Tag Archives: nvc

Strategije, čustva in potrebe (II. del)

Posted on by

Po objavi bloga na temo osnovnih principov NVC-ja oz. strategij, čustev in potreb (blog lahko preberete tukaj >>), so se pojavila določena dodatna vprašanja. Hvala vam za to, mi je pomembna jasnost in tudi razumevanje in z veseljem odgovorim na vsa vprašanja.
🙂

Here we go:

VPR:
Na vašem Blogu sem prebrala, da priporočate soočanje s stvarmi iz preteklosti tako, da se določena situacija podoživi kot se je zgodila. Malce me je to zmedlo, ker sem prav na seminarjih NVC-ja slišala, da je pomembno zgolj to, kar je trenutno živo v meni. Rabim več informacij o tem, več jasnosti. Hvala vam za odgovor!

ODG:
Hvala vam za vprašanje.

Ja, obstaja seveda veliko pristopov osvobajanja od mentalno-čustvenih preprek in sledenje trenutnemu toku Življenja (torej, fokus na tem, kar je živo tukaj in sedaj) je eden izmed njih.

Pri vodenju NVC seminarjev in delavnic se sam rad opiram tudi na 20+ let izkušenj iz vodenja humanistične (psiho)terapije. In te izkušnje kažejo, da je pri določenih, predvsem travmatičnih izkušnjah dejansko dobrodošlo, da se s samo travmo soočimo ne zgolj prek morebitnih posledic oz rezultatov travme (torej, kar je morda trenutno živo, tudi kot posledica travme), temveč prav direktno, s podoživetjem občutkov, ki so bili živi takrat (morda tudi 25 ali še več let nazaj).

Tak pristop, po mojih osebnih izkušnjah in tudi na podlagi opažanja iz seans terapije, je seveda precej zahtevnejši. Opažam, da se ljudje večinoma težko soočamo s hudimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti in poudarek zgolj na temu, kaj je živo tukaj in sedaj morda ne “ozdravi” tistih res hudih ran iz preteklosti.

Tak pristop oz poudarek na tukaj in sedaj je seveda tudi v strokovni literaturi povsem sprejet, predvsem v vodah Eksistenčne psihologije (to je veja humanistične psihologije). Iz vidika Eksistenčne psihologije je seveda pomembno zgolj to, kar se sedaj dogaja, saj vendar živimo tukaj in sedaj.

Vse lepo in prav, vendar moje trenutno stanje zavesti oz zavedanja Življenja tukaj in sedaj je nedvomno pogojeno z obilo dejavniki in eden izmed teh dejavnikov so, po mojih izkušnjah, tudi travmatične izkušnje iz preteklosti. In v okviru napisanega, je fokus zgolj na to, kar je trenutno živo v meni lahko tudi lep beg pred morda ne ravno lepimi izkušnjami iz preteklosti.

Torej, ja, pri procesiranju občutkov in misli je torej (zame) pomembna tudi preteklost. Moja izkušnja je, da sem lahko prav zares odprt in pretočen in lahkotno zavesten trenutnega toka Življenja (torej tega, kar je v meni trenutno živo) le, če in ko moje astralno (torej čustveno) telo ni več obremenjeno s travmami in hudimi (ali manj hudimi) ne-izživetimi izkušnjami iz preteklosti.

Le tako so moja trenutna dejanja res pristna, avtentična in v skladu z Življenjem v Srcu, ne pa obarvana recimo s strahom, sovraštvom ali jezo iz preteklosti.

VPR:
Potrebe in strategije se torej razlikujejo, ja? Zdi se mi pa, da daješ večji poudarek na potrebe oz notranjo realnost in se ti strategije zdijo manj pomembne. Lahko poveš kaj na to temo?

ODG:
Ja, seveda.

Ja, tvoje opažanje je kar v sozvočju s tem, kar doživljam v sebi. Res je, vsaj kar se mene osebno tiče, so notranji potenciali (ali potrebe oz needs) bolj pomembne od strategij.

Zakaj?

Enostavno zato, ker sem se do sedaj že tolikokrat res prav boleče opekel prav ob zanašanju zgolj na strategije oz delovanja. Venomer sem, kot da bi bil nem, slep in gluh, iskal recimo ljubezen in mir zunaj sebe, predvsem v odnosih.

In ravno to iskanje zunaj sebe je (bilo) samo po sebi ovira za resnično doživljanje miru in ljubezni v sebi. Saj je to še linearno logično, a ne: vsako sekundo, ki jo potrošim za investicije v odnose in v druge ljudi recimo v partnerskem ali prijateljskem odnosu, se ne ukvarjam s seboj. Življenjska energija gre pač tja, kamor jo usmerjam, in kadar jo usmerjam zgolj v delovanje in nase pozabim, hja, praviloma se slej kot prej iztrošim, to pa je tudi vse. O miru in ljubezni pa ne duha ne sluha. 🙂

Ampak, kje prav zares izvira mir in ljubezen? Ali pa navdušenje ob nakupu novega avta, kolesa, telefona? Izvira v audiju, scottu ali iPhonu? Hja ne. Saj ne gremo na parkirišče in se z obrazom nalepimo na vetrobransko steklo in iz njega črpamo navdušenje, je tako?

Tudi novega kolesa se ne nežno dotikamo in iz njega črpamo navdušenje, je tako? Ali pač?

Navdušenje doživljamo OB avtu, OB kolesu in OB partnerju/partnerki, ne pa zaradi ali iz njih.
Če temu ne bi bilo tako, potem bi vsi ljudje na tem svetu nujno potrebovali venomer nove avte (bog ne daj ravno audije, a ne), kolesa ali telefone ali druge ljudi za doživljanje vsaj malce navdušenja ali miru ali ljubezni.

No, temu seveda ni tako, vsaj kar se mene tiče. Ja, lepo mi je kolesariti, malce manj lepo mi je voziti avto ampak navdušenje in mir sta v meni prisotna tudi kadar ne kolesarim in izgubljam časa z vožnjo avta, recimo. Ravno obratno je: še več miru in navdušenja lahko izkušam, ko sem sam doma, ko sem v miru, neobremenjen z delovanjem.

Ja seveda lahko tudi strategije ogromno doprinesejo k izkušnji navdušenja, miru ali sreče. Vendar ne tako, da mir, srečo in navdušenje iščemo zunaj sebe, v avtih itd… Tako navdušenje ni trajno, vedno znova je potrebno obnavljati delovanje, saj nas kar tako samo od zunaj prav res ne more trajno izpolniti.

Torej, da, meni osebno so strategije zgolj zunanja manifestacija notranje ozaveščene, občutene in aktualizirane realnosti. Notranje potrebe oz potenciali dobesedno zažarijo ob primerni strategiji. Vendar ob takem delovanju NE iščem recimo navdušenja zunaj sebe, v delovanju. Ne. Tako delovanje je rezultat izražanja notranjega potenciala, je fizična (ali morda samo mentalna) kreacija notranjega bogastva, oplemenitena strategija z Zavestjo.

Tako živim sedaj, vendar ni bilo vedno tako. Kje pa! Kot rečeno, venomer sem iskal zunaj sebe skoraj vse, kar mi je bilo v srcu res pomembno – in ostajal praznih rok, izčrpan in skurjen, po domače povedano.

Heh, v bistvu je vse skupaj še bolj zanimivo. Namreč, dočim so notranje potrebe in potenciali res univerzalni (torej, prisotni so vsakomur, brez izjeme), nosijo strategije drugačen pečat – pečat subjektivnosti.

V praksi to (lahko) pomeni, da so moje strategije lahko povsem drugačne od vaših, čeprav jih napaja ista univerzalna potreba oz potencial. Lahko je nam recimo vsem res dragoceno sožitje, mir in svoboda, pa bo vsak izmed nas to isto notranjo bogastvo (iskal ali) izražal na svoj subjektivni način, recimo s sodelovanjem z raznimi aktivisti, s potovanji ali z meditacijo.

Dejstvo je, da se lahko v tem svetu tukaj na Zemlji, srečamo zgolj s strategijami, z delovanje, dočim potrebe (ker so pač abstraktni potenciali naše zavesti, po mojih izkušnjah) lahko doživljamo vsak lepo v sebi, na svoj unikaten in edinstven način, odvisno pač od doseženega stanja zavesti.

Torej ja, iz enega vidika so mi potrebe oz potenciali oz notranje bogastvo res pomembnejši od delovanja oz strategij. Istočasno pa se zavedam, da se brez strategij oz delovanja niti ne moremo razumeti, srečati, se imeti lepo.

