Strategije, čustva in potrebe

Februarja smo začeli z novo, drugo generacijo šole nenasilne komunikacije, Integralna Avtentična komunikacija, in po prvem in drugem seminarju so se pojavila določena vprašanja.

Vprašanja so res zelo dobra in kar kličejo po odgovorih, saj pokrivajo čiste osnove sistema NVC-ja.

Hvala za dobra in konkretna vprašanja in predvsem za res angažirano in iskreno sodelovanje na obeh seminarjih!
Si res želim prav takih, iz mojega vidika, angažiranih in napredka željnih udeležencev naše šole.

 

Here we go:

Vpr.:
Ko želim izrazit samoempatijo – ali je pomembno, da grem v preteklost in dam empatijo otroku v sebi, če izvira situaciija iz preteklosti?

Odg.:
Da, vsekakor.
Vabim te, da ozavestiš situacijo, ki te bremeni, in jo najprej tako od daleč pregledaš in se potem odpreš na občutke, ki so te takrat kot otroka obremenili. Vabim te, da samo sebe, torej mičkano punčko, objameš in jo pocertkaš, kot si sedaj, odrasla.
Kaj pri tem zares pomaga?
Tvoja odprtost na občutke, negativne misli in vse ostalo, kar se je v dani situaciji v preteklosti dogajalo v tebi. Pomaga mehkoba, odprtost, odsotnost intelektualiziranja in ostalih mentalnih akrobacij. Pomaga sprejemanje občutkov in vsega ostalega v tebi. Mehko, nežno, ljubeče, spoštljivo.
Vabim te, da z odprtostjo in nežnostjo podoživiš dano situacijo in vztrajaš toliko časa, dokler se ne zgodi nek shift, neka sprememba. Zavest je namreč zelo močna in če ji damo možnost, če sebi damo možnost, lahko transformira/mo tudi najhujša čustva iz preteklosti.
Ko se je zgodil shift, te vabim, da greš še globlje in najdeš potrebe oz potenciale, ki v dani situaciji niso bile izpolnjene, ozaveščene in uporabljene. Odpri se na te potenciale in jih povabi v svoje fizično telo, dihaj z njimi, predaj se jim.

Vpr.:
Komentar na tvojo misel iz predavanja: Če nisi v stiku s seboj , pride strah….Kaj konkretno pomeni biti v stiku s strahom na avtentičnem nivoju oz. strah je v trenutku prisoten…kako se soočit iz srca in kako iz glave-razlika?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bil ta stavek izrečen, vsekakor pa je strah (in katero koli drugo čustvo, recimo jeza, sram, krivda, bolečina itd…) zgolj posledica. Vendar to ne pomeni, da kot posledica čustvo ni pomembno. Čustva so (lahko) zelo pomembna, ne sicer sama po sebi, ampak zaradi draguljev in diamantov, ki se skrivajo pod njimi.

Torej, iz vidika personalnega oz osebnega stanja zavesti Avtentičnosti (iz vidika transpersonalnih stanj je zgodba precej drugačna), lahko pomeni biti v stiku s strahom tudi to: zavedanje, občutenje in izražanje strahu v realnem času. Oseba na Avtentičnemu nivoju nima velikih težav s čutenjem katerega koli čustva, tudi v vsakdanjem življenju ne. Torej, čustvo se na tem nivoju zavesti ne potiska stran, v nezavedno, temveč se ga v polnosti doživi, izkusi, občuti.
In ne samo to!
Pod čustvom je namreč vedno nek vzrok. In ta vzrok niso zgolj misli ali mentalni vzorci, temveč neozaveščena in neizražena potreba oz potencial.

Torej, razlika med soočanjem s čustvi, recimo strahom, iz srca in iz glave je veeeeeeelikaaaaa.
Glava oz intelekt bo strah poskušal racionalizirati, ga opredeliti, primerjati, potisniti v ozadje zavesti – in z vsem tem početjem ga seveda samo krepi.

Srce, po drugi strani, pa bo strah občutilo, ga doživelo v polnosti, nežno in ljubeče. In naposled videlo, da je tudi strah zgolj posledica. Posledica neizpolnjene, neozaveščene in neizživete potrebe oz hrepenenja.

Morda še beseda, dve glede stavka: “…če ni stika, pride strah…” V bistvu se lahko strah ali katero koli drugo čustvo lahko pojavi tudi ob res globokem stiku s Seboj (na nivoju srca, ne glave, lepo prosim). Vendar v tekem primeru to ni hud problem, saj Srce vsebuje tudi neomejene potenciale (potrebe oz needs, po Rosenbergu in Rogersu), ki (lahko) dobesedno presijejo tudi najbolj težko čustvo.

Vpr.:
Razločevanje med potrebo in strategijo za npr. duhovni napredek oz. ali je lahko neko duhovno potovanje potreba?

Odg.:
Ne, potovanje, duhovno ali turistično, romanje ali letalski prevoz ne more biti potreba.

Potrebe oz potenciali (iz mojega vidika) so abstraktne kvalitete naše zavesti na nivoju Srca (ne glave oz intelekta, prosim) in z delovanjem oz strategijami nimajo nobene direktne oz vzročne veze.
Potrebe oz potenciali (lahko) obstajajo ločeno od materialnih aktivnosti, prav tako, kot (lahko) tako obstaja Zavest. Če temu ne bi bilo tako, bi bili mi vsi popolnoma odvisni od delovanja v okolju in bi bil recimo MIR lahko le pobožna želja, vsaj v tem svetu tukaj na Zemlji. Vendar temu ni tako; MIR ali katera koli druga potreba JE in obstaja tudi brez tekanja za cilji v tem materialnem svetu.

Vse skupaj se malce zafenclja, ko se vežemo na aktivnosti in delovanje v dobri veri, da nam bo to res že enkrat zagotovilo notranja hrepenenja. Vendar notranja hrepenenja niso deficiti (kot to, po mojem opažanju, učijo ali zagovarjajo ne-humanistično orientirane veje psihologije), niso primanjkljaji temveč popolni, brezmejni in neskončni potenciali, ki samo čakajo, da jih ozavestimo in aktualiziramo.

Da, res je (po mojemu opažanju): hrepenenjem oz potrebam lahko doprinesemo s pomočjo strategij in delovanja, recimo duhovno potovanje v Indijo ali Tibet nam lahko doprinese k ekspanziji notranjega miru, inspiracije, sreče in stika, NISO pa te potrebe (mir, inspiracija, sreča in stik) absolutno pogojene s strategijami. Kako le, prosim, no. Če bi bilo temu tako, potem bi morali vsi za vsaj malce inspiracije in sreče in miru in stika riniti v Tibet in Indijo (ali kamor koli drugam)!

