Strategije, čustva in potrebe (II. del)

Po objavi bloga na temo osnovnih principov NVC-ja oz. strategij, čustev in potreb (blog lahko preberete tukaj >>), so se pojavila določena dodatna vprašanja. Hvala vam za to, mi je pomembna jasnost in tudi razumevanje in z veseljem odgovorim na vsa vprašanja.
🙂

Here we go:

VPR:
Na vašem Blogu sem prebrala, da priporočate soočanje s stvarmi iz preteklosti tako, da se določena situacija podoživi kot se je zgodila. Malce me je to zmedlo, ker sem prav na seminarjih NVC-ja slišala, da je pomembno zgolj to, kar je trenutno živo v meni. Rabim več informacij o tem, več jasnosti. Hvala vam za odgovor!

ODG:
Hvala vam za vprašanje.

Ja, obstaja seveda veliko pristopov osvobajanja od mentalno-čustvenih preprek in sledenje trenutnemu toku Življenja (torej, fokus na tem, kar je živo tukaj in sedaj) je eden izmed njih.

Pri vodenju NVC seminarjev in delavnic se sam rad opiram tudi na 20+ let izkušenj iz vodenja humanistične (psiho)terapije. In te izkušnje kažejo, da je pri določenih, predvsem travmatičnih izkušnjah dejansko dobrodošlo, da se s samo travmo soočimo ne zgolj prek morebitnih posledic oz rezultatov travme (torej, kar je morda trenutno živo, tudi kot posledica travme), temveč prav direktno, s podoživetjem občutkov, ki so bili živi takrat (morda tudi 25 ali še več let nazaj).

Tak pristop, po mojih osebnih izkušnjah in tudi na podlagi opažanja iz seans terapije, je seveda precej zahtevnejši. Opažam, da se ljudje večinoma težko soočamo s hudimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti in poudarek zgolj na temu, kaj je živo tukaj in sedaj morda ne “ozdravi” tistih res hudih ran iz preteklosti.

Tak pristop oz poudarek na tukaj in sedaj je seveda tudi v strokovni literaturi povsem sprejet, predvsem v vodah Eksistenčne psihologije (to je veja humanistične psihologije). Iz vidika Eksistenčne psihologije je seveda pomembno zgolj to, kar se sedaj dogaja, saj vendar živimo tukaj in sedaj.

Vse lepo in prav, vendar moje trenutno stanje zavesti oz zavedanja Življenja tukaj in sedaj je nedvomno pogojeno z obilo dejavniki in eden izmed teh dejavnikov so, po mojih izkušnjah, tudi travmatične izkušnje iz preteklosti. In v okviru napisanega, je fokus zgolj na to, kar je trenutno živo v meni lahko tudi lep beg pred morda ne ravno lepimi izkušnjami iz preteklosti.

Torej, ja, pri procesiranju občutkov in misli je torej (zame) pomembna tudi preteklost. Moja izkušnja je, da sem lahko prav zares odprt in pretočen in lahkotno zavesten trenutnega toka Življenja (torej tega, kar je v meni trenutno živo) le, če in ko moje astralno (torej čustveno) telo ni več obremenjeno s travmami in hudimi (ali manj hudimi) ne-izživetimi izkušnjami iz preteklosti.

Le tako so moja trenutna dejanja res pristna, avtentična in v skladu z Življenjem v Srcu, ne pa obarvana recimo s strahom, sovraštvom ali jezo iz preteklosti.

VPR:
Potrebe in strategije se torej razlikujejo, ja? Zdi se mi pa, da daješ večji poudarek na potrebe oz notranjo realnost in se ti strategije zdijo manj pomembne. Lahko poveš kaj na to temo?

ODG:
Ja, seveda.

Ja, tvoje opažanje je kar v sozvočju s tem, kar doživljam v sebi. Res je, vsaj kar se mene osebno tiče, so notranji potenciali (ali potrebe oz needs) bolj pomembne od strategij.

Zakaj?

Enostavno zato, ker sem se do sedaj že tolikokrat res prav boleče opekel prav ob zanašanju zgolj na strategije oz delovanja. Venomer sem, kot da bi bil nem, slep in gluh, iskal recimo ljubezen in mir zunaj sebe, predvsem v odnosih.

In ravno to iskanje zunaj sebe je (bilo) samo po sebi ovira za resnično doživljanje miru in ljubezni v sebi. Saj je to še linearno logično, a ne: vsako sekundo, ki jo potrošim za investicije v odnose in v druge ljudi recimo v partnerskem ali prijateljskem odnosu, se ne ukvarjam s seboj. Življenjska energija gre pač tja, kamor jo usmerjam, in kadar jo usmerjam zgolj v delovanje in nase pozabim, hja, praviloma se slej kot prej iztrošim, to pa je tudi vse. O miru in ljubezni pa ne duha ne sluha. 🙂

Ampak, kje prav zares izvira mir in ljubezen? Ali pa navdušenje ob nakupu novega avta, kolesa, telefona? Izvira v audiju, scottu ali iPhonu? Hja ne. Saj ne gremo na parkirišče in se z obrazom nalepimo na vetrobransko steklo in iz njega črpamo navdušenje, je tako?

Tudi novega kolesa se ne nežno dotikamo in iz njega črpamo navdušenje, je tako? Ali pač?

Navdušenje doživljamo OB avtu, OB kolesu in OB partnerju/partnerki, ne pa zaradi ali iz njih.
Če temu ne bi bilo tako, potem bi vsi ljudje na tem svetu nujno potrebovali venomer nove avte (bog ne daj ravno audije, a ne), kolesa ali telefone ali druge ljudi za doživljanje vsaj malce navdušenja ali miru ali ljubezni.

