Category Archives: Transpersonalno

Transpersonalne (duhovne) refleksije o sebi, drugih in magiki življenja.

Kdaj in zakaj na terapijo? (2)

Posted on by

Človeško bitje je, s svojo psiho, kar kompleksna zadeva. Če pogledamo po strokovni literaturi se mnenja in sprejeti pogledi na človeško psiho kar precej razlikujejo med seboj.

Poglejmo najprej behaviorizem.

V 60 letih prejšnjega stoletja je ta veja psihologije doživela, vsaj v očeh takrat nove veje psihologije, humanistične psihologije, popoln kolaps. Takratnim psihologom je končno postalo jasno, da človeškega bitja vendarle ne moremo enačiti s kurami, golobi in podganami.

Behaviorizem namreč zagovarja mehansko pojmovanje človeške psihe in med drugim stavi na pogojevanje in proces kazni in nagrad. Pojmi, kot so svobodna volja, pozitivni potenciali in duša, so za behaviorizem znanstvena fantastika. No, danes, 60 let kasneje ta veja psihologije še vedno umira oz je nekako še vedno pri življenju, predvsem zaradi vpliva farmacije in psihiatrije, ki seveda želi, da ljudje verjamemo v determiniranost in brezizhodnost.

Naslednja veja psihologije, ki je danes tudi še kar živa, predvsem na sončni strani Apl, je Freudova psihoanaliza in njene izpeljanke (transakcijska analiza, recimo).
Tudi Freud je zagovarjal postavko, da je človeška psiha totalno pogojena z nezavednim in vse, kar lahko človek naredi je, da se toliko osvobodi od jarma determiniranosti z nezavednim, da ne ravno celi dan kriči, kako hudo mu je.

Freudov doprinos k razumevanju človeške psihe seveda ne gre podcenjevati. Vseeno pa je, iz mojega vidika, njegova filozofija hudo omejena, predvsem zato, ker niti pod razno ne upošteva humanističnega pojmovanja človeške psihe in tako še kar stavi na determiniranost. Njegove teorije so žrtve pretiranega  posploševanja (tudi glede razlage sanj, denimo) in temeljijo pač na njegovem stanju zavesti. Po Wilberju bi Freuda jaz umestil na čisti Mentalni ego (ni pristnosti, ni stika s seboj in drugimi, vladajo zgolj mentalne akrobacije, odtujenost od sebe itd…).

Moderna veja psihologije, t.i. tretja sila, je humanistična psihologija. Maslow, Rogers in potem tudi njuni sodobniki, recimo Marshall Rosenberg, s svojim življenjskim primerom kažejo na to, da ljudje prav zares nismo kokoši ali golobi in da dejansko imamo v sebi potenciale, ki so povsem pozitivni in tako rekoč neomejeni.

Humanistična psihologija prinaša v seanse psihoterapije svežino, toplino ter odprtost. Nič vnaprej določenih smeri, po kateri naj bi psihoterapija potekala, saj smo ljudje vendar živa bitja z unikatnimi lastnostmi in Življenjem v Srcu, ki je svobodno.

Iz vidika humanistične psihologije je človek inherentno svobodno bitje in ima v Srcu na voljo pozitivne potenciale. Psihoterapija, ki temelji na teh postavkah, živih in že nič kolikokrat izkušenih potencialih, je iz mojega vidika lahko res učinkovita.

In tukaj se seveda stvari malce zakomplicirajo. Ljudje se na splošno sicer vse bolj prebujamo/jo in iz dneva v dan uvidevamo/jo (vsaj ljudje, ki se gibljejo v istih krogih, kot jaz sam), da so notranje omejitve sicer še kako žive, vsekakor pa niso absolutne in se jih lahko preseže…

…če se v sam proces zorenja in izgradnje osebnosti vloži res iskreni trud. Ljudje dejansko so/smo živa bitja in v Srcih nosimo neomejene potenciale, ki skozi proces individualizacije in samo-aktualizacije res lahko zaživijo v polni luči..

Prav zares ni potrebno denimo komunicirati z drugimi s cmokom v grlu, v nedogled žalovati zaradi raznih neuspehov ali prebujati se povsem brez energije in motivacije za kar koli. To niso neozdravljive bolezni (kot trdi psihiatrija/farmacija, recimo), to so samo signali, ki lahko kažejo na to, da pač ni stika s potenciali v Srcu in da je morda čas, da se glede tega nekaj naredi.

V prejšnji objavi na temo obiskovanja terapije sem izpostavil, da nas/vas prav zares v dokončnem smislu nihče in nič ne more kar tako na hitro odrešiti. Zakaj potem obiskovati terapijo?

