Kdaj in zakaj na terapijo?

S humanistično (psiho)terapijo (ki NE zajema analize in/ali jemanja psihiatričnih drog oz antidepresivov in antipsihotikov) se profesionalno ukvarjam od leta 1996 dalje in še nekaj let več se aktivno posvečam prizemljenemu osebnemu in duhovnemu razvoju.

Precej blizu mi je tudi sistem nenasilne komunikacije (NVC, po Marshall Rosenberg, PhD), sistem, ki nudi res učinkovite tehnike soočanja, procesiranja in izražanja avtentičnih občutkov in hrepenenj v Srcu. Moja trenutna zaznava je tudi, da ravno ne bežim od problemov, prevzemanja odgovornosti zase oz od življenja tle na Zemlji (lahko se motim, seveda)…

…in v tem blogu bi se rad izrazil glede določenih vidikov življenja, ki praviloma oz včasih pripeljejo ljudi do tega, da se odločajo za obisk pri (psiho)terapevtu IN lahko odločilno vplivajo na napredek stranke v procesu terapije.

Psihoterapija v tem kontekstu pomeni humanistični in/ali transpersonalni, topel in spoštljiv pristop v seansah in sodelovanje s terapevtom v procesu rasti stranke – brez analize (Freudove, Jungove, astrološke in podobne analize), soljenja pameti oz igric nad-moči v seansah. Napredek v takih seansah se gradi na podlagi zavestnega stika med terapevtom in stranko na nivoju zavesti in ne osebnosti, vlog ali ostalih relativnih predstav v človeških umovih.

Kljub varnemu okolju, empatični podpori in spoštovanju svobodne volje stranke v takih seansah in izven njih, pa vseeno velja na glas in jasno izpostaviti nekaj (iz mojega vidika) pomembnih stvari.

Morda je na tem mestu dobro, da izrazim, da spodaj napisano ni absolutna resnica ali znanstveno dokazano ali na kakršen koli način avtoritativno. Je pač moja (trenutna) subjektivna zaznava te tematike in vabim vas, da spodaj napisano tudi tako jemljete.
Hvala vam. 🙂

Pričakovanja
Pričakovanja so seveda neizogibno prisotna, vsaj v veliki večini primerov, po mojih opažanjijh. Stranka pač pričakuje marsikaj in na strani iskrenega in dobrega terapevta je, da zadeve postavi na realna tla.

In realna tla v tem kontekstu pomeni to, da terapevt NE MORE zagotoviti napredka. Terapevt tudi ni odgovoren za napredek stranke. Kaj se bo dogajalo v procesu seans na strankini strani je odvisno samo od tega, kaj stranka prinese s seboj v seanse.

Instant napredek, čudeži in kvazi duhovnost
Eden najbolj omejujočih elementov, ki so lahko prisotni na strani stranke, po mojih opažanjih, je naivno prepričanje, da je trajni napredek mogoč v zgolj dveh, treh ali pa, ne boste verjeli, v eni sami seansi.

No, to je v bistvu nemogoče. Napredek, tisti trajni napredek, ki lahko in tudi dejansko res rodi mir v srcu, radost in lahkotnost bivanja terja napor na strani stranke. Napor, ki denimo analizo, avto-sugestije, jemanje psihiatričnih drog in kvazi-duhovne oz New age tehnike presega za par milijonov svetlobnih let.

Potreben je napor oz trud, ki temelji na odprtosti, iskrenosti in pogumu. Pogumu za soočanje s svojimi čustvi, svojimi samo-ustvarjenimi omejitvami; iskreni trud, ki zajema prevzemanje odgovornosti za svoja čustva, misli, besede in dejanja in NE vodi v porivanje lastnih disharmonij na druge.

Napredek je proces, ki lahko traja več mesecev, lahko pa tudi več let, odvisno seveda od stanja stranke in problema, ki ga želi razrešiti.

Sam rad povem potencialnim strankam, da nisem čarovnik in da v bistvu čudeži, kljub res učinkovitim tehnikam moderne terapije, prav zares NE obstajajo, vsaj v kontekstu realne in prizemljene psihoterapije ne.

Čakanje na odrešitev
Bom kar direktno napisal: če slučajno čakate/čakamo na to, da vas/nas bo nekaj ali nekdo izven vas/nas odrešil, no, potem boste/bomo čakali še naslednjih 4.5 miliard let. Po tem obdobju bo baje naše sonce menda prenehalo sijati in to bo konec biološkega življenja v tem osončju. Good luck, torej.
🙂

Nihče razen nas/vas samih nas/vas ne more odrešiti, sorry.