No, temu seveda ni tako, vsaj kar se mene tiče. Ja, lepo mi je kolesariti, malce manj lepo mi je voziti avto ampak navdušenje in mir sta v meni prisotna tudi kadar ne kolesarim in izgubljam časa z vožnjo avta, recimo. Ravno obratno je: še več miru in navdušenja lahko izkušam, ko sem sam doma, ko sem v miru, neobremenjen z delovanjem.

Ja seveda lahko tudi strategije ogromno doprinesejo k izkušnji navdušenja, miru ali sreče. Vendar ne tako, da mir, srečo in navdušenje iščemo zunaj sebe, v avtih itd… Tako navdušenje ni trajno, vedno znova je potrebno obnavljati delovanje, saj nas kar tako samo od zunaj prav res ne more trajno izpolniti.

Torej, da, meni osebno so strategije zgolj zunanja manifestacija notranje ozaveščene, občutene in aktualizirane realnosti. Notranje potrebe oz potenciali dobesedno zažarijo ob primerni strategiji. Vendar ob takem delovanju NE iščem recimo navdušenja zunaj sebe, v delovanju. Ne. Tako delovanje je rezultat izražanja notranjega potenciala, je fizična (ali morda samo mentalna) kreacija notranjega bogastva, oplemenitena strategija z Zavestjo.

Tako živim sedaj, vendar ni bilo vedno tako. Kje pa! Kot rečeno, venomer sem iskal zunaj sebe skoraj vse, kar mi je bilo v srcu res pomembno – in ostajal praznih rok, izčrpan in skurjen, po domače povedano.

Heh, v bistvu je vse skupaj še bolj zanimivo. Namreč, dočim so notranje potrebe in potenciali res univerzalni (torej, prisotni so vsakomur, brez izjeme), nosijo strategije drugačen pečat – pečat subjektivnosti.

V praksi to (lahko) pomeni, da so moje strategije lahko povsem drugačne od vaših, čeprav jih napaja ista univerzalna potreba oz potencial. Lahko je nam recimo vsem res dragoceno sožitje, mir in svoboda, pa bo vsak izmed nas to isto notranjo bogastvo (iskal ali) izražal na svoj subjektivni način, recimo s sodelovanjem z raznimi aktivisti, s potovanji ali z meditacijo.

Dejstvo je, da se lahko v tem svetu tukaj na Zemlji, srečamo zgolj s strategijami, z delovanje, dočim potrebe (ker so pač abstraktni potenciali naše zavesti, po mojih izkušnjah) lahko doživljamo vsak lepo v sebi, na svoj unikaten in edinstven način, odvisno pač od doseženega stanja zavesti.

Torej ja, iz enega vidika so mi potrebe oz potenciali oz notranje bogastvo res pomembnejši od delovanja oz strategij. Istočasno pa se zavedam, da se brez strategij oz delovanja niti ne moremo razumeti, srečati, se imeti lepo.

Na tem mestu bi rad izrazil morda še to, da zgolj zavedanje notranjega bogastva oz potreb in potencialov morda vendarle ni dovolj. Notranje življenje, kot rečeno, prav zažari, ko je uporabljeno, izraženo, aktualizirano.

In hvala bogu, da je tako.

Če temu ne bi bilo tako, kako bi recimo dandanes živeli v Indiji? Recimo, da bi Mahatma Gandhi zgolj ozavestil in v sebi močno doživel nenasilje, harmonijo in ljubezen in glede tega ne bi naredil nič. Recimo, da bi lepo ostal v svoji sobi in samo užival v globokem miru in jasnosti zaznavanja nenasilja, tolerance in ljubezni v sebi. Bi se Angleži sami odselili iz Indije in prepustili vladanje nekomu drugemu?
Hja malce težko verjetno, a ne.

Ali pa, kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi zgodilo, če bi Martin Luther King enostavno skomignil z rameni in sam užival v vsem, kar je tako močno doživljal v sebi. Ali pa, da bi sicer izrazil tisti slavni “I had a dream” in potem nadaljeval, da mu je vse to sicer zelo dragoceno, ampak da pač ne bo o tem spregovoril.

Ali pa recimo Buddha oz Princ Siddharta. Kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi, če bi po izkušnji NIrvane oz dokončne samorealizacije in razsvetljenja tisti teden dni molka enostavno podaljševal v nedogled. Recimo, da bi si Buddha rekel, hja, vse lepo in prav, vendar meni je tako čisto OK, lepo se imam, miren sem in vse mi je jasno, bom jaz kar tako v miru ostal…

In povsem isto velja (iz mojega vidika) za recimo Marshall Rosenberga, Wilberja, Maslowa, Jezusa, Meher Babo, Ramana Maharshija, Anandamayi Devi in vseh ostalih posameznikov, ki so svoje neizmerno notranje bogastvo zaživeli in delili s svetom.

🙂

Moja poanta je, da je sicer notranja realizacija, stik z notranjim bogastvom (celo na nivoju popolne svobode, ki jo je dosegel Buddha, recimo) zelo zelo pomembna (vsaj zame), in sicer ne samo iz ontološkega, temveč predvsem iz praktičnega vidika. Vendar samo to (zame) ni dovolj.

Notranje bogastvo je, sije in žari samo po sebi, vendar to ne pomeni vse. Potrebno je tudi priti v stik z njim, se povezati, dihati z vsem tem bogastvom in ga naposled tudi pričeti izražati in živeti – le tako lahko res pomagamo en drugemu in oplemenitimo odnose. Taka je moja izkušnja.