Je mar res potrebno biti najprej več ali manj srečen, samozavesten in uspešen, da se sploh splača iti na terapijo? Hja ne. Poanta je le v temu, da je zelo dobrodošlo, da postavimo konje pred kočijo in aktivno prevzamemo odgovornost zase.

Dejansko mi (in morda tudi vam, to boste vedeli le vi sami) NI potrebno vztrajati v ne-izpolnjujočem partnerskem odnosu. Nobenega dokončnega vpliva ni, ki bi mene/nas držal v slabo plačani in nekreativni službi. Prav zares nezavedno NIMA absolutnega vpliva (in isto velja za genetiko, epigenetiko, astrologijo itd…) in NI nam treba ravnati s svojimi otročki tako, kot so z nami ravnali naši starši. Tudi v intimnem življenju je vedno prostora za napredek in NI potrebno igrati čutnih užitkov in dajati sebe in svoje lastne potrebe na stran.

Vprašanje je le, ali si dovolimo svoje težave in nezadovoljstvo priznati in ali smo voljni kaj narediti glede tega. Spremembe SO možne, na vseh področjih življenja.

🙂

 

 

 

Kdaj in zakaj na terapijo?

Posted on by

S humanistično (psiho)terapijo (ki NE zajema analize in/ali jemanja psihiatričnih drog oz antidepresivov in antipsihotikov) se profesionalno ukvarjam od leta 1996 dalje in še nekaj let več se aktivno posvečam prizemljenemu osebnemu in duhovnemu razvoju.

Precej blizu mi je tudi sistem nenasilne komunikacije (NVC, po Marshall Rosenberg, PhD), sistem, ki nudi res učinkovite tehnike soočanja, procesiranja in izražanja avtentičnih občutkov in hrepenenj v Srcu. Moja trenutna zaznava je tudi, da ravno ne bežim od problemov, prevzemanja odgovornosti zase oz od življenja tle na Zemlji (lahko se motim, seveda)…

…in v tem blogu bi se rad izrazil glede določenih vidikov življenja, ki praviloma oz včasih pripeljejo ljudi do tega, da se odločajo za obisk pri (psiho)terapevtu IN lahko odločilno vplivajo na napredek stranke v procesu terapije.

Psihoterapija v tem kontekstu pomeni humanistični in/ali transpersonalni, topel in spoštljiv pristop v seansah in sodelovanje s terapevtom v procesu rasti stranke – brez analize (Freudove, Jungove, astrološke in podobne analize), soljenja pameti oz igric nad-moči v seansah. Napredek v takih seansah se gradi na podlagi zavestnega stika med terapevtom in stranko na nivoju zavesti in ne osebnosti, vlog ali ostalih relativnih predstav v človeških umovih.

Kljub varnemu okolju, empatični podpori in spoštovanju svobodne volje stranke v takih seansah in izven njih, pa vseeno velja na glas in jasno izpostaviti nekaj (iz mojega vidika) pomembnih stvari.

Morda je na tem mestu dobro, da izrazim, da spodaj napisano ni absolutna resnica ali znanstveno dokazano ali na kakršen koli način avtoritativno. Je pač moja (trenutna) subjektivna zaznava te tematike in vabim vas, da spodaj napisano tudi tako jemljete.
Hvala vam. 🙂

Pričakovanja
Pričakovanja so seveda neizogibno prisotna, vsaj v veliki večini primerov, po mojih opažanjijh. Stranka pač pričakuje marsikaj in na strani iskrenega in dobrega terapevta je, da zadeve postavi na realna tla.

In realna tla v tem kontekstu pomeni to, da terapevt NE MORE zagotoviti napredka. Terapevt tudi ni odgovoren za napredek stranke. Kaj se bo dogajalo v procesu seans na strankini strani je odvisno samo od tega, kaj stranka prinese s seboj v seanse.

Instant napredek, čudeži in kvazi duhovnost
Eden najbolj omejujočih elementov, ki so lahko prisotni na strani stranke, po mojih opažanjih, je naivno prepričanje, da je trajni napredek mogoč v zgolj dveh, treh ali pa, ne boste verjeli, v eni sami seansi.

No, to je v bistvu nemogoče. Napredek, tisti trajni napredek, ki lahko in tudi dejansko res rodi mir v srcu, radost in lahkotnost bivanja terja napor na strani stranke. Napor, ki denimo analizo, avto-sugestije, jemanje psihiatričnih drog in kvazi-duhovne oz New age tehnike presega za par milijonov svetlobnih let.

