Predavanje: Komunikacija, čustva stres

Posted on by

Tematsko predavanje z naslovom

KOMUNIKACIJA, ČUSTVA, STRES

Komunikacija, čustva in stres so teme, ki so tako v poslovnem kot v zasebnem življenju vedno med najbolj aktualnimi. Kako se pogovarjati na delovnem mestu, kako doma, kako s prijatelji, znanci in neznanci, da bomo komunikacijo znali izkoristiti kot odlično orodje za dobre medosebne odnose na vseh področjih našega življenja. Poznavanje in uporaba čustev sta pri tem ključnega pomena.

– Tokrat bodo predavane naslednje učne vsebine, v okviru  predstavitve izobraževalnega Programa Akademija TCT:

–    osnove kognicije (percepcija, spomin, učenje itd…),

–    nevrobiologija in svoboda izbire,

–    direktna ter takojšnja zamenjava prepričanj ter čustev,

–    potenciali človeških možganov.

Obisk srečanja je za vse BREZPLAČEN !

Vabljeni torej na medgeneracijsko srečanje, ki bo v SREDO, 20. januarja 2016 ob 17.00 uri v prostorih Ljudske univerze Kočevje, v II.nadstopju , v učilnici 1.

Predava Edmond Cigale

 

Perceiving emotions

Posted on by

In this blog I would like to share my current perception of, to me, rather important element of human overall existence: emotions.

Of course, hundreds of books and other texts have been written on the subject and accepted (psychological) theories about emotions vary considerably.

In this text, however, I will try to offer an overview of perception of emotions from the so called integral standpoint.

Integral standpoint in this context translates to not only one level of understanding of the subject in question, but from all existing levels of human awareness as per accepted Wilber map:
– mental ego,
– authentic level,
– subtle transpersonal level,
– causal transpersonal self and
– (Buddhist) nondual level.

It goes without saying that words below are colored by my current subjective perception and I invite you to view them as such. No absolute, no authoritative and final truths can you find herein.
🙂

The Mental ego or Instrumental level

Prior to Mental ego level there are two more levels of awareness, i.e. body self and family level (sometimes called also magic and mythical level).

As far as the Body self is concerned, I cant really accept the old and worn out notion that babies are born into this world like a white blank slates. A quick google search yields thousands results affirming this notion to be false.

Family self level is of course very important. A soul in a young and small body identifies with pretty much everything that is happening in her or his immediate environment (family, tribe etc…).

And when an individual leaves this primary environment and ventures into the world at large, the so called Mental ego or Instrumental self kicks in.

At this level individual has no real connection with emotions. Even as adults, many individuals have to be shown and taught how to open up and feel their own emotions. They are focusing mostly on the mental capacities and live their lives as others want, pushing their own inner climate away, to no avail, of course. The result of years of such avoidance might be a depression, physical diseases and maybe even psychotic episodes.

At this level, emotions can be seen as a sign of weakness, sentimentality and childishness. I am sure you understand what I mean here, for if your parents were not Authentic individuals, self-actualized and without any pressing issues in personal life, chances are that you have heard things like: good boys don’t cry or good girls do not show anger. That is a rather poor attitude, to say the least, in my opinion.

It is my observation from thousands and thousands of humanistic psychotherapy sessions that most adults are in fact little children in grown up bodies. They don’t or can’t really handle emotions, or in other words, they handle emotions like little boys and girls do. I will let you draw your own conclusions of what that means.

At this level, people are trying to fix things, pouring dis-harmonies into the relationships while doing it. They try to change others by hoping to repair all around them (instead of assuming responsibility for their own inner psychological climate and stop troubling others).
It is a war they will never ever win, for others can not be fixed or changed. Each and everyone of us has to do that on his/her own.

The Authentic level

To be able to ascend to this rare level of awareness, an individual person has to work hard to clear the so called Shadow (negative tendencies, traumas, compromises etc…) that cloud their perception of things as they really are.

Emotions at the Authentic level are felt as real, strong and important energies that origin inside. A person at this level can and does assume full responsibility for the emotions, for s/he knows that anger, guilt, shame etc. are products of unmet needs and positive emotions are result of met and actualized needs.

Emotions at this level are felt and expressed in real time and present no problem.

Truth be told, I personally know only a few persons that are at this level. In practice that means that most people I know are still not really dealing with their emotions as something real and personal. Mostly people still point fingers and blame others for their emotions.
Oh well…

The Subtle transpersonal level

Having cleared out most of the Shadow, a person at this level is conditioned by emotions no more. S/he can clearly see that emotions are only energies that do not even belong to them. Anger is not “My anger” but only an anger, an energy that needs to be felt and expressed.

At this level, even innermost so called needs (or potentials) are perceived as something that is an expression of even deeper reality. Deeper reality in this context of course means:

The Causal transpersonal self

Everything, everything in our lives originates somewhere. And that origin is the Causal self, The I am presence, the God within, the Pure choice-less witness.

