Knjiga, ki je meni kar precej doprinesla k jasnosti in razumevanju Wilberjeve mape v kontekstu humanistične ter transpersonalne psihoterapije, je A Guide to Integral Psychotherapy: Complexity, Integration, and Spirituality in Practice
Forman se sicer malce oddalji od klasične Wilberjeve mape in Subtilni, Kavzalni ter Nedulani nivo kar združi v eno polje obravnave v psihoterapiji, vseeno pa je sama vsebina zelo berljiva in všečna (meni).
Skozi celotno besedilo lahko jasno vidim razvoj psihološko-transpersonalne identitete posameznika, ki je voljan delati na sebi na integralni način. Pot se ne konča zgolj pri razumevanju svoje psihodinamike (kar nudi psihoanaliza, po mojem mnenju), niti se ne zaključi pri samo-aktualizaciji in avtentičnosti (k čemur strmijo terapije iz humanističnega kampa, torej recimo geštalt, psihodrama, bodywork, tudi naša TCT® itd… ).
Pot se ne konča niti na Subtilnem nivoju, ki ga jaz rad poimenujem tisti pravi transpersonalni oz duhovni nivo. Tle se zame duhovnost šele začne. Prej je vse več ali manj usmerjeno navzven (v osvobajanje od jarma socialnih/religioznih/izobraževalnih/političnih sistemov) in v čiščenje t.i. sence.
Včasih slišim besede v stilu: “Eh, kako ti lahko pomaga psihoterapija v duhovnosti?! To je nemogoče in brez smisla.”
Ob tem zaznavam malce frustracije, ker mi je res pomembna jasnost, učinkovitost in seveda napredek (nas vseh). In iz tega hrepenenja se porajajo misli, ki jih lahko zapišem tudi tako:
morda ne more pomagati duhovno prebujenemu človeku denimo psihoanaliza in ostale terapije, ki temelijo na analitičnemu pristopu (transakcijska itd…), vsekakor pa obstajajo metode, ki zlahka doprinesejo k napredku celo posamezniku, ki je že na Subtilnem nivoju. Tukaj imam v mislih delo direktno iz Subtilnega ali Kavzalnega nivoja, Linking, sliding, invokacija, evokacija, dialoško delo (s stoli) itd… itd… Tudi te elemente zajema recimo naša TCT®.
No, kakor koli že, niti zavest o sebi kot povsem duhovnemu bitju (zame, recimo) še vedno ni zaključek razvoja priho-transpersonalne identitete. Tu je še t.i. Kavzalni nivo, Izvor vsega, Absolut sam. Vsi aspekti transpersoalnega na Subtilnemu nivoju nekje izvirajo; in to je Kavzalni Jaz. I am. The Self. Adonai. Sadashiva.
Večinoma se posamezniki vstavijo na tem mestu, po mojih opažanjih. Predvsem Vedske poti se končajo tle. Neosebni aspekt Absoluta. No, Wilber in tudi Forman v knjigi, ki jo predstavljam v Blogu tokrat, pa pokažeta pot še naprej, in sicer na Nedualno.
Zanimivo mi je, da Forman poda primere iz kašmirskega Šivaizma, ki po mojem mnenju še vedno ni tisto čisto nedualno, kot ga predstavlja prijazni Buddha.
Torej, zame je Nedualno tisto, kar opisuje recimo Heart sutra ali besedila na temo anatte in sunyate.
Kakor koli že, zame je ta knjiga zaklad in lep uvod v integracijsko delo v psihoterapiji.
Naročite je lahko s klikom na slikico zgoraj.
🙂