🙂

VPR:
Dajanje empatije, kje se konča, kdaj je dovolj?
Recimo v odnosu, pri konfliktu, pri vzgoji.

ODG:
Ufa, dobro vprašanje.

Hmm. Najprej bi (zopet) izpostavil dejstvo, da lahko res dajemo empatijo (ali kar koli drugega, v bistvu), če to zares imamo sami.

Torej, pri izražanju sočutja, pri sočutnem vživljanju v druge in reflektiranju je pomembno, da imamo sami dovolj stika s seboj. In za to (vsaj moja izkušnja je taka) potrebujemo samo-empatijo ali pa empatijo od zunaj.

Kako naj prav zares čutim z nekom, če imam sam s seboj akutne ali kronične (čustvene) težave?

Kdaj je dovolj dajanja empatije?
Heh, po mojih opažanjih in glede na stanje na tem svetu, nikoli. Ljudje (vključno z menoj) bi res lahko naredili velik korak v smeri svoje lastne sreče, če bi v svojem okolju imeli na voljo več empatije, več razumevanja, tolerance in podpore.

Istočasno pa je v igri še nekaj: kapaciteta sprejemanja empatije oz namera, ki napaja delovanje na drugi strani.

In na tem mestu se stvari malce zafncljajo, po domače rečeno.
Sam sem se tega nagledal pri vodenju seminarjev, do neke mere tudi pri vodenju seans, predvsem pa pri odnosih zunaj formalnih okvirjev izobraževanja ali nudenja pomoči.

O čem govorim?
Za res povezovalni način sporazumevanja in s tem tudi so-bivanja sta potrebna najmanj dva. In če nekdo ni pripravljen odpreti se na prejemanje empatije, potem iz te moke ne bo ne kruha, ne makaronov in ne pice.

Do sedaj sem slišal že mnogo tega, recimo: “pa kaj mi to govoriš, valda da mi je pomemben mir!” ali pa: “pa ja, sej je logično, da ___________”, ali pa:  “dej ne tresi neumnosti, kakšni občutki neki”, in pa: “jaz nimam občutkov” itd…

Te izjave sem slišal ob poskusu reflektiranja oz nudenju empatije.

Kaj želim izraziti?
Ljudje imamo izbiro in od nas samih je odvisno koliko se bomo odprli in koliko smo pripravljeni pogledati v svojo lastno resnico v srcu. In ena zelo lepih lastnosti empatije je, da lahko doprinese k poglabljanju zavedanja in pri zrelejšemu prevzemanju odgovornosti zase.

Vendar, če oseba ni pripravljena občutiti svojih občutkov in pogledati svoji resnici v oči, kakšen smisel ima potem dajanje empatije? Če je njena namera drugačna, kaj naj storim/o?

Moja trenutna praksa je, da veščine vživljanja v druge oz nudenje empatije omejujem na zelo malo število ljudi. Zakaj bi nudil dragoceno energijo in čas, če to ni dobrodošlo?

Z osebami, ki so pa pripravljene na prejemanje empatije, pa z veseljem podelim svoje veščine sočutja, seveda v okviru kapacitete, ki jo pač imam v danem trenutku na voljo.

Kdaj je torej nudenja empatije dovolj?
Odgovor je isti, kot zgoraj, nikoli oz vsaj toliko časa, da se tudi na drugi strani nekaj zgodi, spremeni. In ob vzajemni odprtosti se lahko to zgodi zelo kmalu, in še lepo je.

🙂

 

 

 

Coaching Avtentične komunikacije v živo

Coaching v okviru sistema Avtentične komunikacije poteka v eno ali dve urnih individualnih konzultacijah v živo.

Zavedamo se, da lahko natančen prenos znanja in osebni pristop res ogromno doprinese k razumevanju ter obvladovanju umetnosti življenja nenasilne komunikacije.

Prav iz tega naslova smo vam pripravili vrsto individualnih treningov in coachingov, katerih namen je postopna in temeljita integracija principov NVC-ja v vaše vsakdanje življenje.

Obstaja ogromen razkorak med realnostjo seminarjev in vsakdanjem življenjem. Osebni treningi in coachingi v živo so namenjeni postopnemu in nežnemu premagovanju tega razkoraka.

Integracija, integracija, integracija – to je vodilo za nas.

Obrazec za prijavo spodaj.

Coaching in trening v živo vam nudi:

  • natančno razlago temeljnih principov AK (oz NVC-ja),
  • sočutno podporo pri integraciji le-teh v realne situacije vašega življenja,
  • uporabo osnovnih tehnik (dance floor, štirje stoli, enemy imagesm reflektiranje itd…),
  • poudarek na integraciji principov AK v vsakdanje življenje,
  • vodenje pri poglabljanju stika z avtentičnimi občutki ter potrebami,
  • drugo, po vaši izbiri…

 

Za koga je coaching v živo (ali na daljavo) primeren?
Za vse, ki morda:

  • hrepenite po globljemu zavedanju svojih občutkov in potreb,
  • potrebujete strokovno in empatično vodstvo pri tehnikah NVC-ja,
  • želite bolj podrobno in postopoma razumeti in tudi izkusiti principe NVC-ja,
  • si morda želite vzeti čas samo zase in se res posvetiti delu na sebi,
  • hrepenite po artikulirani ali tihi empatiji,
  • želite osebno in duhovno napredovati.

 

Želite več jasnosti, globine in napredka?

Vabimo vas, da izpolnite obrazec spodaj in poklicali ali pisali vam bomo glede termina prvega srečanja.
NVC coaching v živo poteka v Sežani in v Ljubljani v Lila Centru.