At this level, emotions are only a seen through dream, insubstantial energy that is in fact integral part of overall Existence that is the only One.

Everything at this level is only a play, a drama, a projection on the screen of Pure and Absolute awareness that is the I am.

At this level, a person might appear as a distant witness to all human emotional drama.

The (Buddhist) nondual level

At this level, emotions (and everything else for that matter) is perceived as lacking inherent existence. There is nothing really there, all meaning is imputed, even in the so called happiness, love and joy – there is nothing there only emptiness.

Emptiness (or sunyata) is what is perceived at this level. And that translates to complete peace very very far from emotional “peace” from personal Authentic level.

It is the most honest and open attitude towards emotions that one can produce. It requires total openness, acceptance and surrender.

Rarely do I meet a person at this level. In fact, I have met only one person thus far. It is like meeting a living being that has a strong peaceful presence of, well, absence of everything.

Conclusion

With all of the above been said, to me emotions are (for the most part), limiting energies that usually present a real challenge to a person on a Mental ego level. After the Authentic level has been attained, emotions present no problem anymore. Even more, from the Transpersonal stages of awareness (Subtle level and beyond), emotions are deluding components of human awareness at best and even at the personal levels it is really not all that wise to focus on them. They are important, yes, but even more important is a deeper reality.

How do you perceive “your” emotions?

🙂

 

 

Thich Nhat Hanh on compassion

Posted on by

The Buddhist Master, Thich Nhat Hanh:

“Dear friends, dear people, I know that you suffer a lot. I have not understood enough of your difficulties and suffering. It is not our intention to make you suffer more. It is the opposite. So please, tell us about your suffering, your difficulties. I am eager to learn, to understand.”

<tears>

 

Smo ženske morda sodnice, ko odločamo ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne?

Posted on by

Na Integral.life Blogu lahko velikokrat berete moja razmišljanja o odkrivanju in aktualiziranju lastnih notranjih potencialov, bodisi moči, neodvisnosti, ljubezni, svobode itd…

Rad poudarjam, da moja (in morda tudi vaša, kdo ve?) sreča ni odvisna od zunanjih dejavnikov in vplivov okolja (astrologije, ekonomske in politične klime itd…), drugih ljudi (empatičnih ali pač manj empatičnih) itd…

No, dočim lahko marsikdo moja razmišljanja enostavno ignorira ali si jih nekako s pomočjo intelekta obrazloži in enostavno ne jemlje resno, je besedilo spodaj malce drugačno.

Napisala ga je namreč Polona Klarič, ženska, ki je preživela “smrtno” bolezen, raka (najprej na ledvicah in potem na dojki) in imajo zato (iz mojega vidika) njene besede res težo in so plod izkušenj.

Polona Klarič:

“Včeraj sem prebrala članek Lorelle Flego z naslovom »Ženske zbolimo zaradi ljubezni«. Spravila sem se k pisanju, ker je moje teoretično znanje popolnoma drugačno. To znanje pa potrjujejo tudi moje življenjske izkušnje in življenje, ki ga živim danes. Dan za dnem, izkušnja za izkušnjo.

Naj takoj povem, da tekst ni namenjen kritiziranju, napadanju ali karkoli drugega. Namenjen je izražanju mojega drugačnega pogleda ter vsem, ki ste isto misleči, ki želite slišati tudi druge izkušnje, ki želite vzeti življenje v svoje roke in vsem, ki tavate v brezpotju življenja in resnice. In zavedajte se, da ste popolnoma svobodni in lahko branje tega teksta opustite zdaj, kasneje ali na koncu.

Moj pogled, izkušnje, zavedanje pravijo, da je Ljubezen temeljna potreba, iz katere izvira življenje. V knjigah je celo zapisano, da dojenček brez maminega dotika in s tem ljubezni sploh ne bi preživel.

Res pa je, da je definicija ljubezni, lahko od človeka do človeka različna. Do danes sem se srečala z mnogimi, nekaterimi bolj pogosto, drugimi redkeje:

– Ljubezen je, če te ima nekdo rad,

– Ljubezen je, ko ti partner prinese rožico,

– Ljubezen je, če ti drugi vračajo spoštovanje,

– Ljubezen je, ko se sprehajaš po gozdu in poslušaš petje ptičkov,

– Ljubezen je, ko si v notranji harmoniji,

– Ljubezen je vse, kar obstaja,

– itd.

Različni pogledi, različne definicije. Vendar, kako je lahko ljubezen odvisna od tega ali partner dragi prinese rožico ali ne? Kako je lahko ljubezen odvisna od ene rože in druge osebe? Ali od tega, kako se drugi obnašajo do nas? Ali sploh od zunanjega sveta? Smo ženske morda sodnice, ki odločamo ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne? Žal mi je, če je katera mislila tako, vendar to je čista iluzija! Ljubezni pač ne moremo soditi, je ne moremo kupiti, niti podariti in prav tako nam je drugi ne morejo dati! Ljubezen lahko samo živimo, saj se nahaja v nas samih, v vsakem posamezniku. Speča ali živeča obstaja v nas in mi smo tisti, ki držimo v roki daljinca, ali jo bomo vklopili ali izklopili….