Ne, potrebe oz potenciali se lahko izkusijo povsem neodvisno od strategij. Taka je moja izkušnja.

Bi pa na tem mestu izrazil še naslednje:
ljudje (po mojemu opažanju, lahko se seveda tudi motim) radi tekamo za cilji v svetu v dobri veri, da nam bo to enkrat vendarle prineslo recimo srečo, mir in sproščenost. Vendar s takim tekanjem postavljamo kočijo pred konja! Iščemo zunaj sebe, v svetu, v poklicu, v odnosih, v izobrazbi, v seksu, v meditaciji, v potovanjih (vse to so strategije) vse tisto, kar lahko prav zares najdemo izključno v sebi, v svojem Srcu: recimo mir, svobodo, ljubezen, varnost.

Torej, potemtakem so strategije povsem brezpredmetne in odveč? Hja ne vem, zame recimo ne.

Vendar obstaja velika razlika (vsaj v mojem trenutnem dojemanju te tematike): eno je (mentalno in brez globljega zavedanja stika s Srcem in potrebami v Njem) tekanje za izpolnitvami notranjih hrepenenj v materialni realnosti, s pomočjo strategij, napora in delovanja, povsem nekaj drugega pa je zavedanje teh istih hrepenenj (recimo miru, sreče, ljubezni in varnosti) v Srcu in življenje ter delovanje v skladu z njimi.

Eno so (zame) suhoparne strategije in delovanje v tem svetu (ki ne nudijo trajne izpolnjenosti, po mojih izkušnjah), povsem nekaj drugega pa so t.i, oplemenitene strategije z notranjim zavedanjem potencialov v Srcu.

Namesto delovanja iz pomanjkanja (morda zaradi pomanjkanja stika z notranjim bogastvom?), lahko delovanje in strategije oplemenitimo z, no, seboj in svojimi potenciali.

Strategije lahko zgolj doprinesejo k zadovoljevanju potreb oz hrepenenj, ne morejo pa jih v celoti in povsem zadovoljiti, po mojih izkušnjah. To lahko storimo samo mi sami. Kako? Tako, da poglobimo svoje zavedanje (kar v praksi pomeni preseganje mentalnih akrobacij in soočanje z globljo realnostjo čustev in potreb v Srcu v prsih) in ozavestimo potenciale Zavesti v Srcu oz hrepenenja oz potrebe in potem zaživimo na podlagi teh hrepenenj.

Postavimo konja tam, kjer lahko res nekaj naredi: pred kočijo.

Ne vem sicer, če je Mahatma Gandhi imel ravno to v mislih, vendar se mi sliši to prav obupno podobno temu, o čemur govorim:

“Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”

Zame je tisto res izpolnjujoče duhovno (ali katero koli drugo) potovanje (ali katera koli druga strategija) tisto, ki jo napaja in plemeniti moja notranja ozaveščena realnost, moji notranji potenciali. S tem, ko “sem sprememba, ki jo želim v svetu” v bistvu izražam svoje že obstoječe notranje kvalitete (recimo mir, svoboda, sreča, ljubezen) in delujem v skladu z njimi, namesto da bi te iste kvalitete in hrepenenja vedno znova iskal zunaj sebe.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o štirih načinih dojemanja sporočil od zunaj, od drugih. Tri so mi kar precej jasna in tudi domača, eno pa mi predstavlja uganko. Kdaj torej lahko smiselno uporabim žirafje uhice obrnjene nazaj?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Torej, prispodoba “žirafica z uhicami nazaj” v praksi pomeni izražanje samo-empatije do sebe (v kontrastu z bičanjem sebe ali drugih, šakali z uhicami nazaj ali naprej).
Hmm. V bistvu je samo-empatično dojemanje oz dojemanje sočutno do sebe uporabno tudi pri vživljanju v druge (žirafice z uhicami naprej). Pri Avtentičnemu oz pristnemu sporazumevanju je namreč vedno v igri odprtost na občutke in potrebe drugih in seveda tudi sebe. Torej, samo-empatijo lahko uporabiš vselej oz istočasno ob vživljanju v druge. Tako bodo tvoje potrebe tudi v pogovoru res žive in izražene.

Še en primer “žirafic z uhicami nazaj” oz nežno in sočutno dojemanje svoje notranje psihološke klime lahko pride do izraza ob takih in drugačnih prošnjah (ali zahtevah) s strani drugih. Kako naj se res iskreno in pristno odzovem na povabilo ali prošnjo, če nisem v stiku s svojimi vrednotami, hrepenenji?

Kaj je torej v določeni situaciji res pomembno zate? Po čem hrepeniš? Kaj ti je v situaciji res dragoceno, pomembno?
No, do te globine zavedanja Sebe lahko prideš s pomočjo sočutnega dojemanja svoje notranje dinamike oz z “žirafico z uhicami nazaj”.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o sočutju in o povezovalni komunikaciji. Vse lepo in prav, vendar zanima me, kako naj vse to znanje sedaj uporabim v praksi, recimo do moje 19 letne hčerke?

Odg.:
Torej, če prav razumem, ti je pomembna njena dobrobit? Želiš ji vse dobro in rada bi doprinesla k njeni sreči, zdravju?
Če je temu tako, je to seveda povsem izvedljivo. Je pa pri prenosu veščin nenasilne komunikacije (ali katere koli druge veščine, po mojem mnenju) precej pomembna motivacija osebe. Torej, si tvoja hčerka sploh želi tvoje pomoči, podpore? Te je vprašala za pomoč?
Veš, kakor koli že obrnemo situacijo, punca ima vso pravico živeti tako, kot živi. Celo zakonsko je že polnoletna in torej sama odgovorna zase. In če ona slučajno (ne poznam podrobnosti situacije) noče tvoje pomoči in podpore oz te zanjo ni vprašala, potem je možnost za povezovalno komunikacijo (ki gradi in vzdržuje mostove med nami) bolj majhna. Vrivanje oz forsiranje  “pomoči” v bistvu (vsaj zame) ni kdo ve kako povezovalno.

