Strategije, čustva in potrebe (II. del)

Po objavi bloga na temo osnovnih principov NVC-ja oz. strategij, čustev in potreb (blog lahko preberete tukaj >>), so se pojavila določena dodatna vprašanja. Hvala vam za to, mi je pomembna jasnost in tudi razumevanje in z veseljem odgovorim na vsa vprašanja.
🙂

Here we go:

VPR:
Na vašem Blogu sem prebrala, da priporočate soočanje s stvarmi iz preteklosti tako, da se določena situacija podoživi kot se je zgodila. Malce me je to zmedlo, ker sem prav na seminarjih NVC-ja slišala, da je pomembno zgolj to, kar je trenutno živo v meni. Rabim več informacij o tem, več jasnosti. Hvala vam za odgovor!

ODG:
Hvala vam za vprašanje.

Ja, obstaja seveda veliko pristopov osvobajanja od mentalno-čustvenih preprek in sledenje trenutnemu toku Življenja (torej, fokus na tem, kar je živo tukaj in sedaj) je eden izmed njih.

Pri vodenju NVC seminarjev in delavnic se sam rad opiram tudi na 20+ let izkušenj iz vodenja humanistične (psiho)terapije. In te izkušnje kažejo, da je pri določenih, predvsem travmatičnih izkušnjah dejansko dobrodošlo, da se s samo travmo soočimo ne zgolj prek morebitnih posledic oz rezultatov travme (torej, kar je morda trenutno živo, tudi kot posledica travme), temveč prav direktno, s podoživetjem občutkov, ki so bili živi takrat (morda tudi 25 ali še več let nazaj).

Tak pristop, po mojih osebnih izkušnjah in tudi na podlagi opažanja iz seans terapije, je seveda precej zahtevnejši. Opažam, da se ljudje večinoma težko soočamo s hudimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti in poudarek zgolj na temu, kaj je živo tukaj in sedaj morda ne “ozdravi” tistih res hudih ran iz preteklosti.

Tak pristop oz poudarek na tukaj in sedaj je seveda tudi v strokovni literaturi povsem sprejet, predvsem v vodah Eksistenčne psihologije (to je veja humanistične psihologije). Iz vidika Eksistenčne psihologije je seveda pomembno zgolj to, kar se sedaj dogaja, saj vendar živimo tukaj in sedaj.

Vse lepo in prav, vendar moje trenutno stanje zavesti oz zavedanja Življenja tukaj in sedaj je nedvomno pogojeno z obilo dejavniki in eden izmed teh dejavnikov so, po mojih izkušnjah, tudi travmatične izkušnje iz preteklosti. In v okviru napisanega, je fokus zgolj na to, kar je trenutno živo v meni lahko tudi lep beg pred morda ne ravno lepimi izkušnjami iz preteklosti.

Torej, ja, pri procesiranju občutkov in misli je torej (zame) pomembna tudi preteklost. Moja izkušnja je, da sem lahko prav zares odprt in pretočen in lahkotno zavesten trenutnega toka Življenja (torej tega, kar je v meni trenutno živo) le, če in ko moje astralno (torej čustveno) telo ni več obremenjeno s travmami in hudimi (ali manj hudimi) ne-izživetimi izkušnjami iz preteklosti.

Le tako so moja trenutna dejanja res pristna, avtentična in v skladu z Življenjem v Srcu, ne pa obarvana recimo s strahom, sovraštvom ali jezo iz preteklosti.

VPR:
Potrebe in strategije se torej razlikujejo, ja? Zdi se mi pa, da daješ večji poudarek na potrebe oz notranjo realnost in se ti strategije zdijo manj pomembne. Lahko poveš kaj na to temo?

ODG:
Ja, seveda.

Ja, tvoje opažanje je kar v sozvočju s tem, kar doživljam v sebi. Res je, vsaj kar se mene osebno tiče, so notranji potenciali (ali potrebe oz needs) bolj pomembne od strategij.

Zakaj?

Enostavno zato, ker sem se do sedaj že tolikokrat res prav boleče opekel prav ob zanašanju zgolj na strategije oz delovanja. Venomer sem, kot da bi bil nem, slep in gluh, iskal recimo ljubezen in mir zunaj sebe, predvsem v odnosih.

In ravno to iskanje zunaj sebe je (bilo) samo po sebi ovira za resnično doživljanje miru in ljubezni v sebi. Saj je to še linearno logično, a ne: vsako sekundo, ki jo potrošim za investicije v odnose in v druge ljudi recimo v partnerskem ali prijateljskem odnosu, se ne ukvarjam s seboj. Življenjska energija gre pač tja, kamor jo usmerjam, in kadar jo usmerjam zgolj v delovanje in nase pozabim, hja, praviloma se slej kot prej iztrošim, to pa je tudi vse. O miru in ljubezni pa ne duha ne sluha. 🙂

Ampak, kje prav zares izvira mir in ljubezen? Ali pa navdušenje ob nakupu novega avta, kolesa, telefona? Izvira v audiju, scottu ali iPhonu? Hja ne. Saj ne gremo na parkirišče in se z obrazom nalepimo na vetrobransko steklo in iz njega črpamo navdušenje, je tako?