Če partner ne prinese rožico svoji dragi, ko je ona to željno pričakovala…. Verjamem, da je razočarana, da je žalostna. Ampak ne zaradi rožice in partnerja, temveč zaradi notranje neizpolnjenosti potrebe, ki je lahko samo v njej in ne v zunanjem svetu, dogajanju. Morda je to notranja vrednost, notranja lepota, notranja ljubezen ali/in notranje spoštovanje.

Zanimivo mi je tudi velikokrat že slišano… »normalni partner«. Kdo pa je normalni partner? Kakšen je moški, ki je normalen? To je zelo relativno. Za ene je tak, ki se lepo obnaša in oblači, za druge, ki je pošten, tretje, ki je zabaven….in vse to je zopet relativno. Kaj je normalno, pošteno, zabavno, itd. je zapisano v naših možganih kot nek program, ki smo ga zdownloadali skozi vzgojo in kasnejše življenje. Ženska, ki je v otroštvu doma dan za dnem gledala pijanega očeta, ki pretepa njeno mamo, bo v življenju zelo verjetno izbrala prav takega partnerja. Ker je to videla in ponotranjila, da moški pač taki so in tako se je naučila živeti. Ob nekem moškem, ki bi jo objemal, preživljal z njo mirne dneve, hodil ven s prijatelji, prihajal domov in zaspal z njo v objemu, ne bi prav dolgo zdržala. Saj vendar tako ne zna živeti. »Navodil« za takšno življenje skozi odraščanje ni prejela. Če pa jih želi, jih lahko prejme, s poglobitvijo vase, z opustitvijo starih vzorcev načina življenja in z osvojitvijo novih uvidov, novih načinov, kako živeti na drugačen način. Alkohol in pretepi v domačem okolju niso usoda, ki je zapečatena, ampak možnost za naprej, za spremembo, za oblikovanje prihodnosti, če si seveda sploh želi drugačnega življenja.

In zakaj potem nastajajo bolezni? Je rak res kazen? Lahko si razlagamo, da je rak kazen, lahko tudi da je darilo in lahko, da je zadnje opozorilo. Rak pa je lahko tudi rezultat dosedanjega življenja, ki ga je živel oboleli. Ne sestra, ne mati, ne partner, ne šef, ne ljubimec, ne soseda….ampak tisti, ki je zbolel.

Kako potem spremeniti življenje? Notranje dogajanje posameznika in srce sta povezana. Kadar so prepričanja, notranji vzorci, koncepti v našem mišljenju v nasprotju s tem, kar si v sebi želimo, kar želi naše srce, je to prvi korak za kasnejšo manifestacijo bolezni. Ne, od enkrat se to ne zgodi, vendar leto, dve, tri ….pet let takšnega neskladnega življenja in pokaže se rezultat. Če pa se življenje rojeva iz ljubezni in živimo v skladu z ljubeznijo v prvi vrsti do sebe,… če delujemo iz hočem, želim in ne iz moram, treba je,… če v nas vibrira radost, izziv in ne strah in skrb,… če si kreiramo svoj svet in ne igramo žrtve, …. Če smo v sozvočju s sabo, se ne dušimo, oviramo, temveč živimo v polnosti, … potem je zdravje edina puzzla, ki paše na tako življenje.

Žal pa je velikokrat tako, da dokler ni zadeva resna, dokler ni huda bolezen potrjena, življenje teče po ustaljenih tirnicah, z vsakodnevnimi stresi, obtoževanji, godrnjanji in z mislijo ter prepričanjem: »Ah, sej bo bolje! /Sej se bo že spremenil! /Sej bodo prišli boljši časi! /Ah, še to leto preživimo, potem pa bo naslednje leto povsem drugače!« Ha, pa ne bo! Zakaj? Zato, ker je zunanji svet naše ogledalo. Ker se v zunanjem svetu dogajajo stari in izgledajo natanko tako, kot so prepričanja, vzorci in mišljenje v naši glavi.

Popolnoma se zavedam, da vas je polovica od začetnih bralcev že zdavnaj nehala brati, da nekateri berete in se vam kadi iz ušes in da je komaj kdo, ki trenutno prikimava tem vrsticam. Ja, vem, boli. Tudi mene velikokrat. Tudi jaz sem tista, ki je kdaj užaljena in kritiziram zunanji svet. Vendar se zavedam vsega napisanega in z rednim poglabljanjem vase, v svojo notranjost, spreminjam moj pogled na zunanji svet…. V svet, ki mi je všeč, ki ga želim živeti in v katerem živi Ljubezen, Radost, Notranja Moč, Mir, Svoboda… in ne strah, skrb, bolečina, zamera, itd.

Vsem in vsakemu posamezniku izmed nas vse dobro!