Potreben je napor oz trud, ki temelji na odprtosti, iskrenosti in pogumu. Pogumu za soočanje s svojimi čustvi, svojimi samo-ustvarjenimi omejitvami; iskreni trud, ki zajema prevzemanje odgovornosti za svoja čustva, misli, besede in dejanja in NE vodi v porivanje lastnih disharmonij na druge.

Napredek je proces, ki lahko traja več mesecev, lahko pa tudi več let, odvisno seveda od stanja stranke in problema, ki ga želi razrešiti.

Sam rad povem potencialnim strankam, da nisem čarovnik in da v bistvu čudeži, kljub res učinkovitim tehnikam moderne terapije, prav zares NE obstajajo, vsaj v kontekstu realne in prizemljene psihoterapije ne.

Čakanje na odrešitev
Bom kar direktno napisal: če slučajno čakate/čakamo na to, da vas/nas bo nekaj ali nekdo izven vas/nas odrešil, no, potem boste/bomo čakali še naslednjih 4.5 miliard let. Po tem obdobju bo baje naše sonce menda prenehalo sijati in to bo konec biološkega življenja v tem osončju. Good luck, torej.
🙂

Nihče razen nas/vas samih nas/vas ne more odrešiti, sorry.

Niti psihodelične zmesi (LSD, MDMA ipd…), svete rastline (ayahuaska, kaktus, gobice itd…), mojstri modrosti, angeli, nadangeli, tantrična Božanstva, cerkev, papež, Jezus in Maitreja, tatrična praksa, meditacija, psihoterapija, terapevti, starši, duhovni učitelji – nič in nihče nas/vas ne more odrešiti.

Da, seveda, vse našteto in verjetno še marsikaj drugega lahko ogromno doprinese k napredku, ne more pa nam ga kar na hitro zagotoviti, sploh pa ne brez naše lastne in iskrene angažiranosti.

Če se ne motim je Buddha to kar precej nedvoumno povedal že pred 2500 leti in, kljub baje nekim novim vibracijam na Zemlji, to še kar velja.
🙂

Mentalne akrobacije, analiza in ostali mentalni konstrukti
Kar je, iz mojega vidika, res nujno potrebno pri procesu napredka (v psihoterapiji pa tudi ob podpori drugih pristopov) je poglabljanje realnosti oz zavedanja.

To v praksi pomeni, da zgolj razumevanje psihologije, ezoterike, hermetičnih znanosti, yoge, tantre, modernega ali avtentičnega shamanizma, duhovne izkušnje – razumevanje vsega tega niti pod razno ne more zagotoviti trajnega napredka.

Se lahko najemo samo na podlagi razumevanja recepta pizze? Ne vem, jaz recimo ne.
🙂

Seveda, razumevanje in ostale mentalne akrobacije lahko doprinese k napredku, ni pa to dovolj, še zdaleč ne, po mojih osebni izkušnjah in predvsem na podlagi izkušen pri vodenju seans terapije.

Kar je res potrebno (po mojih izkušnjah) je izkustvo, občutenje čustev, ozaveščanje hrepenenj globoko v Srcu, globoki uvidi v svoje lastne igrice in naposled seveda tudi integracija napredka v vsakdanje življenje.

In pri tem vam/nam izobrazba, na pamet naučeni sveti spisi, analitični vpogled v vplive okolja (astrološki vplivi ipd…), razumsko poznavanje teorije izbire itd…itd… ne bo zares pomagalo – vse to je lahko prej ovira kot kar koli drugega, vsaj za doseganje globokega in trajnega napredka.

J. Krishnamurti, res samorealizirana oseba po zame vseh znanih standardih, je na to temo dejal:
“Analiza ne vodi v transformacijo zavesti.”

 

Če torej potegnem črto, je (iz mojega vidika) dober čas za obisk pri humanističnemu / transpersonalnemu (psiho)terapevtu šele takrat, ko posameznik RES ne more več sam napredovati.

Stanje, ki res ogromno doprinese k napredku v seansah terapije je odprtost in pripravljenost na soočanje s svojo globljo realnostjo, delo na vzrokih, trud in pogum in predvsem pripravljenost na spremembe ne zgolj razmišljanja temveč tudi delovanja v vsakdanjem življenju.

 

🙂

Nadaljevanje: Kdaj in zakaj na terapijo 2 >>

Stvari, kot so…

Posted on by

Opazujem dogajanje po različnih nivojih po Wilberju, od Mentalnega Ega, prek Avtentičnosti in Subtilnega nivoja in tudi onstran Kavzala.