Niti psihodelične zmesi (LSD, MDMA ipd…), svete rastline (ayahuaska, kaktus, gobice itd…), mojstri modrosti, angeli, nadangeli, tantrična Božanstva, cerkev, papež, Jezus in Maitreja, tatrična praksa, meditacija, psihoterapija, terapevti, starši, duhovni učitelji – nič in nihče nas/vas ne more odrešiti.

Da, seveda, vse našteto in verjetno še marsikaj drugega lahko ogromno doprinese k napredku, ne more pa nam ga kar na hitro zagotoviti, sploh pa ne brez naše lastne in iskrene angažiranosti.

Če se ne motim je Buddha to kar precej nedvoumno povedal že pred 2500 leti in, kljub baje nekim novim vibracijam na Zemlji, to še kar velja.
🙂

Mentalne akrobacije, analiza in ostali mentalni konstrukti
Kar je, iz mojega vidika, res nujno potrebno pri procesu napredka (v psihoterapiji pa tudi ob podpori drugih pristopov) je poglabljanje realnosti oz zavedanja.

To v praksi pomeni, da zgolj razumevanje psihologije, ezoterike, hermetičnih znanosti, yoge, tantre, modernega ali avtentičnega shamanizma, duhovne izkušnje – razumevanje vsega tega niti pod razno ne more zagotoviti trajnega napredka.

Se lahko najemo samo na podlagi razumevanja recepta pizze? Ne vem, jaz recimo ne.
🙂

Seveda, razumevanje in ostale mentalne akrobacije lahko doprinese k napredku, ni pa to dovolj, še zdaleč ne, po mojih osebni izkušnjah in predvsem na podlagi izkušen pri vodenju seans terapije.

Kar je res potrebno (po mojih izkušnjah) je izkustvo, občutenje čustev, ozaveščanje hrepenenj globoko v Srcu, globoki uvidi v svoje lastne igrice in naposled seveda tudi integracija napredka v vsakdanje življenje.

In pri tem vam/nam izobrazba, na pamet naučeni sveti spisi, analitični vpogled v vplive okolja (astrološki vplivi ipd…), razumsko poznavanje teorije izbire itd…itd… ne bo zares pomagalo – vse to je lahko prej ovira kot kar koli drugega, vsaj za doseganje globokega in trajnega napredka.

J. Krishnamurti, res samorealizirana oseba po zame vseh znanih standardih, je na to temo dejal:
“Analiza ne vodi v transformacijo zavesti.”

 

Če torej potegnem črto, je (iz mojega vidika) dober čas za obisk pri humanističnemu / transpersonalnemu (psiho)terapevtu šele takrat, ko posameznik RES ne more več sam napredovati.

Stanje, ki res ogromno doprinese k napredku v seansah terapije je odprtost in pripravljenost na soočanje s svojo globljo realnostjo, delo na vzrokih, trud in pogum in predvsem pripravljenost na spremembe ne zgolj razmišljanja temveč tudi delovanja v vsakdanjem življenju.

 

🙂

Nadaljevanje: Kdaj in zakaj na terapijo 2 >>

Potencial sistema AK

V tem blogu bi rad z vami podelil določene izkušnje s sistemom Avtentične oz Nenasilne komunikacije, sistema oz še bolje rečeno Umetnosti življenja, ki jo je utemeljil Dr. Marshall Rosenberg.

V življenju sta mi namreč napredek in smisel izredno dragocena in izražanje glede ogromnega potenciala umetnosti Življenja Nenasilne komunikacije mi res dobro dene.

OK. 🙂

Najprej bi rad razmejil dva pojma: razumevanje na eni in transformacijo na drugi strani.

Pomagal si bom s sledečo analogijo:
recept sestavin pice, postopek priprave testa, nadeva, primerna temperatura in trajanje peke – vse to sodi, v temu kontekstu, pod razumevanje teorije in zahteva uporabo kapacitete intelekta.
In razumevanje teorije, logika in intelekt  – vse to ima lahko seveda svoj draž in pozitivne lastnosti.

In še tako dodelan recept, še tako popolno razumevanje in obvladovanje teorije se, v tem kontekstu, kar precej težko kosa z okušanjem tople, sočne, hrustljave in res okusne pice.

Kako se vam to sliši? 🙂

Transformacija, po drugi strani (in v tem kontekstu) v primerjavi z razumevanjem, pa je proces, skozi katerega grem recimo sam, ko uživam res okusno pico. Transformacija stanja pred in po uživanju. Po uživanju pice sem bolj zadovoljen, sit.