Na tem mestu bi rad izrazil morda še to, da zgolj zavedanje notranjega bogastva oz potreb in potencialov morda vendarle ni dovolj. Notranje življenje, kot rečeno, prav zažari, ko je uporabljeno, izraženo, aktualizirano.

In hvala bogu, da je tako.

Če temu ne bi bilo tako, kako bi recimo dandanes živeli v Indiji? Recimo, da bi Mahatma Gandhi zgolj ozavestil in v sebi močno doživel nenasilje, harmonijo in ljubezen in glede tega ne bi naredil nič. Recimo, da bi lepo ostal v svoji sobi in samo užival v globokem miru in jasnosti zaznavanja nenasilja, tolerance in ljubezni v sebi. Bi se Angleži sami odselili iz Indije in prepustili vladanje nekomu drugemu?
Hja malce težko verjetno, a ne.

Ali pa, kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi zgodilo, če bi Martin Luther King enostavno skomignil z rameni in sam užival v vsem, kar je tako močno doživljal v sebi. Ali pa, da bi sicer izrazil tisti slavni “I had a dream” in potem nadaljeval, da mu je vse to sicer zelo dragoceno, ampak da pač ne bo o tem spregovoril.

Ali pa recimo Buddha oz Princ Siddharta. Kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi, če bi po izkušnji NIrvane oz dokončne samorealizacije in razsvetljenja tisti teden dni molka enostavno podaljševal v nedogled. Recimo, da bi si Buddha rekel, hja, vse lepo in prav, vendar meni je tako čisto OK, lepo se imam, miren sem in vse mi je jasno, bom jaz kar tako v miru ostal…

In povsem isto velja (iz mojega vidika) za recimo Marshall Rosenberga, Wilberja, Maslowa, Jezusa, Meher Babo, Ramana Maharshija, Anandamayi Devi in vseh ostalih posameznikov, ki so svoje neizmerno notranje bogastvo zaživeli in delili s svetom.

🙂

Moja poanta je, da je sicer notranja realizacija, stik z notranjim bogastvom (celo na nivoju popolne svobode, ki jo je dosegel Buddha, recimo) zelo zelo pomembna (vsaj zame), in sicer ne samo iz ontološkega, temveč predvsem iz praktičnega vidika. Vendar samo to (zame) ni dovolj.

Notranje bogastvo je, sije in žari samo po sebi, vendar to ne pomeni vse. Potrebno je tudi priti v stik z njim, se povezati, dihati z vsem tem bogastvom in ga naposled tudi pričeti izražati in živeti – le tako lahko res pomagamo en drugemu in oplemenitimo odnose. Taka je moja izkušnja.

🙂

VPR:
Dajanje empatije, kje se konča, kdaj je dovolj?
Recimo v odnosu, pri konfliktu, pri vzgoji.

ODG:
Ufa, dobro vprašanje.

Hmm. Najprej bi (zopet) izpostavil dejstvo, da lahko res dajemo empatijo (ali kar koli drugega, v bistvu), če to zares imamo sami.

Torej, pri izražanju sočutja, pri sočutnem vživljanju v druge in reflektiranju je pomembno, da imamo sami dovolj stika s seboj. In za to (vsaj moja izkušnja je taka) potrebujemo samo-empatijo ali pa empatijo od zunaj.

Kako naj prav zares čutim z nekom, če imam sam s seboj akutne ali kronične (čustvene) težave?

Kdaj je dovolj dajanja empatije?
Heh, po mojih opažanjih in glede na stanje na tem svetu, nikoli. Ljudje (vključno z menoj) bi res lahko naredili velik korak v smeri svoje lastne sreče, če bi v svojem okolju imeli na voljo več empatije, več razumevanja, tolerance in podpore.

Istočasno pa je v igri še nekaj: kapaciteta sprejemanja empatije oz namera, ki napaja delovanje na drugi strani.

In na tem mestu se stvari malce zafncljajo, po domače rečeno.
Sam sem se tega nagledal pri vodenju seminarjev, do neke mere tudi pri vodenju seans, predvsem pa pri odnosih zunaj formalnih okvirjev izobraževanja ali nudenja pomoči.

O čem govorim?
Za res povezovalni način sporazumevanja in s tem tudi so-bivanja sta potrebna najmanj dva. In če nekdo ni pripravljen odpreti se na prejemanje empatije, potem iz te moke ne bo ne kruha, ne makaronov in ne pice.

Do sedaj sem slišal že mnogo tega, recimo: “pa kaj mi to govoriš, valda da mi je pomemben mir!” ali pa: “pa ja, sej je logično, da ___________”, ali pa:  “dej ne tresi neumnosti, kakšni občutki neki”, in pa: “jaz nimam občutkov” itd…

Te izjave sem slišal ob poskusu reflektiranja oz nudenju empatije.

Kaj želim izraziti?
Ljudje imamo izbiro in od nas samih je odvisno koliko se bomo odprli in koliko smo pripravljeni pogledati v svojo lastno resnico v srcu. In ena zelo lepih lastnosti empatije je, da lahko doprinese k poglabljanju zavedanja in pri zrelejšemu prevzemanju odgovornosti zase.

Vendar, če oseba ni pripravljena občutiti svojih občutkov in pogledati svoji resnici v oči, kakšen smisel ima potem dajanje empatije? Če je njena namera drugačna, kaj naj storim/o?

Moja trenutna praksa je, da veščine vživljanja v druge oz nudenje empatije omejujem na zelo malo število ljudi. Zakaj bi nudil dragoceno energijo in čas, če to ni dobrodošlo?

Z osebami, ki so pa pripravljene na prejemanje empatije, pa z veseljem podelim svoje veščine sočutja, seveda v okviru kapacitete, ki jo pač imam v danem trenutku na voljo.

Kdaj je torej nudenja empatije dovolj?
Odgovor je isti, kot zgoraj, nikoli oz vsaj toliko časa, da se tudi na drugi strani nekaj zgodi, spremeni. In ob vzajemni odprtosti se lahko to zgodi zelo kmalu, in še lepo je.

🙂

 

 

 

Embracing Transpersonal

Posted on by

At our school for transpersonal consultants, TCT® Academy, we offer a seminar (my favorite) that aims at exploring the Subtle transpersonal level of human overall consciousness. I am about to offer this seminar in the upcoming weekend and here are my thoughts.

OK, so what am I going to write about in this blog? I will try to convey my awe, wonder and appreciation for the so called transpersonal. Transpersonal in this context does not include any existing religion, philosophy or New age movement, please. It translates to intimate and subjective empirical knowledge about what has throughout the human history been labeled as Spiritual, Divine.

I am almost holding my breath here, for respect, freedom, integrity (of us all) is soooooo important to me. I always state this while sharing in written word, and it just doesn’t get old, so here we go again: the thoughts below are only my subjective reality and no criticism, labeling, diagnosis or anything of the sort is intended. Each of us lives in subjective universe it seems and yet we can contribute to each other or not. It is my sincere hope that the text below does contribute at least somewhat.

Stages of human identity development

There is a guy, tall, brilliant and, as far as I can see, awake. Awake from social, political, educational,  religious etc. systems. His name is Ken Wilber, they say he is the most read author in the history of humankind. All of his, 15 books I think, are still in print, some in re-re-reprint.

And this guy has come up with, to me, genius idea of producing the map of all existing states and stages of human consciousness. And as far as I am concerned (and most of the professional psychological, philosophical and even anthropological world is concerned, it seems), well, he did it.

I have written extensively on the subject of the Wilber map on this Blog (please see the links above under Wilber map or employ the search engine up there on the right hand side), so there is no need for repeating it all.

What I want to again share, though, is that there is indeed an identity development going on in our human lives. Particularly I would like to point out two stages: Authenticity and the Subtle.

The first is personal and the later is transpersonal or spiritual.

I have sampled all of the levels of the Wilber map and empirically speaking, Authenticity is not as great as it seems on the paper.
All of the words, mere words, below are only generalization and might as well not apply to any of you, dear visitors. 🙂

Yes, it is or it seems to be:
– really wonderful to be able to stand up and say NO, or YES,
– precious to be able to be really personal and authentic in bed, for example, really enjoying oneself,
– great to create our own world, meaning that we apriori bow not to any structure from the outside,
– lovely to be able to express feelings and needs in a way others understand and maybe even appreciate,
– important to be able to share the skills and knowledge of empathy and self-empathy with others,
– it is so dear to be able to have a job just the way we want, to connect only to people we choose, to eat, drink exactly what we want, to have a house exactly as we want etc.,
– glorious to be able to operate outside the expectations of others, and, above all,
– most important to follow individualized will of I and Mine.