To pa seveda ne pomeni, da je pa najbolje vreči puško v koruzo in se vdati usodi. Četudi se punca ne ravno aktivno odziva na tvoje poskuse sočutne pomoči (upam, da je to res taka pomoč, ne zgolj poskus popravljanja ali kontroliranja), je še vedno ogromno tega, kar ji lahko ponudiš, doprineseš.

Recimo, lahko se poskusiš vživeti vanjo, v njene občutke in potrebe in ko sama iniciira pogovor s teboj, ji ponudi emaptijo (empatično reflektiranje). Lahko jo poskusiš razumeti na nivoju Srca, ji nudiš t.i. tiho empatijo oz si tiho in ljubeče ne njeni strani itd…

 

Vpr.: Pojem ranljivosti se me je na seminarju kar precej dotaknil. Priznam, da do sedaj nisem videla ranljivosti kot nekaj pozitivnega. Lahko poveš še kaj več na to temo?

Odg.:
V bistvu sem že na seminarju podelil z vami veliko tega. Morda gre poudariti, da ranljivost v kontekstu povezovalne oz nenasilne komunikacije in predvsem sočutja do sebe ni sinonim za ranjenost.

Ranjenost je lahko posledica nemoči, velike občutljivosti ali morda občutka manjvrednosti itd… Ranljivost pa zajema odprtost, pripravljenost na spremembe, ki so lahko tudi boleče, zajema tudi nežnost in mehkobo dojemanja svoje preteklosti in sedanjosti, in je v bistvu MOČ (vsaj zame).

Ranljivost NI lastnost glave, uma ali intelekta. Kje pa! Intelekt ločuje, sproti ruši prav tisto, kar ravno ranljivost podpira. Vsaj moja izkušnja je taka, no,

Ranljivost odpira tista vrata v zavesti oz v nezavednem delu naše psihe, ki se jih brez odprtosti, sočutja, mehkobe in nežnosti do sebe (to so zame glavne lastnosti ranljivosti) res težko zavemo. Če si lahko dopustimo biti bolj mehki in bolj ranljivi, lahko to vodi v res veeeeeelik korak naprej v osebnem in tudi duhovnem napredku.

Bi pa morda na tem mestu izrazil še naslednje:
dočim je seveda ranljivost res pomembna lastnost Srca, ki lahko res veliko doprinese k povezovalni komunikaciji, vsekakor niti od daleč ni edina. V Srcu so, v obliki potreb ali hrepenenj oz čistih in popolnih potencialov prisotne tudi Moč, Pogum, Nenavezanost, Jasnost, Svoboda, Neodvisnost itd… – vse povsem enakovredne Ranljivosti.

Izpostavljanje Ranljivosti kot primarno lastnost Srca oz samo srž sistema nenasilne komunikacije torej zame ni ravno v skladu z mojo notranjo realnostjo. Meni je pomembna tudi Moč, Neodvisnost, Svoboda.

Svoboda mi je izredno pomembna, in tako te Vabim oz vse vas, da v svojemu Srcu najdeš/te vse, kar je pomembno ZATE/ZA VAS, ne glede na strukturo sistema Avtentične komunikacije (ali katero koli drugo strukturo).
🙂

Transpersonalno iz oči v oči

Izkušnje onstran petih čutov in nad vsakdanjim dojemanjem sebe in sveta je to, kar raziskuje transpersonalna psihologija.

Stari Grki so na dramskem odru nosili maske, ki so jim rekli “persone”. Lahko bi torej rekel, da je transpersonalno tisto, kar je onstran naših mask, igric in taktiziranj. Onstran relativne percepcije in kognicije.

Hmm. V srednjem veku bi me za besede spodaj sežgali na grmadi; psihiatri bi naivno in brez prave osnove verjetno sumili shizofrenijo ali kaj podobnega; Cerkev bi me morda izobčila, češ, brez nas to ne gre; transpersonalisti bi me vzeli za svojega, praktikani yoge prav tako; kvantni fiziki bi v teh besedah prepoznali rezultate svojih poskusov v pospeševalnikih; humanistični psihologi bi prikimavali in moja bivša žena bi skomignila z rameni in vprašala, če sem danes že sploh kaj jedel:

obstaja stanje zavesti nad vsemi stanji, ki se jih trenutno večina izmed nas zaveda. Značilno za to stanje je nespremenljivost, popolnost, totalni potencial, dinamična odzivnost, večna radost in globok mir.

To stanje je moja prava narava, To sem Jaz. Ko odpadejo vse identifikacije, ostane(m) samo To, kar zares je/sem, večno, od vedno, za vedno: transpersonalna bit, abstraktni potencial, in če uporabim religiozni izraz, to je Bog, v Njegovi neosebni obiki, Brahma. In z Njim sem v zavestni Enosti.

To je moja prava narava, moj Jaz. Jaz Sem. Aham Brahmasmi (Jaz sem To (brahma)). I am. In to velja, prepričan sem, za vse, ki to berete.

Referenc za To seveda ne manjka, od religioznih, do znanstveno fizičnih, pa prek filozofskih do transpersonalno psiholoških.

Poglejmo nekatere:

  • Bog je “Tisti, ki JE”, brez začetka in brez konca. Jezus razodene, da ima tudi On božje ime: “Jaz sem” (Jn 8,28).
    Vir: RKS.si Forumi
  • Aham Brahmasmi -v Sanskritu to pomeni dobesedno Jaz sem Brahma. Brahma je neosebni aspekt Boga.
    Vir: Hinduwebsite.com
  • Pravzaprav je vse kar obstaja, le različno valovanje v oceanu te Univerzalne Ravni. To je Enotno polje in to Polje ni materialno. Ultimativno je to Polje Zavesti. In individualne zavesti, moja zavest, vaša zavest, pravzaprav vsakršna zavest kjer koli je zavest le zato, ker je del te Univerzalne zavesti. Celotno vesolje ni ničesar drugega kot To. Ljudje, drevesa in živali smo le valovi različnih frekvenc temeljnega Enotnega Superstirng Polja.
    Vir: John Hagelin, PhD, kvantni fizik, 2004
  • “Vse stvari so bile ustvarjene; brez Njega ni bila ustvarjena nobena stvar, ki je bila ustvarjena.”
    Vir: Biblija Janez 1:3
  • “It has many names: formlessness, void, I and the Father are One, My me is God.”
    Vir: Dr. John Rowan (The Transpersonal: Spirituality in Psychotherapy and Counselling, 2005, p.76 – amazon.com >>)
  • “The Source of everything, The Causal level…”
    Vir: Wilber, Ken: Integral Psychology: Consciousness, Spirit, Psychology, Therapy, 2000 amazon.com >>
  • “Jaz in (moj) Oče sva eno”.
    Vir: Biblija, Janez 10:30

In lepota tega stanja zavesti je, da je dostopen vsakomur. Ni potrebno 30 let Zen meditacije, niti 10 let Kriya Yoge ali 4 leta duhovne univerze. Ne. Dovolj je že preklop zavesti iz beta v theta, jasna namera in predanost in to je to.

