornost na kulturno pogojenost
    Vzdržujejo določeno nenavezanost do kulture v kateri bivajo.
  17. Nepopolnosti
    Znajo biti neusmiljeni; lahko so odsotni, hladni in šokirajo s svojo neprijaznostjo. Lahko so preveč vpleteni z bolnimi osebami, lahko imajo notranje konflikte in velikokrat so trmasti in gredo drugim na živce. Samo-aktualizirani ljudje niso popolni.
  18. Vrednote
    Najgloblje vrednote samo-aktualizirane osebe so povsem unikatne. To drži že po definiciji, saj je samo-aktualizacija pač aktualizacija sebe (jaza, sebstva), in niti dva jaza nista enaka.
  19. Harmonija nasprotij
    Večna nasprotja med glavo in srcem, mislijo in voljo pri zdravih ljudeh enostavno izginejo.  Take osebe postanejo harmonične v sebi, in ne polne nasprotij (sinergične in ne antagonistične). Njihove želje so v odličnem sozvočju z razumom. Bodi zdrav in potem zaupaj svojim impulzom.

 

Prvih devetnajst lastnosti je povzetih po Maslowu (Maslow 1987, Motivation and Personality, 3rd edition, New York: Harper and Row); naslednih enajst po Dr Rowanu, mojemu dragemu dragemu dragemu ex-profesorju iz Rushmorja ((2001, Ordinary Ecstasy – The Dialectics of Humanistic Psychology, 3rd edition, Routledge).

 

  1. Avtentičnost
    Kombinacija samo-spoštovanja in aktivnosti iz sebe. “Živi svoje besede.” Ni prepada med namerami in akcijami. Lahko vstopi v odnose z drugimi direktno in unikatno. Živi iz sebe, iz centra, ne iz neke vloge. »Jaz in ti« in ne »Jaz in ono«.
  2. Integracija
    Ni razkroja med razmišljanjem in občutenjem, umom in telesom, levim in desnim delom možganov, moškosti in ženskosti, persone in sence, dejavnih potencialov in globokih potencialov, zavednega in nezavednega itd… Če se pojavijo novi konflikti, ne obstaja odpor do njih in z lahkoto se presežejo.
  3. Odsotnost obrambe
    So bolj nagnjeni k iskanju resnice v tem, kar drugi pravijo in se ne branijo tega in ne poskušajo dokazati napačnost tega. Lahko zagovarjajo svoj prav (če je ta drugačen) ampak še vedno v duhu tolerance in ne v smislu prav/narobe.
  4. Odprta logika
    Niso omejeni s pravili formalne logige. Zanima jih alternativna logika, recimo t.i. »fuzzy logic«, dialektična logika ali več-plastna logika. »Nikoli si ne dopusti, da te omeji izključujoča logija »ali to – ali tisto«.«
  5. Paradoksalna teorija spremembe
    Beisser (1972) je v šoli Geštalta razvil več idej, ki sovpadajo s teorijo Geštalta. Te ideje so prisotne tudi v fokusiranju, eksperimentalni psihoterapiji, psihodrami, eksistenčni terapiji itd… Sprememba se zgodi takrat, ko ostaneš s tem kar je oz kar si, in ne poskušaš iti nekam kar ni oz v nekaj kar nisi. To je precej različen pristop od vsakdanje ideje samo-obvladovanja.
  6. Resnični jaz
    Shema (Rowan 1998, p.74, The Reality Game – A Guide to Humanistic Counseling and Psychotherapy 2nd edition) prikazuje idejo, da obstaja center in obrobje osebnosti, in da je center resničen in obrobje neresnično. Tak pogled je popularne na nivoju Centuarja. Resnični jaz je temeljni del dojemanja Centuarja, kajti brez le-tega se celotno dojemanje Centuarja enostavno podre.
    To je v snov zavit jaz. In ta jaz je dokončen, čisti Jaz, ki je ločen od vseh ostalih. To je samo bistvo. Kot tak se zelo razlikuje od Mentalenga Ega, ker enostavno ne potrebuje podpore, pozornosti, napihovanja in potrjevanja, ki ga le-ta nujno potrebuje. Je nase centriran giroskop, ki ga napaja lastna energija in moč.
  7. »Kreiram si svoj svet«
    Eno velikih odkritij nivoja Centuarja je to, da je smiselno prevzeti odgovornost do neke točke in reči, da smo odgovorni za vse. Osebi kot sta Will Schults in Alvin Mahrer sta šla v velike detajle glede tega. Obstaja splošno nerazumevanje te ideje, ampak tukaj se ne bomo podali v to (Poglejte si Rowan 1998, str 110-112).
  8. Nameravanost
    Na nivoju Centuarja se ti ljudje povsem investirajo v to, kar počno (ker seveda prevzemajo odgovornost). To omogoča resnično posvečenost in predanost. Nameravanost in posvečenost/predanost sta si zelo blizu.
  9. Intimnost
    Resnična in prava intimnost je mogoča šele na nivoju Centuarja, enostavno zato, ker se vse vloge presežejo šele na tem nivoju. Igranje neke vloge in biti resnično intimen pač ne gre skupaj.
  10. Prisotnost
    Biti resnično prisoten z drugo osebo je redka veščina in sposobnost. Ronnie Laing je bil zmožen tega, Carl Rogers tudi. In to ni mogoče izvesti z igranjem vlog. Odigrati prisotnost pomeni ne biti prisoten.
  11. Odprtost
    Odprtost je ključni element na nivoju Centuarja, zagovarja Mittelman (1991), čeprav obstajajo tudi protiargumenti. Prav gotovo pa je pomembna pri humanističnemu pojmovanju.