 

 

Posamezne konzultacije in individualna srečanja lahko, če želite, plačate sproti, lahko pa tudi nakažete sredstva na naš TRR.
Cena eno urnega (60 min) srečanja NVC coachinga je 50 EUR.
Cena dve urnega (120 min) srečanja NVC coachinga je 75 EUR.
Individualno izobraževanje se ceni glede na trajanje – pokličite nas in dogovorili se bomo za rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani.

Eno urna srečanja vsak mesec imajo slušatelji naše Šole brezplačno.

Podatki za nakazila:
Inštitut Transpersonalne Psihologije
Vojkova ulica 3, 6210 Sežana
TRR: SI56 6100 0000 9905 502, Banka Del. Hran., BIC HDELSI22, koda za nakazila: SCVE.

Seminarje lahko plačate tudi online prek varnega sistema PayPal.
Naš PayPal ID je: info@itp.eu.com

Za vsako nakazilo prejmete račun v okviru Inštitua Trans. Psih.

 

Izziv prevzemanja odgovornosti

V tem blogu bi rad z vami podelil razmišljanje o meni zanimivem elementu hoje v smeri vse večje izpolnjenosti: prevzemanju odgovornosti.

Zavedam se, da je ta tema lahko malce delikatna, zato bi rad že na začetku izrazil, da so besede spodaj zgolj moja trenutna in subjektivna realnost.
Dojemanje pojma prevzemanja odgovornosti je seveda povsem individualno in prav iz tega naslova vsebina tega bloga nikakor ni avtoritativna ali definitivna na kakršen koli način.
🙂

Vabene:

Zakaj ljudje včasih posegamo po metodah, ki naj bi napovedovale prihodnost? Kako to, da se včasih nekateri zanašamo na astrologijo, tarot karte, i-ching, jyotish, human design in ostale analitične metode (ki, po mojem omejenem razumevanju, ljudi s svojimi opisi v bistvu določajo, omejujejo)?

Zakaj bi v bistvu kdor koli med nami prostovoljno daroval svojo dragoceno življenjsko energijo oz energijo zavedanja komur koli in čemur koli drugemu kakor Srcu?

O čem se sprašujem?

🙂

Sprašujem se oz govorim o upoštevanju in polaganju pozornosti na svojo lastno Življenje v srcu IN o upoštevanju in polaganju pozornosti na zunanje dejavnike.

Govorim v bistvu o izbiri. O svobodi izbire. O lastnosti Zavesti, ki je svobodna in se lahko zaveda in lahko izbira.

Moja poanta je, da je verjetno lažje čakati na ugodne astrološke vplive, četudi pol leta, in se šele potem morda res odpreti in angažirati glede pridobitve zaposlitve, recimo.

Verjetno je lažje prelagati odgovornost na (materialne) lastnosti osebnosti ali pa na karmo, recimo, kot pa dejansko slišati in upoštevati svoje svobodno Srce in prevzeti odgovornost in narediti spremembo.

Lažje je čakati in se identificirati s takimi in drugačnimi opisi lastnosti osebnosti in telesa in tudi živeti na podlagi teh opisov kot pa objeti in zaživeti svoje Življenje ne glede na vplive iz okolja ali planetov in predvsem ne glede na svoje bližnje.

Zavedam se, da je res težje dejansko prevzeti odgovornost in zaživeti res v skladu z ritmom glasbe v Srcu, ker bi to pomenilo verjetno prevelik zalogaj. Ampak Srce točno ve, koliko je ura, povsem natančno ve, kaj je Zanj prav in kaj ne.

Kot pravi moj duhovni Učitelj:
“You are only playing out your dramas, nothing more.”

Naj to objavo povzamem s citatom Marianne Williamson, “Our Deepest Fear” (iz knjige “A Return To Love: Reflections on the Principles of A Course in Miracles”):

Our deepest fear is not that we are inadequate. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure. It is our light, not our darkness that most frightens us.

We ask ourselves, Who am I to be brilliant, gorgeous, talented, fabulous? Actually, who are you not to be? You are a child of God. Your playing small does not serve the world. There is nothing enlightened about shrinking so that other people won’t feel insecure around you. We are all meant to shine, as children do.

We were born to make manifest the glory of God that is within us. It’s not just in some of us; it’s in everyone. And as we let our own light shine, we unconsciously give other people permission to do the same. As we are liberated from our own fear, our presence automatically liberates others

Sam se sicer nekako ne najdem v zgornjem citatu. In to me v bistvu malce (sladke) žalosti, če sem iskren.
You know why? Ker se mnogokrat z zavedanjem svoje Svobode počutim tako samega.

🙂

Avtentični in Subtilni nivo zavesti

Moderna transpersonalna psihologija opredeljuje različne nivoje duhovnih (nadosebnih) stanj zavesti in področij delovanja. Tako lahko vidimo, da se t.i. nadosebno v bistvu začne že takoj onstran Mentalnega ega.

Drugače povedano, kadar se v seansah ukvarjamo direktno z doseganjem večje pristnosti v življenju strank, že delujemo na transpersonalnem nivoju – temu je tako vsaj kar se tiče strokovne literature (Wilber, Rowan itd…)

Vendar v praksi delo na osebni pristnosti ciljev in občutkov ni prav nič bolj duhovno (v tem kontekstu ‘duhovno’ pomeni absolutno in trajno izpolnjujoče) od dela na Mentalnem nivoju.

Kakorkoli že, tista čista transpersonalna pot se iz tega vidika prične šele, ko se posameznik prebudi tudi iz Avtentičnega nivoja in uvidi, da ga tudi lastne osebne zmage v tem svetu ne izpolnjujejo več tako, kot bi si njegovo srce želelo. Njegovo srce hrepeni po globlji izpolnjenosti, po večni Ljubezni, Sočutju, Predanosti. Po Miru, Blaženosti in Stiku s sebi enakimi na nivoju Duše. In tega se zgolj s strategijami ukvarjanja z materialnim svetom enostavno ne da doseči.