Tudi novega kolesa se ne nežno dotikamo in iz njega črpamo navdušenje, je tako? Ali pač?

Navdušenje doživljamo OB avtu, OB kolesu in OB partnerju/partnerki, ne pa zaradi ali iz njih.
Če temu ne bi bilo tako, potem bi vsi ljudje na tem svetu nujno potrebovali venomer nove avte (bog ne daj ravno audije, a ne), kolesa ali telefone ali druge ljudi za doživljanje vsaj malce navdušenja ali miru ali ljubezni.

No, temu seveda ni tako, vsaj kar se mene tiče. Ja, lepo mi je kolesariti, malce manj lepo mi je voziti avto ampak navdušenje in mir sta v meni prisotna tudi kadar ne kolesarim in izgubljam časa z vožnjo avta, recimo. Ravno obratno je: še več miru in navdušenja lahko izkušam, ko sem sam doma, ko sem v miru, neobremenjen z delovanjem.

Ja seveda lahko tudi strategije ogromno doprinesejo k izkušnji navdušenja, miru ali sreče. Vendar ne tako, da mir, srečo in navdušenje iščemo zunaj sebe, v avtih itd… Tako navdušenje ni trajno, vedno znova je potrebno obnavljati delovanje, saj nas kar tako samo od zunaj prav res ne more trajno izpolniti.

Torej, da, meni osebno so strategije zgolj zunanja manifestacija notranje ozaveščene, občutene in aktualizirane realnosti. Notranje potrebe oz potenciali dobesedno zažarijo ob primerni strategiji. Vendar ob takem delovanju NE iščem recimo navdušenja zunaj sebe, v delovanju. Ne. Tako delovanje je rezultat izražanja notranjega potenciala, je fizična (ali morda samo mentalna) kreacija notranjega bogastva, oplemenitena strategija z Zavestjo.

Tako živim sedaj, vendar ni bilo vedno tako. Kje pa! Kot rečeno, venomer sem iskal zunaj sebe skoraj vse, kar mi je bilo v srcu res pomembno – in ostajal praznih rok, izčrpan in skurjen, po domače povedano.

Heh, v bistvu je vse skupaj še bolj zanimivo. Namreč, dočim so notranje potrebe in potenciali res univerzalni (torej, prisotni so vsakomur, brez izjeme), nosijo strategije drugačen pečat – pečat subjektivnosti.

V praksi to (lahko) pomeni, da so moje strategije lahko povsem drugačne od vaših, čeprav jih napaja ista univerzalna potreba oz potencial. Lahko je nam recimo vsem res dragoceno sožitje, mir in svoboda, pa bo vsak izmed nas to isto notranjo bogastvo (iskal ali) izražal na svoj subjektivni način, recimo s sodelovanjem z raznimi aktivisti, s potovanji ali z meditacijo.

Dejstvo je, da se lahko v tem svetu tukaj na Zemlji, srečamo zgolj s strategijami, z delovanje, dočim potrebe (ker so pač abstraktni potenciali naše zavesti, po mojih izkušnjah) lahko doživljamo vsak lepo v sebi, na svoj unikaten in edinstven način, odvisno pač od doseženega stanja zavesti.

Torej ja, iz enega vidika so mi potrebe oz potenciali oz notranje bogastvo res pomembnejši od delovanja oz strategij. Istočasno pa se zavedam, da se brez strategij oz delovanja niti ne moremo razumeti, srečati, se imeti lepo.

Na tem mestu bi rad izrazil morda še to, da zgolj zavedanje notranjega bogastva oz potreb in potencialov morda vendarle ni dovolj. Notranje življenje, kot rečeno, prav zažari, ko je uporabljeno, izraženo, aktualizirano.

In hvala bogu, da je tako.

Če temu ne bi bilo tako, kako bi recimo dandanes živeli v Indiji? Recimo, da bi Mahatma Gandhi zgolj ozavestil in v sebi močno doživel nenasilje, harmonijo in ljubezen in glede tega ne bi naredil nič. Recimo, da bi lepo ostal v svoji sobi in samo užival v globokem miru in jasnosti zaznavanja nenasilja, tolerance in ljubezni v sebi. Bi se Angleži sami odselili iz Indije in prepustili vladanje nekomu drugemu?
Hja malce težko verjetno, a ne.

