Zakaj Intenziv Razsvetljenja?

Posted on by

V tem blogu bi rad z vami podelil razmišljanje glede udeležbe na Intenzivu Razsvetljenja (IR). Dotaknil se bom možnih odgovorov na vprašanja, kot so:
– zakaj sploh na IR?
– kaj je moč pridobiti z udeležbo na tri oz štiridnevnem IR?
– komu je pravzaprav IR v prvi vrsti namenjen?
– kako se pripraviti na udeležbo na IR?

Splošne info glede formata IR si lahko preberete na naši spletni strani namenjeni IR, www.insamadhi.com, kjer lahko najdete informacije o zgodovini IR, sami tehniki IR ter tudi pričevanja udeležencev/k IR.

Torej:

– Zakaj sploh na IR?

IR je preverjen format, prisoten že čez 35 let, na katerem se lahko udeleženci/ke za tri oz štiri dni popolnoma posvetijo delu na sebi, brez obremenitev in motečih dejavnikov iz okolja. Delo na sebi v tem kontekstu NE pomeni analitične obdelave osebne zgodovine ali površinskega prepoznavanja minljivih osebnostnih potez, temveč poglabljanja vase in poglabljanja zavedanja Sebe skozi izkušnje.

IR je torej izkustveni seminar, na katerem je prisotno obilo prostora, časa ter sočutne podpore pri raziskovanju globin svoje lastne zavesti ter poglabljanju zavedanja v življenju.

Moje opažanje je, da dandanes teorij o zavesti, duhovnosti oz duhovnem življenju, Bogu in osebnem napredku ne manjka. Informacije o teh temah lahko preberemo v Svetih spisih (Vedah, Svetem pismu itd…), v poplavi novodobnih knjig ter celo v strokovnih člankih doktorjev znanosti.
Vse lepo in prav.

Vendar slej ko prej nastopi obdobje v razvoju posameznika, ko tako intelektualno znanje enostavno ni več dovolj.

Zakaj torej na IR?

IR prav zares pride do izraza takrat, ko se v srcu (ne le v glavi) posameznika prične oglašati hrepenenje po globini, po doseganju izkušenj, svojih lastnih izkušenj, onstran tahih in drugacnih dogm in filozofij.

Če vas torej vleče v globine in vam morda celo na pamet naučene teorije ali Sveti spisi enostavno niso več dovolj (ali pa želite te teorije zgolj izkustveno preveriti, morda poglobiti), potem lahko morda IR predstavlja naslednji, izkustveni korak.

– Kaj je moč pridobiti z udeležbo na tri oz štiridnevnem IR?

Velikokrat mi potencialni udeleženci/ke med drugim zastavijo tudi to vprašanje: “Kaj me čaka na IR?”, in odgovor je vedno isti: “Zgolj to, kar boste na IR prinesli s seboj.”

Iz tega vidika je možno z udeležbo na IR pridobiti res ogromno. Namreč, format IR je sestavljen tako, da se lahko vsakdo posveti delu na sebi v svojem ritmu, brez nepotrebnih vplivov od zunaj. To v praksi pomeni, da vam na IR nihče ne bo solil pameti, vas nekaj učil in vas poskušal spremeniti, informirati ali izobraziti o, no, vas samih in o vaši temeljni naravi zavesti, o vaši trajni identiteti/kvaliteti.

S pomočjo tehnike IR in celotnega formata lahko postopoma sprostite in ozavestite ter izrazite vse nakopičene mase potlačenih čustev in zunaj pobranih informacij, pogledov nase, na druge in na svet, se v svojem ritmu prebijete skozi naučene ali priučene navade in vse doktrine, ki trenutno krojijo vašo percepcijo in s tem vaše doživljanje sveta.

Seveda ni prav nič narobe s teorijo, ravno obratno. Informiranje in vzpostavljanje varnega in razumljivega okolja v umu glede česarkoli je povsem naravni proces, iz mojega vidika, izkustveno znanje je pa vsekakor tudi zelo pomembno. Védenje vs razumevanje.

– Komu je pravzaprav IR v prvi vrsti namenjen?

IR je namenjen vsakomur, ki hrepeni po lastni modrosti, po lastnih intimnih in direktnih izkušnjah glede lastne narave zavesti.
Heh, se spominjam, da sem na svoj prvi IR nesel s seboj knjigo I-ching v malce zmotni predstavi, da mi bo na IR prišla prav. Hahaha, niti pomislil nisem na to in ostale knjige, ker mi je ob izvajanju tehnike IR kmalu postalo jasno, da s seboj v svoji glavi tako ali tako nosim na ducate knjig oz podatkov, ki so me od svoje globlje narave zgolj oddaljevali.

Raziskovanje svoje zavesti, morda radovednost glede svojih globljih hrepenenj oz potreb v življenju, in pripravljenost res privoščiti si veliko samo-empatije in časa samo zase – vse to, in morda še kaj drugega, lahko doprinese k učinkoviti uporabi formata IR res sebi v prid.

 

– Kako se pripraviti na udeležbo na IR?

Sam vodim Intenzive zelo sproščeno, rad imam spontanost in tako spoštujem integriteto in svobodo udeležencev/k in jih ne omejujem s prepovedmi, pravili in ostalim. To je seveda povsem v nasprotju z originalno verzijo vodenja Intenziva, kjer velja, da je potrebno odpor in upor udeležencev Intenziva zlomiti (!) s pomočjo napornega urnika ter strogih pravil.

Na mojih Intenzivih tako velja več ali manj samo eno pravilo: sledi svojemu srcu.
Tudi urnik je spremenjen, ne vstajamo torej ob 3.30 zjutraj temveč lepo ob sedmi uri. Tudi druženje po zaključku dela (okoli desete ure zvečer) je dobrodošlo.
Sproščenost, odprtost, toleranca in spontanost – glavne lastnosti mojega vodenja IR.

Kljub temu pa zna biti IR kar zahteven seminar in iz tega vidika vas vabim, da pred prihodom na IR:

– Malce pazite na prehrano: zmanjšate vnos alkohola, prave kave, pravega čaja in mesa, nikotina, nasičenega sladkorja
(na IR bo na voljo le vege prehrana),

– Poskrbite, da se boste na IR res lahko 100% posvetili delu na sebi (v službi poskrbite, da vas ne bodo potrebovali, doma in prijateljem povejte, da boste 3-4 dni več ali manj nedosegljivi in naj vas ne klicarijo – lahko pa boste seveda tudi poklicali svoje bližnje in otročke, če jih imate),

– Se odpočijete, če vam delo in dom to dopuščata
(vzemite si čas zase, naspite se vsaj dva dni prej, privoščite si masažo ipd.),

– Poskrbite, da bo vaš dom (hiša, stanovanje) za 3-4 dni lahko preživel brez vas (pazite na plin, elektriko, ogrevanje, rožice in rastline, domače živali itd.),

– Doma pustite laptope, knjige, tablice, MP3 playerje itd. (vsega tega ne boste potrebovali na IR),

– Če jemljete zdravila, jih vsekakor prinesite s seboj. Vitamine in minerale boste, kot dodatke prehrani, prejeli na IR, po potrebi.

