Smo ženske morda sodnice, ko odločamo ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne?

Na Integral.life Blogu lahko velikokrat berete moja razmišljanja o odkrivanju in aktualiziranju lastnih notranjih potencialov, bodisi moči, neodvisnosti, ljubezni, svobode itd…

Rad poudarjam, da moja (in morda tudi vaša, kdo ve?) sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov in vplivov okolja (astrologije, ekonomske in politične klime itd…), drugih ljudi (empatičnih ali pač manj empatičnih) itd…

No, dočim lahko marsikdo moja razmišljanja enostavno ignorira ali si jih nekako s pomočjo intelekta obrazloži in enostavno ne jemlje resno, je besedilo spodaj malce drugačno.

Napisala ga je namreč Polona Klarič, ženska, ki je preživela “smrtno” bolezen, raka (najprej na ledvicah in potem na dojki) in imajo zato (iz mojega vidika) njene besede res težo in so plod izkušenj.

Polona Klarič:

“Včeraj sem prebrala članek Lorelle Flego z naslovom »Ženske zbolimo zaradi ljubezni«. Spravila sem se k pisanju, ker je moje teoretično znanje popolnoma drugačno. To znanje pa potrjujejo tudi moje življenjske izkušnje in življenje, ki ga živim danes. Dan za dnem, izkušnja za izkušnjo.

Naj takoj povem, da tekst ni namenjen kritiziranju, napadanju ali karkoli drugega. Namenjen je izražanju mojega drugačnega pogleda ter vsem, ki ste isto misleči, ki želite slišati tudi druge izkušnje, ki želite vzeti življenje v svoje roke in vsem, ki tavate v brezpotju življenja in resnice. In zavedajte se, da ste popolnoma svobodni in lahko branje tega teksta opustite zdaj, kasneje ali na koncu.

Moj pogled, izkušnje, zavedanje pravijo, da je Ljubezen temeljna potreba, iz katere izvira življenje. V knjigah je celo zapisano, da dojenček brez maminega dotika in s tem ljubezni sploh ne bi preživel.

Res pa je, da je definicija ljubezni, lahko od človeka do človeka različna. Do danes sem se srečala z mnogimi, nekaterimi bolj pogosto, drugimi redkeje:

– Ljubezen je, če te ima nekdo rad,

– Ljubezen je, ko ti partner prinese rožico,

– Ljubezen je, če ti drugi vračajo spoštovanje,

– Ljubezen je, ko se sprehajaš po gozdu in poslušaš petje ptičkov,

– Ljubezen je, ko si v notranji harmoniji,

– Ljubezen je vse, kar obstaja,

– itd.

Različni pogledi, različne definicije. Vendar, kako je lahko ljubezen odvisna od tega ali partner dragi prinese rožico ali ne? Kako je lahko ljubezen odvisna od ene rože in druge osebe? Ali od tega, kako se drugi obnašajo do nas? Ali sploh od zunanjega sveta? Smo ženske morda sodnice, ki odločamo ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne? Žal mi je, če je katera mislila tako, vendar to je čista iluzija! Ljubezni pač ne moremo soditi, je ne moremo kupiti, niti podariti in prav tako nam je drugi ne morejo dati! Ljubezen lahko samo živimo, saj se nahaja v nas samih, v vsakem posamezniku. Speča ali živeča obstaja v nas in mi smo tisti, ki držimo v roki daljinca, ali jo bomo vklopili ali izklopili….

Če partner ne prinese rožico svoji dragi, ko je ona to željno pričakovala…. Verjamem, da je razočarana, da je žalostna. Ampak ne zaradi rožice in partnerja, temveč zaradi notranje neizpolnjenosti potrebe, ki je lahko samo v njej in ne v zunanjem svetu, dogajanju. Morda je to notranja vrednost, notranja lepota, notranja ljubezen ali/in notranje spoštovanje.

Zanimivo mi je tudi velikokrat že slišano… »normalni partner«. Kdo pa je normalni partner? Kakšen je moški, ki je normalen? To je zelo relativno. Za ene je tak, ki se lepo obnaša in oblači, za druge, ki je pošten, tretje, ki je zabaven….in vse to je zopet relativno. Kaj je normalno, pošteno, zabavno, itd. je zapisano v naših možganih kot nek program, ki smo ga zdownloadali skozi vzgojo in kasnejše življenje. Ženska, ki je v otroštvu doma dan za dnem gledala pijanega očeta, ki pretepa njeno mamo, bo v življenju zelo verjetno izbrala prav takega partnerja. Ker je to videla in ponotranjila, da moški pač taki so in tako se je naučila živeti. Ob nekem moškem, ki bi jo objemal, preživljal z njo mirne dneve, hodil ven s prijatelji, prihajal domov in zaspal z njo v objemu, ne bi prav dolgo zdržala. Saj vendar tako ne zna živeti. »Navodil« za takšno življenje skozi odraščanje ni prejela. Če pa jih želi, jih lahko prejme, s poglobitvijo vase, z opustitvijo starih vzorcev načina življenja in z osvojitvijo novih uvidov, novih načinov, kako živeti na drugačen način. Alkohol in pretepi v domačem okolju niso usoda, ki je zapečatena, ampak možnost za naprej, za spremembo, za oblikovanje prihodnosti, če si seveda sploh želi drugačnega življenja.

