Polona Klarič: moj napredek s pomočjo Akademije TCT®

Podrobna, iskrena, pristna in z resničnimi izkušnjami podprta izpoved o napredku v življenju, zmagi nad rakom, osvobajanju od spon privzetih družbenih norm…

…s posvečenim delom na sebi ter resnični angažiranosti v Programu Akademije TCT®.

Hvala Polona za inspiracijo!

 

 

Brezplačna predstavitev Akademije TCT® bo 21.12. letos, to je sobota, v Lila Centru v Ljubljani, Kogovškova 12 s pričetkom ob 10.30.

Vabljeni!

Rezervirajte si mesto še danes:

https://www.facebook.com/events/723793408121277/

 

 

Anita Gomezel o doprinosu Akademije TCT®

Anita Gomezel, diplomirana socialna pedagoginja in TCT® svetovalka iskreno podeli svoje izkušnje ob sodelovanju v Programu Akademije TCT®:

 

 

 

 

 

___________________________________________

 

Morda želita “izplavati” in čustvenih in mentalnih turbolenc enkrat za vselej?
Komu Anita Gomezel priporoča vpis na Akademijo TCT®?

 

 

 

_______________________________

 

Zakaj se je Anita Gomezel odločila predaati na Akademiji TCT?

 

 

Brezplačna predstavitev Akademije TCT® bo 21.12. letos, to je sobota, v Lila Centru v Ljubljani, Kogovškova 12 s pričetkom ob 10.30.

Vabljeni!

Rezervirajte si mesto še danes:

https://www.facebook.com/events/723793408121277/

 

Akademija TCT®, šola za POLNO osebno in duhovno življenje

Iskrena in močna prezentacija doprinosa naše šole, AKADEMIJE TCT®, v vsakdanje in duhovno življenje Jane Klemenčič…


…shering iz Srca:

 

 

Brezplačna predstavitev Akademije TCT® bo 21.12. letos, to je sobota, v Lila Centru v Ljubljani, Kogovškova 12 s pričetkom ob 10.30.

Vabljeni!

Rezervirajte si mesto še danes:

https://www.facebook.com/events/723793408121277/

ATCT®

Akademija TCT®
tri letna zasebna šola za POLNO osebno IN duhovno življenje.

Program integrira temeljne in direktne transpersonalne (duhovne) izkušnje ter povsem vsakdanje osebne vidike obstoja
BREZ poveličevanja duhovnih “resnic” in
BREZ zanikanja osebnih svoboščin.

Program je namenjen vsem, ki želite poglobiti zavedaje osebne svobode in izkusiti tudi duhovne vidike človeške zavesti in trajno napredovati tako v vsakdanjem kot tudi duhovnem življenju.

 

Vpis v osmo generacijo Akademije TCT že poteka.
Info vsak dan med 11. in 15. uro na 031 208 636

 

Brezplačna predstavitev Akademije TCT® bo 21.12. letos, to je sobota, v Lila Centru v Ljubljani, Kogovškova 12 s pričetkom ob 10.30.

Vabljeni!

Rezervirajte si mesto še danes:

https://www.facebook.com/events/723793408121277/

 

 

 

 

Akademija TCT®, šola za polno osebno in duhovno življenje

“Če želiš, da poslušam, nagovori me.
Če želiš, da razumem, razloži mi.
Če pa želiš, da se naučim, me v proces učenja vključi, osebno in posvečeno.”

Na Akademiji TCT® uporabljamo slednji pristop in slušatelje/ice venomer vabimo, da se angažirajo v procesu rasti in da na seminarjih aktivno sodelujejo. Pristop torej ni kliničen in iz distance, temveč oseben in na nivoju srca…
…in tudi zabaven.
🙂

V kolikor vas to nagovori in si želite resničnega ter trajnega osebnega ter duhovnega napredka v svojem ritmu,
We want you!
🙂

Rok za vpis v 8. generacijo ATCT® je 25. december. S Programom začnemo zadnji vikend januarja 2020.

Z osmo generacijo Akademije TCT® odpiramo vrata na široko tudi vsem vam, ki se morda ne želite usposobiti za terapevte/ke, temveč vas bolj zanima temeljiti osebni ter realni (ne zgolj intelektualni) duhovni napredek…

…prosta mesta za osmo generacijo se hitro polnijo. Prijavite se še danes!

Naslednje leto ne bomo vpisovali, kar pomeni, da bo naslednji vpis na našo šolo šele cez dve leti (torej proti koncu 2021).