In kakor koli že obračam te zaznave, vselej se izkaže, da je (razen na dramskem odru mojega uma) vse ok, mirna gladina vode in totalni mir.

Shanti.

Drugače povedano:

V brezvetrju dvigamo nevihtne oblake
in se pretvarjamo da celimo smrtne rane
čeprav nikomur ni bil skrivljen niti en sam las.

Haux Haux

Nasilje

Posted on by

Opažam, da se ljudje na splošno kar precej zavedajo(mo) nasilja v naši družbi in v svetu. Trenutno je pereča kriza beguncev in nedvomno je situacija res hudo nasilna. Niti predstavljati si ne morem, kako bi bilo, da bi s hčerkico izgubila dom in se v popolni negotovosti podala na beg v neznano.

No, v tem blogu bi pa rad spregovoril o nasilju, ki je, iz mojega vidika, še bolj uničujoče od nasilja, kateremu smo priča v naši družbi in v svetu. Le-to je, spet iz mojega vidika, tudi razlog za nasilje, ki se manifestira na zunaj.

Dilgo Khyentse Rinpoche, priznani Mojster Mahamudre, je po smrti svoje hčerke, vseh treh Učiteljev in izgubi svoje ljube domovine, Tibeta, zapisal:

“A beautiful country is a dream-like illusion. It is senseless to cling to it. Unless the inner forces of negative emotions are conquered, strife with outer enemies will never end.”

(prosti prevod:
Lepa dežela je kot sanjska iluzija. Nima smisla vezati se nanjo. Vse dokler se notranje sile negativnih čustvenih stanj ne premaga, se bitka z zunanjimi  sovražniki ne bo nikoli končala.)

Govorim seveda o odnosu do sebe oz o nasilju nad seboj.

Človeška psiha je vsekakor kar kompleksen fenomen vendar vseeno ne bi dal roke v preveč vročo vodo in dejal: hja, ljudje se pač ne zavedajo svojih lastnih notranjih disharmonij in izbir, ki so jih pripeljale v trenutno stanje.

Sorry, moje mnenje in tudi izkušnja je drugačna. Vse je izbira, pa naj si to priznam/o ali ne oz. naj bo to zavestna ali kao nezavedna izbira.

Moja življenjska izkušnja in tudi izkušnje iz dolgoletnega vodenja seans psihoterapije je, da se ljudje preklemano dobro zavedajo/mo svoje vedno prisotne izbire in seveda istočasno tudi zelo prikladnih taktik izogibanja soočanju z globljo realnostjo v sebi in predvsem prevzemanju odgovornosti za svoje misli, čustva, besede in dejanja. Vendar je tako enostavno in lahko zatekati se v obrambne mehanizme projekcije, altruizma, zanikanja itd.

Vsakič, ko se posameznik odloči in naredi nekaj proti sebi, proti svoji volji in proti svojemu srcu in tako v bistvu zanika Življenje v sebi in v Srcu – tudi to je nasilje.

Namesto iskrenega izražanja svojih občutkov in hrepenenj oz svoje realnosti, se naš posameznik zateka v priučene igrice, igranje raznih vlog in s tem povsem sam dovaja razdiralnost v svojo notranjo psihološko klimo. Okolje, starši in drugi ljudje pri tem nimajo nobene direktne veze. Neuro-biološko nemogoče je, da nam drugi ali pa okolje direktno sprožijo srečo ali nesrečo v srcu.

In seveda, energija Življenja v srcu se vselej skuša izraziti, pokazati in ob zanikanju le-te se porajajo negativna čustvena stanja v obliki jeze, nemira, strahu in morda celo sovraštva.

In kam gre vsa ta samo-generirana energija? Nikamor. Energija se ne more kar izničiti in ne more nastati iz niča. Ergo, vsakič, ko se posameznik odloči narediti naredi nekaj proti sebi, proti svojim tendencam in hrepenenjem v Srcu, je reakcija vedno ista: negativna čustvena stanja.

In ta energija negativnih čustvenih stanj ne more nikamor, vse dokler se jo prav zavestno ne občuti in izrazi. In to je seveda lahko velik problem. Posameznik potem izraža svoje notranje disharmonije navzven, v odnosih, praviloma s kazanjem prsta na druge.

Heh, v bistvu je to prav ironično: z namenom povezovanja z drugimi in z namenom izogibanja samoti, se dogaja prav to: osamitev in prekinitev stika z drugimi.

Obstaja pa, iz mojega vidika, še ena vrsta nasilja, o kateri se niti ne govori preveč naglas, kot kaže. To je nasilje, ki ga poraja gradnja svojega ega, čaščenje t.i. avtentičnosti in sledenje tistemu vselej prisotnemu vplivu temelja materialne zavesti: jaz in moje.

Verjetno so te besede malce težje za prebrati in me bo/bi večina avtentikov, torej posameznikov, ki si prizadevajo doseči in vzdrževati avtentičnost (nivo Avtentičnosti oz Centaur, po Wilberju) vsaj malce po strani gledalo, vendar dejstvo je, da Avtentičnost še zdaaaaaleeeeč ni vse, kar nam človeška zavest nudi.

Koncept “jaz in moje”, ter “jaz sem jaz in ti si ti”, ter razmišljanje, ki izvira iz tega koncepta (vse, kar lahko naredimo je, da se skušamo (empatično) vživeti en v drugega), je iz mojega vidika res močno nasilno dejanje nad Seboj in Drugimi oz nad področji zavesti, ki presegajo Avtentičnost.

V bistvu je tak način razmišljanja lahko v odnosih precej destruktiven. Postavlja namreč omejitve tam, kjer jih v bistvu sploh ni oz ni res nobene potrebe, da bi obstajale.

Moje opažanje je, da se predvsem v partnerskih ali prijateljskih odnosih prav zaradi Avtetničnosti oz prav v imenu Avtentičnosti, dogajajo res čudne (beri: nasilne) stvari.

Moja izkušnja je, da se s sledenjem vtisa v umu (jaz in moje), ki neprestano vnaša ločenost v notranjo psihično klimo in s tem tudi v odnose, v bistvu prav uspešno oddaljujem od svoje prave narave in s tem od res trajne sreče.

Imamo svoje stanovanje, svoj avto, svoje poglede in svoje kognitivne procese. Vsak lepo na svojem bregu oz na svojem lepo urejenem otočku Avtentičnosti.

In kam nas je to pripeljalo?

Navkljub strokovni literaturi in tudi lastnim izkušnjam iz preteklosti iz nivoja Avtentičnega jaza pravim, da si prav zares nihče (morda razen psihotikov) NE kreira svoje realnosti. Ego oz Avtentični jaz seveda igra svojo glasbo, glasbo v ritmu “jaz in moje” ter “sam si kreiram svoj svet”.

Boring. Dolgčas.

Kaj posamezniku potem še preostane?

Mir, svoboda, free falling, daaaaleeeč onstran družbenih in osebnih igric, onstran vseh možnih struktur, brez neprestanega tekanja in vlaganja energije v spremembe v sebi in v okolju.

Morda je čas, da se posameznik počasi poslovi od pumpanja svojega ega in se morda počasi res odpre in preda tistemu, ki že je, Večno in Popolno: transpersonalni Subtilni ali Kavzalni jaz.

🙂

 

 

 

 

Dr Rowan 2105 visit highlights

Posted on by

This year Dr John Rowan visited us for the fifth time in a row and, for me, his seminars have always contributed to a profound changes in my awareness.

Seminar was pragmatically oriented, focusing on the Subtle, Causal and Nondual stages of human psychological-transpersonal identity development.

In plain words, we were exploring the states of consciousness above the personal ones (above Mental ego and Authentic self).

We started off by two people reading main characteristics of Mental Ego and Authentic stages. It was interesting for me to observe reactions of participants. Where sincerity is at home, it is really impossible to avoid facing the truth, it seems.

The Authentic level, the Centaur as it is also called, is of course very important stage of development, full of control, building up ego and manifesting the “I create my own world” notion. I don’t know about others, but I am really grateful that I passed that particular level years ago. Now it is really strange to me to impose limitations where none exist or don’t need to exist.

We kindda glanced at the Nondual level (the Buddhist states, i.e. anatta and sunyata) on the first day. It was enough, however, to completely eradicate the notion of any kind of identity in awareness of yours truly.

We had lunch with our dear “living Buddha” (as I like to refer to him) and there was no one there to eat the lunch, as far as I was concerned. My friends were talking and yet no one was speaking, no one there to listen either. It was one of those moments when consciousness is free from, well, everything.

On the second day, Dr Rowan guided us into a meditation at the Subtle level, where again the “I” (the Subtle / Causal I) simply vanished. Shanti, shanti, shanti.

Dr Rowan also presented his new paper on the psychedelic research and then guided us into meditative state similar to psylocibin experience. Interesting, but the real Plants of power are better, to me.