Ali pa, kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi zgodilo, če bi Martin Luther King enostavno skomignil z rameni in sam užival v vsem, kar je tako močno doživljal v sebi. Ali pa, da bi sicer izrazil tisti slavni “I had a dream” in potem nadaljeval, da mu je vse to sicer zelo dragoceno, ampak da pač ne bo o tem spregovoril.

Ali pa recimo Buddha oz Princ Siddharta. Kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi, če bi po izkušnji NIrvane oz dokončne samorealizacije in razsvetljenja tisti teden dni molka enostavno podaljševal v nedogled. Recimo, da bi si Buddha rekel, hja, vse lepo in prav, vendar meni je tako čisto OK, lepo se imam, miren sem in vse mi je jasno, bom jaz kar tako v miru ostal…

In povsem isto velja (iz mojega vidika) za recimo Marshall Rosenberga, Wilberja, Maslowa, Jezusa, Meher Babo, Ramana Maharshija, Anandamayi Devi in vseh ostalih posameznikov, ki so svoje neizmerno notranje bogastvo zaživeli in delili s svetom.

🙂

Moja poanta je, da je sicer notranja realizacija, stik z notranjim bogastvom (celo na nivoju popolne svobode, ki jo je dosegel Buddha, recimo) zelo zelo pomembna (vsaj zame), in sicer ne samo iz ontološkega, temveč predvsem iz praktičnega vidika. Vendar samo to (zame) ni dovolj.

Notranje bogastvo je, sije in žari samo po sebi, vendar to ne pomeni vse. Potrebno je tudi priti v stik z njim, se povezati, dihati z vsem tem bogastvom in ga naposled tudi pričeti izražati in živeti – le tako lahko res pomagamo en drugemu in oplemenitimo odnose. Taka je moja izkušnja.

🙂

VPR:
Dajanje empatije, kje se konča, kdaj je dovolj?
Recimo v odnosu, pri konfliktu, pri vzgoji.

ODG:
Ufa, dobro vprašanje.

Hmm. Najprej bi (zopet) izpostavil dejstvo, da lahko res dajemo empatijo (ali kar koli drugega, v bistvu), če to zares imamo sami.

Torej, pri izražanju sočutja, pri sočutnem vživljanju v druge in reflektiranju je pomembno, da imamo sami dovolj stika s seboj. In za to (vsaj moja izkušnja je taka) potrebujemo samo-empatijo ali pa empatijo od zunaj.

Kako naj prav zares čutim z nekom, če imam sam s seboj akutne ali kronične (čustvene) težave?

Kdaj je dovolj dajanja empatije?
Heh, po mojih opažanjih in glede na stanje na tem svetu, nikoli. Ljudje (vključno z menoj) bi res lahko naredili velik korak v smeri svoje lastne sreče, če bi v svojem okolju imeli na voljo več empatije, več razumevanja, tolerance in podpore.

Istočasno pa je v igri še nekaj: kapaciteta sprejemanja empatije oz namera, ki napaja delovanje na drugi strani.

In na tem mestu se stvari malce zafncljajo, po domače rečeno.
Sam sem se tega nagledal pri vodenju seminarjev, do neke mere tudi pri vodenju seans, predvsem pa pri odnosih zunaj formalnih okvirjev izobraževanja ali nudenja pomoči.

O čem govorim?
Za res povezovalni način sporazumevanja in s tem tudi so-bivanja sta potrebna najmanj dva. In če nekdo ni pripravljen odpreti se na prejemanje empatije, potem iz te moke ne bo ne kruha, ne makaronov in ne pice.

Do sedaj sem slišal že mnogo tega, recimo: “pa kaj mi to govoriš, valda da mi je pomemben mir!” ali pa: “pa ja, sej je logično, da ___________”, ali pa:  “dej ne tresi neumnosti, kakšni občutki neki”, in pa: “jaz nimam občutkov” itd…

Te izjave sem slišal ob poskusu reflektiranja oz nudenju empatije.

Kaj želim izraziti?
Ljudje imamo izbiro in od nas samih je odvisno koliko se bomo odprli in koliko smo pripravljeni pogledati v svojo lastno resnico v srcu. In ena zelo lepih lastnosti empatije je, da lahko doprinese k poglabljanju zavedanja in pri zrelejšemu prevzemanju odgovornosti zase.

Vendar, če oseba ni pripravljena občutiti svojih občutkov in pogledati svoji resnici v oči, kakšen smisel ima potem dajanje empatije? Če je njena namera drugačna, kaj naj storim/o?

Moja trenutna praksa je, da veščine vživljanja v druge oz nudenje empatije omejujem na zelo malo število ljudi. Zakaj bi nudil dragoceno energijo in čas, če to ni dobrodošlo?