    Vsemu temu skorajda ni več kaj dodati, vseeno pa je iz mojega vidika samo-aktualizirana oseba osvojila tudi naslednja področja in ima tudi te lastnosti:

  12. Senca je očiščena
    Senca (shadow), kot je Jung pomenoval tisti temni, neozaveščeni in s tramvami napolnjen del naše psihe, je za samo-aktualizirano osebo zgodovina. Soočila se je z vsem, kar je bilo v njej in jo je oviralo na poti popolne samo-aktualizacije in indivualizacije.
  13. Ukvarjanje s seboj
    Samo-aktualizirano in avtentično osebo ne zanimajo drugi oz se z njimi ne ukvarja. Jasno lahko zaznava, da je njena percepcija povsem subjektivna in torej niti pod razno nima direktne vzročno-posledične povezave z drugimi. Avtentična oseba je neprestano v stiku s svojimi notranjimi hrepenenji oz potenciali in jih tudi živi, izraža oz aktualizira. V konfliktih ne izgublja energije in časa s travmiranjem in dramatiziranjem glede lastnosti in početja drugih ljudi.
  14. Osebna struktura
    Pravila igre družbe, raznih inštitucij in sistemov jo ne zanimajo več, saj je vendar individualizirana. Torej, ne potrebuje več pravil igre, da bi lahko delovala v tem svetu (kot to potrebuje recimo oseba, ki je na Mentalnem egu, to je en nivo pred avtentičnostjo, po Wilberju). Taka oseba se ravna po svojih pravilih, po svoji strukturi, ki si jo je sama ustvarila skozi trdo delo na sebi.
    Še vedno ji struktura veliko pomeni, igra po pravilih igre, katere si je sama postavila.
  15. Energičnost in unikatnost
    Take osebe so, ravno zaradi zmag, ki so jih dosegle z lastnim trudom, lahko polne elana, energije in z lahkoto opravljajo svoja dnevna opravila v službi ali družini. Take osebe sproščeno in povsem spontano sijejo iz sebe nekaj posebnega, nekaj kar je samo njihovo: svojo unikatnost.
    V tej celotni Božji kreaciji (če verjamete vanj) je vsaka avtentična oseba unikatna, posebna in edinstvena. In to je nekaj lepega.
  16. Izpolnjenost
    Samo-aktualizirane osebe so dejansko in preverljivo izpolnjene na vseh njim pomembnih področjih bivanja. Glede na to, da jim polno prevzemanje odgovornosti za svoje življenje ne predstavlja problem, so si ustvarili svoje življenje tako, da jim odgovarja. Imajo službo, kot so si želeli, partnerja/ko po svoji meri, prosti čas preživijo kot sami želijo, finance, spolnost, starševstvo, prijateljstva itd… vse to jih izpolnjuje, saj so se znebili sence in živijo iz sebe. Zakaj bi sploh kdo želel živeti drugače.
  17. Fleksibilnost in toleranca
    Osebam na tem nivoju bivanja ni težko živeti v paradoksalnem svetu, kjer se vloge policajev in tatov izmenjujejo v realnem času. Togost, zakrčenost in enosmerno razmišljanje je takim osebam tuje. Njihov lastni avtentični jaz (ki je seveda direktno povezan z Dušo oz Subtilnim jazom oz je njen odsev) jim omogoča toleranten in uravnovešen pogled na dualnost tega sveta.
  18. Hrepenenje
    Po mojem mnenju tiste res resnično avtentične in samo-aktualizirane osebe slej kot prej začno hrepeneti po še več. In sicer ne v smislu dodatnih osebnih zmag na bojišču vsakdanjega življenja (tle so seveda že zmagale), ampak na področju poglabljanja v ezoteriko, duhovnost in višja stanja zavesti.