There was an interesting discussion about using power in daily lives. One participant raised the question how to really use power when she is also gentle.

And our Mojca shared her opinion that it really doesn’t matter how one uses his/her power/gentleness in relationships – what is important is where the focus rests on the inside, in the Heart. She pretty much nailed it, in my opinion.

At lunch I asked Dr Rowan which level of awareness is most satisfying to him and he said: the Authentic level. A complete surprise to me for the most part, as he is (as far as I can tell) almost never at this level when with me.

Towards the end of the day two, Dr Rowan demonstrated a few sessions from the Causal and Subtle transpersonal levels. Those moments, when the therapist is really really at the Causal or Subtle level, are so precious and yield so much progress for the client!

A decision was also made that next year we will offer a public program, introducing the Wilber map and demonstration of psychotherapy work from transpersonal levels (beyond Authentic level) to public.

🙂

 

Attainment claim

Posted on by

I intended to include the text bellow in my upcoming book “After anatta” and I changed my mind.

It does bring certain things about my current perception across so I post it here:

“There is a lot of commotion going on around the so called attainments according to various existing maps. We have Wilber map of lines, states and stages, the Four Paths Theravada map, Sri Ramana Maharshi’s levels of samadhi, Meher Baba chart;  A∴A∴ or O.T.O. initiatory grades etc…

Attainment claim in this context would be: I am at anagami stage; I have attained Nirbikalpa Samadhi; I am arahat; I am at Nondual; I am finally at the Subtle level; I am past the Subtle level; I have passed the Abyss!; I have attained and experienced AQAL (all quadrants all levels as per Wilber) etc…

I usually hear questions and comments like: “Oh my God, have I attained the Subtle level, am I there yet? When will my effort bring fruition?”, “I am at Subtle level, finally!”, “How do I stay at the Causal level?” and “How exactly to enter and stay at Nondual level?”.

People and students ask me all sorts of questions, these being the most glaring: “How does it feel when you enter Nondual or anatta or sunyata? Do you still feel pain and do you have problems in life? Are you aware of God all of the time? How does it feel to be able to enter samadhi at will? Are you Enlightened?”

Well, here is my claim of attainment, speaking in and for the domain of conventional reality:

As far as I am concerned, I have nothing special to say on the subject. Despite all experiences presented in the present work or on my Blog, on a personal, Authentic level, I can still be a complete shithead (just like I was twenty years ago) and I usually am, too. I am so used to just witnessing the drama of life that I take all that is happening to me and others as an elaborate joke; this usually means that people around me get hurt due to my lack of empathy. I can appear to be quite dispassionate and withdrawn. It is all just a play or drama to me (as of late, however, all the anatta insights combined have changed that somewhat).

I cannot levitate, I can’t read minds (for the most part), and I don’t know when Maitreya and His Masters of Wisdom will emerge. I do not know what your mission in life is and I don’t care much about it either. I cannot awaken your dormant Kundalini (whatever that means); I have got no clue who built the Egypt pyramids; I have no healing powers, sorry; I have not seen any UFO yet and I have got no more miracle powers or siddhis by myself than the next guy from the street.

Basically, I am just another guy.

Furthermore, I really can’t stand insincerity and I love to withdraw if I even suspect a manipulative and calculative person approaching. I shun the company of people infected by the victim mentality. I usually fuck up my daily appointments and would be lost without a digital calendar (I usually can’t tell what day it is). And when driving a car, well, I am quite lost even with the GPS on.

On top of that, I am very, very, very sensitive, much more than it shows; I tend to cry when I am away from my darling daughter Lara more than four or five days – I relish our time together, she is so alive, so full of Life. And my heart is quite shattered whenever I see or hear a mother scream at her three year old child without any reason and at the same time I sometimes still raise my voice to my own little girl.

And so, what about my attainment? I don’t know. What I do know, however, is this (from a personal standpoint): I truly hope to never ever again come to this fucked up Planet where people in general are either violent or polite and kind to each other only to avoid confronting deeper truths about themselves; there is nothing here to stick around for anymore, apart from contributing to the well being of others (which, for the most part, can and do take care of themselves anyway); and I would gladly give my life even for a few minutes in real physical presence of my Spiritual Master, Sri Babaji.

And, at the same time, all of these thoughts are not really convincing anymore, not even to me; it is all just currently arising and it will soon cease.

gate gate pāragate pārasaṃgate bodhi svāhā”

 

Akademija TCT®, vpis v PETO generacijo

Posted on by

Letos odpiram(o) vrata že peti generaciji tri letne zasebne šole za transpersonalne svetovalce/ke, Akademija TCT®.