Viva! ”

Vir:
Karunakaro Blog:
http://karunakaro.si/moj-blog/9-uncategorised/184-ljubezen-in-zdravje

Ko ni stika…

Posted on by

Če pogledam svoje vsakdanje življenje, lahko jasno zaznavam pokazatelje napredka na osebnem nivoju. In za to sem res hvaležen. Vidim pa tudi, da bi lahko notranji mir, izpolnjenost in dobra volja bila prisotna v mojem srcu še bolj pogosto.

So obdobja, ko je vse v redu in ko notranje sonce sije zelo močno, ne glede na zunanje dejavnike in vplive. Ta obdobja so kar pogosta in trajajo in so mi izredno dragocena 🙂

Pridejo pa seveda tudi situacije in trenutki, ko notranjega miru enostavno ni v ospredju zavesti.

In vselej, prav vedno, je vzrok (iz mojega vidika) v meni in je samo eden: takrat nimam Stika.

Stika s Seboj, svojim notranjim bogastvom, svojimi čustvi in hrepenenji oz potenciali v Srcu ALI Stika z drugimi na nivoju Zavesti in Srca.

In za prekinitev Stika na tem nivoju praviloma botruje um s svojimi bataljoni ofenzivnih in defenzivnih vojsčakov pod vodstvom generala Intelekta ter admiralke Ana Lize.

Signali oz pokazatelji, po katerih večinoma kaj kmalu prepoznam oz zaznam prekinitev Stika, se kažejo na različne načine.

Vsekakor k prekinitvi Stika s Seboj ali Drugimi največkrat pripomore to, da stvari jemljem osebno. Nekdo nekaj reče, izrazi svoje mnenje, pokaže pač svojo realnost in jaz to vzamem kot projekcijo name, vrednotenje ali poskus spreminjanja. Hja no.

Medtem, ko se jaz izgubljam v močvirju umskih akrobacij, drugi zgolj izražajo svojo subjektivno realnost, to je vse. In ta realnost je povsem v redu. Trenutno, kljub projekcijam lastnega uma, ne najdem posameznika na mojem planetu, ki bi imel kar koli proti meni.

V bistvu sam definiram lastno zaznavo in kadar je ta definicija obarvana pretirano osebno, adijo zavedanje na nivoju Srca.

Nadalje, kar precej neuporabna (zame) je tudi analiza, diagnosticiranje, dajanje takih in drugačnih nalepk in oznak na druge. Pod to seveda sodi tudi še tako nedolžno in dobronamerno spreminjanje in “popravljanje” drugih.

Kadar koli se ujamem, da analiziram oz intelektualiziram (aha, Lari je sedaj v nekem svojem filmu; hja, saj to kar pravi xy je zgolj njegova/njena projekcija), diagnosticiram (yep, ta model ima pa res hudo karmo) in skušam dopovedati drugim nekaj o Sebi tako, da jih skušam spremeniti oz “popraviti” (ej, dej, pojdi že na terapijo) – vse to je samo jasen znak, da sem trenutno na nivoju uma in ne Srca.

In um, kljub (zame) zelo pomembni vlogi pri mojem osebnem in duhovnem zorenju, je v tem kontekstu zgolj distrakcija, motnja oz ovira IN istočasno pot v globine Zavesti, v Stik v Srcu.

Ko na mojem planetu Integral.life torej NI stika, se v moji notranji psihični dinamiki rodi nemir, frustracija in včasih tudi jeza.

Vzroki za ta čustvena stanja niso v umu, drugih ali v okolici, temveč v neizpolnjenih oz neizraženih notranjih potencialih v Srcu (mir, svoboda, resnica, stik – ti so mi najpomembnejši).

In kadar Stik je ozaveščen in aktualiziran, no, takrat mi je celi svet zelo blizu, drugi so/ste mi vsi zelo dragi in vreme na oblaku številka devet je ekstremno sončno.

🙂

Kdaj in zakaj na terapijo? (2)

Posted on by

Človeško bitje je, s svojo psiho, kar kompleksna zadeva. Če pogledamo po strokovni literaturi se mnenja in sprejeti pogledi na človeško psiho kar precej razlikujejo med seboj.

Poglejmo najprej behaviorizem.

V 60 letih prejšnjega stoletja je ta veja psihologije doživela, vsaj v očeh takrat nove veje psihologije, humanistične psihologije, popoln kolaps. Takratnim psihologom je končno postalo jasno, da človeškega bitja vendarle ne moremo enačiti s kurami, golobi in podganami.

Behaviorizem namreč zagovarja mehansko pojmovanje človeške psihe in med drugim stavi na pogojevanje in proces kazni in nagrad. Pojmi, kot so svobodna volja, pozitivni potenciali in duša, so za behaviorizem znanstvena fantastika. No, danes, 60 let kasneje ta veja psihologije še vedno umira oz je nekako še vedno pri življenju, predvsem zaradi vpliva farmacije in psihiatrije, ki seveda želi, da ljudje verjamemo v determiniranost in brezizhodnost.