Nekaj zelo podobnega sam zaznavam pri razumevanju principov NVC-ja in uporabi teh principov, ki lahko vodijo v transformacijo.

V bistvu govorim o potencialu povsem osnovnih principov NVC-ja, ki mi (morda tudi vam) lahko dejansko pomagajo pri transformaciji. Transformaciji.

Transformaciji česa?

Ne vem. Prav natančnega oz pravilnega odgovora na to vprašanje nimam. Kar pa izredno dobro poznam pa je proces transformacije, ki me je ogromno doprinesel k mojemu miru, jasnosti in sproščenosti v srcu in v odnosih s strankami, prijatelji in mojo hčerkico. Proces transformacije moje relativne odtujenosti od lastnih občutkov, ne-zavedanja lastnih hrepenenj v srcu in več ali manj razdiralnega načina komunikacije z drugimi.

Sedaj mi na misel prihajajo besede enega od trenerjev NVC-ja, g. Roberta Gonzalesa, katere sem prebral na FB. Robert pravi, da mu je predstavljal sam sistem NVC-ja na začetku velik izziv, kljub poznavanju filozofije, psihologije in kljub dolgoletni praksi meditacije.

Tudi moja realnost je bila kar precej podobna njegovi. Ko sem prvič prišel v stik s principi NVC-ja (jasno definirani občutki, potrebe, razlike med strategijami ter potrebami in razlike med občutki in potrebami, recimo) sem imel za seboj pribl. 15 let vodenja humanistične psihoterapije in vsaj 20 let posvečenega dela na sebi s pomočjo yoge (kriya, mantra, hatha), meditacije (zen, vipassana), Tantre in seveda poznavanja Vedske književnosti, zahodnjaške ezoterike ter kognitivne, humanistične ter transpersonalne psihologije.

In kljub vsem tem izkušnjam in znanju mi je sam sistem NVC-ja predstavljal res velik izziv. Izziv ne na nivoju razumevanja, temveč uporabnosti in prakse v vsakdanjem življenju.

Obvladovanje Umetnosti življenja, kot NVC-ju rad rečem včasih sam, dejansko zahteva posvečenost, iskrenost do sebe, vlaganje truda in energije in seveda soočanje s svojimi lastnimi disharmonijami (potlačena čustva, vzorci vedenja, prepričanja oz stališča glede sebe, sveta in drugih, obrambni mehanizmi, taktike bežanja pred prevzemanjem odgovornosti itd…) in samo razumevanje principov in morda par vikend seminarjev na leto enostavno ne zaleže tako, kot bi si morda želeli.

Hmm.
Sam obiskujem NVC seminarje v tujini in tudi pri nas zadnja štiri leta in na teh seminarjih sem se res ogromno naučil. NVC je zame dejansko močan močan sistem doseganja in ohranjanja avtentičnosti in s tem harmonije s samim seboj in drugimi.

Opažam, da se precej NVC trenerjev in tudi ostalih praktikantov tega sistema posveča socialnim spremembam. Želijo (če prav razumem, seveda, lahko se motim), da se NVC razširi in integrira v izobraževalne sisteme, v šole, v vrtce, v poslovne sfere itd… Tudi iz mojega vidika bi NVC recimo v šolskem sistemu res ogromno doprinesel k večji harmoniji odnosov: spremenimo sistem in vsem bo lepše.

No, moja realnost pa je malce drugačna. Sam ne dajem poudarka na socialne spremembe temveč na spremembe in napredek v življenju posameznikov.
Da, lepo bi bilo imeti sistem kot je NVC v uradnem šolskem sistemu, in vendarle NVC vsebuje, iz mojega vidika, še mnogo mnogo mnogo mnogo večji potencial.

Potencial za osebni razvoj, za preseganje omejitev v osebnem in celo intimnem življenju. Nudi informacije in predvsem tehnike, ki omogočajo poglabljanje zavedanja, preseganje lastnih samo-ustvarjenih omejitev in predvsem načine, kako varno in v lastnem ritmu napredovati v smeri večje izpolnjenosti in zadovoljstva ter jasnosti in miru v osebnem življenju, tukaj in sedaj, ne glede na razmere v socialni klimi.

In to zahteva posvečenost, iskrenost in voljnost soočanja in preseganja svoji lastnih notranjih disharmonij, in spet, ne glede na razmere v raznih sistemih naše družbe.

