Q & A: Avtentični nivo in onstran le-tega

Po objavi bloga Onstran egoizma: Avtentičnost, so se pojavila določena vprašanja, ki po mojem mnenju res kličejo po natančnejših odgovorih. Hvala za vprašanja 🙂

Here we go:

Q: Prebrala sem vaš članek na Integral Life Blogu in imam kar nekaj vprašanj. Najprej me zanima več info o individualizaciji in samoaktualizaciji iz vidika vsakdanjega življenja.

A: Hvala za vprašanje in branje mojega Bloga. 🙂
Da, glede na strokovno literaturo in predvsem na podlagi lastnih izkušenj in tudi opažanja napredka pri mojih strankah v seansah psihoterapije in na naši šoli za terapevte, je proces individualizacije posameznika res izrednega pomena.

Individualizacija (zame) v tem kontekstu pomeni postopni proces jemanja vajeti življenja v svoje roke. Če pogledamo Wilberjevo mapo stanj zavesti, je pred Centuarjem oz Avtentičnostjo nivo zavesti Mentalni Ego oz Instrumentalni Jaz, kjer vlada odtujenost od samega sebe, svojih občutkov in notranjih hrepenenj.

Posameznik na tem nivoju nima zares stika s svojimi lastnimi željami in cilji, niti z občutki – identificiran je s stvarmi, ki jih je pobral zunaj, iz okolice, od staršev, raznih družbenih sistemov in njih avtoritet. Ljudje na tem nivoju kot kaže živijo pač življenje kot vsi ostali, brez da bi se sploh kdaj zares vprašali o smislu.

In pot iz tega stanja odtujenosti je ravno proces individualizacije. Namesto, da posameznik sledi nekim avtoritetam zunaj sebe brez, da se sploh vpraša o vrednosti tega čemur sledi, se s procesom individualizacije postopoma osvobodi jarma vplivov iz okolja in počasi počasi prevzame odgovornost za sebe v svoje roke.

In kako se to dogaja v življenju, v praksi? Kako se to čuti v življenju posameznika?

Praviloma tako, da se postopoma posameznik prične zavedati, da ni prav zares zadovoljen (v službi, odnosih, v intimi itd…) in da dejansko ima izbiro, da lahko živi po svoje in da lahko sledi povsem unikatnim in pristnim občutkom v srcu, ne glede na okolje ali starše, recimo.

In to je v veliki večini primerov, po mojih opažanjih, lahko doooolgoletni proces. Večina ljudi (tudi jaz sem bil v tem čolnu) pluje po vodi odtujenosti in se dejansko morajo šele naučiti, kako priti v stik s svojimi občutki in notranjimi hrepenenji. Če jih tega niso s svojim primerom in vzorom naučili starši, se morajo naučiti sami. Mimogrede, umetnost življenja NVC (nenasilna komunikacija) je (zame) najenostavnejša in varna pot v Avtentičnost, prek individualizacije, seveda.

Individualizacija v tem kontekstu torej pomeni postopno osamosvojitev od v naprej sprejetih norm okolja in zunanjih avtoritet. Vendar kaj posameznik osvobaja, pravzaprav?

Svoje talente, svoje notranje unikatne in neizmerne potenciale. In tukaj lahko nadaljujem z odgovorom na vaše vprašanje in spregovorim o samo-aktualizaciji.

Samo-aktualizacija je, poleg individualizacije, naravni proces ozaveščanja in izgradnje res zdrave osebnosti. Oseba se je tako že prebudila iz spanca Mentalnega Ega (kjer je letela v isto smer z jato drugih galebov, brez da bi sploh razmislila, kaj sploh počne in zakaj) in sedaj ima dovolj samozavesti in samospoštovanja, da se ne kar apriori podreja avtoritetam in okolju. Zaveda se svojih sposobnosti in čuti, zares živo čuti, da je v njej Življenje, ki se skuša izraziti skozi njo.

In spet, kako se to zgodi v življenju? Kako to zaznava oseba sama?

Hja tako, da postopoma uredi svoje življenje tako, da njej ustreza. Praviloma se to zgodi morda najprej na osebnem področju – ljudje zapustijo disfunkcionalne odnose, v katerih so bili že vrsto let, recimo ali pa pustijo dead-end službo, saj vendar direktno zaznavajo, da si zaslužijo več in da jih nihče ne more ustaviti.

In to se dogaja s strategijo izpostavljanja, izražanja, kreativnosti, ranljivosti, mehkobe in učenja prepoznavanja potencialov v Srcu. Dejansko je to lahko, za veliko večino oseb kot kaže, res lep proces, proces, katerega ni namen napuh, napihovanje samopodobe in všečnosti moškim in/ali ženskam, temveč zavedanje Sebe in svojih notranjih potencialov in življenje v skladu z njimi ne glede na okolje in pozornost od zunaj.

Aktualizirajo oz udejanjajo torej svoje talente in notranje sposobnosti tako, da si “skreirajo” svoj svet. Počno tisto kar jim je všeč, ne pa to, kar se spodobi ali kar se od njih pričakuje.