Info paket o naši šoli (daljši PDF), Akademiji TCT®, prijavnica ter dva intervjuja o Programu,
direktni download:

https://itp.eu.com/DL/info_paket_2019.pdf

https://itp.eu.com/DL/Prijavnica%20v%20Program%20AKADEMIJA%20_osma_generacija.pdf

https://itp.eu.com/DL/ATCT_Ada.mp3

https://itp.eu.com/DL/ATCT_anita.mp3

Pogosta vprašanja o ATCT®:
http://itp.eu.com/akademija-tct/pogosta-vprasanja

🙂

Brezplačna predstavitev Akademije TCT® bo 21.12. letos, to je sobota, v Lila Centru v Ljubljani, Kogovškova 12 s pričetkom ob 10.30.

Vabljeni!

Rezervirajte si mesto še danes:

https://www.facebook.com/events/723793408121277/

John Rowan, in loving memory

Dr. John Rowan (1925 – 2018)

 

I have been meaning to write this for some time now. Dr. John Rowan has had a huge impact on my life, so much so that I am still integrating certain insights. He passed on in May 2018 and, I feel, it is time for me to let him go.

<deep sigh>
So, here we go:

A humble man, a great man, an academic, an enlightened being, a mystic, a Kali Ma devotee, my mentor at Rushmore University and a man that brought a massive amount of clarity, wisdom, and sobriety into my professional as well as private life.
Always alert, aware, funny and ready to surprise with a joke, gesture or deep insight.

He dedicated ten years to the Centuar, Subtle, Causal and Nondual stages of the Wilber map, respectively. Forty years! I cannot even begin to imagine how much perseverance and determination one must possess to walk down this road of slow but thorough personal and spiritual development.

No doubt, he would have laughed at such meaningless labels, but in my opinion, he was one of the partyakabuddhas (a solitary Buddha), a follower of the Theravada or Sutrayana path (as opposed to the tantric and mahamudra/dzogchen paths that also lead to the Non-dual).

At the Akademija TCT (ATCT, our three-year private school for transpersonal consultants) we enjoyed his loving presence five years in a row, learning from his vast academic and empirical knowledge. During those visits I benefited immensely from his audience; I drove him around, ate with him, and translated his words at the ATCT seminars.
It was he that introduced me to the Wilber map in general and the Non-dual in particular during my Ph.D. studies at Rushmore (and later on in person as well), changing my perception and pretty much everything else, completely…
…right after he thoroughly dismantled my ego-fueled academic papers and inspired me to begin to write from my Heart.

In-person, we have always had more or less meaningful talks about Wilber map, mystical and magical experiences, humanistic and transpersonal psychotherapy, and life in general.

He was able to shift levels of awareness with the greatest of ease. Being or living at the Authentic level by choice, he could switch to the Causal or even to the Non-dual level at the moment’s notice.

He embraced the personal and the transpersonal levels with equal grace. No denial of personal and mundane things and no adoration of spiritual things. 

His presence was calm and yet strong, simple yet clear.

He was one of a few people (if not the only one) that really, really understood me… and neither wanted nor needed anything from me.

And he was so graceful in person! I can still recall a situation when I took him to dinner in Ljubljana. It was an early evening, and it was already dark. I didn’t really know how to get to the place and I just drove around, trying to find a way. It must have been obvious I didn’t have the slightest clue where we were. Dr. Rowan, however, just sat there in my car and silently tolerated my aimless driving.
After 20 minutes or so he looked at me, smiled and said: “You don’t live here, do you?”
LOL
🙂 🙂

I particularly remember one more event: one rainy Sunday in the morning I went to his hotel in Ljubljana to take him to our seminar at ATCT.
He was waiting for me, meditating (he did not approve of being late!). When I entered his room, he stood up and looked at me with clear beaming eyes. I could sense lightness and clarity around him and in the room.
I asked how was his morning thus far and he smiled and said that he just had his breakfast.

I came closer to him, looked into his eyes, put my left hand gently on his right shoulder and said smiling and with respect: “Now the Buddha is not hungry anymore.” And the Living Buddha, in all his modesty, lowered his eyes.

I miss him so much!
<tears>

I was told that when the citadel shattered, he was at peace, transitioning out of his worn-out 93 years old body gracefully, depriving Great Britain and indeed the whole world of the rare Living Presence of an Arhat…

His legacy still lives on in his 20 books, numerous recorded interviews, and lucid poetry.

As far as this individual here is concerned, well, Dr. John Rowan’s spirit lives on in my integral approach to life and psychotherapy, in my (more or less unsuccessful) attempt to embrace the personal with equal vigor as the transpersonal…

…his spirit trives on in our school ATCT, and in the lasting gratitude for his immense contribution to me, my students at ATCT, my loved ones, and my family…

…so long, my dear John Rowan, thank you for your silent lucidity and see you around.