Of course, there are not many people who have attained all of the above. In fact, I only know a few.
And hey, who knows, maybe I ought to get out more LOL

That been said, lets take a look at the, what seem to be, not-so-great characteristics of the Authentic level of awareness (as per my own personal experiences and also according to my observations and sharing of others and also according to accepted professional literature penned by Wilber, Rowan, Forman etc., all of which doesn’t really matter; what matters is what is alive in YOU, yes? 🙂 ):
– it is only personal, meaning it is conditioned by personal tendencies (limited empathy, energy, the reach of personal outlook etc.),
– it takes enormous effort to be Authentic, simply because at this level, personal effort is a must,
– everyone gets burned out at least once at this level, for Ego or the Authentic self keeps pushing the envelope by trying to change and improve things,
– Authentic self or the Ego needs control, structure to really feel secure and content,
– at this level, everything that is not in accordance with inner (personal) reality is canceled out, ignored or at least avoided,
– it takes so much energy to emphatically reflect what others feel and need, simply because Ego or the Authentic self still believes and operates on, separation and duality (I am me and you are you),
– vulnerability at this level hurts, even one single thought (coming from the outside or inside) might shake the foundations of the attained personal happiness and peace,
– Authentic self or Ego is mostly timid, meaning that impersonal experiences might leave it distraught and confused,
– even the most flexible and tolerant Ego or Authentic self still needs reassurance, for it is a huge challenge for it to operate outside of its own inner self-created reality,
– when offering empathy, when reflecting feelings and needs of others, the best Ego or Authentic self can produce is best guesses (in accepted professional literature this is called “imagining the real”),
– and again, it takes massive effort to maintain the attained inner psychological climate,
– etc.

And yet, in comparison to Mental or Instrumental level (a level prior the Authentic level as per Wilber map), all of the above is indeed so much rewarding and positive, that some people I have met seem to take this Authenticity as synonymous to Enlightenment or Pure Spiritual Reality.

Interestingly enough even Marshall Rosenberg, the creator of the NVC system which is widely employed all over the world, pointed out that at the core of his system is this Beloved Divine Energy, not Ego or Authentic Self. Please, see the whole text, you can read it here >> – new web page opens up).

There is so, so, soooooooooooooooo much more one can experience beyond the Authenticity, in my experiences.

Lets take a look at some of the traits of the spiritual and transpersonal level of awareness, the Subtle level or the Soul level:
– it is like coming home, it is safe, fluid, free and eternal – no need for any effort,
– there is no need to fix things, to create something anew, for the transpersonal Reality has been the same for ever,
– no effort is needed to connect with others at this level,
– empathy for others is not conditioned by effort or amount of self-empathy, it is free flowing, eternal, absolute,
– they say that there is a book called “Structures to live by” and at this level, well, there are no books, the least of which is called “structure”,
– at this level the true self, the Soul shines forth powerfully and gently at the same time, no need to fix it or create it from scratch,
– at this level one is never ever alone, for the presence of the Soul naturally evokes the presence of other Souls from the Subtle transpersonal realm,
– there is no need to trying to become what we really are at this level, for we really already are, way beyond any and all personal projections from the Authentic self or Ego,
– the Soul is the true Self, and the Authentic self or Ego is merely her shadow (that’s why the Ego needs all the fuss and circus to be really content),
– the Soul is witnessing all the drama on the personal level, and denies nothing, for everything is already in herself.

Dr. Rosenberg was once asked:

What does God mean to you?

I need a way to think of God that would work for me, other words or ways to look at this beauty, this powerful energy, and so my name for God is “Beloved Divine Energy.” For a while it was just Divine Energy but then I was reading some of the Eastern religions, and Eastern poets, and I loved how they had this personal, loving connection with this Energy. And I found that it added to me to call it “Beloved” Divine Energy. To me this Beloved Divine Energy is life, connection to life.

Is this lack of connection to Divine Energy responsible for violence in the world?

To me, the violence in the world comes about when we get alienated or disconnected from this Energy. How do we get connected when we are educated to be disconnected? I believe it’s our cultural conditioning and education that disconnects us from God, especially our education about God.
(please, see the whole interview, if you will, here >> – new web page opens up)

Well, at the Subtle transpersonal level, the “God” for a lack of a more flexible word is experienced as real as you and me, and is way beyond the personal Authentic level. It is the Divine in us, in you and me, that acts when the healing of guilt, shame, anger etc. takes place.

How much more healing could take place if we embraced the transpersonal even more, transforming the timid Ego or Authentic self into this Beloved Divine Energy (as Rosenberg himself calls the transpersonal Self)!

🙂

 

 

 

Strategije, čustva in potrebe

Posted on by

Februarja smo začeli z novo, drugo generacijo šole nenasilne komunikacije, Integralna Avtentična komunikacija, in po prvem in drugem seminarju so se pojavila določena vprašanja.

Vprašanja so res zelo dobra in kar kličejo po odgovorih, saj pokrivajo čiste osnove sistema NVC-ja.

Hvala za dobra in konkretna vprašanja in predvsem za res angažirano in iskreno sodelovanje na obeh seminarjih!
Si res želim prav takih, iz mojega vidika, angažiranih in napredka željnih udeležencev naše šole.

 

Here we go:

Vpr.:
Ko želim izrazit samoempatijo – ali je pomembno, da grem v preteklost in dam empatijo otroku v sebi, če izvira situaciija iz preteklosti?

Odg.:
Da, vsekakor.
Vabim te, da ozavestiš situacijo, ki te bremeni, in jo najprej tako od daleč pregledaš in se potem odpreš na občutke, ki so te takrat kot otroka obremenili. Vabim te, da samo sebe, torej mičkano punčko, objameš in jo pocertkaš, kot si sedaj, odrasla.
Kaj pri tem zares pomaga?
Tvoja odprtost na občutke, negativne misli in vse ostalo, kar se je v dani situaciji v preteklosti dogajalo v tebi. Pomaga mehkoba, odprtost, odsotnost intelektualiziranja in ostalih mentalnih akrobacij. Pomaga sprejemanje občutkov in vsega ostalega v tebi. Mehko, nežno, ljubeče, spoštljivo.
Vabim te, da z odprtostjo in nežnostjo podoživiš dano situacijo in vztrajaš toliko časa, dokler se ne zgodi nek shift, neka sprememba. Zavest je namreč zelo močna in če ji damo možnost, če sebi damo možnost, lahko transformira/mo tudi najhujša čustva iz preteklosti.
Ko se je zgodil shift, te vabim, da greš še globlje in najdeš potrebe oz potenciale, ki v dani situaciji niso bile izpolnjene, ozaveščene in uporabljene. Odpri se na te potenciale in jih povabi v svoje fizično telo, dihaj z njimi, predaj se jim.

Vpr.:
Komentar na tvojo misel iz predavanja: Če nisi v stiku s seboj , pride strah….Kaj konkretno pomeni biti v stiku s strahom na avtentičnem nivoju oz. strah je v trenutku prisoten…kako se soočit iz srca in kako iz glave-razlika?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bil ta stavek izrečen, vsekakor pa je strah (in katero koli drugo čustvo, recimo jeza, sram, krivda, bolečina itd…) zgolj posledica. Vendar to ne pomeni, da kot posledica čustvo ni pomembno. Čustva so (lahko) zelo pomembna, ne sicer sama po sebi, ampak zaradi draguljev in diamantov, ki se skrivajo pod njimi.

Torej, iz vidika personalnega oz osebnega stanja zavesti Avtentičnosti (iz vidika transpersonalnih stanj je zgodba precej drugačna), lahko pomeni biti v stiku s strahom tudi to: zavedanje, občutenje in izražanje strahu v realnem času. Oseba na Avtentičnemu nivoju nima velikih težav s čutenjem katerega koli čustva, tudi v vsakdanjem življenju ne. Torej, čustvo se na tem nivoju zavesti ne potiska stran, v nezavedno, temveč se ga v polnosti doživi, izkusi, občuti.
In ne samo to!
Pod čustvom je namreč vedno nek vzrok. In ta vzrok niso zgolj misli ali mentalni vzorci, temveč neozaveščena in neizražena potreba oz potencial.