Vabim vas torej, da poskrbite, da se boste lahko res predali delu na sebi in iskanju dokončne resnice o Sebi s pomočjo formata in tehnike IR.

To bi bilo to. 🙂

Moj naslednji IR bo potekal od 2. do 6. novembra na Pohorju.

Prijave online:

Prijave in rezervacije

A new dawn: the end of co-dependency

Posted on by

I dream that everyone would just step back for a few moments and simply stop investing (read: wasting) time and energy into others and thus start dealing with their own life.

No drama, no dependency on others – just natural flow of Life.

It has been a long and lonely dream.

 

I found this text on FB, grear work Jeff, I love it:

 

 

“You cannot save anyone.

You can be present with them, offer your groundedness, your sanity, your peace. You can even share your path with them, offer your perspective. But you cannot take away their pain. You cannot walk their path for them. You cannot give answers that are right for them, or even answers they can digest right now. They will have to find their own answers, ask their own questions or lose their own questions, make friends with their own uncertainty. They will need to make their own mistakes, feel their own sorrows, learn their own lessons. If they truly want to be at peace, they will have to trust the path of healing that reveals itself step by step.

But you cannot heal them. You cannot diffuse their fear, their anger, their feelings of powerlessness. You cannot save them, or make things right for them. If you push too hard, they may lose their own unique way. Your way may not be their way.

You did not create their pain. You may have done or not done some things, said or not said some things, triggering pain that was already inside them. But you did not create it, and you are not guilty, even if they say you are. You can take responsibility for your words and deeds, yes, you can grieve over a past, but you cannot erase or change what happened, and you cannot control the future. You can only meet them in the here and now, your only place of power. You are not responsible for their happiness, and they are not responsible for yours.

Your happiness cannot come from outside of you. If it does, it is a dependent happiness, a fragile happiness that will turn to sorrow so quickly. And then you will get caught up in a web of blame and guilt, regret and persecution. Your happiness is directly related to your presence, your connection with your breath, your body, the earth. Your happiness is not small, and cannot be removed by fear, or anger, or the most intense shame. Your happiness is not a state, or a passing experience, or even a feeling that others can give to you. Your happiness is vast, ever-present, the boundless space of the heart, in which joy and sorrow, bliss and boredom, certainty and doubt, loneliness and connection, even fear and longing, can move like the weather, like the rain and the sunshine, all held in the hugeness of the sky.

You cannot save anyone, and you cannot be saved if you are looking to be saved. There is no self to save, no self to lose, no self to defend, no self to make perfect or perfectly happy. Let go of every impossible ideal. You are beautiful in your imperfection, outrageously perfect in your doubts, loveable even in your feelings of unloveability. All these parts have been given, all are parts of the whole, and you were never less than whole.

You are breathing. You know you are alive. You have a right to exist, feel what you feel, think what you think. You have a right to your joy and a right to your sorrows. You have a right to doubt too. You have a right to walk your path. You have a right to be right and a right to be wrong, a right to this giant happiness that you knew when you were young. You are breathing, and you are inseparable from the life force that animates all things, knows itself as all beings, discovers itself in every moment of this impossibly wondrous existence.

Your self-worth is not tied to what others think of you. It is tied to the moon, to the infinite expanse of the cosmos, to comets blazing towards unknown destinations, to the forgetting of time and the love of solitude and this unspeakable gratitude for each new dawn, unexpected, given.

– Jeff Foster”

I’ll stand by you

Posted on by


Oh, why you look so sad?
Tears are in your eyes
Come on and come to me now
Don’t be ashamed to cry
Let me see you through
’cause I’ve seen the dark side too
When the night falls on you
You don’t know what to do
Nothing you confess
Could make me love you less

I’ll stand by you
I’ll stand by you
Won’t let nobody hurt you
I’ll stand by you

 

Strategije, čustva in potrebe (II. del)

Posted on by

Po objavi bloga na temo osnovnih principov NVC-ja oz. strategij, čustev in potreb (blog lahko preberete tukaj >>), so se pojavila določena dodatna vprašanja. Hvala vam za to, mi je pomembna jasnost in tudi razumevanje in z veseljem odgovorim na vsa vprašanja.
🙂

Here we go:

VPR:
Na vašem Blogu sem prebrala, da priporočate soočanje s stvarmi iz preteklosti tako, da se določena situacija podoživi kot se je zgodila. Malce me je to zmedlo, ker sem prav na seminarjih NVC-ja slišala, da je pomembno zgolj to, kar je trenutno živo v meni. Rabim več informacij o tem, več jasnosti. Hvala vam za odgovor!

ODG:
Hvala vam za vprašanje.

Ja, obstaja seveda veliko pristopov osvobajanja od mentalno-čustvenih preprek in sledenje trenutnemu toku Življenja (torej, fokus na tem, kar je živo tukaj in sedaj) je eden izmed njih.

Pri vodenju NVC seminarjev in delavnic se sam rad opiram tudi na 20+ let izkušenj iz vodenja humanistične (psiho)terapije. In te izkušnje kažejo, da je pri določenih, predvsem travmatičnih izkušnjah dejansko dobrodošlo, da se s samo travmo soočimo ne zgolj prek morebitnih posledic oz rezultatov travme (torej, kar je morda trenutno živo, tudi kot posledica travme), temveč prav direktno, s podoživetjem občutkov, ki so bili živi takrat (morda tudi 25 ali še več let nazaj).

Tak pristop, po mojih osebnih izkušnjah in tudi na podlagi opažanja iz seans terapije, je seveda precej zahtevnejši. Opažam, da se ljudje večinoma težko soočamo s hudimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti in poudarek zgolj na temu, kaj je živo tukaj in sedaj morda ne “ozdravi” tistih res hudih ran iz preteklosti.

Tak pristop oz poudarek na tukaj in sedaj je seveda tudi v strokovni literaturi povsem sprejet, predvsem v vodah Eksistenčne psihologije (to je veja humanistične psihologije). Iz vidika Eksistenčne psihologije je seveda pomembno zgolj to, kar se sedaj dogaja, saj vendar živimo tukaj in sedaj.

Vse lepo in prav, vendar moje trenutno stanje zavesti oz zavedanja Življenja tukaj in sedaj je nedvomno pogojeno z obilo dejavniki in eden izmed teh dejavnikov so, po mojih izkušnjah, tudi travmatične izkušnje iz preteklosti. In v okviru napisanega, je fokus zgolj na to, kar je trenutno živo v meni lahko tudi lep beg pred morda ne ravno lepimi izkušnjami iz preteklosti.

