Po objavi bloga na temo osnovnih principov NVC-ja oz. strategij, čustev in potreb (blog lahko preberete tukaj >>), so se pojavila določena dodatna vprašanja. Hvala vam za to, mi je pomembna jasnost in tudi razumevanje in z veseljem odgovorim na vsa vprašanja.
🙂
Here we go:
VPR:
Na vašem Blogu sem prebrala, da priporočate soočanje s stvarmi iz preteklosti tako, da se določena situacija podoživi kot se je zgodila. Malce me je to zmedlo, ker sem prav na seminarjih NVC-ja slišala, da je pomembno zgolj to, kar je trenutno živo v meni. Rabim več informacij o tem, več jasnosti. Hvala vam za odgovor!
ODG:
Hvala vam za vprašanje.
Ja, obstaja seveda veliko pristopov osvobajanja od mentalno-čustvenih preprek in sledenje trenutnemu toku Življenja (torej, fokus na tem, kar je živo tukaj in sedaj) je eden izmed njih.
Pri vodenju NVC seminarjev in delavnic se sam rad opiram tudi na 20+ let izkušenj iz vodenja humanistične (psiho)terapije. In te izkušnje kažejo, da je pri določenih, predvsem travmatičnih izkušnjah dejansko dobrodošlo, da se s samo travmo soočimo ne zgolj prek morebitnih posledic oz rezultatov travme (torej, kar je morda trenutno živo, tudi kot posledica travme), temveč prav direktno, s podoživetjem občutkov, ki so bili živi takrat (morda tudi 25 ali še več let nazaj).
Tak pristop, po mojih osebnih izkušnjah in tudi na podlagi opažanja iz seans terapije, je seveda precej zahtevnejši. Opažam, da se ljudje večinoma težko soočamo s hudimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti in poudarek zgolj na temu, kaj je živo tukaj in sedaj morda ne “ozdravi” tistih res hudih ran iz preteklosti.
Tak pristop oz poudarek na tukaj in sedaj je seveda tudi v strokovni literaturi povsem sprejet, predvsem v vodah Eksistenčne psihologije (to je veja humanistične psihologije). Iz vidika Eksistenčne psihologije je seveda pomembno zgolj to, kar se sedaj dogaja, saj vendar živimo tukaj in sedaj.
Vse lepo in prav, vendar moje trenutno stanje zavesti oz zavedanja Življenja tukaj in sedaj je nedvomno pogojeno z obilo dejavniki in eden izmed teh dejavnikov so, po mojih izkušnjah, tudi travmatične izkušnje iz preteklosti. In v okviru napisanega, je fokus zgolj na to, kar je trenutno živo v meni lahko tudi lep beg pred morda ne ravno lepimi izkušnjami iz preteklosti.
Torej, ja, pri procesiranju občutkov in misli je torej (zame) pomembna tudi preteklost. Moja izkušnja je, da sem lahko prav zares odprt in pretočen in lahkotno zavesten trenutnega toka Življenja (torej tega, kar je v meni trenutno živo) le, če in ko moje astralno (torej čustveno) telo ni več obremenjeno s travmami in hudimi (ali manj hudimi) ne-izživetimi izkušnjami iz preteklosti.
Le tako so moja trenutna dejanja res pristna, avtentična in v skladu z Življenjem v Srcu, ne pa obarvana recimo s strahom, sovraštvom ali jezo iz preteklosti.
VPR:
Potrebe in strategije se torej razlikujejo, ja? Zdi se mi pa, da daješ večji poudarek na potrebe oz notranjo realnost in se ti strategije zdijo manj pomembne. Lahko poveš kaj na to temo?
ODG:
Ja, seveda.
Ja, tvoje opažanje je kar v sozvočju s tem, kar doživljam v sebi. Res je, vsaj kar se mene osebno tiče, so notranji potenciali (ali potrebe oz needs) bolj pomembne od strategij.
Zakaj?
Enostavno zato, ker sem se do sedaj že tolikokrat res prav boleče opekel prav ob zanašanju zgolj na strategije oz delovanja. Venomer sem, kot da bi bil nem, slep in gluh, iskal recimo ljubezen in mir zunaj sebe, predvsem v odnosih.
In ravno to iskanje zunaj sebe je (bilo) samo po sebi ovira za resnično doživljanje miru in ljubezni v sebi. Saj je to še linearno logično, a ne: vsako sekundo, ki jo potrošim za investicije v odnose in v druge ljudi recimo v partnerskem ali prijateljskem odnosu, se ne ukvarjam s seboj. Življenjska energija gre pač tja, kamor jo usmerjam, in kadar jo usmerjam zgolj v delovanje in nase pozabim, hja, praviloma se slej kot prej iztrošim, to pa je tudi vse. O miru in ljubezni pa ne duha ne sluha. 🙂
Ampak, kje prav zares izvira mir in ljubezen? Ali pa navdušenje ob nakupu novega avta, kolesa, telefona? Izvira v audiju, scottu ali iPhonu? Hja ne. Saj ne gremo na parkirišče in se z obrazom nalepimo na vetrobransko steklo in iz njega črpamo navdušenje, je tako?