Torej, razlika med soočanjem s čustvi, recimo strahom, iz srca in iz glave je veeeeeeelikaaaaa.
Glava oz intelekt bo strah poskušal racionalizirati, ga opredeliti, primerjati, potisniti v ozadje zavesti – in z vsem tem početjem ga seveda samo krepi.

Srce, po drugi strani, pa bo strah občutilo, ga doživelo v polnosti, nežno in ljubeče. In naposled videlo, da je tudi strah zgolj posledica. Posledica neizpolnjene, neozaveščene in neizživete potrebe oz hrepenenja.

Morda še beseda, dve glede stavka: “…če ni stika, pride strah…” V bistvu se lahko strah ali katero koli drugo čustvo lahko pojavi tudi ob res globokem stiku s Seboj (na nivoju srca, ne glave, lepo prosim). Vendar v tekem primeru to ni hud problem, saj Srce vsebuje tudi neomejene potenciale (potrebe oz needs, po Rosenbergu in Rogersu), ki (lahko) dobesedno presijejo tudi najbolj težko čustvo.

Vpr.:
Razločevanje med potrebo in strategijo za npr. duhovni napredek oz. ali je lahko neko duhovno potovanje potreba?

Odg.:
Ne, potovanje, duhovno ali turistično, romanje ali letalski prevoz ne more biti potreba.

Potrebe oz potenciali (iz mojega vidika) so abstraktne kvalitete naše zavesti na nivoju Srca (ne glave oz intelekta, prosim) in z delovanjem oz strategijami nimajo nobene direktne oz vzročne veze.
Potrebe oz potenciali (lahko) obstajajo ločeno od materialnih aktivnosti, prav tako, kot (lahko) tako obstaja Zavest. Če temu ne bi bilo tako, bi bili mi vsi popolnoma odvisni od delovanja v okolju in bi bil recimo MIR lahko le pobožna želja, vsaj v tem svetu tukaj na Zemlji. Vendar temu ni tako; MIR ali katera koli druga potreba JE in obstaja tudi brez tekanja za cilji v tem materialnem svetu.

Vse skupaj se malce zafenclja, ko se vežemo na aktivnosti in delovanje v dobri veri, da nam bo to res že enkrat zagotovilo notranja hrepenenja. Vendar notranja hrepenenja niso deficiti (kot to, po mojem opažanju, učijo ali zagovarjajo ne-humanistično orientirane veje psihologije), niso primanjkljaji temveč popolni, brezmejni in neskončni potenciali, ki samo čakajo, da jih ozavestimo in aktualiziramo.

Da, res je (po mojemu opažanju): hrepenenjem oz potrebam lahko doprinesemo s pomočjo strategij in delovanja, recimo duhovno potovanje v Indijo ali Tibet nam lahko doprinese k ekspanziji notranjega miru, inspiracije, sreče in stika, NISO pa te potrebe (mir, inspiracija, sreča in stik) absolutno pogojene s strategijami. Kako le, prosim, no. Če bi bilo temu tako, potem bi morali vsi za vsaj malce inspiracije in sreče in miru in stika riniti v Tibet in Indijo (ali kamor koli drugam)!

Ne, potrebe oz potenciali se lahko izkusijo povsem neodvisno od strategij. Taka je moja izkušnja.

Bi pa na tem mestu izrazil še naslednje:
ljudje (po mojemu opažanju, lahko se seveda tudi motim) radi tekamo za cilji v svetu v dobri veri, da nam bo to enkrat vendarle prineslo recimo srečo, mir in sproščenost. Vendar s takim tekanjem postavljamo kočijo pred konja! Iščemo zunaj sebe, v svetu, v poklicu, v odnosih, v izobrazbi, v seksu, v meditaciji, v potovanjih (vse to so strategije) vse tisto, kar lahko prav zares najdemo izključno v sebi, v svojem Srcu: recimo mir, svobodo, ljubezen, varnost.

Torej, potemtakem so strategije povsem brezpredmetne in odveč? Hja ne vem, zame recimo ne.

Vendar obstaja velika razlika (vsaj v mojem trenutnem dojemanju te tematike): eno je (mentalno in brez globljega zavedanja stika s Srcem in potrebami v Njem) tekanje za izpolnitvami notranjih hrepenenj v materialni realnosti, s pomočjo strategij, napora in delovanja, povsem nekaj drugega pa je zavedanje teh istih hrepenenj (recimo miru, sreče, ljubezni in varnosti) v Srcu in življenje ter delovanje v skladu z njimi.

Eno so (zame) suhoparne strategije in delovanje v tem svetu (ki ne nudijo trajne izpolnjenosti, po mojih izkušnjah), povsem nekaj drugega pa so t.i, oplemenitene strategije z notranjim zavedanjem potencialov v Srcu.

Namesto delovanja iz pomanjkanja (morda zaradi pomanjkanja stika z notranjim bogastvom?), lahko delovanje in strategije oplemenitimo z, no, seboj in svojimi potenciali.

Strategije lahko zgolj doprinesejo k zadovoljevanju potreb oz hrepenenj, ne morejo pa jih v celoti in povsem zadovoljiti, po mojih izkušnjah. To lahko storimo samo mi sami. Kako? Tako, da poglobimo svoje zavedanje (kar v praksi pomeni preseganje mentalnih akrobacij in soočanje z globljo realnostjo čustev in potreb v Srcu v prsih) in ozavestimo potenciale Zavesti v Srcu oz hrepenenja oz potrebe in potem zaživimo na podlagi teh hrepenenj.

Postavimo konja tam, kjer lahko res nekaj naredi: pred kočijo.

Ne vem sicer, če je Mahatma Gandhi imel ravno to v mislih, vendar se mi sliši to prav obupno podobno temu, o čemur govorim:

“Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”

Zame je tisto res izpolnjujoče duhovno (ali katero koli drugo) potovanje (ali katera koli druga strategija) tisto, ki jo napaja in plemeniti moja notranja ozaveščena realnost, moji notranji potenciali. S tem, ko “sem sprememba, ki jo želim v svetu” v bistvu izražam svoje že obstoječe notranje kvalitete (recimo mir, svoboda, sreča, ljubezen) in delujem v skladu z njimi, namesto da bi te iste kvalitete in hrepenenja vedno znova iskal zunaj sebe.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o štirih načinih dojemanja sporočil od zunaj, od drugih. Tri so mi kar precej jasna in tudi domača, eno pa mi predstavlja uganko. Kdaj torej lahko smiselno uporabim žirafje uhice obrnjene nazaj?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Torej, prispodoba “žirafica z uhicami nazaj” v praksi pomeni izražanje samo-empatije do sebe (v kontrastu z bičanjem sebe ali drugih, šakali z uhicami nazaj ali naprej).
Hmm. V bistvu je samo-empatično dojemanje oz dojemanje sočutno do sebe uporabno tudi pri vživljanju v druge (žirafice z uhicami naprej). Pri Avtentičnemu oz pristnemu sporazumevanju je namreč vedno v igri odprtost na občutke in potrebe drugih in seveda tudi sebe. Torej, samo-empatijo lahko uporabiš vselej oz istočasno ob vživljanju v druge. Tako bodo tvoje potrebe tudi v pogovoru res žive in izražene.

Še en primer “žirafic z uhicami nazaj” oz nežno in sočutno dojemanje svoje notranje psihološke klime lahko pride do izraza ob takih in drugačnih prošnjah (ali zahtevah) s strani drugih. Kako naj se res iskreno in pristno odzovem na povabilo ali prošnjo, če nisem v stiku s svojimi vrednotami, hrepenenji?

Kaj je torej v določeni situaciji res pomembno zate? Po čem hrepeniš? Kaj ti je v situaciji res dragoceno, pomembno?
No, do te globine zavedanja Sebe lahko prideš s pomočjo sočutnega dojemanja svoje notranje dinamike oz z “žirafico z uhicami nazaj”.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o sočutju in o povezovalni komunikaciji. Vse lepo in prav, vendar zanima me, kako naj vse to znanje sedaj uporabim v praksi, recimo do moje 19 letne hčerke?