Torej, ja, pri procesiranju občutkov in misli je torej (zame) pomembna tudi preteklost. Moja izkušnja je, da sem lahko prav zares odprt in pretočen in lahkotno zavesten trenutnega toka Življenja (torej tega, kar je v meni trenutno živo) le, če in ko moje astralno (torej čustveno) telo ni več obremenjeno s travmami in hudimi (ali manj hudimi) ne-izživetimi izkušnjami iz preteklosti.

Le tako so moja trenutna dejanja res pristna, avtentična in v skladu z Življenjem v Srcu, ne pa obarvana recimo s strahom, sovraštvom ali jezo iz preteklosti.

VPR:
Potrebe in strategije se torej razlikujejo, ja? Zdi se mi pa, da daješ večji poudarek na potrebe oz notranjo realnost in se ti strategije zdijo manj pomembne. Lahko poveš kaj na to temo?

ODG:
Ja, seveda.

Ja, tvoje opažanje je kar v sozvočju s tem, kar doživljam v sebi. Res je, vsaj kar se mene osebno tiče, so notranji potenciali (ali potrebe oz needs) bolj pomembne od strategij.

Zakaj?

Enostavno zato, ker sem se do sedaj že tolikokrat res prav boleče opekel prav ob zanašanju zgolj na strategije oz delovanja. Venomer sem, kot da bi bil nem, slep in gluh, iskal recimo ljubezen in mir zunaj sebe, predvsem v odnosih.

In ravno to iskanje zunaj sebe je (bilo) samo po sebi ovira za resnično doživljanje miru in ljubezni v sebi. Saj je to še linearno logično, a ne: vsako sekundo, ki jo potrošim za investicije v odnose in v druge ljudi recimo v partnerskem ali prijateljskem odnosu, se ne ukvarjam s seboj. Življenjska energija gre pač tja, kamor jo usmerjam, in kadar jo usmerjam zgolj v delovanje in nase pozabim, hja, praviloma se slej kot prej iztrošim, to pa je tudi vse. O miru in ljubezni pa ne duha ne sluha. 🙂

Ampak, kje prav zares izvira mir in ljubezen? Ali pa navdušenje ob nakupu novega avta, kolesa, telefona? Izvira v audiju, scottu ali iPhonu? Hja ne. Saj ne gremo na parkirišče in se z obrazom nalepimo na vetrobransko steklo in iz njega črpamo navdušenje, je tako?

Tudi novega kolesa se ne nežno dotikamo in iz njega črpamo navdušenje, je tako? Ali pač?

Navdušenje doživljamo OB avtu, OB kolesu in OB partnerju/partnerki, ne pa zaradi ali iz njih.
Če temu ne bi bilo tako, potem bi vsi ljudje na tem svetu nujno potrebovali venomer nove avte (bog ne daj ravno audije, a ne), kolesa ali telefone ali druge ljudi za doživljanje vsaj malce navdušenja ali miru ali ljubezni.

No, temu seveda ni tako, vsaj kar se mene tiče. Ja, lepo mi je kolesariti, malce manj lepo mi je voziti avto ampak navdušenje in mir sta v meni prisotna tudi kadar ne kolesarim in izgubljam časa z vožnjo avta, recimo. Ravno obratno je: še več miru in navdušenja lahko izkušam, ko sem sam doma, ko sem v miru, neobremenjen z delovanjem.

Ja seveda lahko tudi strategije ogromno doprinesejo k izkušnji navdušenja, miru ali sreče. Vendar ne tako, da mir, srečo in navdušenje iščemo zunaj sebe, v avtih itd… Tako navdušenje ni trajno, vedno znova je potrebno obnavljati delovanje, saj nas kar tako samo od zunaj prav res ne more trajno izpolniti.

Torej, da, meni osebno so strategije zgolj zunanja manifestacija notranje ozaveščene, občutene in aktualizirane realnosti. Notranje potrebe oz potenciali dobesedno zažarijo ob primerni strategiji. Vendar ob takem delovanju NE iščem recimo navdušenja zunaj sebe, v delovanju. Ne. Tako delovanje je rezultat izražanja notranjega potenciala, je fizična (ali morda samo mentalna) kreacija notranjega bogastva, oplemenitena strategija z Zavestjo.

Tako živim sedaj, vendar ni bilo vedno tako. Kje pa! Kot rečeno, venomer sem iskal zunaj sebe skoraj vse, kar mi je bilo v srcu res pomembno – in ostajal praznih rok, izčrpan in skurjen, po domače povedano.

Heh, v bistvu je vse skupaj še bolj zanimivo. Namreč, dočim so notranje potrebe in potenciali res univerzalni (torej, prisotni so vsakomur, brez izjeme), nosijo strategije drugačen pečat – pečat subjektivnosti.

V praksi to (lahko) pomeni, da so moje strategije lahko povsem drugačne od vaših, čeprav jih napaja ista univerzalna potreba oz potencial. Lahko je nam recimo vsem res dragoceno sožitje, mir in svoboda, pa bo vsak izmed nas to isto notranjo bogastvo (iskal ali) izražal na svoj subjektivni način, recimo s sodelovanjem z raznimi aktivisti, s potovanji ali z meditacijo.

Dejstvo je, da se lahko v tem svetu tukaj na Zemlji, srečamo zgolj s strategijami, z delovanje, dočim potrebe (ker so pač abstraktni potenciali naše zavesti, po mojih izkušnjah) lahko doživljamo vsak lepo v sebi, na svoj unikaten in edinstven način, odvisno pač od doseženega stanja zavesti.

Torej ja, iz enega vidika so mi potrebe oz potenciali oz notranje bogastvo res pomembnejši od delovanja oz strategij. Istočasno pa se zavedam, da se brez strategij oz delovanja niti ne moremo razumeti, srečati, se imeti lepo.

Na tem mestu bi rad izrazil morda še to, da zgolj zavedanje notranjega bogastva oz potreb in potencialov morda vendarle ni dovolj. Notranje življenje, kot rečeno, prav zažari, ko je uporabljeno, izraženo, aktualizirano.

In hvala bogu, da je tako.

Če temu ne bi bilo tako, kako bi recimo dandanes živeli v Indiji? Recimo, da bi Mahatma Gandhi zgolj ozavestil in v sebi močno doživel nenasilje, harmonijo in ljubezen in glede tega ne bi naredil nič. Recimo, da bi lepo ostal v svoji sobi in samo užival v globokem miru in jasnosti zaznavanja nenasilja, tolerance in ljubezni v sebi. Bi se Angleži sami odselili iz Indije in prepustili vladanje nekomu drugemu?
Hja malce težko verjetno, a ne.

Ali pa, kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi zgodilo, če bi Martin Luther King enostavno skomignil z rameni in sam užival v vsem, kar je tako močno doživljal v sebi. Ali pa, da bi sicer izrazil tisti slavni “I had a dream” in potem nadaljeval, da mu je vse to sicer zelo dragoceno, ampak da pač ne bo o tem spregovoril.

Ali pa recimo Buddha oz Princ Siddharta. Kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi, če bi po izkušnji NIrvane oz dokončne samorealizacije in razsvetljenja tisti teden dni molka enostavno podaljševal v nedogled. Recimo, da bi si Buddha rekel, hja, vse lepo in prav, vendar meni je tako čisto OK, lepo se imam, miren sem in vse mi je jasno, bom jaz kar tako v miru ostal…

In povsem isto velja (iz mojega vidika) za recimo Marshall Rosenberga, Wilberja, Maslowa, Jezusa, Meher Babo, Ramana Maharshija, Anandamayi Devi in vseh ostalih posameznikov, ki so svoje neizmerno notranje bogastvo zaživeli in delili s svetom.

🙂

Moja poanta je, da je sicer notranja realizacija, stik z notranjim bogastvom (celo na nivoju popolne svobode, ki jo je dosegel Buddha, recimo) zelo zelo pomembna (vsaj zame), in sicer ne samo iz ontološkega, temveč predvsem iz praktičnega vidika. Vendar samo to (zame) ni dovolj.

Notranje bogastvo je, sije in žari samo po sebi, vendar to ne pomeni vse. Potrebno je tudi priti v stik z njim, se povezati, dihati z vsem tem bogastvom in ga naposled tudi pričeti izražati in živeti – le tako lahko res pomagamo en drugemu in oplemenitimo odnose. Taka je moja izkušnja.

🙂

VPR:
Dajanje empatije, kje se konča, kdaj je dovolj?
Recimo v odnosu, pri konfliktu, pri vzgoji.

ODG:
Ufa, dobro vprašanje.

Hmm. Najprej bi (zopet) izpostavil dejstvo, da lahko res dajemo empatijo (ali kar koli drugega, v bistvu), če to zares imamo sami.

Torej, pri izražanju sočutja, pri sočutnem vživljanju v druge in reflektiranju je pomembno, da imamo sami dovolj stika s seboj. In za to (vsaj moja izkušnja je taka) potrebujemo samo-empatijo ali pa empatijo od zunaj.

Kako naj prav zares čutim z nekom, če imam sam s seboj akutne ali kronične (čustvene) težave?

Kdaj je dovolj dajanja empatije?
Heh, po mojih opažanjih in glede na stanje na tem svetu, nikoli. Ljudje (vključno z menoj) bi res lahko naredili velik korak v smeri svoje lastne sreče, če bi v svojem okolju imeli na voljo več empatije, več razumevanja, tolerance in podpore.

Istočasno pa je v igri še nekaj: kapaciteta sprejemanja empatije oz namera, ki napaja delovanje na drugi strani.

In na tem mestu se stvari malce zafncljajo, po domače rečeno.
Sam sem se tega nagledal pri vodenju seminarjev, do neke mere tudi pri vodenju seans, predvsem pa pri odnosih zunaj formalnih okvirjev izobraževanja ali nudenja pomoči.

O čem govorim?
Za res povezovalni način sporazumevanja in s tem tudi so-bivanja sta potrebna najmanj dva. In če nekdo ni pripravljen odpreti se na prejemanje empatije, potem iz te moke ne bo ne kruha, ne makaronov in ne pice.

Do sedaj sem slišal že mnogo tega, recimo: “pa kaj mi to govoriš, valda da mi je pomemben mir!” ali pa: “pa ja, sej je logično, da ___________”, ali pa:  “dej ne tresi neumnosti, kakšni občutki neki”, in pa: “jaz nimam občutkov” itd…

Te izjave sem slišal ob poskusu reflektiranja oz nudenju empatije.

Kaj želim izraziti?
Ljudje imamo izbiro in od nas samih je odvisno koliko se bomo odprli in koliko smo pripravljeni pogledati v svojo lastno resnico v srcu. In ena zelo lepih lastnosti empatije je, da lahko doprinese k poglabljanju zavedanja in pri zrelejšemu prevzemanju odgovornosti zase.

Vendar, če oseba ni pripravljena občutiti svojih občutkov in pogledati svoji resnici v oči, kakšen smisel ima potem dajanje empatije? Če je njena namera drugačna, kaj naj storim/o?

Moja trenutna praksa je, da veščine vživljanja v druge oz nudenje empatije omejujem na zelo malo število ljudi. Zakaj bi nudil dragoceno energijo in čas, če to ni dobrodošlo?

Z osebami, ki so pa pripravljene na prejemanje empatije, pa z veseljem podelim svoje veščine sočutja, seveda v okviru kapacitete, ki jo pač imam v danem trenutku na voljo.

Kdaj je torej nudenja empatije dovolj?
Odgovor je isti, kot zgoraj, nikoli oz vsaj toliko časa, da se tudi na drugi strani nekaj zgodi, spremeni. In ob vzajemni odprtosti se lahko to zgodi zelo kmalu, in še lepo je.

🙂

 

 

 

Embracing Transpersonal

Posted on by

At our school for transpersonal consultants, TCT® Academy, we offer a seminar (my favorite) that aims at exploring the Subtle transpersonal level of human overall consciousness. I am about to offer this seminar in the upcoming weekend and here are my thoughts.

OK, so what am I going to write about in this blog? I will try to convey my awe, wonder and appreciation for the so called transpersonal. Transpersonal in this context does not include any existing religion, philosophy or New age movement, please. It translates to intimate and subjective empirical knowledge about what has throughout the human history been labeled as Spiritual, Divine.

I am almost holding my breath here, for respect, freedom, integrity (of us all) is soooooo important to me. I always state this while sharing in written word, and it just doesn’t get old, so here we go again: the thoughts below are only my subjective reality and no criticism, labeling, diagnosis or anything of the sort is intended. Each of us lives in subjective universe it seems and yet we can contribute to each other or not. It is my sincere hope that the text below does contribute at least somewhat.

Stages of human identity development

There is a guy, tall, brilliant and, as far as I can see, awake. Awake from social, political, educational,  religious etc. systems. His name is Ken Wilber, they say he is the most read author in the history of humankind. All of his, 15 books I think, are still in print, some in re-re-reprint.

And this guy has come up with, to me, genius idea of producing the map of all existing states and stages of human consciousness. And as far as I am concerned (and most of the professional psychological, philosophical and even anthropological world is concerned, it seems), well, he did it.

I have written extensively on the subject of the Wilber map on this Blog (please see the links above under Wilber map or employ the search engine up there on the right hand side), so there is no need for repeating it all.

What I want to again share, though, is that there is indeed an identity development going on in our human lives. Particularly I would like to point out two stages: Authenticity and the Subtle.

The first is personal and the later is transpersonal or spiritual.