Če lahko podelim svojo trenutno realnost, v življenju že dolgo časa ne počnem stvari, ki mi niso všeč, družim se s tistimi, ki mi na nek način doprinašajo k mojemu miru, svobodi; v mojem življenju besede “moram” ali “ne smem” enostavno ne obstaja. Delujem iz sebe, ne pa iz krivde, strahu ali iz prisile od zunaj.

Prevzemanje odgovornosti zase je na tem osebnem nivoju Avtentičnosti res pomembno, zame.

Q: Rad bi se vam zahvalil za res dobro napisano besedilo na temo egoizma in avtentičnosti. Mi je veliko pomagalo razumeti določene stvari (recimo to, zakaj mi prijatelji vse bolj govorijo, da sem postal čuden in zakaj je moj najstnik vse bolj “naporen”).
Zanima pa me naslednje: v besedilu pravite, da sta individualizacija in samoaktualizacija nujno potrebni za nadaljni razvoj. Zakaj? Kakšen nadaljnji razvoj imate v mislih?
Hvala vam.

A: Dobro vprašanje, hvala vam. 🙂

Ja, mladostniki in tudi otročki si gradijo svojo osebnost že od 2-3 let dalje. In če starši s svojo nad močjo in nadvlado potolčejo (če uporabim res milo besedo) to Življenje v njih, potem se pričnejo upirati tako ali drugače.

Menim, da je spoštovanje otrok in mladostnikov in njihove izbire (četudi je v nasprotju z izbiro staršev) res kolosalnega pomena.
Hmm. Če bi starši znali biti avtentični do svojih otrok, bi (psiho)terapevti ostali kmalu brez dela, tudi jaz. 🙂

OK, vaše vprašanje.

Moj odgovor je, da je Avtentičnost zgolj vmesna faza psihološko-transpersonalnega razvoja identitete (več o tej izredno pomembni temi recimo v briljantni knjigi A Guide to Integral Psychotherapy, avtorja Mark Formana, kupite jo lahko tukaj >> – odpre se nova stran).

Je povsem osebne narave, saj na tem nivoju prav zares ne moremo govoriti o duhovnih izkušnjah in o nadosebnih stanjih zavesti. Vmesna faza med relativno zmedenostjo in odtujenostjo osebno-materialnega nivoja Mentalnega Ega in čistostjo in jasnostjo Subtilnega nadosebnega nivoja.

Avtentični jaz je (iz mojega vidika in po mojih izkušnjah) zgolj senca Pravega in večnega Jaza –  Duše in je kot tak pač venomer nezadovoljen sam s seboj. Venomer ga lovi tendenca, da mora nekaj spremeniti, narediti in izboljšati, bodisi sebe ali svet. Mimogrede, zato je na Avtentičnem nivoju toliko ljudi izgorelih. Njihov Ego, Avtentični Ego jih venomer in dobesedno preganja v, kot kaže, prekomerno aktivnost.

Ampak ni kaj, po mojih opažanjih je to pač faza, ki jo pač vsakdo izkusi, tako ali drugače, in this life or the next.

Res zdrava in prožna osebnost (kar pomeni res izkustvena individualizacija in samo-aktualizacija), ki se kaže v zadovoljstvu in sreči v vsakdanjemu življenju, je iz mojega vidika nujno potrebna zato, ker gre razvoj identitete posameznika po Avtentičnosti naprej, na resnično transpersonalne nivoje zavesti. To je najprej t.i. Subtilni transpersonalni nivo, kjer vlada totalno druga realnost od avtentično-osebne.

Na tem nivoju je glavna predanost, ne pa samoaktualizacija in trud. Na tem duhovnem, torej na višjem Subtilnem nivoju, je že vse popolno, vse je narejeno tako, kot je povsem OK in Avtentični ego nima tle kaj iskati in spreminjati.

V bistvu je skoraj malce smešno: leta in leta (v mojem primeru recimo vsaj 10-12 let) se posameznik trudi in zmaguje na bojnem polju svojega osebnega življenja, ozavešča in presega svojo Senco in potem…

…na Subtilnem nivoju uvidi, da se bo treba vsem tem ego-tripom Avtentičnosti odpovedati. 🙂

In kakšen smisel ima odpovedovanje nečesa, kar sploh še nimamo?

Torej, če povzamem:
individualizacija in samo-aktualizacija in s tem Avtentičnost je, po mojih izkušnjah, nujno potrebna zato, da se oseba osvobodi svoje Sence (vsega, kar verjame, da je narobe z njo in s svetom, na kratko povedano) in da lahko potem postopoma opusti trde in materialne strategije spreminjanja sebe in sveta. Šele po doseženi Avtentičnosti in po preseženi potrebi po samo-potrjevanju in zmagah v lastnem znoju nastopi čas za predanost. Predanost čemu? Temu, kar že večno je in kar ne potrebuje ničesar iz tega materialnega sveta – Subtilni Jaz oz Duša.

Daleč daleč daleč onstran Avtentičnosti se zame pravo Življenje šele začenja…spontano, mehko in svobodno.

🙂