Z osebami, ki so pa pripravljene na prejemanje empatije, pa z veseljem podelim svoje veščine sočutja, seveda v okviru kapacitete, ki jo pač imam v danem trenutku na voljo.

Kdaj je torej nudenja empatije dovolj?
Odgovor je isti, kot zgoraj, nikoli oz vsaj toliko časa, da se tudi na drugi strani nekaj zgodi, spremeni. In ob vzajemni odprtosti se lahko to zgodi zelo kmalu, in še lepo je.

🙂

 

 

 

Izziv prevzemanja odgovornosti

V tem blogu bi rad z vami podelil razmišljanje o meni zanimivem elementu hoje v smeri vse večje izpolnjenosti: prevzemanju odgovornosti.

Zavedam se, da je ta tema lahko malce delikatna, zato bi rad že na začetku izrazil, da so besede spodaj zgolj moja trenutna in subjektivna realnost.
Dojemanje pojma prevzemanja odgovornosti je seveda povsem individualno in prav iz tega naslova vsebina tega bloga nikakor ni avtoritativna ali definitivna na kakršen koli način.
🙂

Vabene:

Zakaj ljudje včasih posegamo po metodah, ki naj bi napovedovale prihodnost? Kako to, da se včasih nekateri zanašamo na astrologijo, tarot karte, i-ching, jyotish, human design in ostale analitične metode (ki, po mojem omejenem razumevanju, ljudi s svojimi opisi v bistvu določajo, omejujejo)?

Zakaj bi v bistvu kdor koli med nami prostovoljno daroval svojo dragoceno življenjsko energijo oz energijo zavedanja komur koli in čemur koli drugemu kakor Srcu?

O čem se sprašujem?

🙂

Sprašujem se oz govorim o upoštevanju in polaganju pozornosti na svojo lastno Življenje v srcu IN o upoštevanju in polaganju pozornosti na zunanje dejavnike.

Govorim v bistvu o izbiri. O svobodi izbire. O lastnosti Zavesti, ki je svobodna in se lahko zaveda in lahko izbira.

Moja poanta je, da je verjetno lažje čakati na ugodne astrološke vplive, četudi pol leta, in se šele potem morda res odpreti in angažirati glede pridobitve zaposlitve, recimo.

Verjetno je lažje prelagati odgovornost na (materialne) lastnosti osebnosti ali pa na karmo, recimo, kot pa dejansko slišati in upoštevati svoje svobodno Srce in prevzeti odgovornost in narediti spremembo.

Lažje je čakati in se identificirati s takimi in drugačnimi opisi lastnosti osebnosti in telesa in tudi živeti na podlagi teh opisov kot pa objeti in zaživeti svoje Življenje ne glede na vplive iz okolja ali planetov in predvsem ne glede na svoje bližnje.

Zavedam se, da je res težje dejansko prevzeti odgovornost in zaživeti res v skladu z ritmom glasbe v Srcu, ker bi to pomenilo verjetno prevelik zalogaj. Ampak Srce točno ve, koliko je ura, povsem natančno ve, kaj je Zanj prav in kaj ne.

Kot pravi moj duhovni Učitelj:
“You are only playing out your dramas, nothing more.”

Naj to objavo povzamem s citatom Marianne Williamson, “Our Deepest Fear” (iz knjige “A Return To Love: Reflections on the Principles of A Course in Miracles”):

Our deepest fear is not that we are inadequate. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure. It is our light, not our darkness that most frightens us.

We ask ourselves, Who am I to be brilliant, gorgeous, talented, fabulous? Actually, who are you not to be? You are a child of God. Your playing small does not serve the world. There is nothing enlightened about shrinking so that other people won’t feel insecure around you. We are all meant to shine, as children do.

We were born to make manifest the glory of God that is within us. It’s not just in some of us; it’s in everyone. And as we let our own light shine, we unconsciously give other people permission to do the same. As we are liberated from our own fear, our presence automatically liberates others

Sam se sicer nekako ne najdem v zgornjem citatu. In to me v bistvu malce (sladke) žalosti, če sem iskren.
You know why? Ker se mnogokrat z zavedanjem svoje Svobode počutim tako samega.

🙂

Nedualno

Minule tri dni in pol sem preživel v družbi Dr John Rowan-a, mojega bivšega profesorja iz Rushmorja, mentorja in samorealiziranega posameznika. Rad mu rečem tudi “the living Buddha”. 🙂

Na Akademiji TCT®, naši triletni šoli za transpersonalne svetovalce oz terapevte (podrobnosti tukaj >> odpre se nova stran), je Dr Rowan predaval tokrat že četrto leto. V teh štirih letih se je vsako druženje z njim zame končalo z velikim korakom naprej v smeri transpersonalnega napredka.