 

To bi bilo to. Mene sedaj sicer močno srbijo prsti, da bi natipkal še nekaj strani o nivojih, ki so (zame) še stokrat bolj izpolnjujoči od avtentičnosti in samo-aktualizacije. To so čisti transpersonalni (nad-osebni, duhovni) nivoji zavesti, Subtilni, Kavzalni in Nedualni.
Ampak o tem drugič. 🙂

Vprašanje pa je za vas, dragi bralci/bralke:

Koliko ljudi poznate, za katere bi lahko rekli, da so res avtentični in samo-aktualizirani?

Ste vi med njimi? Če niste, zakaj ne?

🙂

Prisotnost

Biti resnično prisoten sam s seboj, kaj šele v odnosu z drugimi, je bilo zame kar precej časa velik izziv. Iz prisotnosti oz t.i. stika s seboj in z drugimi so me venomer napeljevale moje lastne disharmonočne misli in čustvena stanja, katera niti sam nisem zares razumel.

V tem kontekstu pomeni zame prisotnost oz stik jasno zavedanje svoje trenutne globlje realnosti (notranja hrepenenja, potenciali oz potrebe) in trenutne občutke in strategije oz delovanja IN seveda tudi spontano in lahkotno zavedanje trenutnega življenja v drugih.

NVC mi je pri vzpostavljanju in vzdrževanju prisotnosti oz stika po izbiri precej pomagal, morda niti ne toliko pri doseganju in življenju iz sebe, avtentično in pristno (ker sem to dosegel že dolgo preden sem spoznal NVC), temveč bolj s strukturo in jasnostjo.

Namreč, v sistemu NVC-ja imamo lepo in jasno pregledno kaj lahko pripomore k prisotnosti in stiku in kaj ne. Celoten sistem NVC-ja je, kot ga trenutno sam zaznavam, mogočna pot prav do avtentičnosti oz pristnosti in s tem prisotnosti.

In, iz mojega trenutnega vidika, je povsem nemogoče biti res prisoten in pristen ob recimo igranju takih in drugačnih vlog (terapevta, očeta, prijatelja, recimo). Naučiti se prisotnosti in pristnosti je enostavno nemogoče.

Vsakdo izmed nas je, iz mojega vidika, globoko v sebi pristen, resničen in povsem v redu. In struktura NVC-ja (razmejevanje delovanja/strategij od občutkov in le-teh tudi od notranjih hrepenenj/potreb in seveda tudi življenje in izražanje teh notrenjih potencialov oz potreb) lahko pri tem res ogromno doda in pripomore.

Iz nivoja avtentičnosti (oz Centuarja, po Wilberju), biti prisoten v sebi trenutno zame pomeni biti to kar sem, iz trenutka v trenutek, živ, žalosten, jezen, sproščen, hladen, odprt – kar koli je pač trenutno živo v meni.

In biti prisoten v odnosu z drugimi zame trenutno pomeni zavedati se svoje globlje realnosti in biti odprt in sprejemljiv tudi na globljo realnost pri drugih…
…daleč onstran pričakovanj, iskanja pozornosti in potrditev, moledovanja za ljubeznijo in onstran priučenih, privzgojenih in od socialnih struktur privzetih vlog in mask, torej.

Enostavno.

“True skill comes without any effort.” – Li Mu Bai

🙂

Hvala vam za vaš čas.

Prevzemanje odgovornosti

NVC nudi jasno artikulacijo zame zelo pomembnega elementa zdrave notranje psihične dinamike: prevzemanje odgovornosti za svoje namere, misli, čustva, besede in dejanja.

Trenutno zaznavam prevzemanje odgovornosti ne samo kot del zdravega in zrelega načina življenja in interakcije z okoljem, temveč predvsem kot odločno komponento osebne svobode.

Zame je nekaj najlepšega živeti v jasnem zavedanju, da me nihče prav zares ne more direktno prizadeti, zmanipulirati, prevarati itd…, bodisi čustveno ali mentalno. Moje reakcije na vplive iz okolja NISO direktno vzročno povezane s temi vplivi, temveč so pogojeni izključno samo z nivojem zavedanja lastnih notranjih hrepenenj in tendenc.

Moje mentalne ali astralne (čustvene) reakcije na okolje in druge ljudi so rezultat moje lastne notranje kreacije, ki jo sam sprožam v svojem srcu (ne v umu, mimogrede), na podlagi globine zavedanja Sebe in svojih hrepenenj in potreb.