His web site is still available, lots of info there:
http://www.johnrowan.org.uk/

Wilber map, seminar

Vabljeni na enodnevni seminar na katerem bomo raziskali in jasno opredelili vsa obstoječa stanja človeške zavesti!

Ken Wilber, eden najbolj branih avtorjev v človeški zgodovini (vse njegove knjige, preko petnajst jih je napisal, so še vedno v tisku in mnoge med njimi tudi v ponatisih), je na podlagi empiričnega študija obstoječih filozofskih, psiholoških, antropoloških in religioznih sistemov razvil t.i. Wilber map.

Wilber map, torej Wilberjeva preglednica stanj zavesti, je natančno in izkustveno preverjeno in preverljivo orodje v rokah učiteljev, terapevtov, staršev, strokovnih delavcev in tudi laikov, ki omogoča jasen pregled razvoja človeške psihološko-duhovne identitete.

Meni osebno je prav Wilber map res ogromno doprinesla tako v zasebnem življenju (v odnosih, pri vzgoji itd…) kot tudi v okviru profesionalnega nudenja pomoči ljudem v individualnih seansah psihoterapije ter pri vodenju seminarjev (Akademija TCT, Šola nenasilne komunikacije itd…).

Večinoma se ljudje fokusiramo zgolj na en nivo razvoja zavesti in nekako (nevede in nehote) ignoriramo vse ostale nivoje, kar je seveda res škoda. Človeška zavest nudi toliko več!

Tudi strokovni delavci (terapevti, vzgojitelji, učitelji itd…) in obstoječi terapevtski pristopi se praviloma fokusirajo zgolj na en nivo razvoja človeške identitete, na žalost.

V Sloveniji smo v okviru Inštituta Transpersonalne Psihologije kot kaže edini, ki upoštevamo VSA stanja raznoja človeške identitete.

Namen seminarja je torej v prvi vrsti informiranje vseh zainteresiranih glede CELOTNE preglednice VSEH možnih stanj človeške zavesti.

Tako se bomo na seminarju podrobno spoznali z lastnostmi:
– telesnega nivoja,
– družinskega nivoja,
– mentalnega nivoja,
– avtentičnega nivoja (vse to so osebni nivoji zavedanja),
– nižjega ter višjega duhovnega nivoja,
– kavzalnega nivoja ter
– nedualnega nivoja (zadnji trije so nadosebni oz transpersonalni nivoji).

Kakšne koristi lahko imate ob udeležbi seminarja?

Struktura seminarja vam omogoči:
– jasen pregled razvoja človeške identitete,
– natančno razumevanje vašega stanja zavesti glede na celotno preglednico vseh možnih stanj,
– vpogled in več jasnosti glede vaših izkušenj v preteklosti,
– natančne informacije glede stanj zavesti, ki so vam še na voljo.

Razumevanje vseh stanj zavesti omogoča recimo odgovor na vprašanje zakaj določeni partnerski odnosi enostavno ne nudijo izpolnjenosti ali pa zakaj imajo nekateri posamezniki občutek nezadovoljstva in jim manjka globine v odnosih, v službah, pri duhovnih praksah.

Sam sem se seznanil z Wilberjevo preglednico vsaj 8 let nazaj ob formalnem študiju pod budnim očesom mojega mentorja John Rowana. Dr. Rowan je pet let zaporedoma obiskoval Slovenijo in delil svoje bogato akademsko in predvsem izkustveno znanje na naši šoli Akademija TCT.
Še največ pa sem se naučil ob direktnem stiku z njim v osebnih pogovorih. Žal je Dr. Rowan letos preminil.

Po skoraj desetletju (izkustvenega) študija Wilberjeve preglednice lahko z navdušenjem podelim z vami svoje znanje ter izkušnje iz vseh nivojev in stanj zavesti.

Seminar bova vodila z Grego Fujs, ki ima tudi ogromno izkušenj iz vseh nivojev Wilberjeve preglednice.

Lokacija: Lila center, Kogovškova 12, LJ, 20.10., pričnemo ob 10ih končamo ob 18ih.

Zanimivo bo!

Vaša investicija za udeležbo na enodnevnem seminarju je 50 EUR.

Prijave na TRR št. SI56 0510 0801 1900 728, Abanka Vipa d.d., iC Team S.P., Partizanska 70, 6210 Sežana do 18. oktobra 2018.

Prijave na seminar so veljavne le ob nakazilu sredstev.

Število udeležencen/k omejeno (zaradi velikosti prostora).

Informacije na tel. št. 041 515 149.

Vabljeni!

Zakaj Intenziv Razsvetljenja?

V tem blogu bi rad z vami podelil razmišljanje glede udeležbe na Intenzivu Razsvetljenja (IR). Dotaknil se bom možnih odgovorov na vprašanja, kot so:
– zakaj sploh na IR?
– kaj je moč pridobiti z udeležbo na tri oz štiridnevnem IR?
– komu je pravzaprav IR v prvi vrsti namenjen?
– kako se pripraviti na udeležbo na IR?

Splošne info glede formata IR si lahko preberete na naši spletni strani namenjeni IR, www.insamadhi.com, kjer lahko najdete informacije o zgodovini IR, sami tehniki IR ter tudi pričevanja udeležencev/k IR.

Torej:

– Zakaj sploh na IR?

IR je preverjen format, prisoten že čez 35 let, na katerem se lahko udeleženci/ke za tri oz štiri dni popolnoma posvetijo delu na sebi, brez obremenitev in motečih dejavnikov iz okolja. Delo na sebi v tem kontekstu NE pomeni analitične obdelave osebne zgodovine ali površinskega prepoznavanja minljivih osebnostnih potez, temveč poglabljanja vase in poglabljanja zavedanja Sebe skozi izkušnje.

IR je torej izkustveni seminar, na katerem je prisotno obilo prostora, časa ter sočutne podpore pri raziskovanju globin svoje lastne zavesti ter poglabljanju zavedanja v življenju.

Moje opažanje je, da dandanes teorij o zavesti, duhovnosti oz duhovnem življenju, Bogu in osebnem napredku ne manjka. Informacije o teh temah lahko preberemo v Svetih spisih (Vedah, Svetem pismu itd…), v poplavi novodobnih knjig ter celo v strokovnih člankih doktorjev znanosti.
Vse lepo in prav.

Vendar slej ko prej nastopi obdobje v razvoju posameznika, ko tako intelektualno znanje enostavno ni več dovolj.

Zakaj torej na IR?

IR prav zares pride do izraza takrat, ko se v srcu (ne le v glavi) posameznika prične oglašati hrepenenje po globini, po doseganju izkušenj, svojih lastnih izkušenj, onstran tahih in drugacnih dogm in filozofij.

Če vas torej vleče v globine in vam morda celo na pamet naučene teorije ali Sveti spisi enostavno niso več dovolj (ali pa želite te teorije zgolj izkustveno preveriti, morda poglobiti), potem lahko morda IR predstavlja naslednji, izkustveni korak.

– Kaj je moč pridobiti z udeležbo na tri oz štiridnevnem IR?

Velikokrat mi potencialni udeleženci/ke med drugim zastavijo tudi to vprašanje: “Kaj me čaka na IR?”, in odgovor je vedno isti: “Zgolj to, kar boste na IR prinesli s seboj.”

Iz tega vidika je možno z udeležbo na IR pridobiti res ogromno. Namreč, format IR je sestavljen tako, da se lahko vsakdo posveti delu na sebi v svojem ritmu, brez nepotrebnih vplivov od zunaj. To v praksi pomeni, da vam na IR nihče ne bo solil pameti, vas nekaj učil in vas poskušal spremeniti, informirati ali izobraziti o, no, vas samih in o vaši temeljni naravi zavesti, o vaši trajni identiteti/kvaliteti.

S pomočjo tehnike IR in celotnega formata lahko postopoma sprostite in ozavestite ter izrazite vse nakopičene mase potlačenih čustev in zunaj pobranih informacij, pogledov nase, na druge in na svet, se v svojem ritmu prebijete skozi naučene ali priučene navade in vse doktrine, ki trenutno krojijo vašo percepcijo in s tem vaše doživljanje sveta.

Seveda ni prav nič narobe s teorijo, ravno obratno. Informiranje in vzpostavljanje varnega in razumljivega okolja v umu glede česarkoli je povsem naravni proces, iz mojega vidika, izkustveno znanje je pa vsekakor tudi zelo pomembno. Védenje vs razumevanje.

– Komu je pravzaprav IR v prvi vrsti namenjen?

IR je namenjen vsakomur, ki hrepeni po lastni modrosti, po lastnih intimnih in direktnih izkušnjah glede lastne narave zavesti.
Heh, se spominjam, da sem na svoj prvi IR nesel s seboj knjigo I-ching v malce zmotni predstavi, da mi bo na IR prišla prav. Hahaha, niti pomislil nisem na to in ostale knjige, ker mi je ob izvajanju tehnike IR kmalu postalo jasno, da s seboj v svoji glavi tako ali tako nosim na ducate knjig oz podatkov, ki so me od svoje globlje narave zgolj oddaljevali.

Raziskovanje svoje zavesti, morda radovednost glede svojih globljih hrepenenj oz potreb v življenju, in pripravljenost res privoščiti si veliko samo-empatije in časa samo zase – vse to, in morda še kaj drugega, lahko doprinese k učinkoviti uporabi formata IR res sebi v prid.

 

– Kako se pripraviti na udeležbo na IR?

Sam vodim Intenzive zelo sproščeno, rad imam spontanost in tako spoštujem integriteto in svobodo udeležencev/k in jih ne omejujem s prepovedmi, pravili in ostalim. To je seveda povsem v nasprotju z originalno verzijo vodenja Intenziva, kjer velja, da je potrebno odpor in upor udeležencev Intenziva zlomiti (!) s pomočjo napornega urnika ter strogih pravil.

Na mojih Intenzivih tako velja več ali manj samo eno pravilo: sledi svojemu srcu.
Tudi urnik je spremenjen, ne vstajamo torej ob 3.30 zjutraj temveč lepo ob sedmi uri. Tudi druženje po zaključku dela (okoli desete ure zvečer) je dobrodošlo.
Sproščenost, odprtost, toleranca in spontanost – glavne lastnosti mojega vodenja IR.

Kljub temu pa zna biti IR kar zahteven seminar in iz tega vidika vas vabim, da pred prihodom na IR:

– Malce pazite na prehrano: zmanjšate vnos alkohola, prave kave, pravega čaja in mesa, nikotina, nasičenega sladkorja
(na IR bo na voljo le vege prehrana),

– Poskrbite, da se boste na IR res lahko 100% posvetili delu na sebi (v službi poskrbite, da vas ne bodo potrebovali, doma in prijateljem povejte, da boste 3-4 dni več ali manj nedosegljivi in naj vas ne klicarijo – lahko pa boste seveda tudi poklicali svoje bližnje in otročke, če jih imate),

– Se odpočijete, če vam delo in dom to dopuščata
(vzemite si čas zase, naspite se vsaj dva dni prej, privoščite si masažo ipd.),

– Poskrbite, da bo vaš dom (hiša, stanovanje) za 3-4 dni lahko preživel brez vas (pazite na plin, elektriko, ogrevanje, rožice in rastline, domače živali itd.),

– Doma pustite laptope, knjige, tablice, MP3 playerje itd. (vsega tega ne boste potrebovali na IR),

– Če jemljete zdravila, jih vsekakor prinesite s seboj. Vitamine in minerale boste, kot dodatke prehrani, prejeli na IR, po potrebi.

Vabim vas torej, da poskrbite, da se boste lahko res predali delu na sebi in iskanju dokončne resnice o Sebi s pomočjo formata in tehnike IR.

To bi bilo to. 🙂

Moj naslednji IR bo potekal od 2. do 6. novembra na Pohorju.

Prijave online:

Prijave in rezervacije

I’ll stand by you


Oh, why you look so sad?

Tears are in your eyes
Come on and come to me now
Don’t be ashamed to cry
Let me see you through
’cause I’ve seen the dark side too
When the night falls on you
You don’t know what to do
Nothing you confess
Could make me love you less

I’ll stand by you
I’ll stand by you
Won’t let nobody hurt you
I’ll stand by you

 

Strategije, čustva in potrebe (II. del)

Po objavi bloga na temo osnovnih principov NVC-ja oz. strategij, čustev in potreb (blog lahko preberete tukaj >>), so se pojavila določena dodatna vprašanja. Hvala vam za to, mi je pomembna jasnost in tudi razumevanje in z veseljem odgovorim na vsa vprašanja.
🙂

Here we go:

VPR:
Na vašem Blogu sem prebrala, da priporočate soočanje s stvarmi iz preteklosti tako, da se določena situacija podoživi kot se je zgodila. Malce me je to zmedlo, ker sem prav na seminarjih NVC-ja slišala, da je pomembno zgolj to, kar je trenutno živo v meni. Rabim več informacij o tem, več jasnosti. Hvala vam za odgovor!

ODG:
Hvala vam za vprašanje.

Ja, obstaja seveda veliko pristopov osvobajanja od mentalno-čustvenih preprek in sledenje trenutnemu toku Življenja (torej, fokus na tem, kar je živo tukaj in sedaj) je eden izmed njih.

Pri vodenju NVC seminarjev in delavnic se sam rad opiram tudi na 20+ let izkušenj iz vodenja humanistične (psiho)terapije. In te izkušnje kažejo, da je pri določenih, predvsem travmatičnih izkušnjah dejansko dobrodošlo, da se s samo travmo soočimo ne zgolj prek morebitnih posledic oz rezultatov travme (torej, kar je morda trenutno živo, tudi kot posledica travme), temveč prav direktno, s podoživetjem občutkov, ki so bili živi takrat (morda tudi 25 ali še več let nazaj).

Tak pristop, po mojih osebnih izkušnjah in tudi na podlagi opažanja iz seans terapije, je seveda precej zahtevnejši. Opažam, da se ljudje večinoma težko soočamo s hudimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti in poudarek zgolj na temu, kaj je živo tukaj in sedaj morda ne “ozdravi” tistih res hudih ran iz preteklosti.

Tak pristop oz poudarek na tukaj in sedaj je seveda tudi v strokovni literaturi povsem sprejet, predvsem v vodah Eksistenčne psihologije (to je veja humanistične psihologije). Iz vidika Eksistenčne psihologije je seveda pomembno zgolj to, kar se sedaj dogaja, saj vendar živimo tukaj in sedaj.

Vse lepo in prav, vendar moje trenutno stanje zavesti oz zavedanja Življenja tukaj in sedaj je nedvomno pogojeno z obilo dejavniki in eden izmed teh dejavnikov so, po mojih izkušnjah, tudi travmatične izkušnje iz preteklosti. In v okviru napisanega, je fokus zgolj na to, kar je trenutno živo v meni lahko tudi lep beg pred morda ne ravno lepimi izkušnjami iz preteklosti.

Torej, ja, pri procesiranju občutkov in misli je torej (zame) pomembna tudi preteklost. Moja izkušnja je, da sem lahko prav zares odprt in pretočen in lahkotno zavesten trenutnega toka Življenja (torej tega, kar je v meni trenutno živo) le, če in ko moje astralno (torej čustveno) telo ni več obremenjeno s travmami in hudimi (ali manj hudimi) ne-izživetimi izkušnjami iz preteklosti.

Le tako so moja trenutna dejanja res pristna, avtentična in v skladu z Življenjem v Srcu, ne pa obarvana recimo s strahom, sovraštvom ali jezo iz preteklosti.

VPR:
Potrebe in strategije se torej razlikujejo, ja? Zdi se mi pa, da daješ večji poudarek na potrebe oz notranjo realnost in se ti strategije zdijo manj pomembne. Lahko poveš kaj na to temo?

ODG:
Ja, seveda.

Ja, tvoje opažanje je kar v sozvočju s tem, kar doživljam v sebi. Res je, vsaj kar se mene osebno tiče, so notranji potenciali (ali potrebe oz needs) bolj pomembne od strategij.

Zakaj?

Enostavno zato, ker sem se do sedaj že tolikokrat res prav boleče opekel prav ob zanašanju zgolj na strategije oz delovanja. Venomer sem, kot da bi bil nem, slep in gluh, iskal recimo ljubezen in mir zunaj sebe, predvsem v odnosih.

In ravno to iskanje zunaj sebe je (bilo) samo po sebi ovira za resnično doživljanje miru in ljubezni v sebi. Saj je to še linearno logično, a ne: vsako sekundo, ki jo potrošim za investicije v odnose in v druge ljudi recimo v partnerskem ali prijateljskem odnosu, se ne ukvarjam s seboj. Življenjska energija gre pač tja, kamor jo usmerjam, in kadar jo usmerjam zgolj v delovanje in nase pozabim, hja, praviloma se slej kot prej iztrošim, to pa je tudi vse. O miru in ljubezni pa ne duha ne sluha. 🙂

Ampak, kje prav zares izvira mir in ljubezen? Ali pa navdušenje ob nakupu novega avta, kolesa, telefona? Izvira v audiju, scottu ali iPhonu? Hja ne. Saj ne gremo na parkirišče in se z obrazom nalepimo na vetrobransko steklo in iz njega črpamo navdušenje, je tako?

Tudi novega kolesa se ne nežno dotikamo in iz njega črpamo navdušenje, je tako? Ali pač?

Navdušenje doživljamo OB avtu, OB kolesu in OB partnerju/partnerki, ne pa zaradi ali iz njih.
Če temu ne bi bilo tako, potem bi vsi ljudje na tem svetu nujno potrebovali venomer nove avte (bog ne daj ravno audije, a ne), kolesa ali telefone ali druge ljudi za doživljanje vsaj malce navdušenja ali miru ali ljubezni.