Odg.:
Torej, če prav razumem, ti je pomembna njena dobrobit? Želiš ji vse dobro in rada bi doprinesla k njeni sreči, zdravju?
Če je temu tako, je to seveda povsem izvedljivo. Je pa pri prenosu veščin nenasilne komunikacije (ali katere koli druge veščine, po mojem mnenju) precej pomembna motivacija osebe. Torej, si tvoja hčerka sploh želi tvoje pomoči, podpore? Te je vprašala za pomoč?
Veš, kakor koli že obrnemo situacijo, punca ima vso pravico živeti tako, kot živi. Celo zakonsko je že polnoletna in torej sama odgovorna zase. In če ona slučajno (ne poznam podrobnosti situacije) noče tvoje pomoči in podpore oz te zanjo ni vprašala, potem je možnost za povezovalno komunikacijo (ki gradi in vzdržuje mostove med nami) bolj majhna. Vrivanje oz forsiranje  “pomoči” v bistvu (vsaj zame) ni kdo ve kako povezovalno.

To pa seveda ne pomeni, da je pa najbolje vreči puško v koruzo in se vdati usodi. Četudi se punca ne ravno aktivno odziva na tvoje poskuse sočutne pomoči (upam, da je to res taka pomoč, ne zgolj poskus popravljanja ali kontroliranja), je še vedno ogromno tega, kar ji lahko ponudiš, doprineseš.

Recimo, lahko se poskusiš vživeti vanjo, v njene občutke in potrebe in ko sama iniciira pogovor s teboj, ji ponudi emaptijo (empatično reflektiranje). Lahko jo poskusiš razumeti na nivoju Srca, ji nudiš t.i. tiho empatijo oz si tiho in ljubeče ne njeni strani itd…

 

Vpr.: Pojem ranljivosti se me je na seminarju kar precej dotaknil. Priznam, da do sedaj nisem videla ranljivosti kot nekaj pozitivnega. Lahko poveš še kaj več na to temo?

Odg.:
V bistvu sem že na seminarju podelil z vami veliko tega. Morda gre poudariti, da ranljivost v kontekstu povezovalne oz nenasilne komunikacije in predvsem sočutja do sebe ni sinonim za ranjenost.

Ranjenost je lahko posledica nemoči, velike občutljivosti ali morda občutka manjvrednosti itd… Ranljivost pa zajema odprtost, pripravljenost na spremembe, ki so lahko tudi boleče, zajema tudi nežnost in mehkobo dojemanja svoje preteklosti in sedanjosti, in je v bistvu MOČ (vsaj zame).

Ranljivost NI lastnost glave, uma ali intelekta. Kje pa! Intelekt ločuje, sproti ruši prav tisto, kar ravno ranljivost podpira. Vsaj moja izkušnja je taka, no,

Ranljivost odpira tista vrata v zavesti oz v nezavednem delu naše psihe, ki se jih brez odprtosti, sočutja, mehkobe in nežnosti do sebe (to so zame glavne lastnosti ranljivosti) res težko zavemo. Če si lahko dopustimo biti bolj mehki in bolj ranljivi, lahko to vodi v res veeeeeelik korak naprej v osebnem in tudi duhovnem napredku.

Bi pa morda na tem mestu izrazil še naslednje:
dočim je seveda ranljivost res pomembna lastnost Srca, ki lahko res veliko doprinese k povezovalni komunikaciji, vsekakor niti od daleč ni edina. V Srcu so, v obliki potreb ali hrepenenj oz čistih in popolnih potencialov prisotne tudi Moč, Pogum, Nenavezanost, Jasnost, Svoboda, Neodvisnost itd… – vse povsem enakovredne Ranljivosti.

Izpostavljanje Ranljivosti kot primarno lastnost Srca oz samo srž sistema nenasilne komunikacije torej zame ni ravno v skladu z mojo notranjo realnostjo. Meni je pomembna tudi Moč, Neodvisnost, Svoboda.

Svoboda mi je izredno pomembna, in tako te Vabim oz vse vas, da v svojemu Srcu najdeš/te vse, kar je pomembno ZATE/ZA VAS, ne glede na strukturo sistema Avtentične komunikacije (ali katero koli drugo strukturo).
🙂

Potencial sistema AK

Posted on by

V tem blogu bi rad z vami podelil določene izkušnje s sistemom Avtentične oz Nenasilne komunikacije, sistema oz še bolje rečeno Umetnosti življenja, ki jo je utemeljil Dr. Marshall Rosenberg.

V življenju sta mi namreč napredek in smisel izredno dragocena in izražanje glede ogromnega potenciala umetnosti Življenja Nenasilne komunikacije mi res dobro dene.

OK. 🙂

Najprej bi rad razmejil dva pojma: razumevanje na eni in transformacijo na drugi strani.

Pomagal si bom s sledečo analogijo:
recept sestavin pice, postopek priprave testa, nadeva, primerna temperatura in trajanje peke – vse to sodi, v temu kontekstu, pod razumevanje teorije in zahteva uporabo kapacitete intelekta.
In razumevanje teorije, logika in intelekt  – vse to ima lahko seveda svoj draž in pozitivne lastnosti.

In še tako dodelan recept, še tako popolno razumevanje in obvladovanje teorije se, v tem kontekstu, kar precej težko kosa z okušanjem tople, sočne, hrustljave in res okusne pice.

Kako se vam to sliši? 🙂

Transformacija, po drugi strani (in v tem kontekstu) v primerjavi z razumevanjem, pa je proces, skozi katerega grem recimo sam, ko uživam res okusno pico. Transformacija stanja pred in po uživanju. Po uživanju pice sem bolj zadovoljen, sit.

Nekaj zelo podobnega sam zaznavam pri razumevanju principov NVC-ja in uporabi teh principov, ki lahko vodijo v transformacijo.

V bistvu govorim o potencialu povsem osnovnih principov NVC-ja, ki mi (morda tudi vam) lahko dejansko pomagajo pri transformaciji. Transformaciji.

Transformaciji česa?

Ne vem. Prav natančnega oz pravilnega odgovora na to vprašanje nimam. Kar pa izredno dobro poznam pa je proces transformacije, ki me je ogromno doprinesel k mojemu miru, jasnosti in sproščenosti v srcu in v odnosih s strankami, prijatelji in mojo hčerkico. Proces transformacije moje relativne odtujenosti od lastnih občutkov, ne-zavedanja lastnih hrepenenj v srcu in več ali manj razdiralnega načina komunikacije z drugimi.

Sedaj mi na misel prihajajo besede enega od trenerjev NVC-ja, g. Roberta Gonzalesa, katere sem prebral na FB. Robert pravi, da mu je predstavljal sam sistem NVC-ja na začetku velik izziv, kljub poznavanju filozofije, psihologije in kljub dolgoletni praksi meditacije.

Tudi moja realnost je bila kar precej podobna njegovi. Ko sem prvič prišel v stik s principi NVC-ja (jasno definirani občutki, potrebe, razlike med strategijami ter potrebami in razlike med občutki in potrebami, recimo) sem imel za seboj pribl. 15 let vodenja humanistične psihoterapije in vsaj 20 let posvečenega dela na sebi s pomočjo yoge (kriya, mantra, hatha), meditacije (zen, vipassana), Tantre in seveda poznavanja Vedske književnosti, zahodnjaške ezoterike ter kognitivne, humanistične ter transpersonalne psihologije.

In kljub vsem tem izkušnjam in znanju mi je sam sistem NVC-ja predstavljal res velik izziv. Izziv ne na nivoju razumevanja, temveč uporabnosti in prakse v vsakdanjem življenju.

Obvladovanje Umetnosti življenja, kot NVC-ju rad rečem včasih sam, dejansko zahteva posvečenost, iskrenost do sebe, vlaganje truda in energije in seveda soočanje s svojimi lastnimi disharmonijami (potlačena čustva, vzorci vedenja, prepričanja oz stališča glede sebe, sveta in drugih, obrambni mehanizmi, taktike bežanja pred prevzemanjem odgovornosti itd…) in samo razumevanje principov in morda par vikend seminarjev na leto enostavno ne zaleže tako, kot bi si morda želeli.

Hmm.
Sam obiskujem NVC seminarje v tujini in tudi pri nas zadnja štiri leta in na teh seminarjih sem se res ogromno naučil. NVC je zame dejansko močan močan sistem doseganja in ohranjanja avtentičnosti in s tem harmonije s samim seboj in drugimi.

Opažam, da se precej NVC trenerjev in tudi ostalih praktikantov tega sistema posveča socialnim spremembam. Želijo (če prav razumem, seveda, lahko se motim), da se NVC razširi in integrira v izobraževalne sisteme, v šole, v vrtce, v poslovne sfere itd… Tudi iz mojega vidika bi NVC recimo v šolskem sistemu res ogromno doprinesel k večji harmoniji odnosov: spremenimo sistem in vsem bo lepše.