Dr Rowan sicer vedno poudarja pomembnost doseganja avtentičnosti (ozaveščanje, soočanje in preseganje sence), ampak njegovo stanje zavesti pa je (vsaj jaz ga tako doživljam) venomer Nedualno. Sicer pa včasih tudi sam pove, da biva na tem nivoju.

Že prejšnje leto je bila zame njegova prisotnost močna opora in pomoč v smeri koraka naprej iz Kavzalnega nivoja na Nedualno. Tokrat pa se je zgodil še korak naprej. Nedualno (torej ne vedsko, ampak budistično nedualno: anatta in sunyata) je naravno stanje, niti možno ni bivati kje drugje ali kako drugače. Moja strategija je bila, da sem se trudil priti v to stanje. Pač ostanki prejšnjih tendenc al kaj. LOL
Sedaj pa je jasno:
dve ribici zdolgočaseno plavata v morju in ena reče: ej, meni je dosti tega. Greva na bolje, dajva poiskati tisto vodo, tisti ocean, baje je tam popolna svoboda.

LOL
Hahahaha hahahaha
You guys wanna HP?
LOL

Kr neki.

Moja naloga na predavanjih v petek (za zakjlučeno skupino), soboto in nedeljo (za celotno šolo)  je bilo prevajanje. In moram priznati, da je prevajanje ob zavedanju Nedualnosti kar precej smešna zadeva. Na trenutke nisem sploh vedel v katerem jeziku govorim (torej ali prevajam iz angleškega jezika v Slovenščino ali obratno), kaj govorim in komu govorim. Verjetno je bilo to očitno vsem. Oh well…
🙂

Bilo mi je tudi zanimivo zaznavati reakcije slušateljev/ic ob demonstraciji vodenja seanse psihoterapije iz Kavzalenga nivoja. Ma LOL.
Dejansko je tak način dela res zelo napreden in zahteven, ne samo za terapevta, ampak tudi za stranko (in gledalce, očtino).

No, kakor koli že, moje srce skače od veselja, ko pomislim na trenutke stika z njim, na globoke uvide, ki se v njegovi prisotnosti zlahka dogajajo in tudi ob pričevanju njegove resnično sočutne in nenasilne narave.

Meni je (kot ste nedvomno razumeli iz prejšnjih Blogov) sam avtentični nivo kr neki, po domače povedano (morda je čas za novo serijo seans terapije LOL), v družbi Dr Rowana pa postane povsem jasno, da je prav ta nivo, torej prav avtentičnosti in humanistični duh nenasilnosti in spoštovanja sočloveka tisto, kar je (njemu in morda tudi nasplošno?) najpomemnejše.

No, v glavnem, najprej samo akademsko mentorstvo in potem postopoma tudi posredno ali direktno mentorstvo pod okriljem Dr Rowana je meni do sedaj res ogromno doprineslo.
Jasnost, zavedanje, transpersonalno, ljubezen, sočutje, stik, modrost in živost – vse to je ob njegovi prisotnosti v zadnjih petih-šestih letih zaživelo v meni in mojemu življenju v zelo zelo intenzivni in svetli luči.
In seveda, tudi naša šola in sama metodologija TCT® brez njegove pomoči ne bi bila to, kar je.

Hvala vam, dragi Dr Rowan.
I love you.
<tears in my eyes>

 

 

 

Samo-aktualizacija & avtentičnost

Na tem Blogu lahko velikokrat zasledite, da pišem o avtentičnosti kot o nivoju zavesti, načinu bivanja in delovanja. No, iz mojega vidika je avtentičnost sicer na tem svetu zelo zelo redko, vsekakor pa zgolj eno izmed stanj zavesti na poti razvoja psihološko-transpersonalne (duhovne) identitete.

Keneth Wilber je seveda glavni zagovornik t.i. AQAL (all quadrants – all levels/stages) oz preglednice vseh obstoječih stanj zavesti in glede na Wilberjevo mapo je avtentičnost pač nivo zavedanja, ki ima prav specifične lastnosti.

Morda se bom v prihodnjih Blogih izrazil tudi o meni bližjih in bolj dragocenih nivojih zavesti daleč onstran avtentičnosti, ki je sicer po mojih izkušnjah res pogoj za trajni dostop do teh transpersonalnih nivojev (Subtilni, Kavzalni in Nedualni nivo), v tem Blogu pa bom nanizal glavne lastnosti oseb, ki so samo-aktualizirane in seveda s tem tudi avtentične.

Preden nadaljujem, bi rad tudi izrazil blage zadržke do načina pisanja kot je uporabljeno spodaj oz do etiketiranja sebe in drugih ljudi.

Moj namen ni diagnosticiranje ali lepljenje takih in drugačnih definicij na kogar koli. Po drugi strani pa je res, da je meni osebno ravno Wilberjeva mapa (s podobnimi opisi, kot jih boste brali spodaj) res ogromno pripomogla k jasnosti in razumevanju samega sebe, svojih strank in tudi drugih ljudi v mojem življenju.

