Integracjia izkušnje Enosti

Sprememba na vidiku?V tem Blogu bi rad izpostavil zame zelo pomemben element duhovnega oz transpersonalnega napredka: integracija duhovnih realizacij v vsakdanje življenje.

Izraz “duhovne realizacije” v tem kontekstu pomeni tiste res transpersonalne (nad-osebne) izkušnje, ki popolnoma presegajo vsakdanje zavedanje povprečnega zemljana in katere ga praviloma pustijo precej zmedenega ali pa vsaj praskajočega se po glavi, češ, kaj za vraga je bilo pa to.

Spominjam se seminarja NVC-ja v Franciji pred leti, na katerem smo na eni od delavnic govorili o duhovnosti, o naših potrebah, hrepenenjih in zavedanju le-teh. Ena od udeleženk je tako podelila zanimivo izkušnjo v kateri je, po njenih besedah, očitno prišla v stik s stanjem zavesti, ki je sam po sebi povsem popoln in daleč nad njenimi “potrebami”. Izkusila je stanje, ki ga, spet po njenih besedah, ni povsem razumela.

Seveda niti pod razno ne morem vedeti, kaj je moja kolegica izkusila, lahko samo sklepam po njenih besedah, da je njena izkušnja presegala vse, kar je spoznala do tedaj.

No, kakor koli že, iz mojega vidika in izkušenj tako stanje zavesti dejansko obstaja in je prosto na voljo, zelo zelo blizu, vedno. 🙂
V transpersonalni psihologiji sliši pod imenom Kavzalni Jaz ali Causal Self / Level (po Wilberju).
Več o tem stanju zavesti pišem, v angleškem jeziku, tukaj >>.

Preden se posvetim sami temi integracije take izkušnje v vsakdanje življenje, bi rad podelil tudi nekatera moja opažanja glede doseganja tega stanja. To stanje, torej Kavzalni nivo, je lahko na prvi pogled oz po prvih izkušnjah povsem neosebno, nad-osebno ter ne-materialno, daleč onkraj še tako abstraktnih misli.

In tako je lahko taka izkušnja res popolno presenečenje in lahko predstavlja ne-ravno-blagi pretres za um in osebne elemente psihične dinamike (misli, čustva, osebnost, ego itd…). Morda lahko botruje temu pomanjkanje informacij glede takega stanja zavesti (Wilber lahko pri tem zelo pomaga, po moji izkušnji) ali pa navezanost na osebne elemente psihe, kdo ve?

No, moja izkušnja je, da je to stanje resda nad-osebno oz transpersonalno in v primerjavi z osebnimi elementi mojega obstoja (osebnem, intimne misli, občutki, hrepenenja itd…) celo ne-osebno, ampak tako je samo na videz in iz zelo osebnega (beri: relativnega) vidika.

In tako smo prišli do glavne tematike tega Bloga: integracije take izkušnje v vsakdanje življenje.

Recimo, da ima posameznik izkušnjo tega stanja zavesti: izkusil je popolnost, neosebnost in vseprisotnost nečesa v Sebi, s čemer se v bistvu lahko povsem poistoveti, saj je to njegova nespremenljiva identiteta. In ta identiteta povsem in zelo zelo presega vse, kar mu je dragoceno v življenju; pravzaprav, To je v bistvu Izvor vsega, po čemer hrepeni v življenju (torej izvor vseh t.i. potreb oz hrepenenj v srcu, torej tega, kar išče zunaj sebe, v strategijah, delovanju, v službi, v odnosih, seksu, položaju v družbi itd…).

Naš posameznik je torej ozavestil tisti del svoje (transpersonalne) identitete, ki ga sam skozi lastno direktno izkušnjo in v svojem ritmu (na Intenzivu razsvetljenja, recimo) dojema kot svojo pravo in dokončno naravo. Prava in dokončna narava zato, ker direktno doživlja Večnost in Popolnost tega dela svoje notranje psihične dinamike.