Včasih sem živel bolj površno in moje počutje je bilo venomer na udaru in milost in nemilost okolja in drugih ljudi. Moja ranljivost je bila rezultat predajanja notranje moči drugim ljudem in okolju. Nisem prav zares živel dejstva, katerega se sedaj kar precej zavedam: moja notranja psiho-duhovna klima je povsem subjektivna in s tem svobodna od okolja.

V praksi to pomeni, da lahko sam izberem način soočanja z vplivi iz okolja in da lahko sam odločam, kako bom mislil, čustvoval in deloval ob takih in drugačnih vplivih s strani drugih ljudi. In sicer ne na trdi način zanikanja in obrambe, temveč na mehak način odprtosti in predanosti Sebi ter sočutnega stika z življenjem v drugih ljudeh.

Neodvisnost, nenavezanost in jasen stik z notranjimi tendencami in potrebami, kot so svoboda, sočutje, ljubezen, neodvisnost.

Vse to ima seveda pridah avtentičnosti in na tem mestu bi rad še enkrat podelil z vami besede, ki sem jih objavil na FB 1.maja 2013:

Avtentičnost oz pristnost občutkov, zavedanje svojih lastnih notranjih potencialov in življenje v skladu z njimi je, po mojih izkušnjah, pogoj za resnično duhovno (transpersonalno) samorealizacijo.
Avtentičnost nudi varnost, mir in svobodo, saj omogoča zavedanje, da je povsem v redu kadar sem drugačen, samosvoj, neodvisen, jezen, odsoten, direkten. Sam v svojem subjektivnem vesolju, iz trenutka v trenutek svež in svoboden od drugih. In drugi so/ste (zame) prav takšni.

To je trenutno živo v meni glede prevzemanja odgovornosti.
🙂

Avtentičnost

Avtentičnost je (zame) stanje zavesti, ki je samo po sebi lahko zelo osvobajajoče. Je pa seveda za resnično pristnost misli, občutkov, besed in dejanj potrebno najprej ozavestiti in preseči t.i. senco.

Senca je jungovski termin, ki ga lahko povzamem takole:
Senca je vse, kar res verjamemo, da je narobe s svetom in/ali z nami samimi.

Sestavljajo jo vse travme, kompromisi, nekonstruktivni vzorci, potlačena čustva, fucked-up strategije bega pred prevzemanjem odgovornosti za lastna čustva itd… itd…itd…

In najlepše pri vsemu temu je, da se nam lahko ob napredku v smeri avtentičnosti in ob ozaveščanju in prebujanju iz zaspanosti pogojenosti družbenih norm po robu postavi v bistvu prav vse. Napredek v smeri avtentičnosti je lahko plavanje proti toku (družinskih vzorcev, konzervativnih družbenih norm, tabujev itd…)

Bon Jovi v pesmi “We wern’t born to follolw” govori tudi o tej fazi poti v smeri avtentičnosti:

“This road was paved by the hopeless and the hungry
This road was paved by the winds of change
Walking beside the guilty and the innocent
How will you raise your hand when they call your name?”

Dejansko se ob prebujanju v avtentičnost dogajajo spremembe, krize, bitke za samostojnost, neodvisnost od staršev, sistema, in celo od svojih lastnih notranjih omejitev (moram _________ in ne smem _________, recimo).

Pot v smeri avtentičnosti lahko opišem tudi takole (tnx Bon Jovi):

“This one’s about anyone who does it differently
This one’s about the one who curses and spits
This ain’t about our living in a fantasy
This ain’t about giving up or giving in
Yeah, yeah, yeah

We weren’t born to follow
Come on and get up off your knees
When life is a bitter pill to swallow
You gotta hold on to what you believe”

Moja izkušnja (in nekaj podobnega slišim tudi v besedah tistih, ki so na poti ali pa že na cilju avtentičnosti) je, da je avtentičnost sama po sebi res lepa in nekaj zelo zelo izpolnjujočega. Za sabo pa lahko seveda potegne obilo nerazumevanja s strani okolice in posledično tudi rahlo osamljenost v svetu, kjer večina ljudi živi tako, kot narekuje družba (na račun odtujenosti od svojih lastnih občutkov, kakopak).

Koliko ljudi prav zares živi iz sebe, za sebe, drzno zvesti v prvi vrsti svojim občutkom in svojim vrednotam, ne glede na (nazadnjaško) okolje in mentalno (beri: nepristno) usmerjeno družbo? Malo, odločno premalo, po mojem mnenju.

No, kakor koli že, očitno Bon Jovi vsaj približno ve, kaj pomeni biti avtentičen, in ena njegovih pozitivno usmerjenih pesmi je tale: