V tem blogu bi rad z vami podelil razmišljanje o meni zanimivem elementu hoje v smeri vse večje izpolnjenosti: prevzemanju odgovornosti.
Zavedam se, da je ta tema lahko malce delikatna, zato bi rad že na začetku izrazil, da so besede spodaj zgolj moja trenutna in subjektivna realnost.
Dojemanje pojma prevzemanja odgovornosti je seveda povsem individualno in prav iz tega naslova vsebina tega bloga nikakor ni avtoritativna ali definitivna na kakršen koli način.
🙂
Vabene:
Zakaj ljudje včasih posegamo po metodah, ki naj bi napovedovale prihodnost? Kako to, da se včasih nekateri zanašamo na astrologijo, tarot karte, i-ching, jyotish, human design in ostale analitične metode (ki, po mojem omejenem razumevanju, ljudi s svojimi opisi v bistvu določajo, omejujejo)?
Zakaj bi v bistvu kdor koli med nami prostovoljno daroval svojo dragoceno življenjsko energijo oz energijo zavedanja komur koli in čemur koli drugemu kakor Srcu?
O čem se sprašujem?
🙂
Sprašujem se oz govorim o upoštevanju in polaganju pozornosti na svojo lastno Življenje v srcu IN o upoštevanju in polaganju pozornosti na zunanje dejavnike.
Govorim v bistvu o izbiri. O svobodi izbire. O lastnosti Zavesti, ki je svobodna in se lahko zaveda in lahko izbira.
Moja poanta je, da je verjetno lažje čakati na ugodne astrološke vplive, četudi pol leta, in se šele potem morda res odpreti in angažirati glede pridobitve zaposlitve, recimo.
Verjetno je lažje prelagati odgovornost na (materialne) lastnosti osebnosti ali pa na karmo, recimo, kot pa dejansko slišati in upoštevati svoje svobodno Srce in prevzeti odgovornost in narediti spremembo.
Lažje je čakati in se identificirati s takimi in drugačnimi opisi lastnosti osebnosti in telesa in tudi živeti na podlagi teh opisov kot pa objeti in zaživeti svoje Življenje ne glede na vplive iz okolja ali planetov in predvsem ne glede na svoje bližnje.
Zavedam se, da je res težje dejansko prevzeti odgovornost in zaživeti res v skladu z ritmom glasbe v Srcu, ker bi to pomenilo verjetno prevelik zalogaj. Ampak Srce točno ve, koliko je ura, povsem natančno ve, kaj je Zanj prav in kaj ne.
Kot pravi moj duhovni Učitelj:
“You are only playing out your dramas, nothing more.”
Naj to objavo povzamem s citatom Marianne Williamson, “Our Deepest Fear” (iz knjige “A Return To Love: Reflections on the Principles of A Course in Miracles”):
Our deepest fear is not that we are inadequate. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure. It is our light, not our darkness that most frightens us.
We ask ourselves, Who am I to be brilliant, gorgeous, talented, fabulous? Actually, who are you not to be? You are a child of God. Your playing small does not serve the world. There is nothing enlightened about shrinking so that other people won’t feel insecure around you. We are all meant to shine, as children do.
We were born to make manifest the glory of God that is within us. It’s not just in some of us; it’s in everyone. And as we let our own light shine, we unconsciously give other people permission to do the same. As we are liberated from our own fear, our presence automatically liberates others
Sam se sicer nekako ne najdem v zgornjem citatu. In to me v bistvu malce (sladke) žalosti, če sem iskren.
You know why? Ker se mnogokrat z zavedanjem svoje Svobode počutim tako samega.
🙂