No, moja realnost pa je malce drugačna. Sam ne dajem poudarka na socialne spremembe temveč na spremembe in napredek v življenju posameznikov.
Da, lepo bi bilo imeti sistem kot je NVC v uradnem šolskem sistemu, in vendarle NVC vsebuje, iz mojega vidika, še mnogo mnogo mnogo mnogo večji potencial.

Potencial za osebni razvoj, za preseganje omejitev v osebnem in celo intimnem življenju. Nudi informacije in predvsem tehnike, ki omogočajo poglabljanje zavedanja, preseganje lastnih samo-ustvarjenih omejitev in predvsem načine, kako varno in v lastnem ritmu napredovati v smeri večje izpolnjenosti in zadovoljstva ter jasnosti in miru v osebnem življenju, tukaj in sedaj, ne glede na razmere v socialni klimi.

In to zahteva posvečenost, iskrenost in voljnost soočanja in preseganja svoji lastnih notranjih disharmonij, in spet, ne glede na razmere v raznih sistemih naše družbe.

Transformacija. Meni je dragocen napredek na individualni ravni, transformacija odnosa najprej do sebe, do svojih otrok in staršev. Napredek najprej v notranjih psihični dinamiki, in šele nato napredek v družbi in realizacija socialnih sprememb.

Kako naj dosežemo socialne spremembe, če še sami nismo res srečni, izpolnjeni in zadovoljni v prvi vrsti sami s seboj?

No, kakor koli že, kljub želji po socialnih spremembah, je v meni izredno živo hrepenenje po spremembi najprej na nivoju posameznikov, in v tem okviru sem sestavil šest mesečno šolo nenasilne komunikacije, kjer je poudarek najprej na osebnem razvoju in napredku v dojemanju sebe.

Podrobnosti o šoli Avtentične oz nenasilne komunikacije na naši novi spletni strani, zirafica.si, tukaj >>

 

Spisek potreb in občutkov

Posted on by

V tem blogu objavljam spiske nekaterih potreb oz notranjih kvalitet ter občutkov po modelu Dr. Marshall Rosenberga in njegovega sistema nenasilne komunikacije.

Moje opažanje namreč je (predvsem na podlagi pogovorov), da kar precej posameznikov, s katerimi se srečujem bodisi v seansah psihoterapije ali na seminarjih, enostavno nima stika s širino in globino svojega notranjega Življenja v obliki potreb in občutkov.

No, moja namera s tem blogom je, da morda doprinesem k poglabljanju razumevanja te tematike vsem vam, ki berete te besede.

Zelo na kratko:
v humanistični psihologiji na splošno in še posebej v umetnosti življenja Nenasilne komunikacije velja dejstvo, da so občutki (bodisi pozitivni ali negativni) VEDNO zgolj posledica izpolnjenih ali neizpolnjenih potreb v nas samih.

Potrebe v tem kontekstu zajemajo tiste notranje in povsem subjektivne lastnosti in hrepenenja, ki so nam vsem precej (ne)poznana. Recimo varnost, stik, bližina in mir.

Kadar te potrebe NISO aktualizirane oz živete oz zadovoljene, občutimo negativna čustvena stanja, kot so jeza, nemir, žalost, osamljenost itd…

Ko pa so te potrebe in hrepenenja res izražena in zadovoljena, občutimo pozitivna čustvena stanja, kot so sreča, veselje, zadovoljstvo, radost, hvaležnost itd…

Več o nenasilni komunikaciji in naši šest mesečni šoli le-te
na novi spletni strani Žirafica.si >>

Hvala vam za vaš čas.

Here we go:

Spisek potreb

Spisek spodaj je seveda zgolj okvirna informacija glede nekaterih notranjih potencialov oz potreb, ki so lahko nam vsem skupne in nikakor ni dokončen ali popoln.

Vsekakor je lahko zaznavanje in izražanje teh in drugih notranjih kvalitet povsem subjektivno. Vabim vas, da zavedanje teh potencialov oz potreb raziščete sami.

 

Spoštovanje Sprejemanje Bližina Pripadnost Varnost
Poštenost Ljubezen Gotovost Zaupanje Razumevanje
Toplina Lepota Harmonija Skladnost Radost
Veselje Zdravje Navdih Red Mir
Svoboda Izražanje Izbira Stik Življenje
Napredek Pristnost Prisotnost Smisel Ustvarjalnost
Opora Vživljanje Empatija Samo-empatija Samostojnost
Praznovanje Žalovanje Ranljivost Modrost Moč
Vedrina Lahkotnost Znanje Védenje Duhovnost
Pogum Enakopravnost Integriteta Dostojanstvo Iskrenost
Zvestoba Individualnost Dajanje Prejemanje Vzajemnost
Sodelovanje Cenjenje Skupnost Konsistentnost Vključenost
Razvedrilo Stabilnost Vidnost Zavedanje Dobrobit (fizična)
Doprinos Izraznost (intimna) Humor Igrivost Živost
Skrb Raziskovanje Neodvisnost Spontanost Izziv
Jasnost Kompetentnost Učinkovitost Rast Upanje
Realnost Enakovrednost Namen Avtonomnost Suverenost
Intimnost Priznavanje Intuitivnost Enost Blaženost

 

Spisek občutkov
ko potrebe NISO zadovoljene

Občutki in čustvena stanja navedena spodaj so (lahko) posledica neizpolnjenih potreb oz ne zavedanja in ne izražanja notranjih potencialov.

Spisek seveda ni dokončen ali popoln. Zaznavanje občutkov je seveda subjektivno in zato vas vabim,
da sami raziščete svoje občutke v srcu.

Strah Zmedenost Dvom Jeza Žalost
Sovraštvo Bes Osamljenost Zaskrbljenost Izgubljenost
Razdvojenost Samost Hladnost Brezbrižnost Depresija
Sram Krivda Šokantnost Razočaranje Morbidnost
Utrujenost Praznina Pomanjkanje Živčnost Nemir
Razdraženost Neučakanost Bolečina Anksioznost Nenavezanost
Opustošenost Razvrednotenost Manjvrednost Nemoč Odtujenost
Ne-varnost Ranljivost Ničnost Neobstojnost Ljubosumje
Obup Nesreča Brezupnost Vznemirjenost Umazanost

 

Spisek občutkov
ko potrebe SO zadovoljene

Občutki in čustvena stanja navedena spodaj so (lahko) posledica izpolnjenih potreb oz izražanja notranjih potencialov.

Spisek vsekakor ni dokončen ali popoln. Zaznavanje občutkov je seveda subjektivno in zato vas vabim, da sami raziščete svoje občutke v srcu.

Sreča Radost Evforija Izpolnjenost Varnost
Zadovoljstvo Ljubezen Mir Odprtost Zaupanje
Toplina Pripadnost Navdušenost Hvaležnost Radost
Veselje Nežnost Mehkoba Blaženost Čarobnost
Svoboda Praznovanje Vedrina Neobremenjenost Enakopravnost
Razvedrilo Stabilnost Vključenost Igrivost Spontanost
Neodvisnost Enakovrednost Pozitivnost Optimizem Sproščenost
Razbremenjenost Lahkotnost Odprtost Začudenost Hvaležnost
Ponos Moč Energičnost Budnost Strast
Vzburjenost Razburjenost Milina Presenečenost Navdihnjenost
Ekstatičnost Udobje Ponos Zaupanje Enost
Povezanost Spočitost Umirjenost Živost Uživanje

 

Več o nenasilni komunikaciji in šest mesečni šoli le-te na novi spletni strani Žirafica.si >>

Nobody can hurt you without your permission

Posted on by

And so I am more in contact with the humanistic world view for the last few weeks, joyfully attending and sharing NVC seminars.

The upcoming weekend I will share a seminar “Exploring the power of self-empathy”. The concept and empirical skill of self-empathy is the most important element of the whole NVC art of living, in my experience…

…and so in this blog I would like to share a few thoughts on the subject.

So, my idea (and indeed experience) is that no one can really hurt you (or me) without you (or me) somehow allowing it.
It is a delicate subject, I think, so lets tread gently.