Izziv prevzemanja odgovornosti

V tem blogu bi rad z vami podelil razmišljanje o meni zanimivem elementu hoje v smeri vse večje izpolnjenosti: prevzemanju odgovornosti.

Zavedam se, da je ta tema lahko malce delikatna, zato bi rad že na začetku izrazil, da so besede spodaj zgolj moja trenutna in subjektivna realnost.
Dojemanje pojma prevzemanja odgovornosti je seveda povsem individualno in prav iz tega naslova vsebina tega bloga nikakor ni avtoritativna ali definitivna na kakršen koli način.
🙂

Vabene:

Zakaj ljudje včasih posegamo po metodah, ki naj bi napovedovale prihodnost? Kako to, da se včasih nekateri zanašamo na astrologijo, tarot karte, i-ching, jyotish, human design in ostale analitične metode (ki, po mojem omejenem razumevanju, ljudi s svojimi opisi v bistvu določajo, omejujejo)?

Zakaj bi v bistvu kdor koli med nami prostovoljno daroval svojo dragoceno življenjsko energijo oz energijo zavedanja komur koli in čemur koli drugemu kakor Srcu?

O čem se sprašujem?

🙂

Sprašujem se oz govorim o upoštevanju in polaganju pozornosti na svojo lastno Življenje v srcu IN o upoštevanju in polaganju pozornosti na zunanje dejavnike.

Govorim v bistvu o izbiri. O svobodi izbire. O lastnosti Zavesti, ki je svobodna in se lahko zaveda in lahko izbira.

Moja poanta je, da je verjetno lažje čakati na ugodne astrološke vplive, četudi pol leta, in se šele potem morda res odpreti in angažirati glede pridobitve zaposlitve, recimo.

Verjetno je lažje prelagati odgovornost na (materialne) lastnosti osebnosti ali pa na karmo, recimo, kot pa dejansko slišati in upoštevati svoje svobodno Srce in prevzeti odgovornost in narediti spremembo.

Lažje je čakati in se identificirati s takimi in drugačnimi opisi lastnosti osebnosti in telesa in tudi živeti na podlagi teh opisov kot pa objeti in zaživeti svoje Življenje ne glede na vplive iz okolja ali planetov in predvsem ne glede na svoje bližnje.

Zavedam se, da je res težje dejansko prevzeti odgovornost in zaživeti res v skladu z ritmom glasbe v Srcu, ker bi to pomenilo verjetno prevelik zalogaj. Ampak Srce točno ve, koliko je ura, povsem natančno ve, kaj je Zanj prav in kaj ne.

Kot pravi moj duhovni Učitelj:
“You are only playing out your dramas, nothing more.”

Naj to objavo povzamem s citatom Marianne Williamson, “Our Deepest Fear” (iz knjige “A Return To Love: Reflections on the Principles of A Course in Miracles”):

Our deepest fear is not that we are inadequate. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure. It is our light, not our darkness that most frightens us.

We ask ourselves, Who am I to be brilliant, gorgeous, talented, fabulous? Actually, who are you not to be? You are a child of God. Your playing small does not serve the world. There is nothing enlightened about shrinking so that other people won’t feel insecure around you. We are all meant to shine, as children do.

We were born to make manifest the glory of God that is within us. It’s not just in some of us; it’s in everyone. And as we let our own light shine, we unconsciously give other people permission to do the same. As we are liberated from our own fear, our presence automatically liberates others

Sam se sicer nekako ne najdem v zgornjem citatu. In to me v bistvu malce (sladke) žalosti, če sem iskren.
You know why? Ker se mnogokrat z zavedanjem svoje Svobode počutim tako samega.

🙂

Ranljivost

Ranljivost je zame iz vidika vsakdanjega življenja tista kvaliteta srca, ki mi doprinese k notranjemu miru kar največ.

V tem kontekstu ranljivost ne pomeni smiljenje samemu sebi, pozicija oz notranji stav žrtve ali upornika. Ne. Ranljivost zame pomeni biti to kar sem, z vsemi bremeni in križi preteklosti in lepotami sedanjosti, v stiku z Življenjem v sebi in tako zelo zelo Živ.

Pomeni tudi spontano odprtost, ki mi omogoča jasno zaznavo svobodo izbire in me praviloma odene v toplo zavetje varnosti kot debela in topla volnena odeja. Da, biti odprt in sprejemljiv a vseeno z jasno postavljenimi mejami in zavedanjem svobode v srcu in zaupanjem v moč Življenja v drugih.

Pomeni tudi pokazati svoje občutke, pa četudi so to občutki nemoči, negotovosti, strahu ter jeze. In seveda tudi pokazati občutke veselja, radosti in miru. Izražati svoja hrepenenja in svoje Bitje tako, da jih/ga živim, ne samo govorim o njih/njemu, brez zatekanja v filozofske sisteme, recimo. Preprostost in Resnica.
Zavedati se tistega mehkejšega dela notranje psihične dinamike in klime v prsih in vso dogajanje v srcu enostavno sprejeti brez cirkusa in drame, brez vpletanja drugih.

Vendar ta “mehkejši” del v srcu ni zgolj ranljivost ampak tudi neskončna in globoka Zavest, Moč in Energija. Ranljivost kot Moč in Zavest. In to zavedanje (transpersonalnega dela moje identitete) je zame res osvobajajoče.

Vendar kako je možno, da je kvaliteta ranljivosti (zame) lahko tako osvobajajoča?

Ne vem.
Trenutno pa mi na misel prihaja to: ranljivost je zame ekvivalentna odprtosti in stiku z globljo realnostjo v mojem srcu. In čeprav to praviloma pomeni, da sem lahko na robu solza, je ta stik tako silno močan, da presvetli mentalne akrobacije, ki jih kot v cirkusu zganja moj um.

Da, jaz sem jaz in ti si ti (glede na avtentični nivo), ampak istočasno je Življenje v meni povsem identično Življenju v tebi (onstran ločenosti avtentičnega nivoja – transpersonalno oz duhovno). In to, točno to zavedanje je res globoko izpolnjujoče.