I have sampled all of the levels of the Wilber map and empirically speaking, Authenticity is not as great as it seems on the paper.
All of the words, mere words, below are only generalization and might as well not apply to any of you, dear visitors. 🙂

Yes, it is or it seems to be:
– really wonderful to be able to stand up and say NO, or YES,
– precious to be able to be really personal and authentic in bed, for example, really enjoying oneself,
– great to create our own world, meaning that we apriori bow not to any structure from the outside,
– lovely to be able to express feelings and needs in a way others understand and maybe even appreciate,
– important to be able to share the skills and knowledge of empathy and self-empathy with others,
– it is so dear to be able to have a job just the way we want, to connect only to people we choose, to eat, drink exactly what we want, to have a house exactly as we want etc.,
– glorious to be able to operate outside the expectations of others, and, above all,
– most important to follow individualized will of I and Mine.

Of course, there are not many people who have attained all of the above. In fact, I only know a few.
And hey, who knows, maybe I ought to get out more LOL

That been said, lets take a look at the, what seem to be, not-so-great characteristics of the Authentic level of awareness (as per my own personal experiences and also according to my observations and sharing of others and also according to accepted professional literature penned by Wilber, Rowan, Forman etc., all of which doesn’t really matter; what matters is what is alive in YOU, yes? 🙂 ):
– it is only personal, meaning it is conditioned by personal tendencies (limited empathy, energy, the reach of personal outlook etc.),
– it takes enormous effort to be Authentic, simply because at this level, personal effort is a must,
– everyone gets burned out at least once at this level, for Ego or the Authentic self keeps pushing the envelope by trying to change and improve things,
– Authentic self or the Ego needs control, structure to really feel secure and content,
– at this level, everything that is not in accordance with inner (personal) reality is canceled out, ignored or at least avoided,
– it takes so much energy to emphatically reflect what others feel and need, simply because Ego or the Authentic self still believes and operates on, separation and duality (I am me and you are you),
– vulnerability at this level hurts, even one single thought (coming from the outside or inside) might shake the foundations of the attained personal happiness and peace,
– Authentic self or Ego is mostly timid, meaning that impersonal experiences might leave it distraught and confused,
– even the most flexible and tolerant Ego or Authentic self still needs reassurance, for it is a huge challenge for it to operate outside of its own inner self-created reality,
– when offering empathy, when reflecting feelings and needs of others, the best Ego or Authentic self can produce is best guesses (in accepted professional literature this is called “imagining the real”),
– and again, it takes massive effort to maintain the attained inner psychological climate,
– etc.

And yet, in comparison to Mental or Instrumental level (a level prior the Authentic level as per Wilber map), all of the above is indeed so much rewarding and positive, that some people I have met seem to take this Authenticity as synonymous to Enlightenment or Pure Spiritual Reality.

Interestingly enough even Marshall Rosenberg, the creator of the NVC system which is widely employed all over the world, pointed out that at the core of his system is this Beloved Divine Energy, not Ego or Authentic Self. Please, see the whole text, you can read it here >> – new web page opens up).

There is so, so, soooooooooooooooo much more one can experience beyond the Authenticity, in my experiences.

Lets take a look at some of the traits of the spiritual and transpersonal level of awareness, the Subtle level or the Soul level:
– it is like coming home, it is safe, fluid, free and eternal – no need for any effort,
– there is no need to fix things, to create something anew, for the transpersonal Reality has been the same for ever,
– no effort is needed to connect with others at this level,
– empathy for others is not conditioned by effort or amount of self-empathy, it is free flowing, eternal, absolute,
– they say that there is a book called “Structures to live by” and at this level, well, there are no books, the least of which is called “structure”,
– at this level the true self, the Soul shines forth powerfully and gently at the same time, no need to fix it or create it from scratch,
– at this level one is never ever alone, for the presence of the Soul naturally evokes the presence of other Souls from the Subtle transpersonal realm,
– there is no need to trying to become what we really are at this level, for we really already are, way beyond any and all personal projections from the Authentic self or Ego,
– the Soul is the true Self, and the Authentic self or Ego is merely her shadow (that’s why the Ego needs all the fuss and circus to be really content),
– the Soul is witnessing all the drama on the personal level, and denies nothing, for everything is already in herself.

Dr. Rosenberg was once asked:

What does God mean to you?

I need a way to think of God that would work for me, other words or ways to look at this beauty, this powerful energy, and so my name for God is “Beloved Divine Energy.” For a while it was just Divine Energy but then I was reading some of the Eastern religions, and Eastern poets, and I loved how they had this personal, loving connection with this Energy. And I found that it added to me to call it “Beloved” Divine Energy. To me this Beloved Divine Energy is life, connection to life.

Is this lack of connection to Divine Energy responsible for violence in the world?

To me, the violence in the world comes about when we get alienated or disconnected from this Energy. How do we get connected when we are educated to be disconnected? I believe it’s our cultural conditioning and education that disconnects us from God, especially our education about God.
(please, see the whole interview, if you will, here >> – new web page opens up)

Well, at the Subtle transpersonal level, the “God” for a lack of a more flexible word is experienced as real as you and me, and is way beyond the personal Authentic level. It is the Divine in us, in you and me, that acts when the healing of guilt, shame, anger etc. takes place.

How much more healing could take place if we embraced the transpersonal even more, transforming the timid Ego or Authentic self into this Beloved Divine Energy (as Rosenberg himself calls the transpersonal Self)!

🙂

 

 

 

Strategije, čustva in potrebe

Posted on by

Februarja smo začeli z novo, drugo generacijo šole nenasilne komunikacije, Integralna Avtentična komunikacija, in po prvem in drugem seminarju so se pojavila določena vprašanja.

Vprašanja so res zelo dobra in kar kličejo po odgovorih, saj pokrivajo čiste osnove sistema NVC-ja.

Hvala za dobra in konkretna vprašanja in predvsem za res angažirano in iskreno sodelovanje na obeh seminarjih!
Si res želim prav takih, iz mojega vidika, angažiranih in napredka željnih udeležencev naše šole.

 

Here we go:

Vpr.:
Ko želim izrazit samoempatijo – ali je pomembno, da grem v preteklost in dam empatijo otroku v sebi, če izvira situaciija iz preteklosti?

Odg.:
Da, vsekakor.
Vabim te, da ozavestiš situacijo, ki te bremeni, in jo najprej tako od daleč pregledaš in se potem odpreš na občutke, ki so te takrat kot otroka obremenili. Vabim te, da samo sebe, torej mičkano punčko, objameš in jo pocertkaš, kot si sedaj, odrasla.
Kaj pri tem zares pomaga?
Tvoja odprtost na občutke, negativne misli in vse ostalo, kar se je v dani situaciji v preteklosti dogajalo v tebi. Pomaga mehkoba, odprtost, odsotnost intelektualiziranja in ostalih mentalnih akrobacij. Pomaga sprejemanje občutkov in vsega ostalega v tebi. Mehko, nežno, ljubeče, spoštljivo.
Vabim te, da z odprtostjo in nežnostjo podoživiš dano situacijo in vztrajaš toliko časa, dokler se ne zgodi nek shift, neka sprememba. Zavest je namreč zelo močna in če ji damo možnost, če sebi damo možnost, lahko transformira/mo tudi najhujša čustva iz preteklosti.
Ko se je zgodil shift, te vabim, da greš še globlje in najdeš potrebe oz potenciale, ki v dani situaciji niso bile izpolnjene, ozaveščene in uporabljene. Odpri se na te potenciale in jih povabi v svoje fizično telo, dihaj z njimi, predaj se jim.