Transformacija. Meni je dragocen napredek na individualni ravni, transformacija odnosa najprej do sebe, do svojih otrok in staršev. Napredek najprej v notranjih psihični dinamiki, in šele nato napredek v družbi in realizacija socialnih sprememb.

Kako naj dosežemo socialne spremembe, če še sami nismo res srečni, izpolnjeni in zadovoljni v prvi vrsti sami s seboj?

No, kakor koli že, kljub želji po socialnih spremembah, je v meni izredno živo hrepenenje po spremembi najprej na nivoju posameznikov, in v tem okviru sem sestavil šest mesečno šolo nenasilne komunikacije, kjer je poudarek najprej na osebnem razvoju in napredku v dojemanju sebe.

Podrobnosti o šoli Avtentične oz nenasilne komunikacije na naši novi spletni strani, zirafica.si, tukaj >>

 

Integracjia izkušnje Enosti

Sprememba na vidiku?V tem Blogu bi rad izpostavil zame zelo pomemben element duhovnega oz transpersonalnega napredka: integracija duhovnih realizacij v vsakdanje življenje.

Izraz “duhovne realizacije” v tem kontekstu pomeni tiste res transpersonalne (nad-osebne) izkušnje, ki popolnoma presegajo vsakdanje zavedanje povprečnega zemljana in katere ga praviloma pustijo precej zmedenega ali pa vsaj praskajočega se po glavi, češ, kaj za vraga je bilo pa to.

Spominjam se seminarja NVC-ja v Franciji pred leti, na katerem smo na eni od delavnic govorili o duhovnosti, o naših potrebah, hrepenenjih in zavedanju le-teh. Ena od udeleženk je tako podelila zanimivo izkušnjo v kateri je, po njenih besedah, očitno prišla v stik s stanjem zavesti, ki je sam po sebi povsem popoln in daleč nad njenimi “potrebami”. Izkusila je stanje, ki ga, spet po njenih besedah, ni povsem razumela.

Seveda niti pod razno ne morem vedeti, kaj je moja kolegica izkusila, lahko samo sklepam po njenih besedah, da je njena izkušnja presegala vse, kar je spoznala do tedaj.

No, kakor koli že, iz mojega vidika in izkušenj tako stanje zavesti dejansko obstaja in je prosto na voljo, zelo zelo blizu, vedno. 🙂
V transpersonalni psihologiji sliši pod imenom Kavzalni Jaz ali Causal Self / Level (po Wilberju).
Več o tem stanju zavesti pišem, v angleškem jeziku, tukaj >>.

Preden se posvetim sami temi integracije take izkušnje v vsakdanje življenje, bi rad podelil tudi nekatera moja opažanja glede doseganja tega stanja. To stanje, torej Kavzalni nivo, je lahko na prvi pogled oz po prvih izkušnjah povsem neosebno, nad-osebno ter ne-materialno, daleč onkraj še tako abstraktnih misli.

In tako je lahko taka izkušnja res popolno presenečenje in lahko predstavlja ne-ravno-blagi pretres za um in osebne elemente psihične dinamike (misli, čustva, osebnost, ego itd…). Morda lahko botruje temu pomanjkanje informacij glede takega stanja zavesti (Wilber lahko pri tem zelo pomaga, po moji izkušnji) ali pa navezanost na osebne elemente psihe, kdo ve?

No, moja izkušnja je, da je to stanje resda nad-osebno oz transpersonalno in v primerjavi z osebnimi elementi mojega obstoja (osebnem, intimne misli, občutki, hrepenenja itd…) celo ne-osebno, ampak tako je samo na videz in iz zelo osebnega (beri: relativnega) vidika.

In tako smo prišli do glavne tematike tega Bloga: integracije take izkušnje v vsakdanje življenje.

Recimo, da ima posameznik izkušnjo tega stanja zavesti: izkusil je popolnost, neosebnost in vseprisotnost nečesa v Sebi, s čemer se v bistvu lahko povsem poistoveti, saj je to njegova nespremenljiva identiteta. In ta identiteta povsem in zelo zelo presega vse, kar mu je dragoceno v življenju; pravzaprav, To je v bistvu Izvor vsega, po čemer hrepeni v življenju (torej izvor vseh t.i. potreb oz hrepenenj v srcu, torej tega, kar išče zunaj sebe, v strategijah, delovanju, v službi, v odnosih, seksu, položaju v družbi itd…).