Še več, ob poglabljanju zavedanja tega stanja zavesti naš posameznik dojame, da ničesar razen Tega sploh ne obstaja, da je To v bistvu vse, kar Je: Izvor in Reka istočasno. Sčasoma dojame, da je vse v tem svetu minljivo, zgolj projekcija na platno Njegove zavesti, katero dojema kot Samega Sebe. Lahko je nema priča dogajanju pred seboj ali pa Eno z vsem, kar obstaja v njegovem polju zavesti, ne glede na njegovo početje. Vse njegove misli, besede in dejanja namreč izvaja Tisto, s čemer je v zavestni in trajni Enosti.

OK, denimo, da je naš posameznik vse to izkusil in sedaj se vrača nazaj v svoje življenje. Vrača se nazaj v odnose, službo, družino ter okolje, ki na prvi pogled prav zares ni v harmoniji s Tem, kar je izkusil.

Kaj sedaj?

Ponujam nekatere subjektivne misli glede integracije takega stanja zavesti v vsakdanje življenje.
Posameznika vabim, da:

  • nadaljuje z meditacijo na ta neosebni aspekt Sebe, vsak dan; naj torej nadaljuje s svojo duhovno prakso ali pa naj jo prilagodi novemu stanju zavesti,
  • si poišče skupino ljudi, ki jih druži podobna realnost in podobne izkušnje in v tem okolju naj se izraža, poišče podporo in tudi ponudi svojo,
  • si uredil življenje po svoje (če še ni dosegel in presegel Avtentičnega nivoja), drugače ga bodo osebne neizpolnjene želje lahko ovirale pri nadaljnjem duhovnem razvoju,
  • se ne odpoveduje svojim željam, raje naj poskrbi, da jih v potankosti izpolni; naj torej, če še ni, resnično postane avtentičen oz samoaktualiziran; brez doseganja in preseganja avtentičnosti kot kaže res ne gre,
  • ne beži od družine, prijateljev, življenja tukaj in sedaj; naj morda raje prepozna Tisto v vsem, kar je v njegovem vsakdanjem življenju, s pomočjo predanosti,
  • upošteva svoje osebne (torej zemeljske, vsakdanje) potrebe in hrepenenja in naj ima fokus na njih in ne na strategijah oz delovanju,
  • kontemplira na že znane koane iz Zen budizma, ali na sledeče, recimo:
    – kje se konča Absolut in začne materialno življenje, ali
    – če v gorah ni nikogar ali potok res oddaja zvoke, ali
    – kje sem obstajal pred začetkom vesolja, itd…
  • se fokusira na zavedanje Priče v Sebi, vsak dan in v vsakem trenutku na Prisotnosti,
  • se druži z osebami, ki so to pot že prehodili,
  • upošteva navodila svojega Učitelja (če ga ima) in
  • naj ohranja zdrav humor.

Slej ko prej pa se pojavi realizacija, da integracija nima smisla, ker se Vse že dogaja samo po sebi.

Aim Hrim Klim Anandamayi Ma

Moj naslednji Intenziv Razsvetljenja >>

Imate vprašanje o tej temi?
Pišite mi tukaj >>

Komentarje lahko objavite spodaj.

Skoki čez plot?

Pri temeljitemu razvoju psihološko-transpersonalne (duhovne) identitete oz po domače pri osebnemu in duhovnemu napredku velja eno zanimivo dejstvo, katerega bom v tem Blogu opredelil iz več zornih kotov.

Dejstvo, o katerem bo tekla beseda je: there is no jumping oz skakanje (prek nivojev razvoja zavesti) ne deluje.

There is no jumping. Skakanje (čez plot nivojev zavesti) ne deluje zares. To v praksi pomeni, da prav zares ni mogoče biti prav zares transpersonalno oz duhovno trajno realiziran brez predhodne osvojene avtentičnosti in samo-aktualiziranosti

Bolj enostavno povedano, prav zares in trajno je možno biti zavesten duhovnih nivojev zavesti in s tem tudi razmišljati, čustvovati, komunicirati in tudi delovati v skladu s njimi, šele po soočanju in čiščenju t.i. sence.