No, temu seveda ni tako, vsaj kar se mene tiče. Ja, lepo mi je kolesariti, malce manj lepo mi je voziti avto ampak navdušenje in mir sta v meni prisotna tudi kadar ne kolesarim in izgubljam časa z vožnjo avta, recimo. Ravno obratno je: še več miru in navdušenja lahko izkušam, ko sem sam doma, ko sem v miru, neobremenjen z delovanjem.

Ja seveda lahko tudi strategije ogromno doprinesejo k izkušnji navdušenja, miru ali sreče. Vendar ne tako, da mir, srečo in navdušenje iščemo zunaj sebe, v avtih itd… Tako navdušenje ni trajno, vedno znova je potrebno obnavljati delovanje, saj nas kar tako samo od zunaj prav res ne more trajno izpolniti.

Torej, da, meni osebno so strategije zgolj zunanja manifestacija notranje ozaveščene, občutene in aktualizirane realnosti. Notranje potrebe oz potenciali dobesedno zažarijo ob primerni strategiji. Vendar ob takem delovanju NE iščem recimo navdušenja zunaj sebe, v delovanju. Ne. Tako delovanje je rezultat izražanja notranjega potenciala, je fizična (ali morda samo mentalna) kreacija notranjega bogastva, oplemenitena strategija z Zavestjo.

Tako živim sedaj, vendar ni bilo vedno tako. Kje pa! Kot rečeno, venomer sem iskal zunaj sebe skoraj vse, kar mi je bilo v srcu res pomembno – in ostajal praznih rok, izčrpan in skurjen, po domače povedano.

Heh, v bistvu je vse skupaj še bolj zanimivo. Namreč, dočim so notranje potrebe in potenciali res univerzalni (torej, prisotni so vsakomur, brez izjeme), nosijo strategije drugačen pečat – pečat subjektivnosti.

V praksi to (lahko) pomeni, da so moje strategije lahko povsem drugačne od vaših, čeprav jih napaja ista univerzalna potreba oz potencial. Lahko je nam recimo vsem res dragoceno sožitje, mir in svoboda, pa bo vsak izmed nas to isto notranjo bogastvo (iskal ali) izražal na svoj subjektivni način, recimo s sodelovanjem z raznimi aktivisti, s potovanji ali z meditacijo.

Dejstvo je, da se lahko v tem svetu tukaj na Zemlji, srečamo zgolj s strategijami, z delovanje, dočim potrebe (ker so pač abstraktni potenciali naše zavesti, po mojih izkušnjah) lahko doživljamo vsak lepo v sebi, na svoj unikaten in edinstven način, odvisno pač od doseženega stanja zavesti.

Torej ja, iz enega vidika so mi potrebe oz potenciali oz notranje bogastvo res pomembnejši od delovanja oz strategij. Istočasno pa se zavedam, da se brez strategij oz delovanja niti ne moremo razumeti, srečati, se imeti lepo.

Na tem mestu bi rad izrazil morda še to, da zgolj zavedanje notranjega bogastva oz potreb in potencialov morda vendarle ni dovolj. Notranje življenje, kot rečeno, prav zažari, ko je uporabljeno, izraženo, aktualizirano.

In hvala bogu, da je tako.

Če temu ne bi bilo tako, kako bi recimo dandanes živeli v Indiji? Recimo, da bi Mahatma Gandhi zgolj ozavestil in v sebi močno doživel nenasilje, harmonijo in ljubezen in glede tega ne bi naredil nič. Recimo, da bi lepo ostal v svoji sobi in samo užival v globokem miru in jasnosti zaznavanja nenasilja, tolerance in ljubezni v sebi. Bi se Angleži sami odselili iz Indije in prepustili vladanje nekomu drugemu?
Hja malce težko verjetno, a ne.

Ali pa, kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi zgodilo, če bi Martin Luther King enostavno skomignil z rameni in sam užival v vsem, kar je tako močno doživljal v sebi. Ali pa, da bi sicer izrazil tisti slavni “I had a dream” in potem nadaljeval, da mu je vse to sicer zelo dragoceno, ampak da pač ne bo o tem spregovoril.