V praksi to pomeni, da se me dotakne (zaznavam kot, da se vse to dogaja meni, v meni) skoraj vse, od sončnega vzhoda, do burje tukaj na Krasu, pa do disharmoničnih misli in dejanj tudi popolnih neznancev, pa do vdanosti in zaupanja moje hčerkice, do laži in manipulacij ljudi, ki so mi blizu, pa do sreče in spontanosti v očeh otročkov itd… Pozornost ni torej samo na žalosti, nemoči, ranljivosti in negotovosti ampak tudi na moči, sreči in vseprisotni Zavesti, ki je zame tako dragocena, da se tega ne da opisati.

Kot bi bil povsem odprt in na voljo vsemu a istočasno povsem nenavezan in zgolj priča vsemu dogajanju, priča, ki nima izbire in lahko samo opazuje. Heh, kar precej posrečen opis Kavzalnega transpersonalnega nivoja zavedanja, vidim sedaj.

Ranljivost kot stanje zavesti, odprtosti in kvalitete stika z Življenjem v sebi in v drugih –  nenavezanost in svoboda in istočasno intimna povezava z vsemi in vsem.

Does any of this make any sense?

🙂

 

Avtentični in Subtilni nivo zavesti

Moderna transpersonalna psihologija opredeljuje različne nivoje duhovnih (nadosebnih) stanj zavesti in področij delovanja. Tako lahko vidimo, da se t.i. nadosebno v bistvu začne že takoj onstran Mentalnega ega.

Drugače povedano, kadar se v seansah ukvarjamo direktno z doseganjem večje pristnosti v življenju strank, že delujemo na transpersonalnem nivoju – temu je tako vsaj kar se tiče strokovne literature (Wilber, Rowan itd…)

Vendar v praksi delo na osebni pristnosti ciljev in občutkov ni prav nič bolj duhovno (v tem kontekstu ‘duhovno’ pomeni absolutno in trajno izpolnjujoče) od dela na Mentalnem nivoju.

Kakorkoli že, tista čista transpersonalna pot se iz tega vidika prične šele, ko se posameznik prebudi tudi iz Avtentičnega nivoja in uvidi, da ga tudi lastne osebne zmage v tem svetu ne izpolnjujejo več tako, kot bi si njegovo srce želelo. Njegovo srce hrepeni po globlji izpolnjenosti, po večni Ljubezni, Sočutju, Predanosti. Po Miru, Blaženosti in Stiku s sebi enakimi na nivoju Duše. In tega se zgolj s strategijami ukvarjanja z materialnim svetom enostavno ne da doseči.

Centuar oz. Avtentični jaz je sicer odraz Duše, Čiste zavesti, je pa sam po sebi zgolj subtilno materialen (torej, ni duhoven oz transcendentalen). Njegova inherentna narava je, da strmi navzven v svet in da se aktualizira skozi materialne aktivnosti v vsakdanjem življenju. Sam s seboj ne bo nikoli nikoli res zadovoljen, ker je sam v sebi zgolj senca Resničnega in Večnega Jaza, Subtilnega jaza, Duše.

Da, kot kaže velika večina ljudi na tem planetu niti pod razno nima stika s tem Nivojem (avtentičnosti) in je že sam trud za prehod na ta Nivo res hvale vreden. Vendar nekateri pa so šli že naprej in jih pristnost občutkov in zmage lastnega napora in kreiranje svojega sveta ne zadovoljujejo več.

Glavne razlike med Centuarjem oz Avtentičnem in Subtilnim nivojem so lahko:

Centuar Subtilni nivo
Trud, akcija Predanost, dopuščanje
Zmage in uspehi Vse je že doseženo
Kontrola in struktura Ljubezen in odprtost
Samo-aktualizacija Samorealizacija
Materialne aktivnosti Nematerialne aktivnosti


Subtilno transpersonalno raven bi lahko razdelili na

– nižji subtilni in
– višji subtilni nivo.

Nižji subtilni nivo zajema astralni in nižji mentalni nivo zavesti. Na teh dveh nivojih se nahajajo duše umrlih, astralna bitja, vodniki, elementalna bitja, spiriti rastlin, dreves, gora, spiriti totemskih živali itd… Na tem nivoju je uporaba zunajčutne zaznave povsem normalna; tudi druge parapsihološke sposobnosti so del tega nivoja. To so: astralna projekcija, zunaj telesne izkušnje, obsmrtne izkušnje, lucidne sanje, potovanja v svetlobnem telesu, stiki z umrlimi in vodniki itd…

Striktno gledano, tudi to še vedno ni tisto čisto in Absolutno stanje bivanja. Na tem nivoju je namreč še vedno prisotne ogromno iluzije, astralnega blišča iluzorne veličine in oh-in-sploh »duhovnosti«. Dobro je, da smo izredno previdni, kadar delamo na tem nivoju in stopamo v stik z bitji teh svetov.

To je tudi nivo spiritualnih simbolov, kot so pentagram, križ, heksagram, Ankh, svetloba, Lotus itd… Na tem nivoju posameznik opredeli svojo duhovno naravo s pomočjo simbolov in prispodob.

Višji subtilni nivo pa je tisti del nematerialne eksistence, katerega že lahko klasificiramo kot duhovnega oz transpersonalnega. To so nivoji bivanja, kjer domujejo res duhovno realizirana bijta, t.i. Mojstri modrosti oz posamezniki iz človeške evolucije, ki so se osvobodili vpliva materija, direktne manifestacije Boga oz angeli in Nadangeli, Boginje in Bogovi, Polbogovi in Polboginje.

Iz transpersonalno psihološkega vidika je ta nivo sfera arhetipov, primarnih Božanskih konceptov Boginj in Bogov, ki izvirajo v še višjem, Kavzalnem nivoju.

To je nivo Blaženosti, Ljubezni in Sočutja. Vse duše na tem nivoju so popolne, v ravnovesju in povsem transcendentalne oz transpersonalne. Na tem nivoju bivajo tudi naše lastne duše, čiste zavesti, kar mi (menda) v bistvu zares smo. Že stik s samim Seboj in z drugimi dušami na tem nivoju (t.i. Linking) prinaša globoko, trenutno in tudi trajno izpolnjenost.

Vabljeni tudi k branju bloga na temo nivojev empatije, Levels of Empathy >>

(besedilo zgoraj je del priročnika “Centuar in Subtilni nivo” v Programu tretjega letnika Akademije TCT, avtor Edmond C.)