Vpr.:
Komentar na tvojo misel iz predavanja: Če nisi v stiku s seboj , pride strah….Kaj konkretno pomeni biti v stiku s strahom na avtentičnem nivoju oz. strah je v trenutku prisoten…kako se soočit iz srca in kako iz glave-razlika?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bil ta stavek izrečen, vsekakor pa je strah (in katero koli drugo čustvo, recimo jeza, sram, krivda, bolečina itd…) zgolj posledica. Vendar to ne pomeni, da kot posledica čustvo ni pomembno. Čustva so (lahko) zelo pomembna, ne sicer sama po sebi, ampak zaradi draguljev in diamantov, ki se skrivajo pod njimi.

Torej, iz vidika personalnega oz osebnega stanja zavesti Avtentičnosti (iz vidika transpersonalnih stanj je zgodba precej drugačna), lahko pomeni biti v stiku s strahom tudi to: zavedanje, občutenje in izražanje strahu v realnem času. Oseba na Avtentičnemu nivoju nima velikih težav s čutenjem katerega koli čustva, tudi v vsakdanjem življenju ne. Torej, čustvo se na tem nivoju zavesti ne potiska stran, v nezavedno, temveč se ga v polnosti doživi, izkusi, občuti.
In ne samo to!
Pod čustvom je namreč vedno nek vzrok. In ta vzrok niso zgolj misli ali mentalni vzorci, temveč neozaveščena in neizražena potreba oz potencial.

Torej, razlika med soočanjem s čustvi, recimo strahom, iz srca in iz glave je veeeeeeelikaaaaa.
Glava oz intelekt bo strah poskušal racionalizirati, ga opredeliti, primerjati, potisniti v ozadje zavesti – in z vsem tem početjem ga seveda samo krepi.

Srce, po drugi strani, pa bo strah občutilo, ga doživelo v polnosti, nežno in ljubeče. In naposled videlo, da je tudi strah zgolj posledica. Posledica neizpolnjene, neozaveščene in neizživete potrebe oz hrepenenja.

Morda še beseda, dve glede stavka: “…če ni stika, pride strah…” V bistvu se lahko strah ali katero koli drugo čustvo lahko pojavi tudi ob res globokem stiku s Seboj (na nivoju srca, ne glave, lepo prosim). Vendar v tekem primeru to ni hud problem, saj Srce vsebuje tudi neomejene potenciale (potrebe oz needs, po Rosenbergu in Rogersu), ki (lahko) dobesedno presijejo tudi najbolj težko čustvo.

Vpr.:
Razločevanje med potrebo in strategijo za npr. duhovni napredek oz. ali je lahko neko duhovno potovanje potreba?

Odg.:
Ne, potovanje, duhovno ali turistično, romanje ali letalski prevoz ne more biti potreba.

Potrebe oz potenciali (iz mojega vidika) so abstraktne kvalitete naše zavesti na nivoju Srca (ne glave oz intelekta, prosim) in z delovanjem oz strategijami nimajo nobene direktne oz vzročne veze.
Potrebe oz potenciali (lahko) obstajajo ločeno od materialnih aktivnosti, prav tako, kot (lahko) tako obstaja Zavest. Če temu ne bi bilo tako, bi bili mi vsi popolnoma odvisni od delovanja v okolju in bi bil recimo MIR lahko le pobožna želja, vsaj v tem svetu tukaj na Zemlji. Vendar temu ni tako; MIR ali katera koli druga potreba JE in obstaja tudi brez tekanja za cilji v tem materialnem svetu.

Vse skupaj se malce zafenclja, ko se vežemo na aktivnosti in delovanje v dobri veri, da nam bo to res že enkrat zagotovilo notranja hrepenenja. Vendar notranja hrepenenja niso deficiti (kot to, po mojem opažanju, učijo ali zagovarjajo ne-humanistično orientirane veje psihologije), niso primanjkljaji temveč popolni, brezmejni in neskončni potenciali, ki samo čakajo, da jih ozavestimo in aktualiziramo.

Da, res je (po mojemu opažanju): hrepenenjem oz potrebam lahko doprinesemo s pomočjo strategij in delovanja, recimo duhovno potovanje v Indijo ali Tibet nam lahko doprinese k ekspanziji notranjega miru, inspiracije, sreče in stika, NISO pa te potrebe (mir, inspiracija, sreča in stik) absolutno pogojene s strategijami. Kako le, prosim, no. Če bi bilo temu tako, potem bi morali vsi za vsaj malce inspiracije in sreče in miru in stika riniti v Tibet in Indijo (ali kamor koli drugam)!

Ne, potrebe oz potenciali se lahko izkusijo povsem neodvisno od strategij. Taka je moja izkušnja.

Bi pa na tem mestu izrazil še naslednje:
ljudje (po mojemu opažanju, lahko se seveda tudi motim) radi tekamo za cilji v svetu v dobri veri, da nam bo to enkrat vendarle prineslo recimo srečo, mir in sproščenost. Vendar s takim tekanjem postavljamo kočijo pred konja! Iščemo zunaj sebe, v svetu, v poklicu, v odnosih, v izobrazbi, v seksu, v meditaciji, v potovanjih (vse to so strategije) vse tisto, kar lahko prav zares najdemo izključno v sebi, v svojem Srcu: recimo mir, svobodo, ljubezen, varnost.

Torej, potemtakem so strategije povsem brezpredmetne in odveč? Hja ne vem, zame recimo ne.

Vendar obstaja velika razlika (vsaj v mojem trenutnem dojemanju te tematike): eno je (mentalno in brez globljega zavedanja stika s Srcem in potrebami v Njem) tekanje za izpolnitvami notranjih hrepenenj v materialni realnosti, s pomočjo strategij, napora in delovanja, povsem nekaj drugega pa je zavedanje teh istih hrepenenj (recimo miru, sreče, ljubezni in varnosti) v Srcu in življenje ter delovanje v skladu z njimi.

Eno so (zame) suhoparne strategije in delovanje v tem svetu (ki ne nudijo trajne izpolnjenosti, po mojih izkušnjah), povsem nekaj drugega pa so t.i, oplemenitene strategije z notranjim zavedanjem potencialov v Srcu.

Namesto delovanja iz pomanjkanja (morda zaradi pomanjkanja stika z notranjim bogastvom?), lahko delovanje in strategije oplemenitimo z, no, seboj in svojimi potenciali.