Torej, lastnosti avtentičnih oz samo-aktualiziranih oseb, so (po Maslowu, Rowanu in moji malenkosti, viri spodaj):

  1. Zaznava realnosti
    Nenavadna sposobnost prepoznavanja plitkega, neiskrenega in neresničnega v osebnostih in v umetnosti.
  2. Sprejemljivost
    Relativna odsotnost občutkov močne krivde, težkega sramu ali omejujoče tesnobe. Odsotnost obrambe oz branjenja v odnosih. Odprtost.
  3. Spontanost
    Preprostost in naturalnost, odsotnost izumetničenosti ali napora za doseganje nekega učinka. Višje zavedanje svojih lastnih želja in subjektivnosti reakcij na splošno.
  4. Fokus na cilje
    Ni fokusa na ego (nase). Praviloma ima taka oseba neko nalogo v življenju, nek cilj oz nek problem, ki ga rešuje oz sledi z večino svoje energije.
  5. Samota
    Take osebe so rade same, rade imajo samoto in zasebnost v precej večji meri od povprečja. Samo-aktualizirane osebe ne potrebujejo drugih v splošnem pomenu besede.
  6. Avtonomnost
    Take osebe lahko ohranjajo relativno mirnost in jasnost zavedanja tudi v situacijah, ki bi ostale ljudi napeljale k samomoru; take osebe so samozadostne.
  7. Svežina
    Imajo zmožnost izražanja navdušenja nad osnovnimi dobrinami življenja znova in znova, sveže in iskreno, s spoštovanjem, užitkom, čudenjem in celo ekstazo.
  8. T.i. peak experiences
    Spontane mistične izkušnje so pogoste in normalne. Tisti, ki imajo take izkušnje, se lahko imenujejo »peakers« v kontrastu z »non-peakers«.
  9. Humanost
    Imajo globok občutek simpatije, naklonjenosti in identifikacije z drugimi. Zaznavajo sorodnost in povezanost z drugimi, kot da bi bili vsi ena družina.
  10. Ponižnost in spoštljivost
    Imajo demokratično strukturo osebnosti v najglobljem pomenu besede. Sposobni in pripravljeni so se naučiti kaj novega od vsakega, ki jih lahko nauči kaj novega.
  11. Medsebojni odnosi
    Imajo lahko globoke in temeljite odnose z drugimi. Take osebe so v odnosu z nekom, ki je tudi sam blizu samo-aktualizacije.
  12. Etičnost
    So močno etične, imajo trdne moralne standarde, delujejo pravilno in ne napačno. Ni treba posebej poudariti, da je njihovo dojemanje pravilnega in napačnega in dobrega in zlega velikokrat nekonvencionalno.
  13. Delovanje in cilji
    Velikokrat obravnavajo  delovanja, ki so drugim zgolj poti do ciljev, kot že same cilje. Radi imajo že samo delovanje, same aktivnosti.
  14. Humor
    Smejijo se smešnim stvarem, vendar v njihovem smehu ni napadalnosti ali uporništva. Ne šalijo se na račun drugih, s svojimi šalami ne prizadenejo drugih.
  15. Kreativnost
    So kreativni na svoj posebni način;, njihova kreativnost oplemeniti vse, s čemur se ukvarjajo. Celo vidijo oz zaznavajo kreativno.
  16. Odpornost na kulturno pogojenost
    Vzdržujejo določeno nenavezanost do kulture v kateri bivajo.
  17. Nepopolnosti
    Znajo biti neusmiljeni; lahko so odsotni, hladni in šokirajo s svojo neprijaznostjo. Lahko so preveč vpleteni z bolnimi osebami, lahko imajo notranje konflikte in velikokrat so trmasti in gredo drugim na živce. Samo-aktualizirani ljudje niso popolni.
  18. Vrednote
    Najgloblje vrednote samo-aktualizirane osebe so povsem unikatne. To drži že po definiciji, saj je samo-aktualizacija pač aktualizacija sebe (jaza, sebstva), in niti dva jaza nista enaka.
  19. Harmonija nasprotij
    Večna nasprotja med glavo in srcem, mislijo in voljo pri zdravih ljudeh enostavno izginejo.  Take osebe postanejo harmonične v sebi, in ne polne nasprotij (sinergične in ne antagonistične). Njihove želje so v odličnem sozvočju z razumom. Bodi zdrav in potem zaupaj svojim impulzom.

 

Prvih devetnajst lastnosti je povzetih po Maslowu (Maslow 1987, Motivation and Personality, 3rd edition, New York: Harper and Row); naslednih enajst po Dr Rowanu, mojemu dragemu dragemu dragemu ex-profesorju iz Rushmorja ((2001, Ordinary Ecstasy – The Dialectics of Humanistic Psychology, 3rd edition, Routledge).