Centuar oz. Avtentični jaz je sicer odraz Duše, Čiste zavesti, je pa sam po sebi zgolj subtilno materialen (torej, ni duhoven oz transcendentalen). Njegova inherentna narava je, da strmi navzven v svet in da se aktualizira skozi materialne aktivnosti v vsakdanjem življenju. Sam s seboj ne bo nikoli nikoli res zadovoljen, ker je sam v sebi zgolj senca Resničnega in Večnega Jaza, Subtilnega jaza, Duše.

Da, kot kaže velika večina ljudi na tem planetu niti pod razno nima stika s tem Nivojem (avtentičnosti) in je že sam trud za prehod na ta Nivo res hvale vreden. Vendar nekateri pa so šli že naprej in jih pristnost občutkov in zmage lastnega napora in kreiranje svojega sveta ne zadovoljujejo več.

Glavne razlike med Centuarjem oz Avtentičnem in Subtilnim nivojem so lahko:

Centuar Subtilni nivo
Trud, akcija Predanost, dopuščanje
Zmage in uspehi Vse je že doseženo
Kontrola in struktura Ljubezen in odprtost
Samo-aktualizacija Samorealizacija
Materialne aktivnosti Nematerialne aktivnosti


Subtilno transpersonalno raven bi lahko razdelili na

– nižji subtilni in
– višji subtilni nivo.

Nižji subtilni nivo zajema astralni in nižji mentalni nivo zavesti. Na teh dveh nivojih se nahajajo duše umrlih, astralna bitja, vodniki, elementalna bitja, spiriti rastlin, dreves, gora, spiriti totemskih živali itd… Na tem nivoju je uporaba zunajčutne zaznave povsem normalna; tudi druge parapsihološke sposobnosti so del tega nivoja. To so: astralna projekcija, zunaj telesne izkušnje, obsmrtne izkušnje, lucidne sanje, potovanja v svetlobnem telesu, stiki z umrlimi in vodniki itd…

Striktno gledano, tudi to še vedno ni tisto čisto in Absolutno stanje bivanja. Na tem nivoju je namreč še vedno prisotne ogromno iluzije, astralnega blišča iluzorne veličine in oh-in-sploh »duhovnosti«. Dobro je, da smo izredno previdni, kadar delamo na tem nivoju in stopamo v stik z bitji teh svetov.

To je tudi nivo spiritualnih simbolov, kot so pentagram, križ, heksagram, Ankh, svetloba, Lotus itd… Na tem nivoju posameznik opredeli svojo duhovno naravo s pomočjo simbolov in prispodob.

Višji subtilni nivo pa je tisti del nematerialne eksistence, katerega že lahko klasificiramo kot duhovnega oz transpersonalnega. To so nivoji bivanja, kjer domujejo res duhovno realizirana bijta, t.i. Mojstri modrosti oz posamezniki iz človeške evolucije, ki so se osvobodili vpliva materija, direktne manifestacije Boga oz angeli in Nadangeli, Boginje in Bogovi, Polbogovi in Polboginje.

Iz transpersonalno psihološkega vidika je ta nivo sfera arhetipov, primarnih Božanskih konceptov Boginj in Bogov, ki izvirajo v še višjem, Kavzalnem nivoju.

To je nivo Blaženosti, Ljubezni in Sočutja. Vse duše na tem nivoju so popolne, v ravnovesju in povsem transcendentalne oz transpersonalne. Na tem nivoju bivajo tudi naše lastne duše, čiste zavesti, kar mi (menda) v bistvu zares smo. Že stik s samim Seboj in z drugimi dušami na tem nivoju (t.i. Linking) prinaša globoko, trenutno in tudi trajno izpolnjenost.

Vabljeni tudi k branju bloga na temo nivojev empatije, Levels of Empathy >>

(besedilo zgoraj je del priročnika “Centuar in Subtilni nivo” v Programu tretjega letnika Akademije TCT, avtor Edmond C.)

Ana Liza

AnalizaAna Liza, nekdaj moja zelo dobra prijateljica, dandanes pa zgolj spomin na stare in preživete čase.

Pogovor med Živo in Ana Lizo:

Živa:
Ana, zanimivo mi je pogovarjati se s teboj tako na splošno, a pozornost bova usmerili na tvoje osebno dojemanje relevantnih tematik, zanimivih za bralce tega Bloga.

Ana Liza:
Ja, kar logično. Ti kar vprašaj.

Živa:
Kako se bi opisala, kako doživljaš sebe?

Ana Liza:
Enostavno: sem izobražena in uspešna ženska v najboljših letih.
<širok nasmeh>

Živa:
<nasmeh>
Kaj si po izobrazbi?

Ana Liza:
Doktorica filozofije, moja disertacija je bila pod naslovom “Znanost, religija in filozofija: primerjalni študij”.
V študij sem vključila tudi razne empirične, znanstvene ter mistične metode (tarot, astrologija, I-ching, rune, human design, numerologija itd…)

Živa:
Da.
Reciva, da želiš spoznati sebe ali druge v podrobnosti, kako bi to storila?

Ana Liza:
Pa to počnem vsak dan! Zanašam se na razumevanje same sebe, notranjih procesov, lastnosti osebnostnih tendenc ter tendenc iz preteklosti. Najraje pogledam v svojo rojstno astrološko karto v kombinaciji z nekaterimi drugimi pristopi.