Strategije lahko zgolj doprinesejo k zadovoljevanju potreb oz hrepenenj, ne morejo pa jih v celoti in povsem zadovoljiti, po mojih izkušnjah. To lahko storimo samo mi sami. Kako? Tako, da poglobimo svoje zavedanje (kar v praksi pomeni preseganje mentalnih akrobacij in soočanje z globljo realnostjo čustev in potreb v Srcu v prsih) in ozavestimo potenciale Zavesti v Srcu oz hrepenenja oz potrebe in potem zaživimo na podlagi teh hrepenenj.

Postavimo konja tam, kjer lahko res nekaj naredi: pred kočijo.

Ne vem sicer, če je Mahatma Gandhi imel ravno to v mislih, vendar se mi sliši to prav obupno podobno temu, o čemur govorim:

“Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”

Zame je tisto res izpolnjujoče duhovno (ali katero koli drugo) potovanje (ali katera koli druga strategija) tisto, ki jo napaja in plemeniti moja notranja ozaveščena realnost, moji notranji potenciali. S tem, ko “sem sprememba, ki jo želim v svetu” v bistvu izražam svoje že obstoječe notranje kvalitete (recimo mir, svoboda, sreča, ljubezen) in delujem v skladu z njimi, namesto da bi te iste kvalitete in hrepenenja vedno znova iskal zunaj sebe.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o štirih načinih dojemanja sporočil od zunaj, od drugih. Tri so mi kar precej jasna in tudi domača, eno pa mi predstavlja uganko. Kdaj torej lahko smiselno uporabim žirafje uhice obrnjene nazaj?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Torej, prispodoba “žirafica z uhicami nazaj” v praksi pomeni izražanje samo-empatije do sebe (v kontrastu z bičanjem sebe ali drugih, šakali z uhicami nazaj ali naprej).
Hmm. V bistvu je samo-empatično dojemanje oz dojemanje sočutno do sebe uporabno tudi pri vživljanju v druge (žirafice z uhicami naprej). Pri Avtentičnemu oz pristnemu sporazumevanju je namreč vedno v igri odprtost na občutke in potrebe drugih in seveda tudi sebe. Torej, samo-empatijo lahko uporabiš vselej oz istočasno ob vživljanju v druge. Tako bodo tvoje potrebe tudi v pogovoru res žive in izražene.

Še en primer “žirafic z uhicami nazaj” oz nežno in sočutno dojemanje svoje notranje psihološke klime lahko pride do izraza ob takih in drugačnih prošnjah (ali zahtevah) s strani drugih. Kako naj se res iskreno in pristno odzovem na povabilo ali prošnjo, če nisem v stiku s svojimi vrednotami, hrepenenji?

Kaj je torej v določeni situaciji res pomembno zate? Po čem hrepeniš? Kaj ti je v situaciji res dragoceno, pomembno?
No, do te globine zavedanja Sebe lahko prideš s pomočjo sočutnega dojemanja svoje notranje dinamike oz z “žirafico z uhicami nazaj”.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o sočutju in o povezovalni komunikaciji. Vse lepo in prav, vendar zanima me, kako naj vse to znanje sedaj uporabim v praksi, recimo do moje 19 letne hčerke?

Odg.:
Torej, če prav razumem, ti je pomembna njena dobrobit? Želiš ji vse dobro in rada bi doprinesla k njeni sreči, zdravju?
Če je temu tako, je to seveda povsem izvedljivo. Je pa pri prenosu veščin nenasilne komunikacije (ali katere koli druge veščine, po mojem mnenju) precej pomembna motivacija osebe. Torej, si tvoja hčerka sploh želi tvoje pomoči, podpore? Te je vprašala za pomoč?
Veš, kakor koli že obrnemo situacijo, punca ima vso pravico živeti tako, kot živi. Celo zakonsko je že polnoletna in torej sama odgovorna zase. In če ona slučajno (ne poznam podrobnosti situacije) noče tvoje pomoči in podpore oz te zanjo ni vprašala, potem je možnost za povezovalno komunikacijo (ki gradi in vzdržuje mostove med nami) bolj majhna. Vrivanje oz forsiranje  “pomoči” v bistvu (vsaj zame) ni kdo ve kako povezovalno.

To pa seveda ne pomeni, da je pa najbolje vreči puško v koruzo in se vdati usodi. Četudi se punca ne ravno aktivno odziva na tvoje poskuse sočutne pomoči (upam, da je to res taka pomoč, ne zgolj poskus popravljanja ali kontroliranja), je še vedno ogromno tega, kar ji lahko ponudiš, doprineseš.

Recimo, lahko se poskusiš vživeti vanjo, v njene občutke in potrebe in ko sama iniciira pogovor s teboj, ji ponudi emaptijo (empatično reflektiranje). Lahko jo poskusiš razumeti na nivoju Srca, ji nudiš t.i. tiho empatijo oz si tiho in ljubeče ne njeni strani itd…

 

Vpr.: Pojem ranljivosti se me je na seminarju kar precej dotaknil. Priznam, da do sedaj nisem videla ranljivosti kot nekaj pozitivnega. Lahko poveš še kaj več na to temo?

Odg.:
V bistvu sem že na seminarju podelil z vami veliko tega. Morda gre poudariti, da ranljivost v kontekstu povezovalne oz nenasilne komunikacije in predvsem sočutja do sebe ni sinonim za ranjenost.

Ranjenost je lahko posledica nemoči, velike občutljivosti ali morda občutka manjvrednosti itd… Ranljivost pa zajema odprtost, pripravljenost na spremembe, ki so lahko tudi boleče, zajema tudi nežnost in mehkobo dojemanja svoje preteklosti in sedanjosti, in je v bistvu MOČ (vsaj zame).

Ranljivost NI lastnost glave, uma ali intelekta. Kje pa! Intelekt ločuje, sproti ruši prav tisto, kar ravno ranljivost podpira. Vsaj moja izkušnja je taka, no,

Ranljivost odpira tista vrata v zavesti oz v nezavednem delu naše psihe, ki se jih brez odprtosti, sočutja, mehkobe in nežnosti do sebe (to so zame glavne lastnosti ranljivosti) res težko zavemo. Če si lahko dopustimo biti bolj mehki in bolj ranljivi, lahko to vodi v res veeeeeelik korak naprej v osebnem in tudi duhovnem napredku.

Bi pa morda na tem mestu izrazil še naslednje:
dočim je seveda ranljivost res pomembna lastnost Srca, ki lahko res veliko doprinese k povezovalni komunikaciji, vsekakor niti od daleč ni edina. V Srcu so, v obliki potreb ali hrepenenj oz čistih in popolnih potencialov prisotne tudi Moč, Pogum, Nenavezanost, Jasnost, Svoboda, Neodvisnost itd… – vse povsem enakovredne Ranljivosti.

Izpostavljanje Ranljivosti kot primarno lastnost Srca oz samo srž sistema nenasilne komunikacije torej zame ni ravno v skladu z mojo notranjo realnostjo. Meni je pomembna tudi Moč, Neodvisnost, Svoboda.