Naslednja veja psihologije, ki je danes tudi še kar živa, predvsem na sončni strani Apl, je Freudova psihoanaliza in njene izpeljanke (transakcijska analiza, recimo).
Tudi Freud je zagovarjal postavko, da je človeška psiha totalno pogojena z nezavednim in vse, kar lahko človek naredi je, da se toliko osvobodi od jarma determiniranosti z nezavednim, da ne ravno celi dan kriči, kako hudo mu je.

Freudov doprinos k razumevanju človeške psihe seveda ne gre podcenjevati. Vseeno pa je, iz mojega vidika, njegova filozofija hudo omejena, predvsem zato, ker niti pod razno ne upošteva humanističnega pojmovanja človeške psihe in tako še kar stavi na determiniranost. Njegove teorije so žrtve pretiranega  posploševanja (tudi glede razlage sanj, denimo) in temeljijo pač na njegovem stanju zavesti. Po Wilberju bi Freuda jaz umestil na čisti Mentalni ego (ni pristnosti, ni stika s seboj in drugimi, vladajo zgolj mentalne akrobacije, odtujenost od sebe itd…).

Moderna veja psihologije, t.i. tretja sila, je humanistična psihologija. Maslow, Rogers in potem tudi njuni sodobniki, recimo Marshall Rosenberg, s svojim življenjskim primerom kažejo na to, da ljudje prav zares nismo kokoši ali golobi in da dejansko imamo v sebi potenciale, ki so povsem pozitivni in tako rekoč neomejeni.

Humanistična psihologija prinaša v seanse psihoterapije svežino, toplino ter odprtost. Nič vnaprej določenih smeri, po kateri naj bi psihoterapija potekala, saj smo ljudje vendar živa bitja z unikatnimi lastnostmi in Življenjem v Srcu, ki je svobodno.

Iz vidika humanistične psihologije je človek inherentno svobodno bitje in ima v Srcu na voljo pozitivne potenciale. Psihoterapija, ki temelji na teh postavkah, živih in že nič kolikokrat izkušenih potencialih, je iz mojega vidika lahko res učinkovita.

In tukaj se seveda stvari malce zakomplicirajo. Ljudje se na splošno sicer vse bolj prebujamo/jo in iz dneva v dan uvidevamo/jo (vsaj ljudje, ki se gibljejo v istih krogih, kot jaz sam), da so notranje omejitve sicer še kako žive, vsekakor pa niso absolutne in se jih lahko preseže…

…če se v sam proces zorenja in izgradnje osebnosti vloži res iskreni trud. Ljudje dejansko so/smo živa bitja in v Srcih nosimo neomejene potenciale, ki skozi proces individualizacije in samo-aktualizacije res lahko zaživijo v polni luči..

Prav zares ni potrebno denimo komunicirati z drugimi s cmokom v grlu, v nedogled žalovati zaradi raznih neuspehov ali prebujati se povsem brez energije in motivacije za kar koli. To niso neozdravljive bolezni (kot trdi psihiatrija/farmacija, recimo), to so samo signali, ki lahko kažejo na to, da pač ni stika s potenciali v Srcu in da je morda čas, da se glede tega nekaj naredi.

V prejšnji objavi na temo obiskovanja terapije sem izpostavil, da nas/vas prav zares v dokončnem smislu nihče in nič ne more kar tako na hitro odrešiti. Zakaj potem obiskovati terapijo?

Je mar res potrebno biti najprej več ali manj srečen, samozavesten in uspešen, da se sploh splača iti na terapijo? Hja ne. Poanta je le v temu, da je zelo dobrodošlo, da postavimo konje pred kočijo in aktivno prevzamemo odgovornost zase.

Dejansko mi (in morda tudi vam, to boste vedeli le vi sami) NI potrebno vztrajati v ne-izpolnjujočem partnerskem odnosu. Nobenega dokončnega vpliva ni, ki bi mene/nas držal v slabo plačani in nekreativni službi. Prav zares nezavedno NIMA absolutnega vpliva (in isto velja za genetiko, epigenetiko, astrologijo itd…) in NI nam treba ravnati s svojimi otročki tako, kot so z nami ravnali naši starši. Tudi v intimnem življenju je vedno prostora za napredek in NI potrebno igrati čutnih užitkov in dajati sebe in svoje lastne potrebe na stran.

Vprašanje je le, ali si dovolimo svoje težave in nezadovoljstvo priznati in ali smo voljni kaj narediti glede tega. Spremembe SO možne, na vseh področjih življenja.

🙂

 

 

 

Kdaj in zakaj na terapijo?

Posted on by

S humanistično (psiho)terapijo (ki NE zajema analize in/ali jemanja psihiatričnih drog oz antidepresivov in antipsihotikov) se profesionalno ukvarjam od leta 1996 dalje in še nekaj let več se aktivno posvečam prizemljenemu osebnemu in duhovnemu razvoju.