In zakaj potem nastajajo bolezni? Je rak res kazen? Lahko si razlagamo, da je rak kazen, lahko tudi da je darilo in lahko, da je zadnje opozorilo. Rak pa je lahko tudi rezultat dosedanjega življenja, ki ga je živel oboleli. Ne sestra, ne mati, ne partner, ne šef, ne ljubimec, ne soseda….ampak tisti, ki je zbolel.

Kako potem spremeniti življenje? Notranje dogajanje posameznika in srce sta povezana. Kadar so prepričanja, notranji vzorci, koncepti v našem mišljenju v nasprotju s tem, kar si v sebi želimo, kar želi naše srce, je to prvi korak za kasnejšo manifestacijo bolezni. Ne, od enkrat se to ne zgodi, vendar leto, dve, tri ….pet let takšnega neskladnega življenja in pokaže se rezultat. Če pa se življenje rojeva iz ljubezni in živimo v skladu z ljubeznijo v prvi vrsti do sebe,… če delujemo iz hočem, želim in ne iz moram, treba je,… če v nas vibrira radost, izziv in ne strah in skrb,… če si kreiramo svoj svet in ne igramo žrtve, …. Če smo v sozvočju s sabo, se ne dušimo, oviramo, temveč živimo v polnosti, … potem je zdravje edina puzzla, ki paše na tako življenje.

Žal pa je velikokrat tako, da dokler ni zadeva resna, dokler ni huda bolezen potrjena, življenje teče po ustaljenih tirnicah, z vsakodnevnimi stresi, obtoževanji, godrnjanji in z mislijo ter prepričanjem: »Ah, sej bo bolje! /Sej se bo že spremenil! /Sej bodo prišli boljši časi! /Ah, še to leto preživimo, potem pa bo naslednje leto povsem drugače!« Ha, pa ne bo! Zakaj? Zato, ker je zunanji svet naše ogledalo. Ker se v zunanjem svetu dogajajo stari in izgledajo natanko tako, kot so prepričanja, vzorci in mišljenje v naši glavi.

Popolnoma se zavedam, da vas je polovica od začetnih bralcev že zdavnaj nehala brati, da nekateri berete in se vam kadi iz ušes in da je komaj kdo, ki trenutno prikimava tem vrsticam. Ja, vem, boli. Tudi mene velikokrat. Tudi jaz sem tista, ki je kdaj užaljena in kritiziram zunanji svet. Vendar se zavedam vsega napisanega in z rednim poglabljanjem vase, v svojo notranjost, spreminjam moj pogled na zunanji svet…. V svet, ki mi je všeč, ki ga želim živeti in v katerem živi Ljubezen, Radost, Notranja Moč, Mir, Svoboda… in ne strah, skrb, bolečina, zamera, itd.

Vsem in vsakemu posamezniku izmed nas vse dobro!

Viva! ”

Vir:
Karunakaro Blog:
http://karunakaro.si/moj-blog/9-uncategorised/184-ljubezen-in-zdravje

Potencial sistema AK

V tem blogu bi rad z vami podelil določene izkušnje s sistemom Avtentične oz Nenasilne komunikacije, sistema oz še bolje rečeno Umetnosti življenja, ki jo je utemeljil Dr. Marshall Rosenberg.

V življenju sta mi namreč napredek in smisel izredno dragocena in izražanje glede ogromnega potenciala umetnosti Življenja Nenasilne komunikacije mi res dobro dene.

OK. 🙂

Najprej bi rad razmejil dva pojma: razumevanje na eni in transformacijo na drugi strani.

Pomagal si bom s sledečo analogijo:
recept sestavin pice, postopek priprave testa, nadeva, primerna temperatura in trajanje peke – vse to sodi, v temu kontekstu, pod razumevanje teorije in zahteva uporabo kapacitete intelekta.
In razumevanje teorije, logika in intelekt  – vse to ima lahko seveda svoj draž in pozitivne lastnosti.

In še tako dodelan recept, še tako popolno razumevanje in obvladovanje teorije se, v tem kontekstu, kar precej težko kosa z okušanjem tople, sočne, hrustljave in res okusne pice.

Kako se vam to sliši? 🙂

Transformacija, po drugi strani (in v tem kontekstu) v primerjavi z razumevanjem, pa je proces, skozi katerega grem recimo sam, ko uživam res okusno pico. Transformacija stanja pred in po uživanju. Po uživanju pice sem bolj zadovoljen, sit.

Nekaj zelo podobnega sam zaznavam pri razumevanju principov NVC-ja in uporabi teh principov, ki lahko vodijo v transformacijo.

