Izziv prevzemanja odgovornosti

V tem blogu bi rad z vami podelil razmišljanje o meni zanimivem elementu hoje v smeri vse večje izpolnjenosti: prevzemanju odgovornosti.

Zavedam se, da je ta tema lahko malce delikatna, zato bi rad že na začetku izrazil, da so besede spodaj zgolj moja trenutna in subjektivna realnost.
Dojemanje pojma prevzemanja odgovornosti je seveda povsem individualno in prav iz tega naslova vsebina tega bloga nikakor ni avtoritativna ali definitivna na kakršen koli način.
🙂

Vabene:

Zakaj ljudje včasih posegamo po metodah, ki naj bi napovedovale prihodnost? Kako to, da se včasih nekateri zanašamo na astrologijo, tarot karte, i-ching, jyotish, human design in ostale analitične metode (ki, po mojem omejenem razumevanju, ljudi s svojimi opisi v bistvu določajo, omejujejo)?

Zakaj bi v bistvu kdor koli med nami prostovoljno daroval svojo dragoceno življenjsko energijo oz energijo zavedanja komur koli in čemur koli drugemu kakor Srcu?

O čem se sprašujem?

🙂

Sprašujem se oz govorim o upoštevanju in polaganju pozornosti na svojo lastno Življenje v srcu IN o upoštevanju in polaganju pozornosti na zunanje dejavnike.

Govorim v bistvu o izbiri. O svobodi izbire. O lastnosti Zavesti, ki je svobodna in se lahko zaveda in lahko izbira.

Moja poanta je, da je verjetno lažje čakati na ugodne astrološke vplive, četudi pol leta, in se šele potem morda res odpreti in angažirati glede pridobitve zaposlitve, recimo.

Verjetno je lažje prelagati odgovornost na (materialne) lastnosti osebnosti ali pa na karmo, recimo, kot pa dejansko slišati in upoštevati svoje svobodno Srce in prevzeti odgovornost in narediti spremembo.

Lažje je čakati in se identificirati s takimi in drugačnimi opisi lastnosti osebnosti in telesa in tudi živeti na podlagi teh opisov kot pa objeti in zaživeti svoje Življenje ne glede na vplive iz okolja ali planetov in predvsem ne glede na svoje bližnje.

Zavedam se, da je res težje dejansko prevzeti odgovornost in zaživeti res v skladu z ritmom glasbe v Srcu, ker bi to pomenilo verjetno prevelik zalogaj. Ampak Srce točno ve, koliko je ura, povsem natančno ve, kaj je Zanj prav in kaj ne.

Kot pravi moj duhovni Učitelj:
“You are only playing out your dramas, nothing more.”

Naj to objavo povzamem s citatom Marianne Williamson, “Our Deepest Fear” (iz knjige “A Return To Love: Reflections on the Principles of A Course in Miracles”):

Our deepest fear is not that we are inadequate. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure. It is our light, not our darkness that most frightens us.

We ask ourselves, Who am I to be brilliant, gorgeous, talented, fabulous? Actually, who are you not to be? You are a child of God. Your playing small does not serve the world. There is nothing enlightened about shrinking so that other people won’t feel insecure around you. We are all meant to shine, as children do.

We were born to make manifest the glory of God that is within us. It’s not just in some of us; it’s in everyone. And as we let our own light shine, we unconsciously give other people permission to do the same. As we are liberated from our own fear, our presence automatically liberates others

Sam se sicer nekako ne najdem v zgornjem citatu. In to me v bistvu malce (sladke) žalosti, če sem iskren.
You know why? Ker se mnogokrat z zavedanjem svoje Svobode počutim tako samega.

🙂

Ranljivost

Ranljivost je zame iz vidika vsakdanjega življenja tista kvaliteta srca, ki mi doprinese k notranjemu miru kar največ.

V tem kontekstu ranljivost ne pomeni smiljenje samemu sebi, pozicija oz notranji stav žrtve ali upornika. Ne. Ranljivost zame pomeni biti to kar sem, z vsemi bremeni in križi preteklosti in lepotami sedanjosti, v stiku z Življenjem v sebi in tako zelo zelo Živ.

Pomeni tudi spontano odprtost, ki mi omogoča jasno zaznavo svobodo izbire in me praviloma odene v toplo zavetje varnosti kot debela in topla volnena odeja. Da, biti odprt in sprejemljiv a vseeno z jasno postavljenimi mejami in zavedanjem svobode v srcu in zaupanjem v moč Življenja v drugih.

Pomeni tudi pokazati svoje občutke, pa četudi so to občutki nemoči, negotovosti, strahu ter jeze. In seveda tudi pokazati občutke veselja, radosti in miru. Izražati svoja hrepenenja in svoje Bitje tako, da jih/ga živim, ne samo govorim o njih/njemu, brez zatekanja v filozofske sisteme, recimo. Preprostost in Resnica.
Zavedati se tistega mehkejšega dela notranje psihične dinamike in klime v prsih in vso dogajanje v srcu enostavno sprejeti brez cirkusa in drame, brez vpletanja drugih.

Vendar ta “mehkejši” del v srcu ni zgolj ranljivost ampak tudi neskončna in globoka Zavest, Moč in Energija. Ranljivost kot Moč in Zavest. In to zavedanje (transpersonalnega dela moje identitete) je zame res osvobajajoče.

Vendar kako je možno, da je kvaliteta ranljivosti (zame) lahko tako osvobajajoča?

Ne vem.
Trenutno pa mi na misel prihaja to: ranljivost je zame ekvivalentna odprtosti in stiku z globljo realnostjo v mojem srcu. In čeprav to praviloma pomeni, da sem lahko na robu solza, je ta stik tako silno močan, da presvetli mentalne akrobacije, ki jih kot v cirkusu zganja moj um.