Tudi novega kolesa se ne nežno dotikamo in iz njega črpamo navdušenje, je tako? Ali pač?
Navdušenje doživljamo OB avtu, OB kolesu in OB partnerju/partnerki, ne pa zaradi ali iz njih.
Če temu ne bi bilo tako, potem bi vsi ljudje na tem svetu nujno potrebovali venomer nove avte (bog ne daj ravno audije, a ne), kolesa ali telefone ali druge ljudi za doživljanje vsaj malce navdušenja ali miru ali ljubezni.
No, temu seveda ni tako, vsaj kar se mene tiče. Ja, lepo mi je kolesariti, malce manj lepo mi je voziti avto ampak navdušenje in mir sta v meni prisotna tudi kadar ne kolesarim in izgubljam časa z vožnjo avta, recimo. Ravno obratno je: še več miru in navdušenja lahko izkušam, ko sem sam doma, ko sem v miru, neobremenjen z delovanjem.
Ja seveda lahko tudi strategije ogromno doprinesejo k izkušnji navdušenja, miru ali sreče. Vendar ne tako, da mir, srečo in navdušenje iščemo zunaj sebe, v avtih itd… Tako navdušenje ni trajno, vedno znova je potrebno obnavljati delovanje, saj nas kar tako samo od zunaj prav res ne more trajno izpolniti.
Torej, da, meni osebno so strategije zgolj zunanja manifestacija notranje ozaveščene, občutene in aktualizirane realnosti. Notranje potrebe oz potenciali dobesedno zažarijo ob primerni strategiji. Vendar ob takem delovanju NE iščem recimo navdušenja zunaj sebe, v delovanju. Ne. Tako delovanje je rezultat izražanja notranjega potenciala, je fizična (ali morda samo mentalna) kreacija notranjega bogastva, oplemenitena strategija z Zavestjo.
Tako živim sedaj, vendar ni bilo vedno tako. Kje pa! Kot rečeno, venomer sem iskal zunaj sebe skoraj vse, kar mi je bilo v srcu res pomembno – in ostajal praznih rok, izčrpan in skurjen, po domače povedano.
Heh, v bistvu je vse skupaj še bolj zanimivo. Namreč, dočim so notranje potrebe in potenciali res univerzalni (torej, prisotni so vsakomur, brez izjeme), nosijo strategije drugačen pečat – pečat subjektivnosti.
V praksi to (lahko) pomeni, da so moje strategije lahko povsem drugačne od vaših, čeprav jih napaja ista univerzalna potreba oz potencial. Lahko je nam recimo vsem res dragoceno sožitje, mir in svoboda, pa bo vsak izmed nas to isto notranjo bogastvo (iskal ali) izražal na svoj subjektivni način, recimo s sodelovanjem z raznimi aktivisti, s potovanji ali z meditacijo.
Dejstvo je, da se lahko v tem svetu tukaj na Zemlji, srečamo zgolj s strategijami, z delovanje, dočim potrebe (ker so pač abstraktni potenciali naše zavesti, po mojih izkušnjah) lahko doživljamo vsak lepo v sebi, na svoj unikaten in edinstven način, odvisno pač od doseženega stanja zavesti.
Torej ja, iz enega vidika so mi potrebe oz potenciali oz notranje bogastvo res pomembnejši od delovanja oz strategij. Istočasno pa se zavedam, da se brez strategij oz delovanja niti ne moremo razumeti, srečati, se imeti lepo.
Na tem mestu bi rad izrazil morda še to, da zgolj zavedanje notranjega bogastva oz potreb in potencialov morda vendarle ni dovolj. Notranje življenje, kot rečeno, prav zažari, ko je uporabljeno, izraženo, aktualizirano.
In hvala bogu, da je tako.
Če temu ne bi bilo tako, kako bi recimo dandanes živeli v Indiji? Recimo, da bi Mahatma Gandhi zgolj ozavestil in v sebi močno doživel nenasilje, harmonijo in ljubezen in glede tega ne bi naredil nič. Recimo, da bi lepo ostal v svoji sobi in samo užival v globokem miru in jasnosti zaznavanja nenasilja, tolerance in ljubezni v sebi. Bi se Angleži sami odselili iz Indije in prepustili vladanje nekomu drugemu?
Hja malce težko verjetno, a ne.
Ali pa, kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi zgodilo, če bi Martin Luther King enostavno skomignil z rameni in sam užival v vsem, kar je tako močno doživljal v sebi. Ali pa, da bi sicer izrazil tisti slavni “I had a dream” in potem nadaljeval, da mu je vse to sicer zelo dragoceno, ampak da pač ne bo o tem spregovoril.