Živa:
In kako ti to pomaga v vsakdanjem življenju?

Ana Liza:
Zelo uporabno je, ker mi ti pristopi vedno pomagajo pri odločitvah, pri zanašanju nase. Recimo, ravnokar imam malce sušno obdobje glede odnosov, ker je moja Venera kvadrat Luna in sedaj res ni pravi čas za zaljubljanje in podobno. Malce moram počakati (še par tednov) in potem bo vse v redu.

Živa:
No, če sva natančni, se zanašaš na zvezde in planete, ne nase. Ja?

Ana Liza:
Ja, pa saj to je isto.

Živa:
<presenečenje v očeh>
Aha, ok.
No, meni recimo sedaj prihaja na misel pregovor: Kdor bulji v zvezde, stopi v vsako cestno lužo. Hehehehe. 🙂

Sprašujem se pa, zakaj bi kdor koli čakal na kar koli?

Ana Liza:
Hahahahaa
Dobro, kaj pa porečeš na to, da imamo vsi, torej tudi ti, dejansko določene prirojene lastnosti, ki so jih ob rojstvu na nas pustili planeti oz “zvezde” po tvoje.
Recimo zate vem, da si zelo zelo čustvena, rada imaš potovanja ter da te v prihodnosti čaka novo partnersko razmerje, med drugim.

Živa:
Aha, ok.
No, ne vem za druge ljudi, ampak kar se mene tiče, je najbolje, da o mojih lastnostih vprašaš mene, ne pa črke na papirju ali v kartah. Namreč, zavedam se, da imam izbiro in, ne, nisem vedno čustvena, potovanja mi niso res preveč blizu ter nimam nobenega namena vstopati v novi odnos. Tako, da si malce zgrešila. 🙂

Ana Liza:
Izbira?
Kako to misliš?
Recimo v tarotu je izbira v bistvu prikazana na adutu Magus in to je Merkur kvadrat Saturn v 5 hiši in…

Živa:
Ja ti bom kar skočila v besedo na tem mestu.
Ne govorim o opisu moje izbire ali o simboliki, ki lahko predstavlja Izbiro. Ne govorim o tem.

Govorim o Živi in vedno sveži Izbiri, ki je zame lastnost Zavesti in s pomočjo katere se lahko sproti identificiram (ali pa tudi ne) z določenimi komponentami moje notranjosti in po svoji lastni volji vlagam energijo v kar koli hočem. Govorim o direktni zaznavi Življenja, brez posredovanja simbolov, arhetipov, kart, planetov itd…

Ana Liza:
Ja vidim, da imaš precej izraziti Mars v svoji natalni karti in tudi Sonce. Sonce namreč daje luč in moč ter energijo…

Živa:
Ja, ja ,ja, ok.
Torej po tvojem izbira v bistvu ne obstaja?

Ana Liza:
Me danes kar naprej prekinjaš.
(v oblačku svojih misli: halo!!)
Hmm.
<daljši premor>
Torej, če pogledava po najnovejši znanosti Human Design-a, je v bistvu najbolj pomembna fizična realnost, telo. Seveda so odločitve prisotne, ampak recimo Generator se odloča drugače od Projektorja, in Manifestor rabi več časa za odločitve. In še to je povsem odvisno kateri center imaš definiran.

Živa:
Aha ok.
(v oblačku svojih misli: ma o čem sploh govori?!)

Ana Liza:
Kaj pa ti, kako ti doživljaš samo sebe? Vem namreč, da si Projektor.

Živa:
Projektor? Kaj je to?
No, kakor koli že, doživljam se kot Živo bitje, ki ni prav zares omejeno s temi tremi telesi (mental, astral in fizis). Lahko izberem in se poistovetim z določenim čustvom ali pa tudi ne. Lahko se prepustim vplivom okolja ali pa tudi ne.
Zavedam se, da sem transpersonalna duša, nerojena in nesmrtna, onstran materialnih vplivov. Sem eno z Izvorom vsega. In ne rabim informacij o svojih lastnostih iz knjig ali analitičnih metod, ker se poznam, skozi svojo lastno neposredno izkušnjo.

Ana Liza:
Hmm.
(v oblačku misli: ti šment, pa kaj ta naklada tle?)
Projektorji rabijo informacije od zunaj, povabila, darove, da lahko res zaživijo.

Živa:
Aha ok. No, jaz imam mnoge trajne lastnosti, vsaj kar se mene tiče, in ne rabim drugih za to, da zaživim. Zame življenje izvira iz Življenja, ne iz materije ali materialnih vplivov ali od drugih.

Ana Liza:
Ne razumem.

Živa:
Aha ok.
Jaz se recimo raje zanašam nase, na svoje notranje vire moči in na notranje potenciale. Ti potenciali so povsem neodvisni od vplivov okolja, drugih in zvezd (ali arhetipov, kombinacij črk in številk itd…). Ni mi potrebno čakati, da mi nekdo nekaj ponudi, da bom aktivna. Jaz sem aktivna tudi brez drugih, enostavno zato, ker mi je to ok. Ne potrebujem motivacije od zunaj.
Življenje je zame tista temeljna realnost, ki osmišlja moj celoten obstoj, ne glede na minljive vplive okolja. Je trajna stalnica moje notranje psihične dinamike in je neodvisna od vsega “zunaj”.

Ana Liza:
(v oblačku misli: ufa, pa kaj ta hoče od mene?!)
Veš, sem bila na eni delavnici NVC-ja in smo se učili sočutno se vživljati v druge.
Če te prav razumem, ti je pomembno življenje, neodvisnost in aktivnost?