Integracjia izkušnje Enosti

Sprememba na vidiku?V tem Blogu bi rad izpostavil zame zelo pomemben element duhovnega oz transpersonalnega napredka: integracija duhovnih realizacij v vsakdanje življenje.

Izraz “duhovne realizacije” v tem kontekstu pomeni tiste res transpersonalne (nad-osebne) izkušnje, ki popolnoma presegajo vsakdanje zavedanje povprečnega zemljana in katere ga praviloma pustijo precej zmedenega ali pa vsaj praskajočega se po glavi, češ, kaj za vraga je bilo pa to.

Spominjam se seminarja NVC-ja v Franciji pred leti, na katerem smo na eni od delavnic govorili o duhovnosti, o naših potrebah, hrepenenjih in zavedanju le-teh. Ena od udeleženk je tako podelila zanimivo izkušnjo v kateri je, po njenih besedah, očitno prišla v stik s stanjem zavesti, ki je sam po sebi povsem popoln in daleč nad njenimi “potrebami”. Izkusila je stanje, ki ga, spet po njenih besedah, ni povsem razumela.

Seveda niti pod razno ne morem vedeti, kaj je moja kolegica izkusila, lahko samo sklepam po njenih besedah, da je njena izkušnja presegala vse, kar je spoznala do tedaj.

No, kakor koli že, iz mojega vidika in izkušenj tako stanje zavesti dejansko obstaja in je prosto na voljo, zelo zelo blizu, vedno. 🙂
V transpersonalni psihologiji sliši pod imenom Kavzalni Jaz ali Causal Self / Level (po Wilberju).
Več o tem stanju zavesti pišem, v angleškem jeziku, tukaj >>.

Preden se posvetim sami temi integracije take izkušnje v vsakdanje življenje, bi rad podelil tudi nekatera moja opažanja glede doseganja tega stanja. To stanje, torej Kavzalni nivo, je lahko na prvi pogled oz po prvih izkušnjah povsem neosebno, nad-osebno ter ne-materialno, daleč onkraj še tako abstraktnih misli.

In tako je lahko taka izkušnja res popolno presenečenje in lahko predstavlja ne-ravno-blagi pretres za um in osebne elemente psihične dinamike (misli, čustva, osebnost, ego itd…). Morda lahko botruje temu pomanjkanje informacij glede takega stanja zavesti (Wilber lahko pri tem zelo pomaga, po moji izkušnji) ali pa navezanost na osebne elemente psihe, kdo ve?

No, moja izkušnja je, da je to stanje resda nad-osebno oz transpersonalno in v primerjavi z osebnimi elementi mojega obstoja (osebnem, intimne misli, občutki, hrepenenja itd…) celo ne-osebno, ampak tako je samo na videz in iz zelo osebnega (beri: relativnega) vidika.

In tako smo prišli do glavne tematike tega Bloga: integracije take izkušnje v vsakdanje življenje.

Recimo, da ima posameznik izkušnjo tega stanja zavesti: izkusil je popolnost, neosebnost in vseprisotnost nečesa v Sebi, s čemer se v bistvu lahko povsem poistoveti, saj je to njegova nespremenljiva identiteta. In ta identiteta povsem in zelo zelo presega vse, kar mu je dragoceno v življenju; pravzaprav, To je v bistvu Izvor vsega, po čemer hrepeni v življenju (torej izvor vseh t.i. potreb oz hrepenenj v srcu, torej tega, kar išče zunaj sebe, v strategijah, delovanju, v službi, v odnosih, seksu, položaju v družbi itd…).

Naš posameznik je torej ozavestil tisti del svoje (transpersonalne) identitete, ki ga sam skozi lastno direktno izkušnjo in v svojem ritmu (na Intenzivu razsvetljenja, recimo) dojema kot svojo pravo in dokončno naravo. Prava in dokončna narava zato, ker direktno doživlja Večnost in Popolnost tega dela svoje notranje psihične dinamike.

Še več, ob poglabljanju zavedanja tega stanja zavesti naš posameznik dojame, da ničesar razen Tega sploh ne obstaja, da je To v bistvu vse, kar Je: Izvor in Reka istočasno. Sčasoma dojame, da je vse v tem svetu minljivo, zgolj projekcija na platno Njegove zavesti, katero dojema kot Samega Sebe. Lahko je nema priča dogajanju pred seboj ali pa Eno z vsem, kar obstaja v njegovem polju zavesti, ne glede na njegovo početje. Vse njegove misli, besede in dejanja namreč izvaja Tisto, s čemer je v zavestni in trajni Enosti.

OK, denimo, da je naš posameznik vse to izkusil in sedaj se vrača nazaj v svoje življenje. Vrača se nazaj v odnose, službo, družino ter okolje, ki na prvi pogled prav zares ni v harmoniji s Tem, kar je izkusil.

Kaj sedaj?

Ponujam nekatere subjektivne misli glede integracije takega stanja zavesti v vsakdanje življenje.
Posameznika vabim, da:

  • nadaljuje z meditacijo na ta neosebni aspekt Sebe, vsak dan; naj torej nadaljuje s svojo duhovno prakso ali pa naj jo prilagodi novemu stanju zavesti,
  • si poišče skupino ljudi, ki jih druži podobna realnost in podobne izkušnje in v tem okolju naj se izraža, poišče podporo in tudi ponudi svojo,
  • si uredil življenje po svoje (če še ni dosegel in presegel Avtentičnega nivoja), drugače ga bodo osebne neizpolnjene želje lahko ovirale pri nadaljnjem duhovnem razvoju,
  • se ne odpoveduje svojim željam, raje naj poskrbi, da jih v potankosti izpolni; naj torej, če še ni, resnično postane avtentičen oz samoaktualiziran; brez doseganja in preseganja avtentičnosti kot kaže res ne gre,
  • ne beži od družine, prijateljev, življenja tukaj in sedaj; naj morda raje prepozna Tisto v vsem, kar je v njegovem vsakdanjem življenju, s pomočjo predanosti,
  • upošteva svoje osebne (torej zemeljske, vsakdanje) potrebe in hrepenenja in naj ima fokus na njih in ne na strategijah oz delovanju,
  • kontemplira na že znane koane iz Zen budizma, ali na sledeče, recimo:
    – kje se konča Absolut in začne materialno življenje, ali
    – če v gorah ni nikogar ali potok res oddaja zvoke, ali
    – kje sem obstajal pred začetkom vesolja, itd…
  • se fokusira na zavedanje Priče v Sebi, vsak dan in v vsakem trenutku na Prisotnosti,
  • se druži z osebami, ki so to pot že prehodili,
  • upošteva navodila svojega Učitelja (če ga ima) in
  • naj ohranja zdrav humor.