Naš posameznik je torej ozavestil tisti del svoje (transpersonalne) identitete, ki ga sam skozi lastno direktno izkušnjo in v svojem ritmu (na Intenzivu razsvetljenja, recimo) dojema kot svojo pravo in dokončno naravo. Prava in dokončna narava zato, ker direktno doživlja Večnost in Popolnost tega dela svoje notranje psihične dinamike.

Še več, ob poglabljanju zavedanja tega stanja zavesti naš posameznik dojame, da ničesar razen Tega sploh ne obstaja, da je To v bistvu vse, kar Je: Izvor in Reka istočasno. Sčasoma dojame, da je vse v tem svetu minljivo, zgolj projekcija na platno Njegove zavesti, katero dojema kot Samega Sebe. Lahko je nema priča dogajanju pred seboj ali pa Eno z vsem, kar obstaja v njegovem polju zavesti, ne glede na njegovo početje. Vse njegove misli, besede in dejanja namreč izvaja Tisto, s čemer je v zavestni in trajni Enosti.

OK, denimo, da je naš posameznik vse to izkusil in sedaj se vrača nazaj v svoje življenje. Vrača se nazaj v odnose, službo, družino ter okolje, ki na prvi pogled prav zares ni v harmoniji s Tem, kar je izkusil.

Kaj sedaj?

Ponujam nekatere subjektivne misli glede integracije takega stanja zavesti v vsakdanje življenje.
Posameznika vabim, da:

  • nadaljuje z meditacijo na ta neosebni aspekt Sebe, vsak dan; naj torej nadaljuje s svojo duhovno prakso ali pa naj jo prilagodi novemu stanju zavesti,
  • si poišče skupino ljudi, ki jih druži podobna realnost in podobne izkušnje in v tem okolju naj se izraža, poišče podporo in tudi ponudi svojo,
  • si uredil življenje po svoje (če še ni dosegel in presegel Avtentičnega nivoja), drugače ga bodo osebne neizpolnjene želje lahko ovirale pri nadaljnjem duhovnem razvoju,
  • se ne odpoveduje svojim željam, raje naj poskrbi, da jih v potankosti izpolni; naj torej, če še ni, resnično postane avtentičen oz samoaktualiziran; brez doseganja in preseganja avtentičnosti kot kaže res ne gre,
  • ne beži od družine, prijateljev, življenja tukaj in sedaj; naj morda raje prepozna Tisto v vsem, kar je v njegovem vsakdanjem življenju, s pomočjo predanosti,
  • upošteva svoje osebne (torej zemeljske, vsakdanje) potrebe in hrepenenja in naj ima fokus na njih in ne na strategijah oz delovanju,
  • kontemplira na že znane koane iz Zen budizma, ali na sledeče, recimo:
    – kje se konča Absolut in začne materialno življenje, ali
    – če v gorah ni nikogar ali potok res oddaja zvoke, ali
    – kje sem obstajal pred začetkom vesolja, itd…
  • se fokusira na zavedanje Priče v Sebi, vsak dan in v vsakem trenutku na Prisotnosti,
  • se druži z osebami, ki so to pot že prehodili,
  • upošteva navodila svojega Učitelja (če ga ima) in
  • naj ohranja zdrav humor.

Slej ko prej pa se pojavi realizacija, da integracija nima smisla, ker se Vse že dogaja samo po sebi.

Aim Hrim Klim Anandamayi Ma

Moj naslednji Intenziv Razsvetljenja >>

Imate vprašanje o tej temi?
Pišite mi tukaj >>

Komentarje lahko objavite spodaj.

Never ending story

InfinityMinuli vikend smo na Akademiji TCT, šoli za transpersonalne terapevte, gostili mojega bivšega profesorja iz Rushmorja, Dr John Rowana.

Dr Rowan je svetovno priznani avtor, psiholog in psihoterapevt in predvsem samorealizirani posameznik. Samorealizirani v tem kontekstu pomeni, da so mu izkustveno poznana vsa stanja zavesti, o katerih govori Wilberjeva shema (beri: vsa stanja zavesti, ki jih človek lahko doseže).

Doktor je vodil dva seminarja, Dialoški Jaz in Subtilni transpersonalni nivo. V petek pa smo uživali v krajšem neformalnem druženju z njih.

Tokrat smo Dr Rowana gostili že petič in v vseh teh letih sem z njegovo pomočjo realiziral res ogromen napredek. Njegova povsem preprosta in na trenutne celo otroška prisotnost in istočasnost starodavna modrost –  vse to vedno vpliva name izrazito pozitivno in blagodejno. O tem sem že pisal prejšnje leto (Blog: Nedualno >> ), ki je bilo zame prelomno glede realizacije Nedualnega stanja zavesti.