Živa:
Ja, Ana Liza, tudi to je samo približek moji Resnici, veš. Analiza, sicer zelo sočutna, ampak vendarle analiza. Namesto na karte in zvezde se sedaj zanašaš na svoje intelektualne in čustvene vire in se skušaš vživeti vame?
Življenje je onstran tvojih in mojih materialnih kapacitet in totalno presega recimo moje poskuse vživljanja, enostavno zato, ker je že prisotno. Vselej, vedno, za vedno. Ni nobene potrebe po “vživljanju”, ker samo Življenje že obstaja.

Tako jaz doživljam to, no.

Ana Liza:
(v oblačku misli: fak, zdej mam pa dosti tega)
Čakaj malo, torej zavračaš vse, kar ni po tvoje Živo kao?
Zavračaš torej tarot, astrologijo, human design, I-Ching, delo z runami, numerologijo – skratka vse, kar se ne poklapa s tvojo percepcijo?!

Živa:
Ne, Ana Liza, ne zavračam tega. Le stavim ne na to, to je vse.
Zame je Življenje toliko Živo in Sveže in polno, no, Življenja, da ga metode, ki si jih naštela niti pod razno in niti v sanjah ne morejo prav zares izraziti. In zato se ne prav zares zanašam na te metode. Mi lahko kaj ponudijo, kar mi Življenje v Srcu ne more?
Direktna zaznava Življenja v Sebi je tisto, kar presega take in drugačne poskuse opisovanja in kategoriziranja.

Zavedam pa se, da je tako dojemanje in življenje precej drugačno od tistega, ki temelji na analizi in na kategoriziranju ter predalčkanju. Kar se mene tiče, je prevzemanje totalne odgovornosti zase tukaj ključnega pomena.

Brez popolnega prevzemanja odgovornosti in sprejemanja ter v bistvu predanosti Življenju v Sebi in aktivnemu življenju v skladu z Njim – kaj ostane? Ostane morda zanašanje na simboliko, take in drugačne predalčke, avtoritete in info iz takih in drugačnih (analitičnih?) metod?

Kar je seveda povsem v redu, vsak deluje na podlagi svojega stanja zavesti.
Ampak none for me, tnx.
🙂

Na misel mi tudi prihaja vprašanje, zakaj naj bi se omejevala na zgolj določene aspekte sebe in svojih potencialov. Srce in Življenje v meni je Neomejen Potencial, ki lahko Žari na cel spekter načinov, ne zgolj na tiste, ki jih “predpisujejo” prej omenjene metode.

Ana Liza:
(v oblačku svojih misli: tristo kosmatih, sploh me ne razume)
Ehm, nisem povsem prepričana, da si me prej razumela, ko sva govorili o tvojih lastnostih po natalni karti, veš. Imam občutek, da ne razumeš zares pomembnosti astroloških vplivov.

Živa:
Aha ok.

Zaključiva počasi?

Ana Liza:
(v oblačku misli: yes, please)
Da, v redu.
Hvala za pogovor.

Živa:
Hvala tebi.

 

🙂

 

 

 

 

 

 

Too late?

“Standing by the trap door, aware of me and you
The actor and the clown, they’re waiting for their cue
And there’s a lady over there, she’s acting pretty cool
But when it comes to playing life, she always plays the fool.”
– Too late for love by Def Leppard

In my recent past, I was acting pretty cool most of the time. And in real life situations I played a fool too, as the song suggests.You know, living out the fucked up illusion that what you guys think of me matters somehow; and how I come across to all of you is also important, somehow.

I must be,
I should be,
it is advisable to be,
people expect me to ________,
society expects me to _______,
academia demands ________,
it is polite to be ________,
educated people should be _________,
etc. etc.

Well, all of this is such a bullshit!

There is no way I can directly influence how and what you think of me. It is a neuro-biological impossibility. It is just plainly impossible for me to directly cause your approval of me or force you to love me. So why bother?!

And how I come across to you guys, how on earth am I to regulate that? It is up to you, your strategies, feelings and needs that determine how I come across to you. So again,  why bother?!

So, I am embracing freedom deep within me and act out what is alive in me from moment to moment regardless of various norms and standards. To hell with norms and standards  LOL

And right now, what is alive here and now is rock ‘n’ roll.

Too late for love, performed by one of my favorite bands, Def Leppard:

 

 

It is never ever too late.

🙂

Prisotnost

Biti resnično prisoten sam s seboj, kaj šele v odnosu z drugimi, je bilo zame kar precej časa velik izziv. Iz prisotnosti oz t.i. stika s seboj in z drugimi so me venomer napeljevale moje lastne disharmonočne misli in čustvena stanja, katera niti sam nisem zares razumel.

V tem kontekstu pomeni zame prisotnost oz stik jasno zavedanje svoje trenutne globlje realnosti (notranja hrepenenja, potenciali oz potrebe) in trenutne občutke in strategije oz delovanja IN seveda tudi spontano in lahkotno zavedanje trenutnega življenja v drugih.

NVC mi je pri vzpostavljanju in vzdrževanju prisotnosti oz stika po izbiri precej pomagal, morda niti ne toliko pri doseganju in življenju iz sebe, avtentično in pristno (ker sem to dosegel že dolgo preden sem spoznal NVC), temveč bolj s strukturo in jasnostjo.

Namreč, v sistemu NVC-ja imamo lepo in jasno pregledno kaj lahko pripomore k prisotnosti in stiku in kaj ne. Celoten sistem NVC-ja je, kot ga trenutno sam zaznavam, mogočna pot prav do avtentičnosti oz pristnosti in s tem prisotnosti.