V bistvu govorim o potencialu povsem osnovnih principov NVC-ja, ki mi (morda tudi vam) lahko dejansko pomagajo pri transformaciji. Transformaciji.

Transformaciji česa?

Ne vem. Prav natančnega oz pravilnega odgovora na to vprašanje nimam. Kar pa izredno dobro poznam pa je proces transformacije, ki me je ogromno doprinesel k mojemu miru, jasnosti in sproščenosti v srcu in v odnosih s strankami, prijatelji in mojo hčerkico. Proces transformacije moje relativne odtujenosti od lastnih občutkov, ne-zavedanja lastnih hrepenenj v srcu in več ali manj razdiralnega načina komunikacije z drugimi.

Sedaj mi na misel prihajajo besede enega od trenerjev NVC-ja, g. Roberta Gonzalesa, katere sem prebral na FB. Robert pravi, da mu je predstavljal sam sistem NVC-ja na začetku velik izziv, kljub poznavanju filozofije, psihologije in kljub dolgoletni praksi meditacije.

Tudi moja realnost je bila kar precej podobna njegovi. Ko sem prvič prišel v stik s principi NVC-ja (jasno definirani občutki, potrebe, razlike med strategijami ter potrebami in razlike med občutki in potrebami, recimo) sem imel za seboj pribl. 15 let vodenja humanistične psihoterapije in vsaj 20 let posvečenega dela na sebi s pomočjo yoge (kriya, mantra, hatha), meditacije (zen, vipassana), Tantre in seveda poznavanja Vedske književnosti, zahodnjaške ezoterike ter kognitivne, humanistične ter transpersonalne psihologije.

In kljub vsem tem izkušnjam in znanju mi je sam sistem NVC-ja predstavljal res velik izziv. Izziv ne na nivoju razumevanja, temveč uporabnosti in prakse v vsakdanjem življenju.

Obvladovanje Umetnosti življenja, kot NVC-ju rad rečem včasih sam, dejansko zahteva posvečenost, iskrenost do sebe, vlaganje truda in energije in seveda soočanje s svojimi lastnimi disharmonijami (potlačena čustva, vzorci vedenja, prepričanja oz stališča glede sebe, sveta in drugih, obrambni mehanizmi, taktike bežanja pred prevzemanjem odgovornosti itd…) in samo razumevanje principov in morda par vikend seminarjev na leto enostavno ne zaleže tako, kot bi si morda želeli.

Hmm.
Sam obiskujem NVC seminarje v tujini in tudi pri nas zadnja štiri leta in na teh seminarjih sem se res ogromno naučil. NVC je zame dejansko močan močan sistem doseganja in ohranjanja avtentičnosti in s tem harmonije s samim seboj in drugimi.

Opažam, da se precej NVC trenerjev in tudi ostalih praktikantov tega sistema posveča socialnim spremembam. Želijo (če prav razumem, seveda, lahko se motim), da se NVC razširi in integrira v izobraževalne sisteme, v šole, v vrtce, v poslovne sfere itd… Tudi iz mojega vidika bi NVC recimo v šolskem sistemu res ogromno doprinesel k večji harmoniji odnosov: spremenimo sistem in vsem bo lepše.

No, moja realnost pa je malce drugačna. Sam ne dajem poudarka na socialne spremembe temveč na spremembe in napredek v življenju posameznikov.
Da, lepo bi bilo imeti sistem kot je NVC v uradnem šolskem sistemu, in vendarle NVC vsebuje, iz mojega vidika, še mnogo mnogo mnogo mnogo večji potencial.

Potencial za osebni razvoj, za preseganje omejitev v osebnem in celo intimnem življenju. Nudi informacije in predvsem tehnike, ki omogočajo poglabljanje zavedanja, preseganje lastnih samo-ustvarjenih omejitev in predvsem načine, kako varno in v lastnem ritmu napredovati v smeri večje izpolnjenosti in zadovoljstva ter jasnosti in miru v osebnem življenju, tukaj in sedaj, ne glede na razmere v socialni klimi.

In to zahteva posvečenost, iskrenost in voljnost soočanja in preseganja svoji lastnih notranjih disharmonij, in spet, ne glede na razmere v raznih sistemih naše družbe.

Transformacija. Meni je dragocen napredek na individualni ravni, transformacija odnosa najprej do sebe, do svojih otrok in staršev. Napredek najprej v notranjih psihični dinamiki, in šele nato napredek v družbi in realizacija socialnih sprememb.

Kako naj dosežemo socialne spremembe, če še sami nismo res srečni, izpolnjeni in zadovoljni v prvi vrsti sami s seboj?

No, kakor koli že, kljub želji po socialnih spremembah, je v meni izredno živo hrepenenje po spremembi najprej na nivoju posameznikov, in v tem okviru sem sestavil šest mesečno šolo nenasilne komunikacije, kjer je poudarek najprej na osebnem razvoju in napredku v dojemanju sebe.

Podrobnosti o šoli Avtentične oz nenasilne komunikacije na naši novi spletni strani, zirafica.si, tukaj >>