Svoboda mi je izredno pomembna, in tako te Vabim oz vse vas, da v svojemu Srcu najdeš/te vse, kar je pomembno ZATE/ZA VAS, ne glede na strukturo sistema Avtentične komunikacije (ali katero koli drugo strukturo).
🙂

Predavanje: Komunikacija, čustva stres

Posted on by

Tematsko predavanje z naslovom

KOMUNIKACIJA, ČUSTVA, STRES

Komunikacija, čustva in stres so teme, ki so tako v poslovnem kot v zasebnem življenju vedno med najbolj aktualnimi. Kako se pogovarjati na delovnem mestu, kako doma, kako s prijatelji, znanci in neznanci, da bomo komunikacijo znali izkoristiti kot odlično orodje za dobre medosebne odnose na vseh področjih našega življenja. Poznavanje in uporaba čustev sta pri tem ključnega pomena.

– Tokrat bodo predavane naslednje učne vsebine, v okviru  predstavitve izobraževalnega Programa Akademija TCT:

–    osnove kognicije (percepcija, spomin, učenje itd…),

–    nevrobiologija in svoboda izbire,

–    direktna ter takojšnja zamenjava prepričanj ter čustev,

–    potenciali človeških možganov.

Obisk srečanja je za vse BREZPLAČEN !

Vabljeni torej na medgeneracijsko srečanje, ki bo v SREDO, 20. januarja 2016 ob 17.00 uri v prostorih Ljudske univerze Kočevje, v II.nadstopju , v učilnici 1.

Predava Edmond Cigale

 

Perceiving emotions

Posted on by

In this blog I would like to share my current perception of, to me, rather important element of human overall existence: emotions.

Of course, hundreds of books and other texts have been written on the subject and accepted (psychological) theories about emotions vary considerably.

In this text, however, I will try to offer an overview of perception of emotions from the so called integral standpoint.

Integral standpoint in this context translates to not only one level of understanding of the subject in question, but from all existing levels of human awareness as per accepted Wilber map:
– mental ego,
– authentic level,
– subtle transpersonal level,
– causal transpersonal self and
– (Buddhist) nondual level.

It goes without saying that words below are colored by my current subjective perception and I invite you to view them as such. No absolute, no authoritative and final truths can you find herein.
🙂

The Mental ego or Instrumental level

Prior to Mental ego level there are two more levels of awareness, i.e. body self and family level (sometimes called also magic and mythical level).

As far as the Body self is concerned, I cant really accept the old and worn out notion that babies are born into this world like a white blank slates. A quick google search yields thousands results affirming this notion to be false.

Family self level is of course very important. A soul in a young and small body identifies with pretty much everything that is happening in her or his immediate environment (family, tribe etc…).

And when an individual leaves this primary environment and ventures into the world at large, the so called Mental ego or Instrumental self kicks in.

At this level individual has no real connection with emotions. Even as adults, many individuals have to be shown and taught how to open up and feel their own emotions. They are focusing mostly on the mental capacities and live their lives as others want, pushing their own inner climate away, to no avail, of course. The result of years of such avoidance might be a depression, physical diseases and maybe even psychotic episodes.

At this level, emotions can be seen as a sign of weakness, sentimentality and childishness. I am sure you understand what I mean here, for if your parents were not Authentic individuals, self-actualized and without any pressing issues in personal life, chances are that you have heard things like: good boys don’t cry or good girls do not show anger. That is a rather poor attitude, to say the least, in my opinion.

It is my observation from thousands and thousands of humanistic psychotherapy sessions that most adults are in fact little children in grown up bodies. They don’t or can’t really handle emotions, or in other words, they handle emotions like little boys and girls do. I will let you draw your own conclusions of what that means.

At this level, people are trying to fix things, pouring dis-harmonies into the relationships while doing it. They try to change others by hoping to repair all around them (instead of assuming responsibility for their own inner psychological climate and stop troubling others).
It is a war they will never ever win, for others can not be fixed or changed. Each and everyone of us has to do that on his/her own.

The Authentic level

To be able to ascend to this rare level of awareness, an individual person has to work hard to clear the so called Shadow (negative tendencies, traumas, compromises etc…) that cloud their perception of things as they really are.

Emotions at the Authentic level are felt as real, strong and important energies that origin inside. A person at this level can and does assume full responsibility for the emotions, for s/he knows that anger, guilt, shame etc. are products of unmet needs and positive emotions are result of met and actualized needs.

Emotions at this level are felt and expressed in real time and present no problem.

Truth be told, I personally know only a few persons that are at this level. In practice that means that most people I know are still not really dealing with their emotions as something real and personal. Mostly people still point fingers and blame others for their emotions.
Oh well…

The Subtle transpersonal level

Having cleared out most of the Shadow, a person at this level is conditioned by emotions no more. S/he can clearly see that emotions are only energies that do not even belong to them. Anger is not “My anger” but only an anger, an energy that needs to be felt and expressed.

At this level, even innermost so called needs (or potentials) are perceived as something that is an expression of even deeper reality. Deeper reality in this context of course means:

The Causal transpersonal self

Everything, everything in our lives originates somewhere. And that origin is the Causal self, The I am presence, the God within, the Pure choice-less witness.

At this level, emotions are only a seen through dream, insubstantial energy that is in fact integral part of overall Existence that is the only One.

Everything at this level is only a play, a drama, a projection on the screen of Pure and Absolute awareness that is the I am.

At this level, a person might appear as a distant witness to all human emotional drama.

The (Buddhist) nondual level

At this level, emotions (and everything else for that matter) is perceived as lacking inherent existence. There is nothing really there, all meaning is imputed, even in the so called happiness, love and joy – there is nothing there only emptiness.

Emptiness (or sunyata) is what is perceived at this level. And that translates to complete peace very very far from emotional “peace” from personal Authentic level.

It is the most honest and open attitude towards emotions that one can produce. It requires total openness, acceptance and surrender.

Rarely do I meet a person at this level. In fact, I have met only one person thus far. It is like meeting a living being that has a strong peaceful presence of, well, absence of everything.

Conclusion

With all of the above been said, to me emotions are (for the most part), limiting energies that usually present a real challenge to a person on a Mental ego level. After the Authentic level has been attained, emotions present no problem anymore. Even more, from the Transpersonal stages of awareness (Subtle level and beyond), emotions are deluding components of human awareness at best and even at the personal levels it is really not all that wise to focus on them. They are important, yes, but even more important is a deeper reality.

How do you perceive “your” emotions?

🙂

 

 

Thich Nhat Hanh on compassion

Posted on by

The Buddhist Master, Thich Nhat Hanh:

“Dear friends, dear people, I know that you suffer a lot. I have not understood enough of your difficulties and suffering. It is not our intention to make you suffer more. It is the opposite. So please, tell us about your suffering, your difficulties. I am eager to learn, to understand.”

<tears>