 

  1. Avtentičnost
    Kombinacija samo-spoštovanja in aktivnosti iz sebe. “Živi svoje besede.” Ni prepada med namerami in akcijami. Lahko vstopi v odnose z drugimi direktno in unikatno. Živi iz sebe, iz centra, ne iz neke vloge. »Jaz in ti« in ne »Jaz in ono«.
  2. Integracija
    Ni razkroja med razmišljanjem in občutenjem, umom in telesom, levim in desnim delom možganov, moškosti in ženskosti, persone in sence, dejavnih potencialov in globokih potencialov, zavednega in nezavednega itd… Če se pojavijo novi konflikti, ne obstaja odpor do njih in z lahkoto se presežejo.
  3. Odsotnost obrambe
    So bolj nagnjeni k iskanju resnice v tem, kar drugi pravijo in se ne branijo tega in ne poskušajo dokazati napačnost tega. Lahko zagovarjajo svoj prav (če je ta drugačen) ampak še vedno v duhu tolerance in ne v smislu prav/narobe.
  4. Odprta logika
    Niso omejeni s pravili formalne logige. Zanima jih alternativna logika, recimo t.i. »fuzzy logic«, dialektična logika ali več-plastna logika. »Nikoli si ne dopusti, da te omeji izključujoča logija »ali to – ali tisto«.«
  5. Paradoksalna teorija spremembe
    Beisser (1972) je v šoli Geštalta razvil več idej, ki sovpadajo s teorijo Geštalta. Te ideje so prisotne tudi v fokusiranju, eksperimentalni psihoterapiji, psihodrami, eksistenčni terapiji itd… Sprememba se zgodi takrat, ko ostaneš s tem kar je oz kar si, in ne poskušaš iti nekam kar ni oz v nekaj kar nisi. To je precej različen pristop od vsakdanje ideje samo-obvladovanja.
  6. Resnični jaz
    Shema (Rowan 1998, p.74, The Reality Game – A Guide to Humanistic Counseling and Psychotherapy 2nd edition) prikazuje idejo, da obstaja center in obrobje osebnosti, in da je center resničen in obrobje neresnično. Tak pogled je popularne na nivoju Centuarja. Resnični jaz je temeljni del dojemanja Centuarja, kajti brez le-tega se celotno dojemanje Centuarja enostavno podre.
    To je v snov zavit jaz. In ta jaz je dokončen, čisti Jaz, ki je ločen od vseh ostalih. To je samo bistvo. Kot tak se zelo razlikuje od Mentalenga Ega, ker enostavno ne potrebuje podpore, pozornosti, napihovanja in potrjevanja, ki ga le-ta nujno potrebuje. Je nase centriran giroskop, ki ga napaja lastna energija in moč.
  7. »Kreiram si svoj svet«
    Eno velikih odkritij nivoja Centuarja je to, da je smiselno prevzeti odgovornost do neke točke in reči, da smo odgovorni za vse. Osebi kot sta Will Schults in Alvin Mahrer sta šla v velike detajle glede tega. Obstaja splošno nerazumevanje te ideje, ampak tukaj se ne bomo podali v to (Poglejte si Rowan 1998, str 110-112).
  8. Nameravanost
    Na nivoju Centuarja se ti ljudje povsem investirajo v to, kar počno (ker seveda prevzemajo odgovornost). To omogoča resnično posvečenost in predanost. Nameravanost in posvečenost/predanost sta si zelo blizu.
  9. Intimnost
    Resnična in prava intimnost je mogoča šele na nivoju Centuarja, enostavno zato, ker se vse vloge presežejo šele na tem nivoju. Igranje neke vloge in biti resnično intimen pač ne gre skupaj.
  10. Prisotnost
    Biti resnično prisoten z drugo osebo je redka veščina in sposobnost. Ronnie Laing je bil zmožen tega, Carl Rogers tudi. In to ni mogoče izvesti z igranjem vlog. Odigrati prisotnost pomeni ne biti prisoten.
  11. Odprtost
    Odprtost je ključni element na nivoju Centuarja, zagovarja Mittelman (1991), čeprav obstajajo tudi protiargumenti. Prav gotovo pa je pomembna pri humanističnemu pojmovanju.