Slej ko prej pa se pojavi realizacija, da integracija nima smisla, ker se Vse že dogaja samo po sebi.

Aim Hrim Klim Anandamayi Ma

Moj naslednji Intenziv Razsvetljenja >>

Imate vprašanje o tej temi?
Pišite mi tukaj >>

Komentarje lahko objavite spodaj.

Never ending story

InfinityMinuli vikend smo na Akademiji TCT, šoli za transpersonalne terapevte, gostili mojega bivšega profesorja iz Rushmorja, Dr John Rowana.

Dr Rowan je svetovno priznani avtor, psiholog in psihoterapevt in predvsem samorealizirani posameznik. Samorealizirani v tem kontekstu pomeni, da so mu izkustveno poznana vsa stanja zavesti, o katerih govori Wilberjeva shema (beri: vsa stanja zavesti, ki jih človek lahko doseže).

Doktor je vodil dva seminarja, Dialoški Jaz in Subtilni transpersonalni nivo. V petek pa smo uživali v krajšem neformalnem druženju z njih.

Tokrat smo Dr Rowana gostili že petič in v vseh teh letih sem z njegovo pomočjo realiziral res ogromen napredek. Njegova povsem preprosta in na trenutne celo otroška prisotnost in istočasnost starodavna modrost –  vse to vedno vpliva name izrazito pozitivno in blagodejno. O tem sem že pisal prejšnje leto (Blog: Nedualno >> ), ki je bilo zame prelomno glede realizacije Nedualnega stanja zavesti.

No, letos se tako hudi preskoki v stanju zavesti pri meni niso dogajali, sem pa znova spoznal, da je zame učenje in poglabljanje zavedanja nikoli zaključena zgodba. Never ending story.

Venomer spoznavam, kako globoka je človeška zavest in kako enostavno je živeti v stiku z najglobljimi tokovi Življenja v Srcu. Trud in zaganjanje osebne moči ob navidezne zidove ega, iskanje in iskanje Življenja v sebi, hoja po poti osebne in duhovne rasti – vse to je sicer lepo, ne pelje pa prav zares nikamor, iz enega vidika (t.i. Kavzalni nivo). Cilj je že dosežen, izvor reke in reka sama in še morje, v katerega se reka izliva, vse to je Eno. Ni tukaj kaj doseči.

Zgodila se je tudi inspiracija glede Dialoškega jaza in rezultat tega je nova spletna stran za širjenje informaciji glede tega izredno učinkovitega načina dela poglabljanja in širjenja zavesti.

🙂

Stanje Enosti

Sama pecepcija je dokaj kompliciran proces. Če stvar zelo poenostavim lahko rečem, da objekti zaznave sami po sebi sploh ne obstajajo, temveč jim sam (na podlagi svojih predstav in občutkov) pripisujem tak in drugačen pomen. Percepcija oz. zaznavanje vsakega izmed nas je tako povsem subjektivna, zato se kajpak razlikujemo med seboj in vsakdo ima svoje poglede na eno in isto stvar. Zato se procesu vsakdanje zaznave lahko reče tudi relativna percepcija.

Obstaja pa tudi zaznavanje nečesa, ki ima to lastnost, da prav vsakemu posamezniku, ki “to” izkusi, pusti povsem enako izkušnjo, ne glede kdaj, kje in kako je “to” izkusil…

To je stanje zavesti, ki omogoča neposredno zavedanje bistva vsega, kar obstaja. V nasprotju z relativno percepcijo se pri doživljanju “tega”, objekt, proces zaznave in subjekt enostavno razblinijo. Ostane le “Tisto”.

Stanje Enosti lahko razmejimo tudi tako:

Obstaja več nivojev zavesti. To so relativna stanja in tista, ki to niso.
Relativna stanja so:
– spanec brez sanj,
– sanje (stihijske ali lucidne)
– budno stanje (to, v katerem smo sedaj).

Značilnost teh stanj je, da so minljiva in spremenljiva. Kar se rodi v teh stanjih, slej kot prej tudi umre, in izgine. Povprečen Zemljan se celo življenje vrti in omejuje samega sebe le na ta tri relativna stanja.

Obstajajo pa stanja zavesti, ki presegajo vsakdanja stanja. Skupni imenovalec prav vseh pa je nepopisen občutek sreče ter notranjega zadovoljstva in absolutna jasnost zavedanja Sebe.

Poleg naštetega je za ta stanja značilna še odsotnost referenčne točke, ki je vzrok za dvojnosti v umu. Objekt, proces zaznave ter subjekt, so v teh stanjih ENO. Ločenosti enostavno ni.

TO je naša prava narava in naša duhovna dediščina.
No, tako vsaj pravijo Samorealizirani posamezniki (Ramana Maharshi, na primer) in to tudi poučuje moderna transpersonalna psiholgija. Resnico mora vsak spoznati sam, seveda.

Obstaja več nivojev zavedanja stanja Enosti, poglejmo si najpreprostejšo razdelitev:

– LAYA SAMADHI:
to je stanje, v katerem je stanje Enosti prisotno v latentni (laya) oz. potencialni obliki. To stanje je dosegljivo vsakomur, tudi med gibanjem (Tai Chi, ples itd…) in zajema globoko sproščenost ter transu podobnemu stanju globoke meditacije. To stanje spremlja radost, globok mir in dobro počutje. Je značilno za alpha in tudi theta stanja možganskih valov.

 – SAVIKALPA SAMADHI:
to je stanje popolne kvalitativne enosti z Absolutno resnico, ki je časovno omejeno (savi kalpa – časovno omejen). Traja lahko nekaj sekund, minut ali ur. Bistvena lastnost tega stanja zavesti je, da je seme uma (ahankara, lažni ego) še vedno prisoten in je med samadhijem le trenutno presežen ter po prenehanju tega stanja spet zaživi v svoji polni moči. Zato se temu stanju reče tudi »Bija samadhi« – stanje enosti z zametki uma.
Percepcija ločenost subjeka, procesa zaznave in objekta je nična. Zgodi se Enost.
Za doseganje tega stanja je potreben trud. To stanje zavesti je dosegljivo oz. se lahko doživi tudi s pomočjo theta meditacije.