Ali pa recimo Buddha oz Princ Siddharta. Kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi, če bi po izkušnji NIrvane oz dokončne samorealizacije in razsvetljenja tisti teden dni molka enostavno podaljševal v nedogled. Recimo, da bi si Buddha rekel, hja, vse lepo in prav, vendar meni je tako čisto OK, lepo se imam, miren sem in vse mi je jasno, bom jaz kar tako v miru ostal…
In povsem isto velja (iz mojega vidika) za recimo Marshall Rosenberga, Wilberja, Maslowa, Jezusa, Meher Babo, Ramana Maharshija, Anandamayi Devi in vseh ostalih posameznikov, ki so svoje neizmerno notranje bogastvo zaživeli in delili s svetom.
🙂
Moja poanta je, da je sicer notranja realizacija, stik z notranjim bogastvom (celo na nivoju popolne svobode, ki jo je dosegel Buddha, recimo) zelo zelo pomembna (vsaj zame), in sicer ne samo iz ontološkega, temveč predvsem iz praktičnega vidika. Vendar samo to (zame) ni dovolj.
Notranje bogastvo je, sije in žari samo po sebi, vendar to ne pomeni vse. Potrebno je tudi priti v stik z njim, se povezati, dihati z vsem tem bogastvom in ga naposled tudi pričeti izražati in živeti – le tako lahko res pomagamo en drugemu in oplemenitimo odnose. Taka je moja izkušnja.
🙂
VPR:
Dajanje empatije, kje se konča, kdaj je dovolj?
Recimo v odnosu, pri konfliktu, pri vzgoji.
ODG:
Ufa, dobro vprašanje.
Hmm. Najprej bi (zopet) izpostavil dejstvo, da lahko res dajemo empatijo (ali kar koli drugega, v bistvu), če to zares imamo sami.
Torej, pri izražanju sočutja, pri sočutnem vživljanju v druge in reflektiranju je pomembno, da imamo sami dovolj stika s seboj. In za to (vsaj moja izkušnja je taka) potrebujemo samo-empatijo ali pa empatijo od zunaj.
Kako naj prav zares čutim z nekom, če imam sam s seboj akutne ali kronične (čustvene) težave?
Kdaj je dovolj dajanja empatije?
Heh, po mojih opažanjih in glede na stanje na tem svetu, nikoli. Ljudje (vključno z menoj) bi res lahko naredili velik korak v smeri svoje lastne sreče, če bi v svojem okolju imeli na voljo več empatije, več razumevanja, tolerance in podpore.
Istočasno pa je v igri še nekaj: kapaciteta sprejemanja empatije oz namera, ki napaja delovanje na drugi strani.
In na tem mestu se stvari malce zafncljajo, po domače rečeno.
Sam sem se tega nagledal pri vodenju seminarjev, do neke mere tudi pri vodenju seans, predvsem pa pri odnosih zunaj formalnih okvirjev izobraževanja ali nudenja pomoči.
O čem govorim?
Za res povezovalni način sporazumevanja in s tem tudi so-bivanja sta potrebna najmanj dva. In če nekdo ni pripravljen odpreti se na prejemanje empatije, potem iz te moke ne bo ne kruha, ne makaronov in ne pice.
Do sedaj sem slišal že mnogo tega, recimo: “pa kaj mi to govoriš, valda da mi je pomemben mir!” ali pa: “pa ja, sej je logično, da ___________”, ali pa: “dej ne tresi neumnosti, kakšni občutki neki”, in pa: “jaz nimam občutkov” itd…
Te izjave sem slišal ob poskusu reflektiranja oz nudenju empatije.
Kaj želim izraziti?
Ljudje imamo izbiro in od nas samih je odvisno koliko se bomo odprli in koliko smo pripravljeni pogledati v svojo lastno resnico v srcu. In ena zelo lepih lastnosti empatije je, da lahko doprinese k poglabljanju zavedanja in pri zrelejšemu prevzemanju odgovornosti zase.
Vendar, če oseba ni pripravljena občutiti svojih občutkov in pogledati svoji resnici v oči, kakšen smisel ima potem dajanje empatije? Če je njena namera drugačna, kaj naj storim/o?
Moja trenutna praksa je, da veščine vživljanja v druge oz nudenje empatije omejujem na zelo malo število ljudi. Zakaj bi nudil dragoceno energijo in čas, če to ni dobrodošlo?
Z osebami, ki so pa pripravljene na prejemanje empatije, pa z veseljem podelim svoje veščine sočutja, seveda v okviru kapacitete, ki jo pač imam v danem trenutku na voljo.
Kdaj je torej nudenja empatije dovolj?
Odgovor je isti, kot zgoraj, nikoli oz vsaj toliko časa, da se tudi na drugi strani nekaj zgodi, spremeni. In ob vzajemni odprtosti se lahko to zgodi zelo kmalu, in še lepo je.
🙂
So vam ta vprašanja morda znana:
map.