Let us first take a look at the scientific facts. Biological psychology and neurobiology affirm that the life as we know it actually takes place between our ears, not out there. Yeah, holy sh*t! 🙂
It is the brain that interprets the sensor input and so the perception is thus inevitably (and always) subjective. I have spent almost three years studying that exact fact (I wrote a paper on the subject and then some, check it out here >>, new page opens up). Interesting stuff, to say the least.

If interested, do look into the work of Dr. Benjamin Libet; lots and lots of mind boggling research results there. Also, these volumes were of great help to me, maybe they might add to your clarity of the subject as well:
– Fundamentals of Cognitive Psychology, by Ronald T. Kellogg,
– The Student’s Guide to Cognitive Neuroscience, 2nd edition, Jamie Ward and
– Understanding Biological Psychology, Philip J. Corr.
All titles can be bought at Amazon.

And so the hard core science, neurobiology and cognitive neuroscience, affirms that we all live our lives based on interpretations of what we perceive as “out there”. Well, wonderful.

What has that got to do with self-empathy and the Mahatma Gandhi’s statement “Nobody can hurt you without your permission.”?

Well, here comes the tricky part:

No one can DIRECTLY cause your inner pain or happiness (or any other emotional or mental event). Let me say this again: I can not possibly DIRECTLY cause your pain / happiness. Even more: even if I tried really hard, I could not do it, not without your “help”.

You see, the perception (one of rather important cognitive processes) is always subjective, meaning that it depends on the subject, you (or me). If we try to follow this line of thought to the conclusion, where does it take us?

Maybe here:

The pain, happiness (or any other emotional or mental event) is unavoidably subjective and is happening in you alone, and moreover, it is experienced only by you, independently of ambient stuff. And your experience of some “outside” event might be that of slight pain or maybe indifference or even happiness.

Yes?

So, how is it than possible for your wife, husband, child, parent, boyfriend, girlfriend, boss, postman, police officer etc. to hurt you?
No really, I am asking you this now.

It is not possible. It is a neurological impossibility. It is just not possible in reality.

Seems to me that Mahatma Gandhi understood this neurological fact, he said: “Nobody can hurt you without your permission.”

What is the trick here?

It is up to me how I perceive and experience the “outside” events. It is me. Always me. I am allowing something to influence my inner psychological climate in a way that results in pain or sorrow or frustration or anger.
It is not on the outside.

And here comes the wonderful self-empathy to the rescue, like a knight on a white horse in shining (read: gently and lovingly offering help) armor.

If a certain person triggers me, meaning that I react with emotions that are not really pleasing me, it only indicates that I have lost conscious connection with my inner deeper reality which is the only real cause of all kinds of emotions.

If something or someone is influencing you in a way that is displeasing to you, it only shows that your inner psychological climate is under stress, as it were. And it happens so fast that your conscious mind simply notices it not.

So what to do?

Well, Marshall Rosenberg has said it many many times: slow down, relax, breathe. Give yourself a break and take a huge dose of self-empathy.

When my batteries are full, when my capacity for self-empathy and contact with my inner unlimited potentials is fully actualized, well, all is well. In that state, it is very difficult or even impossible for me to even conceive of others trying to hurt me.

And when the said capacity is not present (which happens often, I admit), well, in such situations I actually give my power away, I literally allow “outside” events to hurt me.

And this awareness, this knowledge is so precious to me. It is like a soft and thick woolen blanket, rendering me open, vulnerable (not as a victim) and willing to participate in Life fully.

What about you?
Are you giving your power away to others?

 

Coaching Avtentične komunikacije v živo

Posted on by

Coaching v okviru sistema Avtentične komunikacije poteka v eno ali dve urnih individualnih konzultacijah v živo.

Zavedamo se, da lahko natančen prenos znanja in osebni pristop res ogromno doprinese k razumevanju ter obvladovanju umetnosti življenja nenasilne komunikacije.

Prav iz tega naslova smo vam pripravili vrsto individualnih treningov in coachingov, katerih namen je postopna in temeljita integracija principov NVC-ja v vaše vsakdanje življenje.

Obstaja ogromen razkorak med realnostjo seminarjev in vsakdanjem življenjem. Osebni treningi in coachingi v živo so namenjeni postopnemu in nežnemu premagovanju tega razkoraka.

Integracija, integracija, integracija – to je vodilo za nas.

Obrazec za prijavo spodaj.

Coaching in trening v živo vam nudi:

  • natančno razlago temeljnih principov AK (oz NVC-ja),
  • sočutno podporo pri integraciji le-teh v realne situacije vašega življenja,
  • uporabo osnovnih tehnik (dance floor, štirje stoli, enemy imagesm reflektiranje itd…),
  • poudarek na integraciji principov AK v vsakdanje življenje,
  • vodenje pri poglabljanju stika z avtentičnimi občutki ter potrebami,
  • drugo, po vaši izbiri…

 

Za koga je coaching v živo (ali na daljavo) primeren?
Za vse, ki morda:

  • hrepenite po globljemu zavedanju svojih občutkov in potreb,
  • potrebujete strokovno in empatično vodstvo pri tehnikah NVC-ja,
  • želite bolj podrobno in postopoma razumeti in tudi izkusiti principe NVC-ja,
  • si morda želite vzeti čas samo zase in se res posvetiti delu na sebi,
  • hrepenite po artikulirani ali tihi empatiji,
  • želite osebno in duhovno napredovati.

 

Želite več jasnosti, globine in napredka?

Vabimo vas, da izpolnite obrazec spodaj in poklicali ali pisali vam bomo glede termina prvega srečanja.
NVC coaching v živo poteka v Sežani in v Ljubljani v Lila Centru.

 

 

Posamezne konzultacije in individualna srečanja lahko, če želite, plačate sproti, lahko pa tudi nakažete sredstva na naš TRR.
Cena eno urnega (60 min) srečanja NVC coachinga je 50 EUR.
Cena dve urnega (120 min) srečanja NVC coachinga je 75 EUR.
Individualno izobraževanje se ceni glede na trajanje – pokličite nas in dogovorili se bomo za rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani.

Eno urna srečanja vsak mesec imajo slušatelji naše Šole brezplačno.

Podatki za nakazila:
Inštitut Transpersonalne Psihologije
Vojkova ulica 3, 6210 Sežana
TRR: SI56 6100 0000 9905 502, Banka Del. Hran., BIC HDELSI22, koda za nakazila: SCVE.

Seminarje lahko plačate tudi online prek varnega sistema PayPal.
Naš PayPal ID je: info@itp.eu.com

Za vsako nakazilo prejmete račun v okviru Inštitua Trans. Psih.

 

Mandala Integralne Zavesti

Posted on by

Integral awareness mandala2Integralni oz celostni pristop k osebnostnemu in duhovnemu razvoju je zame res izredno izredno pomemben. Že sam okvir Integralnega dojemanja veliko doprinese k razumevanju samega sebe in tudi drugih.

Wilberjeva preglednica stanj zavesti recimo, mi pomaga ohranjati pregled nad dogajanjem v moji lastni notranji psihični dinamiki. In to mi prinaša mir in jasnost.

No, grafika oz mandala (v Vedski in tudi Budistični književnosti mandala predstavlja vesolje ali aspekt manifestacije) na levi pa predstavlja Integralno Zavedanje paradigme, ki jo poznamo iz sistema NVC-ja oz nenasilne komunikacije.

Inspiracija je prišla sicer iz notranjosti, zunanji vpliv pa je prišel od Roberta Gonzalesa in t.i. dance floora.