In tle se velikokrat duhovni aspiranti kar precej širokega kroga ujamemo v past. Negativnosti v obiliki potlačenih travm, čustvenih stanj (jeza, žalost, sram, tesnoba, sovraštvo, bes itd…), nekonstruktivnih mentalnih vzorcev (sem slaba, manjvredna, ne zaslužim si dobrega, moram trpeti, nimam izbire itd…), ki se manifestirajo v obliki težav v življenju in morda celo fizičnih bolezni – vse to je vendar negativno, temno in prav nič duhovno! Torej, dajmo se vsemu temu lepo izogniti biti duhovni, ljubeči, svetli in sveti.
Namesto soočanja s problemi v življenju, dajmo raje prepustiti odgovornost za življenje zvezdam in planetom oz astrologiji in namesto čiščenja potlačenih čustev, dajmo raje redno buljiti v angelske karte.

No way. Napaka, vsaj na podlagi mojh dooooolgooooletnih izkušnjah, tako pri delu na sebi in v seansah psihoterapije. Tako enostavno ne gre; razen seveda, če sem zadovoljen s t.i. New age realnostjo. New Age je namreč zelo znan po temu, da se na vse kriplje izogiba vsem negativnostim, seveda v imenu duhovnega napredka. Vse OK. 🙂

There is no jumping. Skakanje niti ne deluje, no. 🙂

Če pogledamo obravnavano tematiko skozi prizmo integralne paradigme, dejansko poteka razvoj zavesti prek določenih stanj in nivojev, ki kot kaže, veljajo prav za vsakogar. In pred duhovnimi nivoji (Subtilni, Kavzalni in Nedualni, po integralni paradigmi) obstaja zelo specifičen in pomemben nivo: Avtentični nivo oz Centuar.

Za ta nivo je značilno, da je zanj potrebno najprej ozavestiti in preseči senco, travme, težave v življenju, zunaj pobrane strukture, dogmatične vpetosti v razne sisteme (religiozne, izobraževalne, socialne, politične itd…). Pot osvobajanja in duhovne samorealizacije se prične in je pogojena z delom na preseganju svojih notranjih negativnosti, ne pa z meditacijo.

In iz tega vidika je izogibanje temni plati moje/naše psihe v bistvu zelo uspešno izogibanje resničnemu in trajnemu duhovnemu napredku. Odrekanje željam, zanikanje svojih lastnih avtentičnih potreb, odrivanje stran materialnih užitkov ter s tem dajanje sebe in svojih talentov na stran tako niti ne vodi v duhovni napredek, po mojih izkušnjah. Tak pristop prej vodi v neprizemljenost, nevrotiko ter bežanje od realnosti tukaj in sedaj.

Kaj je živo v vas samih, v vašem srcu, ob tem ko berete te besede?

<pavza>

 

Na tem mestu bi izpostavil še eno pomembno stvar:
meditacije in ostale metode duhovnega razvoja niti ne pomagajo pri čiščenju sence (oz reševanju problemov v življenju, preseganju čustvenih negativnosti itd…). Ne. Meditacija in ostale metode duhovnega razvoja pač nudijo to, duhovni razvoj.

Zato je zame investicija časa in energije samo v meditacijo kar precej zgrešena strategija. Meditacija ne more trajno rešiti mojih finančnih težav, težav pri izražanju potreb ali v spolnosti. Meditacija ne more trajno odstraniti strahu in ostalih občutkov ob avtoritetah, ker ni prava metoda za to.

Za čiščenje sence in reševanje problemov in s tem za pripravo terena (živčnega sistema, žlez z notranjim izločanjem itd…) za resnične transpersonalne oz duhovne izkušnje, je zelo dobra in učinkovita strategija natančna in strukturirana pomoč, recimo psihoterapija. Seveda, psihoterapija naj bo vsaj humanistična ali transpersonalna; psihiatrično tabletkanje in mentalne akrobacije psihoanalize vendarle morda ni dovolj.

Torej, če povzamem na kratko:
zame je izogibanje negativnostim v sebi več ali manj zgrešena strategija. To tako ali tako ne vodi nikamor,(vsaj v mojem primeru ni, no). Sploh pa to ne vodi v duhovni napredek, ki se lahko prav zares razcveti šele po doseženi samo-aktualizaciji in avtentičnosti. Biti zares duhoven brez prej osvojene avtentičnosti (oz brez presežene sence) je (zame) kar precej močna iluzija.

Je pa vse napisano zgoraj seveda zgolj moja subjektiovna realnost in kot taka verjetno velja zgolj zame. Vsakdo ima svobodno voljo prav je tako.
🙂

Review: A Guide to Integral Psychotherapy

Knjiga,  ki je meni kar precej doprinesla k jasnosti in razumevanju Wilberjeve mape v kontekstu humanistične ter transpersonalne psihoterapije, je A Guide to Integral Psychotherapy: Complexity, Integration, and Spirituality in Practice

Forman se sicer malce oddalji od klasične Wilberjeve mape in Subtilni, Kavzalni ter Nedulani nivo kar združi v eno polje obravnave v psihoterapiji, vseeno pa je sama vsebina zelo berljiva in všečna (meni).

Skozi celotno besedilo lahko jasno vidim razvoj psihološko-transpersonalne identitete posameznika, ki je voljan delati na sebi na integralni način. Pot se ne konča zgolj pri razumevanju svoje psihodinamike (kar nudi psihoanaliza, po mojem mnenju), niti se ne zaključi pri samo-aktualizaciji in avtentičnosti (k čemur strmijo terapije iz humanističnega kampa, torej recimo geštalt, psihodrama, bodywork, tudi naša TCT® itd… ).

Pot se ne konča niti na Subtilnem nivoju, ki ga jaz rad poimenujem tisti pravi transpersonalni oz duhovni nivo. Tle se zame duhovnost šele začne. Prej je vse več ali manj usmerjeno navzven (v osvobajanje od jarma socialnih/religioznih/izobraževalnih/političnih sistemov) in v čiščenje t.i. sence.

Včasih slišim besede v stilu: “Eh, kako ti lahko pomaga psihoterapija v duhovnosti?! To je nemogoče in brez smisla.”
Ob tem zaznavam malce frustracije, ker mi je res pomembna jasnost, učinkovitost in seveda napredek (nas vseh). In iz tega hrepenenja se porajajo misli, ki jih lahko zapišem tudi tako:

morda ne more pomagati duhovno prebujenemu človeku denimo psihoanaliza in ostale terapije, ki temelijo na analitičnemu pristopu (transakcijska itd…), vsekakor pa obstajajo metode, ki zlahka doprinesejo k napredku celo posamezniku, ki je že na Subtilnem nivoju. Tukaj imam v mislih delo direktno iz Subtilnega ali Kavzalnega nivoja, Linking, sliding, invokacija, evokacija, dialoško delo (s stoli)  itd… itd… Tudi te elemente zajema recimo naša TCT®.

No, kakor koli že, niti zavest o sebi kot povsem duhovnemu bitju (zame, recimo) še vedno ni zaključek razvoja priho-transpersonalne identitete. Tu je še t.i. Kavzalni nivo, Izvor vsega, Absolut sam. Vsi aspekti transpersoalnega na Subtilnemu nivoju nekje izvirajo; in to je Kavzalni Jaz. I am. The Self. Adonai. Sadashiva.

Večinoma se posamezniki vstavijo na tem mestu, po mojih opažanjih. Predvsem Vedske poti se končajo tle. Neosebni aspekt Absoluta. No, Wilber in tudi Forman v knjigi, ki jo predstavljam v Blogu tokrat, pa pokažeta pot še naprej, in sicer na Nedualno.

Zanimivo mi je, da Forman poda primere iz kašmirskega Šivaizma, ki po mojem mnenju še vedno ni tisto čisto nedualno, kot ga predstavlja prijazni Buddha.
Torej, zame je Nedualno tisto, kar opisuje recimo Heart sutra ali besedila na temo anatte in sunyate.

Kakor koli že, zame je ta knjiga zaklad in lep uvod v integracijsko delo v psihoterapiji.

Naročite je lahko s klikom na slikico zgoraj.

🙂