Precej blizu mi je tudi sistem nenasilne komunikacije (NVC, po Marshall Rosenberg, PhD), sistem, ki nudi res učinkovite tehnike soočanja, procesiranja in izražanja avtentičnih občutkov in hrepenenj v Srcu. Moja trenutna zaznava je tudi, da ravno ne bežim od problemov, prevzemanja odgovornosti zase oz od življenja tle na Zemlji (lahko se motim, seveda)…

…in v tem blogu bi se rad izrazil glede določenih vidikov življenja, ki praviloma oz včasih pripeljejo ljudi do tega, da se odločajo za obisk pri (psiho)terapevtu IN lahko odločilno vplivajo na napredek stranke v procesu terapije.

Psihoterapija v tem kontekstu pomeni humanistični in/ali transpersonalni, topel in spoštljiv pristop v seansah in sodelovanje s terapevtom v procesu rasti stranke – brez analize (Freudove, Jungove, astrološke in podobne analize), soljenja pameti oz igric nad-moči v seansah. Napredek v takih seansah se gradi na podlagi zavestnega stika med terapevtom in stranko na nivoju zavesti in ne osebnosti, vlog ali ostalih relativnih predstav v človeških umovih.

Kljub varnemu okolju, empatični podpori in spoštovanju svobodne volje stranke v takih seansah in izven njih, pa vseeno velja na glas in jasno izpostaviti nekaj (iz mojega vidika) pomembnih stvari.

Morda je na tem mestu dobro, da izrazim, da spodaj napisano ni absolutna resnica ali znanstveno dokazano ali na kakršen koli način avtoritativno. Je pač moja (trenutna) subjektivna zaznava te tematike in vabim vas, da spodaj napisano tudi tako jemljete.
Hvala vam. 🙂

Pričakovanja
Pričakovanja so seveda neizogibno prisotna, vsaj v veliki večini primerov, po mojih opažanjijh. Stranka pač pričakuje marsikaj in na strani iskrenega in dobrega terapevta je, da zadeve postavi na realna tla.

In realna tla v tem kontekstu pomeni to, da terapevt NE MORE zagotoviti napredka. Terapevt tudi ni odgovoren za napredek stranke. Kaj se bo dogajalo v procesu seans na strankini strani je odvisno samo od tega, kaj stranka prinese s seboj v seanse.

Instant napredek, čudeži in kvazi duhovnost
Eden najbolj omejujočih elementov, ki so lahko prisotni na strani stranke, po mojih opažanjih, je naivno prepričanje, da je trajni napredek mogoč v zgolj dveh, treh ali pa, ne boste verjeli, v eni sami seansi.

No, to je v bistvu nemogoče. Napredek, tisti trajni napredek, ki lahko in tudi dejansko res rodi mir v srcu, radost in lahkotnost bivanja terja napor na strani stranke. Napor, ki denimo analizo, avto-sugestije, jemanje psihiatričnih drog in kvazi-duhovne oz New age tehnike presega za par milijonov svetlobnih let.

Potreben je napor oz trud, ki temelji na odprtosti, iskrenosti in pogumu. Pogumu za soočanje s svojimi čustvi, svojimi samo-ustvarjenimi omejitvami; iskreni trud, ki zajema prevzemanje odgovornosti za svoja čustva, misli, besede in dejanja in NE vodi v porivanje lastnih disharmonij na druge.

Napredek je proces, ki lahko traja več mesecev, lahko pa tudi več let, odvisno seveda od stanja stranke in problema, ki ga želi razrešiti.

Sam rad povem potencialnim strankam, da nisem čarovnik in da v bistvu čudeži, kljub res učinkovitim tehnikam moderne terapije, prav zares NE obstajajo, vsaj v kontekstu realne in prizemljene psihoterapije ne.

Čakanje na odrešitev
Bom kar direktno napisal: če slučajno čakate/čakamo na to, da vas/nas bo nekaj ali nekdo izven vas/nas odrešil, no, potem boste/bomo čakali še naslednjih 4.5 miliard let. Po tem obdobju bo baje naše sonce menda prenehalo sijati in to bo konec biološkega življenja v tem osončju. Good luck, torej.
🙂

Nihče razen nas/vas samih nas/vas ne more odrešiti, sorry.

Niti psihodelične zmesi (LSD, MDMA ipd…), svete rastline (ayahuaska, kaktus, gobice itd…), mojstri modrosti, angeli, nadangeli, tantrična Božanstva, cerkev, papež, Jezus in Maitreja, tatrična praksa, meditacija, psihoterapija, terapevti, starši, duhovni učitelji – nič in nihče nas/vas ne more odrešiti.

Da, seveda, vse našteto in verjetno še marsikaj drugega lahko ogromno doprinese k napredku, ne more pa nam ga kar na hitro zagotoviti, sploh pa ne brez naše lastne in iskrene angažiranosti.