No, letos se tako hudi preskoki v stanju zavesti pri meni niso dogajali, sem pa znova spoznal, da je zame učenje in poglabljanje zavedanja nikoli zaključena zgodba. Never ending story.

Venomer spoznavam, kako globoka je človeška zavest in kako enostavno je živeti v stiku z najglobljimi tokovi Življenja v Srcu. Trud in zaganjanje osebne moči ob navidezne zidove ega, iskanje in iskanje Življenja v sebi, hoja po poti osebne in duhovne rasti – vse to je sicer lepo, ne pelje pa prav zares nikamor, iz enega vidika (t.i. Kavzalni nivo). Cilj je že dosežen, izvor reke in reka sama in še morje, v katerega se reka izliva, vse to je Eno. Ni tukaj kaj doseči.

Zgodila se je tudi inspiracija glede Dialoškega jaza in rezultat tega je nova spletna stran za širjenje informaciji glede tega izredno učinkovitega načina dela poglabljanja in širjenja zavesti.

🙂

Šola Avtentične komunikacije

Šola Avtentične Komunikacije

Avtentična komunikacija (ali nvc, uradno), zajemajoč vse osnovne in tudi bolj napredne principe, je osvojila moje srce tam nekje l 2010. Do danes se je tako zvrstilo mnogo seminarjev pri res izkušenih trenerjih NVC-ja po vsej Evropi, skupno sem nabral preko 50 dni izobraževanja pri licenčnih trenerjih NVC-ja in tudi lepo število seminarjev poučevanja te umetnosti avtentičnosti oz nenasilne komunikacije v okviru Akademije TCT®, naše šole za psihoterapevte.

Ogromno izkušenj pri aktivnem osebnem in duhovnem napredku tam od leta 1990 dalje ter podlaga (psiho)terapevtskega dela od l 1996 dalje in poučevanje komplementarne psihoterapije TCT® zadnje štiri leta, vse to je botrovalo odločitvi, da sestavim učinkovit Program – šolo avtentične oz nenasilne komunikacije.

Program bo seveda vseboval vse osnove NVC-ja po Dr Rosenbergu, s tem, da bo glavni poudarek na transformaciji in sicer ne zgolj razmišljanja, temveč predvsem delovanja udeležencev/k v vsakdanjem življenju (ne samo na seminarjih, torej).

Namera, ki napaja moje delovanje v tem novem Programu je namreč doprinesti k resničnemu in trajnemu napredku udeležencev/k, ne zgolj informiranje ali nudenje empatičnega in toplega okolja za krajše vikend seminarje.

Program bo tako potekal vsaj šest mesecev. Razmišljam celo, da bi vse svoje ideje glede Programa aktualiziral v eno letnem izobraževanju, ki bi nudilo torej 12 vikend seminarjev. Odločitev glede tega sicer še ni dokončna,  se pa nagibam k daljšemu Programu, torej celoletnemu izobraževanju.

Pri delu z ljudmi tam od leta 1996 dalje namreč opažam, da občasno obiskovanje še tako dodelanih vikend  seminarjev (česarkoli) morda vendarle ni dovolj. Za resnično temeljit napredek v vsakdanjem življenju morda dva do trije vikend seminarji (recimo NVC-ja) na leto, po mojih opažanjih, morda vendarle ne zaleže tako, kot si morda prenekateri udeleženec/ka želi v svojem srcu.

Namen mojega novega Programa, ki bo potekal v okviru našega Inštituta transpersonalne psihologije, bo torej nudenje posvečene in osebne, konsistentne ter časovno daljše podpore pri osvajanju osnovnih principov NVC-ja oz nenasilne komunikacije.

Program bo vseboval mesečne vikend seminarje, na katerih bo rdeča nit ne zgolj osvajanje temeljnih principov NVC-ja, temveč predvsem integracija pridobljenega znanja in veščin v vsakdanje življenje: družino, odnose do staršev, partnerjev, otrok, avtoritet, v intimo, v poslovne aspekte življenja itd…

Program bo torej namenjen v prvi vrsti tistim, ki želijo v svojih življenjih izvesti spremembe, na podlagi svoje notranje transformacije, seveda. Program bo sestavljen tako, da bo na voljo oboje, obilo informacij in praktičnih vaj na seminarjih in predvsem natančno podporo in ogromno časa in prostora za aktualizacijo notranjih sprememb v življenje.