Ali pa recimo Buddha oz Princ Siddharta. Kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi, če bi po izkušnji NIrvane oz dokončne samorealizacije in razsvetljenja tisti teden dni molka enostavno podaljševal v nedogled. Recimo, da bi si Buddha rekel, hja, vse lepo in prav, vendar meni je tako čisto OK, lepo se imam, miren sem in vse mi je jasno, bom jaz kar tako v miru ostal…

In povsem isto velja (iz mojega vidika) za recimo Marshall Rosenberga, Wilberja, Maslowa, Jezusa, Meher Babo, Ramana Maharshija, Anandamayi Devi in vseh ostalih posameznikov, ki so svoje neizmerno notranje bogastvo zaživeli in delili s svetom.

🙂

Moja poanta je, da je sicer notranja realizacija, stik z notranjim bogastvom (celo na nivoju popolne svobode, ki jo je dosegel Buddha, recimo) zelo zelo pomembna (vsaj zame), in sicer ne samo iz ontološkega, temveč predvsem iz praktičnega vidika. Vendar samo to (zame) ni dovolj.

Notranje bogastvo je, sije in žari samo po sebi, vendar to ne pomeni vse. Potrebno je tudi priti v stik z njim, se povezati, dihati z vsem tem bogastvom in ga naposled tudi pričeti izražati in živeti – le tako lahko res pomagamo en drugemu in oplemenitimo odnose. Taka je moja izkušnja.

🙂

VPR:
Dajanje empatije, kje se konča, kdaj je dovolj?
Recimo v odnosu, pri konfliktu, pri vzgoji.

ODG:
Ufa, dobro vprašanje.

Hmm. Najprej bi (zopet) izpostavil dejstvo, da lahko res dajemo empatijo (ali kar koli drugega, v bistvu), če to zares imamo sami.

Torej, pri izražanju sočutja, pri sočutnem vživljanju v druge in reflektiranju je pomembno, da imamo sami dovolj stika s seboj. In za to (vsaj moja izkušnja je taka) potrebujemo samo-empatijo ali pa empatijo od zunaj.

Kako naj prav zares čutim z nekom, če imam sam s seboj akutne ali kronične (čustvene) težave?

Kdaj je dovolj dajanja empatije?
Heh, po mojih opažanjih in glede na stanje na tem svetu, nikoli. Ljudje (vključno z menoj) bi res lahko naredili velik korak v smeri svoje lastne sreče, če bi v svojem okolju imeli na voljo več empatije, več razumevanja, tolerance in podpore.

Istočasno pa je v igri še nekaj: kapaciteta sprejemanja empatije oz namera, ki napaja delovanje na drugi strani.

In na tem mestu se stvari malce zafncljajo, po domače rečeno.
Sam sem se tega nagledal pri vodenju seminarjev, do neke mere tudi pri vodenju seans, predvsem pa pri odnosih zunaj formalnih okvirjev izobraževanja ali nudenja pomoči.

O čem govorim?
Za res povezovalni način sporazumevanja in s tem tudi so-bivanja sta potrebna najmanj dva. In če nekdo ni pripravljen odpreti se na prejemanje empatije, potem iz te moke ne bo ne kruha, ne makaronov in ne pice.

Do sedaj sem slišal že mnogo tega, recimo: “pa kaj mi to govoriš, valda da mi je pomemben mir!” ali pa: “pa ja, sej je logično, da ___________”, ali pa:  “dej ne tresi neumnosti, kakšni občutki neki”, in pa: “jaz nimam občutkov” itd…

Te izjave sem slišal ob poskusu reflektiranja oz nudenju empatije.

Kaj želim izraziti?
Ljudje imamo izbiro in od nas samih je odvisno koliko se bomo odprli in koliko smo pripravljeni pogledati v svojo lastno resnico v srcu. In ena zelo lepih lastnosti empatije je, da lahko doprinese k poglabljanju zavedanja in pri zrelejšemu prevzemanju odgovornosti zase.

Vendar, če oseba ni pripravljena občutiti svojih občutkov in pogledati svoji resnici v oči, kakšen smisel ima potem dajanje empatije? Če je njena namera drugačna, kaj naj storim/o?

Moja trenutna praksa je, da veščine vživljanja v druge oz nudenje empatije omejujem na zelo malo število ljudi. Zakaj bi nudil dragoceno energijo in čas, če to ni dobrodošlo?

Z osebami, ki so pa pripravljene na prejemanje empatije, pa z veseljem podelim svoje veščine sočutja, seveda v okviru kapacitete, ki jo pač imam v danem trenutku na voljo.

Kdaj je torej nudenja empatije dovolj?
Odgovor je isti, kot zgoraj, nikoli oz vsaj toliko časa, da se tudi na drugi strani nekaj zgodi, spremeni. In ob vzajemni odprtosti se lahko to zgodi zelo kmalu, in še lepo je.

🙂