Poglejmo kaj mandala zgoraj prikazuje:

  • Rdeča pika v sredini.
    To je Kavzalni jaz, Izvor vsega, ki je identičen z Dušo, pravim Jazom. Jaz Sem.
    Nivo Zavesti Duše, povsem transpersonalen, nadoseben, neoseben, nemanifestiran.
    Kavzalni nivo po Wilberju.
  • Prvi krog – preliva se bela in viola barva.
    Bela barva predstavlja čisto zavest, Zavedanje stvari takih, kot so. Popolni potencial, vseprisotnost. Ta Zavest je nam vsem skupna.
    Viola barva predstavlja manifestirane lastnosti Čiste zavesti, katerim v NVC paradigmi pravimo potrebe; jaz jih rad poimenujem potenciali ali kvalitete Duše.
    Iz Integralnega oz celostnega vidika te potrebe NISO deficiti ampak sijejo v polni luči Čiste zavesti in so povsem neodvisne od misli, občutkov in telesa in strategij.
    In to so lahko Moč, Volja, Modrost in tudi Ljubezen, Svoboda, Ranljivost itd…
    Še vedno nivo Duše, transpersonalen a na tem nivoju že oseben, manifestiran. Subtilni nivo, torej.
  • Drugi krog – preliva se bela in modra barva.
    Bela barva še vedno predstavlja Zavedanje, modra barva je Nameravanje oblečeno v mental, abstraktni mental. Kapacitete tega dela naše celovitosti uporabljamo pri razumevanju mandale prav sedaj. Modra barva tudi ponazarja mentalne konstrukte, katere uporabljamo pri formiranju novih strategij – vselej v skladu z našo Voljo iz Namenom.
    Nivo intuicije in abstraktnega mentala.
    Zgornji del Centuarja oz Avtentičnega nivoja.
  • Tretji krog – preliva se rumena in oranžna barva.
    Rumeno-oranžna barva ponazarja naša čustvena stanja. Bela barva Čiste zavesti se je na tem nivoju transformirala v rumeno. Čustva seveda vselej izvirajo iz globine naše psihe, so vedno zgolj posledica življenja in zavedanja (ali ne-zavedanja in ne-življenja) notranjih kvalitet in potencialov (potreb), in nimajo z okolico in drugimi nobene vzročno posledične povezave.
    Nivo konkretnega mentala in astrala. Avtentični in Mentalni nivo.
  • Četrti krog – izmenični rdeči in modri trikotniki.
    Ta krog ponazarja mentalno-čustvene konstrukte, katerim v NVC žargonu pravimo Šakali. To so razdiralni načini dojemanja sebe, trikotniki obrnjeni proti centru mandale – Šakali z ušesi nazaj ter trikotniki obrnjeni proti okolju in drugim – Šakali z ušesi naprej.
    Nivo konkretnega mantala. Čisti Mentalni nivo, ni stika, ni Avtentičnosti, intelektualiziranje in ostale kapacitete uma.
  • Peti krog – bele barve.
    Ta krog predstavlja okolje, svet in druge. Ta navidezna zunanja realnost je povsem identična z najglobljo Realnostjo v globinah zavesti – Kavzalni nivo.
  • Zelene razvejane linije.
    To so naše aktivnosti oz t.i. strategije, s katerimi se lahko omejujemo in vežemo na pojavni svet upajoč, da nam bodo vendarle nekoč zadovoljile notranje potrebe. Vse strategije izvirajo v Čisti zavesti, usmerja pa jih Namera. Na mandali jih je prikazanih pet, ker materialna dejanja sestavlja pet elementov: voda, zrak, ogenj, zemlja in eter.
  • Šesti krog – vijolični krog.
    Ta krog ponazarja našo Namero, ki obsega vse, kar je v naših življenjih. Opazili boste, da je vse znotraj tega obroča, te temeljne Namere. To ponazarja našo neodvisnost in popolno svobodo izbire – v naših življenjih imamo točno to (od potreb, namere, čustev, misli, strategij), kar smo aktivno vanje postavili sami ali pasivno pustili, da to store drugi in okolica in/ali posledice prejšnjih dejanj.

 

🙂

 

 

Raziskovanje moči samo-empatije

Posted on by

Seminar “Raziskovanje moči samo-empatije” je drugi (od šestih) v našem programu Šole Avtentične komunikacije in je namenjen pristnemu in globljemu stiku s potenciali v naših srcih.

Poudarek na seminarju bo na poglabljanju stika z občutki, čustvenimi stanji ter seveda s potenciali v srcu oz t.i. potrebami.

 

 

Iz vsebine:
– ponovitev osnov nenasilne komunikacije (osnovni proces, vživljanje in reflektiranje, strategije/čustva/potrebe itd…),
– štiri načini dojemanja komunikacije drugih, ponovitev,
– raziskovanje potenciala samoempatije in ozaveščanje pričakovanj (individualno delo, delo v parih),
– samoempatija s pomočjo t.i. dance floora,
– trening vzpostavljanja in vzdrževanja stika s seboj in drugimi na nivoju zavesti,
– oplemenitenje strategij z zavedanjem Življenja,
– raziskovanje strategij oz aktivnosti za krepitev stika s seboj in življenje v skladu z notranjimi potrebami.

Vljudno vabljeni!
🙂

Stik s seboj in drugimi

Posted on by

Prihajajoči vikend pričnemo s Šolo avtentične oz nenasilne komunikacije z Osnovnim seminarjem (povezava do opisa vsebine seminarja >>). Res se veselim prvega seminarja! 🙂
Trenutno vidim, da predvsem zato, ker mi je res pomembno dajanje in prejemanje in tudi napredek.

Nekdo je nekoč dejal: če želiš nekaj res spoznati v podrobnosti, potem to poučuj.

No, in iz mojega trenutnega stanja zavesti je bistvo povezovalne komunikacije prav stik s seboj in drugimi na nivoju zavedanja, ne zgolj telesa ali uma. In res se veselim poglabljanja stika s seboj in skupino na seminarju. Opažam namreč, da je tudi zame glede stika s seboj in drugimi še ogromno prostora za napredek. Ob tem zaznavam malo razočaranja in istočasno vznemirjenje in optimizem. Yes! 🙂

No, spodaj bi rad z vami podelil par stavkov iz našega priročnika osnov avtentične komunikacije (hvala Katja Hrabar za tvoj doprinos!)

Here we go:

Po čemu lahko prepoznamo, da morda NISMO v stiku s Seboj in Drugimi (z Življenjem in svojimi občutki in potrebami ter občutki in potrebami drugih):

  • pozornost je zbrana v procesih razmišljanja, v glavi torej (Stavke pričenjamo z »Jaz mislim…«, »Ocenjujem…«, »Predvidevam…«, »Sklepam« itd…),
  • smo morda (navidezno) varni in na distanci do drugih, nič se nas ne dotakne prav zares,
  • pozornost je razpršena in skače med preteklimi izkušnjami in projekcijami za prihodnost,
  • zbranost na tukaj in sedaj je skoraj nična,
  • občutimo lahko hladnost, nenavezanost in ne-vpletenost v dogajanje pred seboj,
  • um in njegov kralj intelekt imata glavno besedo (s pomočjo podanikov, kot so: ocenjevanje, prepričevanje, argumentiranje v igri kdo ima prav, sodbe, vrednotenje itd…)
  • naše misli lahko so hitre, hladne in tudi brez tehtne osnove (brez realno doživetih občutkov, ki bi dali težo tem mislim),
  • zanašamo se lahko na različne analitične metode in pristope, ki klasificirajo in morda predalčkajo Življenje,
  • ob soočanju z res pristno osebo in njenim pristnim izražanjem občutimo zmedo, zmanjka nam besed, ostanemo razoroženi (Mentalni ego ne more prav zares prenesti pristnost Avtentičnega jaza) in potrebujemo čas, da povemo nekaj res tehtnega.

 

Kako lahko vemo, da morda SMO V STIKU s Seboj in Drugimi:

  • smo morda odprti, sprejemljivi, dojemljivi in dovzetni za občutke (ne zgolj misli) drugih,
  • počutimo se morda centrirani, stabilni in prizemljeni,
  • zaznavamo lahko tisto resnično varnost, ki lahko prihaja le od znotraj (iz Zavesti, Duše, iz Subtilnega jaza v srcu),
  • občutimo lahko sočutje do drugih bitij (drugi se nam NE smilijo; slednje je drama, prvo je lastnost Zavesti, Duše),
  • imamo lahko jasen in empatičen pregled nad dogajanjem v sebi in pred seboj,
  • soočimo se lahko s vsako mislijo v glavi, z vsakim spominom, z vsako še tako hudo travmo – ne zanikamo ničesar v sebi,
  • ne uporabljamo kapacitet uma temveč se zavedamo globlje realnosti (srčnosti, povezanosti z vsem in vsemi),
  • smo počasni, tehtno se izražamo in poudarek ni na mislih temveč v srcu,
  • z lahkoto se morda zavedamo, občutimo in izražamo svoje občutke in potrebe,
  • z lahkoto morda dajemo in prejemamo, pomagamo in prejemamo pomoč,
  • smo lahko tudi zavestno Eno z vsem in vsemi, zaznavamo mir, ne glede na dogajanje,
  • to stanje lahko poglabljamo v nedogled, ker je sam Izvor tega stanja absoluten.

To so seveda vse izrazito subjektivne zaznave.

Hvala vam za branje mojega Bloga.
🙂

 

 

🙂