Med oz po študiju na Rushmorju sem pred leti z lahkoto sestavil moderni in napredni program izobraževanja, ki temelji na razvoju zavesti in je izrazito pragmatično orientiran in istočasno strokovno/znanstveno obarvan Znanja sem imel dovolj, izkušenj pri vodenju take šole pač ne, priznam.

No, sedaj je povsem druga zgodba. Pet let konstantnega učenja vodenja zahtevnih seminarjev za bodoče (psiho)terapevte, nudenja konzultacij in supervizij slušateljem/icam, soočanje z osebnimi zgodbami slušateljev/ic, birokracija in soočanje z državnimi ustanovami in seveda istočasno posvečeno delo na sebi – vse to je rodilo res iskreno in še močnejšo željo po širjenju pridobljenega znanja in izkušenj vsem, ki vas to res zanima.

V teh petih letih sem bil priča mnogim situacijam napredka v življenju slušateljev/ic in za to sem res hvaležen: ozdravitev smrtne bolezni, menjave službe, poroke, ločitve, naraščaji, in seveda tudi kritike, predčasne zapustitve Programa itd…

Vse to je Življenje. 🙂

Spodaj pa objavljam novosti za peto generacijo naše šole.

Še ena misel:
Program je po petih letih aktivnega dela in sprememb res dozorel, je temeljito preizkušen in dejansko deluje.
Praksa je pokazala, da morda ni primeren za intelektualce in teoretike (in morebitno bežanje pred globljo resničnostjo), blesti pa v rokah in srcih tistih, ki si RES in DEJANSKO želijo sprememb in napredka v svojem življenju v delovanju in ne zgolj razmišljanju ter se istočasno želijo usposobiti za strokovno vodenje naprednih seans moderne (psiho)terapije. vsak v svojem ritmu, seveda.

Novosti za vpis v peto generacijo in v samem Programu Akademije TCT®:

  • v prvem letniku je večji poudarek na seminarjih Integral NVC oz nenasilne komunikacije, s poudarkom na osebnem napredku s pomočjo osnovnih principov tega res naprednega humanističnega sistema.
  • dodali smo strokovne seminarje neverbalne oz telesne komunikacije! Branje telesne komunikacije je pri vodenju seans psihoterapije zelo dobrodošlo.
  • dodali smo možnost izkustva napredne hipnoterapije (regresije) za vsakega slušatelja/ce, ki tako izbere (v tretjem letniku).
  • dodali smo Intenziv Razsvetljenja (v tretjem letniku) in možnost učenja Kriya Yoge. Obe tehniki sta zelo napredni in v naši šoli dodana vrednost in na voljo tistim, ki želijo še več in več.
  • pisanje in oddaja strokovnih esejev na temo kognitivne, humanistične ter transpersonalne psihologije ni več obvezno, je pa zaželeno!
  • odločno več poudarka bo na t.i. Dialoškemu delu z Jaz-pozicijami.
  • visokošolska izobrazba ni več pogoj (je zgolj zaželena)
    Ob izvajanju Programa v zadnjih štirih letih je postopoma postalo evidentno, da je visokošolska izobrazba prej ovira kot prednost pri našem pragamtično usmerjenemu Programu. Zato le-ta ni več pogoj za vpis..
  • več poudarka na t.i. Open space pristopu k usposabljanju in izobraževanju
    Slušatelje in slušateljice zgolj spodbujamo k izvajanju praktičnih nalog ter esejev in jih ne pogojujemo.
    Vsakdo naj izvaja Program iz sebe za sebe, ne pa zaradi nekih pravil in zavoljo samega Programa.
  • dodali smo usposabljanje za Usui Shiki Ryoho Reiki, vse stopnje, tudi mojstrsko
    To je dodana vrednost k Programu; na koncu šolanja bodo vsi slušatelji/ce  mojstri Reikija (če bodo to želeli, seveda).
  • več poudarka na praktičnih vajah in manj na akademski teoriji
    Že tako minimalno teoretiziranje smo še zmanjšali in tako odprli prostor za temeljitejše delo na sebi v praktičnih vajah individualno, v parih in v skupini.

 

Info paket 2015 (vse podrobnosti, pogosta vprašanja in odgovori, prijavnica in vprašalnik) lahko snamete tukaj >>
(odpre se nova stran)

Fixing life

Posted on by

I found this text on the LifeHack.org web site and it is rather well written so I share it here on the Integral Live Blog.

In my private psychotherapy practice I tend to refrain from giving such straight forward advices… so let me call this blog an attempt at re-maping general perception of Life as some of us might know it.