Če se ne motim je Buddha to kar precej nedvoumno povedal že pred 2500 leti in, kljub baje nekim novim vibracijam na Zemlji, to še kar velja.
🙂

Mentalne akrobacije, analiza in ostali mentalni konstrukti
Kar je, iz mojega vidika, res nujno potrebno pri procesu napredka (v psihoterapiji pa tudi ob podpori drugih pristopov) je poglabljanje realnosti oz zavedanja.

To v praksi pomeni, da zgolj razumevanje psihologije, ezoterike, hermetičnih znanosti, yoge, tantre, modernega ali avtentičnega shamanizma, duhovne izkušnje – razumevanje vsega tega niti pod razno ne more zagotoviti trajnega napredka.

Se lahko najemo samo na podlagi razumevanja recepta pizze? Ne vem, jaz recimo ne.
🙂

Seveda, razumevanje in ostale mentalne akrobacije lahko doprinese k napredku, ni pa to dovolj, še zdaleč ne, po mojih osebni izkušnjah in predvsem na podlagi izkušen pri vodenju seans terapije.

Kar je res potrebno (po mojih izkušnjah) je izkustvo, občutenje čustev, ozaveščanje hrepenenj globoko v Srcu, globoki uvidi v svoje lastne igrice in naposled seveda tudi integracija napredka v vsakdanje življenje.

In pri tem vam/nam izobrazba, na pamet naučeni sveti spisi, analitični vpogled v vplive okolja (astrološki vplivi ipd…), razumsko poznavanje teorije izbire itd…itd… ne bo zares pomagalo – vse to je lahko prej ovira kot kar koli drugega, vsaj za doseganje globokega in trajnega napredka.

J. Krishnamurti, res samorealizirana oseba po zame vseh znanih standardih, je na to temo dejal:
“Analiza ne vodi v transformacijo zavesti.”

 

Če torej potegnem črto, je (iz mojega vidika) dober čas za obisk pri humanističnemu / transpersonalnemu (psiho)terapevtu šele takrat, ko posameznik RES ne more več sam napredovati.

Stanje, ki res ogromno doprinese k napredku v seansah terapije je odprtost in pripravljenost na soočanje s svojo globljo realnostjo, delo na vzrokih, trud in pogum in predvsem pripravljenost na spremembe ne zgolj razmišljanja temveč tudi delovanja v vsakdanjem življenju.

 

🙂

Nadaljevanje: Kdaj in zakaj na terapijo 2 >>

Stvari, kot so…

Posted on by

Opazujem dogajanje po različnih nivojih po Wilberju, od Mentalnega Ega, prek Avtentičnosti in Subtilnega nivoja in tudi onstran Kavzala.

In kakor koli že obračam te zaznave, vselej se izkaže, da je (razen na dramskem odru mojega uma) vse ok, mirna gladina vode in totalni mir.

Shanti.

Drugače povedano:

V brezvetrju dvigamo nevihtne oblake
in se pretvarjamo da celimo smrtne rane
čeprav nikomur ni bil skrivljen niti en sam las.

Haux Haux

Nasilje

Posted on by

Opažam, da se ljudje na splošno kar precej zavedajo(mo) nasilja v naši družbi in v svetu. Trenutno je pereča kriza beguncev in nedvomno je situacija res hudo nasilna. Niti predstavljati si ne morem, kako bi bilo, da bi s hčerkico izgubila dom in se v popolni negotovosti podala na beg v neznano.

No, v tem blogu bi pa rad spregovoril o nasilju, ki je, iz mojega vidika, še bolj uničujoče od nasilja, kateremu smo priča v naši družbi in v svetu. Le-to je, spet iz mojega vidika, tudi razlog za nasilje, ki se manifestira na zunaj.

Dilgo Khyentse Rinpoche, priznani Mojster Mahamudre, je po smrti svoje hčerke, vseh treh Učiteljev in izgubi svoje ljube domovine, Tibeta, zapisal:

“A beautiful country is a dream-like illusion. It is senseless to cling to it. Unless the inner forces of negative emotions are conquered, strife with outer enemies will never end.”

(prosti prevod:
Lepa dežela je kot sanjska iluzija. Nima smisla vezati se nanjo. Vse dokler se notranje sile negativnih čustvenih stanj ne premaga, se bitka z zunanjimi  sovražniki ne bo nikoli končala.)

Govorim seveda o odnosu do sebe oz o nasilju nad seboj.

Človeška psiha je vsekakor kar kompleksen fenomen vendar vseeno ne bi dal roke v preveč vročo vodo in dejal: hja, ljudje se pač ne zavedajo svojih lastnih notranjih disharmonij in izbir, ki so jih pripeljale v trenutno stanje.

Sorry, moje mnenje in tudi izkušnja je drugačna. Vse je izbira, pa naj si to priznam/o ali ne oz. naj bo to zavestna ali kao nezavedna izbira.