In, iz mojega trenutnega vidika, je povsem nemogoče biti res prisoten in pristen ob recimo igranju takih in drugačnih vlog (terapevta, očeta, prijatelja, recimo). Naučiti se prisotnosti in pristnosti je enostavno nemogoče.

Vsakdo izmed nas je, iz mojega vidika, globoko v sebi pristen, resničen in povsem v redu. In struktura NVC-ja (razmejevanje delovanja/strategij od občutkov in le-teh tudi od notranjih hrepenenj/potreb in seveda tudi življenje in izražanje teh notrenjih potencialov oz potreb) lahko pri tem res ogromno doda in pripomore.

Iz nivoja avtentičnosti (oz Centuarja, po Wilberju), biti prisoten v sebi trenutno zame pomeni biti to kar sem, iz trenutka v trenutek, živ, žalosten, jezen, sproščen, hladen, odprt – kar koli je pač trenutno živo v meni.

In biti prisoten v odnosu z drugimi zame trenutno pomeni zavedati se svoje globlje realnosti in biti odprt in sprejemljiv tudi na globljo realnost pri drugih…
…daleč onstran pričakovanj, iskanja pozornosti in potrditev, moledovanja za ljubeznijo in onstran priučenih, privzgojenih in od socialnih struktur privzetih vlog in mask, torej.

Enostavno.

“True skill comes without any effort.” – Li Mu Bai

🙂

Hvala vam za vaš čas.

Potrebe vs Strategije (II.)

Notranja hrepenenja, (ne)izraženi in (ne)izživeti neomejeni potenciali oz t.i. potrebe (needs), se zame dejansko razlikujejo od zunanjega delovanja oz od t.i. strategij, s katerimi naj bi zadovoljeval te potrebe.

In v mojem primeru je bilo ena zelo globoko hrepenenje tako zelo in povsem zlepljeno z določeno strategijo, da tega niti pod razno nisem opazil.

Še nedavno tega sem bil namreč prepričan, da je meditacija moja bistvena potreba. No, vsaj tako sem v svoji zmedenosti verjel in tudi živel. Dejansko sem imel občutek, da brez meditacije mi res živeti ni.

No, in tukaj se nahaja že prva rdeča zastavica:
kadar koli imam občutek, da brez nečesa ne morem živeti, je to zame (sedaj) jasen znak, da je v igri strategija in ne globlja realnost. In fokus zgolj na strategije je zame povsem zgrešena investicija časa in energije, ki me “vodi” v notranjo disharmonijo, omejeno dojemanje in zakrčeno življenje.

Dejansko sem bil tako izrazito navezan na meditacijo (ki je seveda čistokrvna strategija in še zdaleč ne potreba ali notranje hrepenenje), da sem imel občutek, da izgubljam čas, kadar nisem bil v meditaciji; in že tako ali tako sem v meditaciji preživel po več ur vsak dan. Moja nedoslednost in pomanjkanje vpogleda sta lepo dodajala k notranji disharmoniji in tenziji. Ufffaaaa.

Ampak notranje potenciale oz hrepenenja oz potrebe lahko izražam in živim in delujem v skaldu z njimi na malo morje načinov, in fokus na zgolj eno samo samcato strategijo je v bistvu zame samomor iz zasede.

Notranja globlja realnost, ki je napajala strategijo meditacije je v mojem primeru mogočna Živost (Aliveness), in ta Živost mi je tako dragocena, tako pomembna, da sem se v svoji zmedenosti popolnoma posvetil zadovoljevanju te potrebe s strategijo meditacije. Kakšen cirkus! Ma halo! Kr neki.  Namesto, da bi se fokusiral na to Živost v srcu direktno in jo tako bolj jasno zaznaval in jo tudi lažje izražal ter živel, sem ovinkaril in skušal zadovoljiti to notranje hrepenenje z meditacijo. Jao jao.
Oh well…

No, kakor koli že, sedaj mi je kristalno jasno, da je meditacija zgolj ena izmed dejavnosti, s pomočjo katere lahko izražam Živost. S pomočjo meditacije lahko edinole dodajam k tej Živosti oz k potrebi po Živosti, nikakor pa jo ne morem v popolnosti zadovoljiti. Ravno obratno! To Živost lahko živim, izražam in delim z drugimi in svetom na več načinov, ne samo z meditacijo! Notranji potencial Živosti, Življenja, se lahko izraža skozi vrsto strategij! Kakšna potrata Živosti je sedaj zame uporaba le-te samo v meditaciji!

Neposreden učinek tega novega razumevanja je, da sem v vsakodnevnem vrvežu bolj sproščen in Živ, saj nimam več občutka, da izgubljam čas. Še več, jasno mi je tudi, da lahko živim to dragocenost (Živost) v meni  tako ali drugače, ne zgolj v meditaciji. Recimo z mojo malo hčerkico Lariko, na predavanjih, v seansah, ma kolesu, pri plavanju, med HP-jem LOL, med tekom itd… In kadar meditiram, se lahko sedaj zaradi večje odprtosti potopim v transpersonalna stanja zavesti globlje kot kdarkoli prej!

Strategije so zame materialne, mehanske in spreminjajoče se komponente Življenja, medtem ko so notranji potenciali nematerialni, transpersonalni in po svoji inherentni naravi brezmenji in večni.

🙂

No, po tej celotni drami zlepljene potrebe s strategijo, sem sedaj vedno pozoren, da slučajno ne dojemam še katere strategije kot nekaj, brez česar ne morem živeti.
Življenje je (trenutno) zame ekspanzija, dihanje, dajanje in prejemanje, Živost in Svežina in ne neka slepa zakačenost v enosmerno cesto ene same strategije.

Yes.
🙂

Hvala vam.