    Vsemu temu skorajda ni več kaj dodati, vseeno pa je iz mojega vidika samo-aktualizirana oseba osvojila tudi naslednja področja in ima tudi te lastnosti:

  12. Senca je očiščena
    Senca (shadow), kot je Jung pomenoval tisti temni, neozaveščeni in s tramvami napolnjen del naše psihe, je za samo-aktualizirano osebo zgodovina. Soočila se je z vsem, kar je bilo v njej in jo je oviralo na poti popolne samo-aktualizacije in indivualizacije.
  13. Ukvarjanje s seboj
    Samo-aktualizirano in avtentično osebo ne zanimajo drugi oz se z njimi ne ukvarja. Jasno lahko zaznava, da je njena percepcija povsem subjektivna in torej niti pod razno nima direktne vzročno-posledične povezave z drugimi. Avtentična oseba je neprestano v stiku s svojimi notranjimi hrepenenji oz potenciali in jih tudi živi, izraža oz aktualizira. V konfliktih ne izgublja energije in časa s travmiranjem in dramatiziranjem glede lastnosti in početja drugih ljudi.
  14. Osebna struktura
    Pravila igre družbe, raznih inštitucij in sistemov jo ne zanimajo več, saj je vendar individualizirana. Torej, ne potrebuje več pravil igre, da bi lahko delovala v tem svetu (kot to potrebuje recimo oseba, ki je na Mentalnem egu, to je en nivo pred avtentičnostjo, po Wilberju). Taka oseba se ravna po svojih pravilih, po svoji strukturi, ki si jo je sama ustvarila skozi trdo delo na sebi.
    Še vedno ji struktura veliko pomeni, igra po pravilih igre, katere si je sama postavila.
  15. Energičnost in unikatnost
    Take osebe so, ravno zaradi zmag, ki so jih dosegle z lastnim trudom, lahko polne elana, energije in z lahkoto opravljajo svoja dnevna opravila v službi ali družini. Take osebe sproščeno in povsem spontano sijejo iz sebe nekaj posebnega, nekaj kar je samo njihovo: svojo unikatnost.
    V tej celotni Božji kreaciji (če verjamete vanj) je vsaka avtentična oseba unikatna, posebna in edinstvena. In to je nekaj lepega.
  16. Izpolnjenost
    Samo-aktualizirane osebe so dejansko in preverljivo izpolnjene na vseh njim pomembnih področjih bivanja. Glede na to, da jim polno prevzemanje odgovornosti za svoje življenje ne predstavlja problem, so si ustvarili svoje življenje tako, da jim odgovarja. Imajo službo, kot so si želeli, partnerja/ko po svoji meri, prosti čas preživijo kot sami želijo, finance, spolnost, starševstvo, prijateljstva itd… vse to jih izpolnjuje, saj so se znebili sence in živijo iz sebe. Zakaj bi sploh kdo želel živeti drugače.
  17. Fleksibilnost in toleranca
    Osebam na tem nivoju bivanja ni težko živeti v paradoksalnem svetu, kjer se vloge policajev in tatov izmenjujejo v realnem času. Togost, zakrčenost in enosmerno razmišljanje je takim osebam tuje. Njihov lastni avtentični jaz (ki je seveda direktno povezan z Dušo oz Subtilnim jazom oz je njen odsev) jim omogoča toleranten in uravnovešen pogled na dualnost tega sveta.
  18. Hrepenenje
    Po mojem mnenju tiste res resnično avtentične in samo-aktualizirane osebe slej kot prej začno hrepeneti po še več. In sicer ne v smislu dodatnih osebnih zmag na bojišču vsakdanjega življenja (tle so seveda že zmagale), ampak na področju poglabljanja v ezoteriko, duhovnost in višja stanja zavesti.

 

To bi bilo to. Mene sedaj sicer močno srbijo prsti, da bi natipkal še nekaj strani o nivojih, ki so (zame) še stokrat bolj izpolnjujoči od avtentičnosti in samo-aktualizacije. To so čisti transpersonalni (nad-osebni, duhovni) nivoji zavesti, Subtilni, Kavzalni in Nedualni.
Ampak o tem drugič. 🙂

Vprašanje pa je za vas, dragi bralci/bralke:

Koliko ljudi poznate, za katere bi lahko rekli, da so res avtentični in samo-aktualizirani?

Ste vi med njimi? Če niste, zakaj ne?

🙂

NVC razmišljanja

Na Blog sem dodal preko 80 krajših razmišljanj Dr Rosenberga o sistemu in principih NVC-ja (najdete jih na desni strani Bloga, menjujejo se vsakih 60 sek.
Vir: http://www.nonviolentcommunication.com/freeresources/nvc_social_media_quotes.htm )

Humanistična psihologija z njeni principi je aktivno v mojem življenju že od leta 1996 in v bistvu se me še vedno vsakič sproti dotakne lucidnost in živost misli o nenasilni komunikaciji in o principih, na katerih sistem temelji.

Trenutno mi je tale misel najbližja (verjetno zato, ker govori že o transpersonalnih stanjih zavesti):

We are this divine energy. It’s not something we have to attain. We just have to realize it, to be present to it. – Dr Marshall Rosenberg