Da, jaz sem jaz in ti si ti (glede na avtentični nivo), ampak istočasno je Življenje v meni povsem identično Življenju v tebi (onstran ločenosti avtentičnega nivoja – transpersonalno oz duhovno). In to, točno to zavedanje je res globoko izpolnjujoče.

V praksi to pomeni, da se me dotakne (zaznavam kot, da se vse to dogaja meni, v meni) skoraj vse, od sončnega vzhoda, do burje tukaj na Krasu, pa do disharmoničnih misli in dejanj tudi popolnih neznancev, pa do vdanosti in zaupanja moje hčerkice, do laži in manipulacij ljudi, ki so mi blizu, pa do sreče in spontanosti v očeh otročkov itd… Pozornost ni torej samo na žalosti, nemoči, ranljivosti in negotovosti ampak tudi na moči, sreči in vseprisotni Zavesti, ki je zame tako dragocena, da se tega ne da opisati.

Kot bi bil povsem odprt in na voljo vsemu a istočasno povsem nenavezan in zgolj priča vsemu dogajanju, priča, ki nima izbire in lahko samo opazuje. Heh, kar precej posrečen opis Kavzalnega transpersonalnega nivoja zavedanja, vidim sedaj.

Ranljivost kot stanje zavesti, odprtosti in kvalitete stika z Življenjem v sebi in v drugih –  nenavezanost in svoboda in istočasno intimna povezava z vsemi in vsem.

Does any of this make any sense?

🙂

 

Prevzemanje odgovornosti

NVC nudi jasno artikulacijo zame zelo pomembnega elementa zdrave notranje psihične dinamike: prevzemanje odgovornosti za svoje namere, misli, čustva, besede in dejanja.

Trenutno zaznavam prevzemanje odgovornosti ne samo kot del zdravega in zrelega načina življenja in interakcije z okoljem, temveč predvsem kot odločno komponento osebne svobode.

Zame je nekaj najlepšega živeti v jasnem zavedanju, da me nihče prav zares ne more direktno prizadeti, zmanipulirati, prevarati itd…, bodisi čustveno ali mentalno. Moje reakcije na vplive iz okolja NISO direktno vzročno povezane s temi vplivi, temveč so pogojeni izključno samo z nivojem zavedanja lastnih notranjih hrepenenj in tendenc.

Moje mentalne ali astralne (čustvene) reakcije na okolje in druge ljudi so rezultat moje lastne notranje kreacije, ki jo sam sprožam v svojem srcu (ne v umu, mimogrede), na podlagi globine zavedanja Sebe in svojih hrepenenj in potreb.

Včasih sem živel bolj površno in moje počutje je bilo venomer na udaru in milost in nemilost okolja in drugih ljudi. Moja ranljivost je bila rezultat predajanja notranje moči drugim ljudem in okolju. Nisem prav zares živel dejstva, katerega se sedaj kar precej zavedam: moja notranja psiho-duhovna klima je povsem subjektivna in s tem svobodna od okolja.

V praksi to pomeni, da lahko sam izberem način soočanja z vplivi iz okolja in da lahko sam odločam, kako bom mislil, čustvoval in deloval ob takih in drugačnih vplivih s strani drugih ljudi. In sicer ne na trdi način zanikanja in obrambe, temveč na mehak način odprtosti in predanosti Sebi ter sočutnega stika z življenjem v drugih ljudeh.

Neodvisnost, nenavezanost in jasen stik z notranjimi tendencami in potrebami, kot so svoboda, sočutje, ljubezen, neodvisnost.

Vse to ima seveda pridah avtentičnosti in na tem mestu bi rad še enkrat podelil z vami besede, ki sem jih objavil na FB 1.maja 2013:

Avtentičnost oz pristnost občutkov, zavedanje svojih lastnih notranjih potencialov in življenje v skladu z njimi je, po mojih izkušnjah, pogoj za resnično duhovno (transpersonalno) samorealizacijo.
Avtentičnost nudi varnost, mir in svobodo, saj omogoča zavedanje, da je povsem v redu kadar sem drugačen, samosvoj, neodvisen, jezen, odsoten, direkten. Sam v svojem subjektivnem vesolju, iz trenutka v trenutek svež in svoboden od drugih. In drugi so/ste (zame) prav takšni.

To je trenutno živo v meni glede prevzemanja odgovornosti.
🙂

Empathy first

Rosenberg je znan po tem, da poudarja in zagovarja empatijo pred vsem ostalim (iskrenostjo, recimo).

Jaz sem na NVC predavanjih, seminarjih in večerih do sedaj VEDNO izražal svojo naklonjenost in afiniteto najprej do iskrenosti in ne do empatije oz sočutja. Torej, raje naj bi imel iskrenost (direktno izražanje, denimo), bolj kot sočutje.

Ampak, roko na srce, tudi meni je sočutje na prvem mestu. Če sem res iskren, pomembno mi je sočutje, toplina in razumevanje (v odnosih recimo), ne samo iskrenost.

So, empathy first yes, for me too.
Torej, če imate priložnost v situaciji z menoj, bi lepše dodali k življenju in živosti v meni predvsem s sočutjem, ne samo z iskrenostjo.
🙂

To besedilo Pink Floyd-ov tako zelo resonira z mojo (trenutno) realnostjo, zelo zelo:

……

“Don’t accept that what’s happening
Is just a case of others’ suffering
Or you’ll find that you’re joining in
The turning away”

……

“No more turning away
From the weak and the weary
No more turning away
From the coldness inside
Just a world that we all must share
It’s not enough just to stand and stare
Is it only a dream that there’ll be
No more turning away?”