Moja življenjska izkušnja in tudi izkušnje iz dolgoletnega vodenja seans psihoterapije je, da se ljudje preklemano dobro zavedajo/mo svoje vedno prisotne izbire in seveda istočasno tudi zelo prikladnih taktik izogibanja soočanju z globljo realnostjo v sebi in predvsem prevzemanju odgovornosti za svoje misli, čustva, besede in dejanja. Vendar je tako enostavno in lahko zatekati se v obrambne mehanizme projekcije, altruizma, zanikanja itd.

Vsakič, ko se posameznik odloči in naredi nekaj proti sebi, proti svoji volji in proti svojemu srcu in tako v bistvu zanika Življenje v sebi in v Srcu – tudi to je nasilje.

Namesto iskrenega izražanja svojih občutkov in hrepenenj oz svoje realnosti, se naš posameznik zateka v priučene igrice, igranje raznih vlog in s tem povsem sam dovaja razdiralnost v svojo notranjo psihološko klimo. Okolje, starši in drugi ljudje pri tem nimajo nobene direktne veze. Neuro-biološko nemogoče je, da nam drugi ali pa okolje direktno sprožijo srečo ali nesrečo v srcu.

In seveda, energija Življenja v srcu se vselej skuša izraziti, pokazati in ob zanikanju le-te se porajajo negativna čustvena stanja v obliki jeze, nemira, strahu in morda celo sovraštva.

In kam gre vsa ta samo-generirana energija? Nikamor. Energija se ne more kar izničiti in ne more nastati iz niča. Ergo, vsakič, ko se posameznik odloči narediti naredi nekaj proti sebi, proti svojim tendencam in hrepenenjem v Srcu, je reakcija vedno ista: negativna čustvena stanja.

In ta energija negativnih čustvenih stanj ne more nikamor, vse dokler se jo prav zavestno ne občuti in izrazi. In to je seveda lahko velik problem. Posameznik potem izraža svoje notranje disharmonije navzven, v odnosih, praviloma s kazanjem prsta na druge.

Heh, v bistvu je to prav ironično: z namenom povezovanja z drugimi in z namenom izogibanja samoti, se dogaja prav to: osamitev in prekinitev stika z drugimi.

Obstaja pa, iz mojega vidika, še ena vrsta nasilja, o kateri se niti ne govori preveč naglas, kot kaže. To je nasilje, ki ga poraja gradnja svojega ega, čaščenje t.i. avtentičnosti in sledenje tistemu vselej prisotnemu vplivu temelja materialne zavesti: jaz in moje.

Verjetno so te besede malce težje za prebrati in me bo/bi večina avtentikov, torej posameznikov, ki si prizadevajo doseči in vzdrževati avtentičnost (nivo Avtentičnosti oz Centaur, po Wilberju) vsaj malce po strani gledalo, vendar dejstvo je, da Avtentičnost še zdaaaaaleeeeč ni vse, kar nam človeška zavest nudi.

Koncept “jaz in moje”, ter “jaz sem jaz in ti si ti”, ter razmišljanje, ki izvira iz tega koncepta (vse, kar lahko naredimo je, da se skušamo (empatično) vživeti en v drugega), je iz mojega vidika res močno nasilno dejanje nad Seboj in Drugimi oz nad področji zavesti, ki presegajo Avtentičnost.

V bistvu je tak način razmišljanja lahko v odnosih precej destruktiven. Postavlja namreč omejitve tam, kjer jih v bistvu sploh ni oz ni res nobene potrebe, da bi obstajale.

Moje opažanje je, da se predvsem v partnerskih ali prijateljskih odnosih prav zaradi Avtetničnosti oz prav v imenu Avtentičnosti, dogajajo res čudne (beri: nasilne) stvari.

Moja izkušnja je, da se s sledenjem vtisa v umu (jaz in moje), ki neprestano vnaša ločenost v notranjo psihično klimo in s tem tudi v odnose, v bistvu prav uspešno oddaljujem od svoje prave narave in s tem od res trajne sreče.

Imamo svoje stanovanje, svoj avto, svoje poglede in svoje kognitivne procese. Vsak lepo na svojem bregu oz na svojem lepo urejenem otočku Avtentičnosti.

In kam nas je to pripeljalo?

Navkljub strokovni literaturi in tudi lastnim izkušnjam iz preteklosti iz nivoja Avtentičnega jaza pravim, da si prav zares nihče (morda razen psihotikov) NE kreira svoje realnosti. Ego oz Avtentični jaz seveda igra svojo glasbo, glasbo v ritmu “jaz in moje” ter “sam si kreiram svoj svet”.

Boring. Dolgčas.

Kaj posamezniku potem še preostane?

Mir, svoboda, free falling, daaaaleeeč onstran družbenih in osebnih igric, onstran vseh možnih struktur, brez neprestanega tekanja in vlaganja energije v spremembe v sebi in v okolju.

Morda je čas, da se posameznik počasi poslovi od pumpanja svojega ega in se morda počasi res odpre in preda tistemu, ki že je, Večno in Popolno: transpersonalni Subtilni ali Kavzalni jaz.

🙂