Program bo nudil tudi možnost osebnih konzultacij, seans coachinga z menoj, v živo ali prek interneta, seveda tudi moderno e-learning podporo online, po izbiri morda tudi seanse psihoterapije, itd…itd…

Program bo obogaten s temami, ki lahko res oplemenitijo in olajšajo učenje, transformacijo in napredek udeležencev/k, recimo obvladovanje razumevanja skrivnosti aktivne percepcije, Wilberjeve mape stanj zavesti, transpersonalni vidiki dojemanja, Dialoško delo z t.i. Jaz-pozicijami, obvladovanje stika s seboj in drugimi na nivoju Zavesti, delo z mentalnimi vzorci in preseganje le-teh  itd…itd…
Zelo zanimivo bo!!!
🙂

Spletna stran je že izdelana, e-learning platforma je že dodana, moje navdušenje je visoko. Vabim vas, da spremljate moj Blog in FB za dodatne informacije glede novega Programa izobraževanja avtentične komunikacije.

🙂

Nedualno

Minule tri dni in pol sem preživel v družbi Dr John Rowan-a, mojega bivšega profesorja iz Rushmorja, mentorja in samorealiziranega posameznika. Rad mu rečem tudi “the living Buddha”. 🙂

Na Akademiji TCT®, naši triletni šoli za transpersonalne svetovalce oz terapevte (podrobnosti tukaj >> odpre se nova stran), je Dr Rowan predaval tokrat že četrto leto. V teh štirih letih se je vsako druženje z njim zame končalo z velikim korakom naprej v smeri transpersonalnega napredka.

Dr Rowan sicer vedno poudarja pomembnost doseganja avtentičnosti (ozaveščanje, soočanje in preseganje sence), ampak njegovo stanje zavesti pa je (vsaj jaz ga tako doživljam) venomer Nedualno. Sicer pa včasih tudi sam pove, da biva na tem nivoju.

Že prejšnje leto je bila zame njegova prisotnost močna opora in pomoč v smeri koraka naprej iz Kavzalnega nivoja na Nedualno. Tokrat pa se je zgodil še korak naprej. Nedualno (torej ne vedsko, ampak budistično nedualno: anatta in sunyata) je naravno stanje, niti možno ni bivati kje drugje ali kako drugače. Moja strategija je bila, da sem se trudil priti v to stanje. Pač ostanki prejšnjih tendenc al kaj. LOL
Sedaj pa je jasno:
dve ribici zdolgočaseno plavata v morju in ena reče: ej, meni je dosti tega. Greva na bolje, dajva poiskati tisto vodo, tisti ocean, baje je tam popolna svoboda.

LOL
Hahahaha hahahaha
You guys wanna HP?
LOL

Kr neki.

Moja naloga na predavanjih v petek (za zakjlučeno skupino), soboto in nedeljo (za celotno šolo)  je bilo prevajanje. In moram priznati, da je prevajanje ob zavedanju Nedualnosti kar precej smešna zadeva. Na trenutke nisem sploh vedel v katerem jeziku govorim (torej ali prevajam iz angleškega jezika v Slovenščino ali obratno), kaj govorim in komu govorim. Verjetno je bilo to očitno vsem. Oh well…
🙂

Bilo mi je tudi zanimivo zaznavati reakcije slušateljev/ic ob demonstraciji vodenja seanse psihoterapije iz Kavzalenga nivoja. Ma LOL.
Dejansko je tak način dela res zelo napreden in zahteven, ne samo za terapevta, ampak tudi za stranko (in gledalce, očtino).

No, kakor koli že, moje srce skače od veselja, ko pomislim na trenutke stika z njim, na globoke uvide, ki se v njegovi prisotnosti zlahka dogajajo in tudi ob pričevanju njegove resnično sočutne in nenasilne narave.

Meni je (kot ste nedvomno razumeli iz prejšnjih Blogov) sam avtentični nivo kr neki, po domače povedano (morda je čas za novo serijo seans terapije LOL), v družbi Dr Rowana pa postane povsem jasno, da je prav ta nivo, torej prav avtentičnosti in humanistični duh nenasilnosti in spoštovanja sočloveka tisto, kar je (njemu in morda tudi nasplošno?) najpomemnejše.