🙂

Here we go:

“Life is like a house that needs to be built and maintained. People try to avoid many realities and continue to ruin what’s good in their life without even noticing. Such poor choices don’t have to be made by you. Being happy and successful starts with acknowledging what damage you are doing to yourself right now and doing well to fix it.

 1. You ruin your life when you don’t forgive

You can’t take life too seriously. People will hurt you and you will hurt others. Holding on to grudges or anger will only blind you from focusing on what is truly important.

 

2. You ruin your life when you keep a job you don’t like

Sometime you keep a job because you want a steady paycheck. But why jeopardize your happiness and focus on the present rather than on the future where you are free and happy?

 

3. You ruin your life when you care about what others think

You can’t please anyone. Caring about what others think will only make you empty as people will end up hurting and disappointing you.

 

4. You ruin your life when you are always procrastinating

Stop waiting for things to be perfect before you take action. Go out there and do what needs to be done to make your life perfect.

 

5. You ruin your life when you don’t take care yourself

Your body is your vehicle to success. Treating your body right by eating right and maintaining a healthy lifestyle will not only secure a healthy future but boost your self-esteem now.

 

6. You ruin your life when you complain about everything

Living a life of complaints doesn’t take you anywhere but will leave you disappointed, frustrated and angry. You need to channel that energy you use to complain into something worthwhile.

 

7. You ruin your life when you live in regrets

Your past cannot be changed. Learn from it and move on. Living in regrets only saps your positive energy and distracts you from possibilities.

 

8. You ruin your life when you pick the wrong partner

If you are Samson, please don’t pick a Delilah. Nothing is as awful or destructive as living with someone who doesn’t compliment or make you happy.

 

9. You ruin your life when you compare yourself to others

There is nothing as awful or as degrading as trying to compare yourself with others. We are all unique so why try to compare yourself with someone who is not you.

 

10. You ruin your life when you believe money will make you happy

Money offers you freedom, but there are many simple things in life that will make you happy and don’t require any money. Draining your life and focusing all your attention on wealth can make you distraught.

 

11. You ruin your life when you are not grateful

Gratitude means to appreciate the things you have. If you are thankful, you will have an ease, and an internal peace.

 

12. You ruin your life when you are in the wrong relationships

It is a bad thing to have an awful partner, but it will also tear you down if you are in relationships with friends who bruise and batter your self-worth.

 

13. You ruin your life when you are pessimistic

You should always be optimistic that things will be better. You cannot be negative and continue to condemn everything good that will come your way.

 

14. You ruin your life by living a lie

Many take on lives that are not theirs. They pretend and live under false guises. You have to be completely honest about who you are and live on that line.

 

15. You ruin your life by worrying about everything

Take some time to reflect and appreciate those great things you currently have. Although life is not perfect, it most definitely has handed some wonderful things to you. So appreciate it and quit worrying about what may not matter at the end of the day.”

Reposted from the LifeHack.org web site.

🙂

Dr. John Rowan v Sloveniji

Posted on by

Na Akademiji TCT®, zasebni šoli za transpersonalne svetovalce, tudi letos (že peto leto zapored) gostimo svetovno priznanega avtorja, psihologa in psihoterapevta ter samorealiziranega posameznika, Dr John Rowana.

Dr Rowan bo za javnost vodil dve delavnici, tokrat izrazito praktično obarvani,  v soboto bomo čas in energijo posvetili Avtentičnemu ter Subtilnemu nivoju in tranziciji med tema dvema stanjema zavesti,
v nedeljo pa Kavzalnemu nivoju.

Predavanja bodo potekala v angleškem jeziku, prevod zagotovljen.

Seminarja bosta potekala drugi vikend v septembru, torej 12. in 13.9. s pričetkom ob 10ih oba dneva.

Vabljeni! Zanimivo bo!

🙂

Na kratko o Dr Rowanu:

Dr John Rowan has been speaking and writing on the transpersonal for many years, and has met and corresponded with Ken Wilber.  His book ‘The Transpersonal: Spirituality in Psychotherapy and Counselling’ first appeared in 1993, with a second edition in 2005.  Recently John has been writing about the transpersonal in coaching as well as in therapy.  He has been working recently on a third edition of his book ‘The Reality Game’, which integrates the Humanistic, the Existential, the Authentic, the Relational and the Transpersonal, or more briefly the HEART therapies.
He is a Fellow of the BPS, the BACP and the UKCP, and has presented workshops in 25 countries.

His web site:

http://www.johnrowan.org.uk/