 – NIRVIKALPA SAMADHI:
to je stanje zavesti, ki je popolnoma transcedentalno trem relativnim stanjem zavesti (sanjanje, spanec brez sanj in budno stanje). V temu stanju zavesti je posameznik za relativni svet mrtev. Dihanje se ustavi, bitje srca prav tako, um je mrtev (ahankara, lažni ego je enkrat za vselej uničen; nirvi kalpa – časovno neomejen), čustveno in fizično telo je preseženo. Posameznik pa je v popolni in trajni kvalitativni enosti z Absolutno resnico, Bogom (če verjeme vanj). Razen svoje istovetnosti z Izvorom se ne zaveda ničesar drugega . Za zunanji, relativni svet izgleda, kot da je mrtev.
To stanje lahko traja le nekaj minut (gledano iz našega, relativnega vidika), ur, dni ali pa za vedno. To je osvoboditev od ujetosti v tri minljive svetove. Tudi za doseganje tega stanja je potreben trud.

– SAHAJA NIRVIKALPA SAMADHI:
ko in če se posameznik vrne iz stanja brez dihanja (nirvikalpa samadhi), se to stanje zavesti imenuje spontano in neprestano zavedanje svoje najgloblje kvalitativne istovetnosti z Bogom, Absolutno resnico (sahaja nirvikalpa samadhi). Ahankara oz. lažni ego je zgodovina. Na zunaj posameznik v temu stanju zavesti deluje kot vsak drug človek, a vseeno obstaja bistvena razlika: neprestano in popolnoma spontano se zaveda svoje globoke povezanosti in kvalitativne istovetnosti z Vseobsegajočo in Absolutni resnico in istočasno vseh treh relativnih teles in treh relativnih stanj zavesti. Ker je njegova zavest kvalitativno eno z Absolutno zavestjo, se lahko (če tako izbere) zaveda vsega, kar obstaja, kjerkoli, kadarkoli.

V tem stanju ni potreben nikakršen napor, da se posameznik zave svoje povezanosti z Njim/Njo, spontano je neprestano v stanju kvalitativne Enosti.

The value of the Transpersonal

Transpersonalna stanja zavesti dejansko obstajajo in so meni osebno v veliko pomoč tako v vsakdanjem življenju kot tudi v seansah terapije.

Esej na temo uporabne vrednosti transpersonalnih stanj zavesti v psihoterapiji in vsakdanjem življenju (v angleškem jeziku), je bil objavljen v Europe’s Journal of Psychology, vol 5., no1, 2009

The Value of the Transpersonal in Psychotherapy and in Everyday Life, povezava >>

Nedualno

Minule tri dni in pol sem preživel v družbi Dr John Rowan-a, mojega bivšega profesorja iz Rushmorja, mentorja in samorealiziranega posameznika. Rad mu rečem tudi “the living Buddha”. 🙂

Na Akademiji TCT®, naši triletni šoli za transpersonalne svetovalce oz terapevte (podrobnosti tukaj >> odpre se nova stran), je Dr Rowan predaval tokrat že četrto leto. V teh štirih letih se je vsako druženje z njim zame končalo z velikim korakom naprej v smeri transpersonalnega napredka.

Dr Rowan sicer vedno poudarja pomembnost doseganja avtentičnosti (ozaveščanje, soočanje in preseganje sence), ampak njegovo stanje zavesti pa je (vsaj jaz ga tako doživljam) venomer Nedualno. Sicer pa včasih tudi sam pove, da biva na tem nivoju.

Že prejšnje leto je bila zame njegova prisotnost močna opora in pomoč v smeri koraka naprej iz Kavzalnega nivoja na Nedualno. Tokrat pa se je zgodil še korak naprej. Nedualno (torej ne vedsko, ampak budistično nedualno: anatta in sunyata) je naravno stanje, niti možno ni bivati kje drugje ali kako drugače. Moja strategija je bila, da sem se trudil priti v to stanje. Pač ostanki prejšnjih tendenc al kaj. LOL
Sedaj pa je jasno:
dve ribici zdolgočaseno plavata v morju in ena reče: ej, meni je dosti tega. Greva na bolje, dajva poiskati tisto vodo, tisti ocean, baje je tam popolna svoboda.

LOL
Hahahaha hahahaha
You guys wanna HP?
LOL

Kr neki.

Moja naloga na predavanjih v petek (za zakjlučeno skupino), soboto in nedeljo (za celotno šolo)  je bilo prevajanje. In moram priznati, da je prevajanje ob zavedanju Nedualnosti kar precej smešna zadeva. Na trenutke nisem sploh vedel v katerem jeziku govorim (torej ali prevajam iz angleškega jezika v Slovenščino ali obratno), kaj govorim in komu govorim. Verjetno je bilo to očitno vsem. Oh well…
🙂

Bilo mi je tudi zanimivo zaznavati reakcije slušateljev/ic ob demonstraciji vodenja seanse psihoterapije iz Kavzalenga nivoja. Ma LOL.
Dejansko je tak način dela res zelo napreden in zahteven, ne samo za terapevta, ampak tudi za stranko (in gledalce, očtino).

No, kakor koli že, moje srce skače od veselja, ko pomislim na trenutke stika z njim, na globoke uvide, ki se v njegovi prisotnosti zlahka dogajajo in tudi ob pričevanju njegove resnično sočutne in nenasilne narave.

Meni je (kot ste nedvomno razumeli iz prejšnjih Blogov) sam avtentični nivo kr neki, po domače povedano (morda je čas za novo serijo seans terapije LOL), v družbi Dr Rowana pa postane povsem jasno, da je prav ta nivo, torej prav avtentičnosti in humanistični duh nenasilnosti in spoštovanja sočloveka tisto, kar je (njemu in morda tudi nasplošno?) najpomemnejše.

No, v glavnem, najprej samo akademsko mentorstvo in potem postopoma tudi posredno ali direktno mentorstvo pod okriljem Dr Rowana je meni do sedaj res ogromno doprineslo.
Jasnost, zavedanje, transpersonalno, ljubezen, sočutje, stik, modrost in živost – vse to je ob njegovi prisotnosti v zadnjih petih-šestih letih zaživelo v meni in mojemu življenju v zelo zelo intenzivni in svetli luči.
In seveda, tudi naša šola in sama metodologija TCT® brez njegove pomoči ne bi bila to, kar je.

Hvala vam, dragi Dr Rowan.
I love you.
<tears in my eyes>