No, v glavnem, najprej samo akademsko mentorstvo in potem postopoma tudi posredno ali direktno mentorstvo pod okriljem Dr Rowana je meni do sedaj res ogromno doprineslo.
Jasnost, zavedanje, transpersonalno, ljubezen, sočutje, stik, modrost in živost – vse to je ob njegovi prisotnosti v zadnjih petih-šestih letih zaživelo v meni in mojemu življenju v zelo zelo intenzivni in svetli luči.
In seveda, tudi naša šola in sama metodologija TCT® brez njegove pomoči ne bi bila to, kar je.

Hvala vam, dragi Dr Rowan.
I love you.
<tears in my eyes>

 

 

 

Mahatma Gandhi o nenasilju

Ob tem, ko berem besede Gandhija spodaj, se rojeva v meni zavedanje, da je NVC oz nenasilna komunikacija ZAME zgolj osnovni korak na poti res sočutnega in nenasilnega bivanja in delovanja. Od besed k dejanjem, torej, dobesedno 🙂

Poglejmo nekaj manj poznanih misli Mahatme Gandhija (vir >>):

There are many causes I would die for. There is not a single cause I would kill for.

First they ignore you, then they laugh at you, then they fight you, then you win.

I object to violence because when it appears to do good, the good is only temporary; the evil it does is permanent.

If we were to drive out the English with the weapons with which they enslaved us, our slavery would still be with us even when they have gone.

If one has no affection for a person or a system, one should feel free to give the fullest expression to his disaffection so long as he does not contemplate, promote, or incite violence.

That which looks for mercy from an opponent is not non-violence.

In the secret of my heart I am in perpetual quarrel with God that He should allow such things [as the war] to go on. My non-violence seems almost impotent. But the answer comes at the end of the daily quarrel that neither God nor non-violence is impotent. Impotence is in men. I must try on without losing faith even though I may break in the attempt.

Avtentičnost

Avtentičnost je (zame) stanje zavesti, ki je samo po sebi lahko zelo osvobajajoče. Je pa seveda za resnično pristnost misli, občutkov, besed in dejanj potrebno najprej ozavestiti in preseči t.i. senco.

Senca je jungovski termin, ki ga lahko povzamem takole:
Senca je vse, kar res verjamemo, da je narobe s svetom in/ali z nami samimi.

Sestavljajo jo vse travme, kompromisi, nekonstruktivni vzorci, potlačena čustva, fucked-up strategije bega pred prevzemanjem odgovornosti za lastna čustva itd… itd…itd…

In najlepše pri vsemu temu je, da se nam lahko ob napredku v smeri avtentičnosti in ob ozaveščanju in prebujanju iz zaspanosti pogojenosti družbenih norm po robu postavi v bistvu prav vse. Napredek v smeri avtentičnosti je lahko plavanje proti toku (družinskih vzorcev, konzervativnih družbenih norm, tabujev itd…)

Bon Jovi v pesmi “We wern’t born to follolw” govori tudi o tej fazi poti v smeri avtentičnosti:

“This road was paved by the hopeless and the hungry
This road was paved by the winds of change
Walking beside the guilty and the innocent
How will you raise your hand when they call your name?”

Dejansko se ob prebujanju v avtentičnost dogajajo spremembe, krize, bitke za samostojnost, neodvisnost od staršev, sistema, in celo od svojih lastnih notranjih omejitev (moram _________ in ne smem _________, recimo).

Pot v smeri avtentičnosti lahko opišem tudi takole (tnx Bon Jovi):

“This one’s about anyone who does it differently
This one’s about the one who curses and spits
This ain’t about our living in a fantasy
This ain’t about giving up or giving in
Yeah, yeah, yeah

We weren’t born to follow
Come on and get up off your knees
When life is a bitter pill to swallow
You gotta hold on to what you believe”

Moja izkušnja (in nekaj podobnega slišim tudi v besedah tistih, ki so na poti ali pa že na cilju avtentičnosti) je, da je avtentičnost sama po sebi res lepa in nekaj zelo zelo izpolnjujočega. Za sabo pa lahko seveda potegne obilo nerazumevanja s strani okolice in posledično tudi rahlo osamljenost v svetu, kjer večina ljudi živi tako, kot narekuje družba (na račun odtujenosti od svojih lastnih občutkov, kakopak).

Koliko ljudi prav zares živi iz sebe, za sebe, drzno zvesti v prvi vrsti svojim občutkom in svojim vrednotam, ne glede na (nazadnjaško) okolje in mentalno (beri: nepristno) usmerjeno družbo? Malo, odločno premalo, po mojem mnenju.

No, kakor koli že, očitno Bon Jovi vsaj približno ve, kaj pomeni biti avtentičen, in ena njegovih pozitivno usmerjenih pesmi je tale: