Tag Archives: prevzemanje odgovornosti

Strategije, čustva in potrebe (II. del)

Posted on by

Po objavi bloga na temo osnovnih principov NVC-ja oz. strategij, čustev in potreb (blog lahko preberete tukaj >>), so se pojavila določena dodatna vprašanja. Hvala vam za to, mi je pomembna jasnost in tudi razumevanje in z veseljem odgovorim na vsa vprašanja.
🙂

Here we go:

VPR:
Na vašem Blogu sem prebrala, da priporočate soočanje s stvarmi iz preteklosti tako, da se določena situacija podoživi kot se je zgodila. Malce me je to zmedlo, ker sem prav na seminarjih NVC-ja slišala, da je pomembno zgolj to, kar je trenutno živo v meni. Rabim več informacij o tem, več jasnosti. Hvala vam za odgovor!

ODG:
Hvala vam za vprašanje.

Ja, obstaja seveda veliko pristopov osvobajanja od mentalno-čustvenih preprek in sledenje trenutnemu toku Življenja (torej, fokus na tem, kar je živo tukaj in sedaj) je eden izmed njih.

Pri vodenju NVC seminarjev in delavnic se sam rad opiram tudi na 20+ let izkušenj iz vodenja humanistične (psiho)terapije. In te izkušnje kažejo, da je pri določenih, predvsem travmatičnih izkušnjah dejansko dobrodošlo, da se s samo travmo soočimo ne zgolj prek morebitnih posledic oz rezultatov travme (torej, kar je morda trenutno živo, tudi kot posledica travme), temveč prav direktno, s podoživetjem občutkov, ki so bili živi takrat (morda tudi 25 ali še več let nazaj).

Tak pristop, po mojih osebnih izkušnjah in tudi na podlagi opažanja iz seans terapije, je seveda precej zahtevnejši. Opažam, da se ljudje večinoma težko soočamo s hudimi negativnimi izkušnjami iz preteklosti in poudarek zgolj na temu, kaj je živo tukaj in sedaj morda ne “ozdravi” tistih res hudih ran iz preteklosti.

Tak pristop oz poudarek na tukaj in sedaj je seveda tudi v strokovni literaturi povsem sprejet, predvsem v vodah Eksistenčne psihologije (to je veja humanistične psihologije). Iz vidika Eksistenčne psihologije je seveda pomembno zgolj to, kar se sedaj dogaja, saj vendar živimo tukaj in sedaj.

Vse lepo in prav, vendar moje trenutno stanje zavesti oz zavedanja Življenja tukaj in sedaj je nedvomno pogojeno z obilo dejavniki in eden izmed teh dejavnikov so, po mojih izkušnjah, tudi travmatične izkušnje iz preteklosti. In v okviru napisanega, je fokus zgolj na to, kar je trenutno živo v meni lahko tudi lep beg pred morda ne ravno lepimi izkušnjami iz preteklosti.

Torej, ja, pri procesiranju občutkov in misli je torej (zame) pomembna tudi preteklost. Moja izkušnja je, da sem lahko prav zares odprt in pretočen in lahkotno zavesten trenutnega toka Življenja (torej tega, kar je v meni trenutno živo) le, če in ko moje astralno (torej čustveno) telo ni več obremenjeno s travmami in hudimi (ali manj hudimi) ne-izživetimi izkušnjami iz preteklosti.

Le tako so moja trenutna dejanja res pristna, avtentična in v skladu z Življenjem v Srcu, ne pa obarvana recimo s strahom, sovraštvom ali jezo iz preteklosti.

VPR:
Potrebe in strategije se torej razlikujejo, ja? Zdi se mi pa, da daješ večji poudarek na potrebe oz notranjo realnost in se ti strategije zdijo manj pomembne. Lahko poveš kaj na to temo?

ODG:
Ja, seveda.

Ja, tvoje opažanje je kar v sozvočju s tem, kar doživljam v sebi. Res je, vsaj kar se mene osebno tiče, so notranji potenciali (ali potrebe oz needs) bolj pomembne od strategij.

Zakaj?

Enostavno zato, ker sem se do sedaj že tolikokrat res prav boleče opekel prav ob zanašanju zgolj na strategije oz delovanja. Venomer sem, kot da bi bil nem, slep in gluh, iskal recimo ljubezen in mir zunaj sebe, predvsem v odnosih.

In ravno to iskanje zunaj sebe je (bilo) samo po sebi ovira za resnično doživljanje miru in ljubezni v sebi. Saj je to še linearno logično, a ne: vsako sekundo, ki jo potrošim za investicije v odnose in v druge ljudi recimo v partnerskem ali prijateljskem odnosu, se ne ukvarjam s seboj. Življenjska energija gre pač tja, kamor jo usmerjam, in kadar jo usmerjam zgolj v delovanje in nase pozabim, hja, praviloma se slej kot prej iztrošim, to pa je tudi vse. O miru in ljubezni pa ne duha ne sluha. 🙂

Ampak, kje prav zares izvira mir in ljubezen? Ali pa navdušenje ob nakupu novega avta, kolesa, telefona? Izvira v audiju, scottu ali iPhonu? Hja ne. Saj ne gremo na parkirišče in se z obrazom nalepimo na vetrobransko steklo in iz njega črpamo navdušenje, je tako?

Tudi novega kolesa se ne nežno dotikamo in iz njega črpamo navdušenje, je tako? Ali pač?

Navdušenje doživljamo OB avtu, OB kolesu in OB partnerju/partnerki, ne pa zaradi ali iz njih.
Če temu ne bi bilo tako, potem bi vsi ljudje na tem svetu nujno potrebovali venomer nove avte (bog ne daj ravno audije, a ne), kolesa ali telefone ali druge ljudi za doživljanje vsaj malce navdušenja ali miru ali ljubezni.

No, temu seveda ni tako, vsaj kar se mene tiče. Ja, lepo mi je kolesariti, malce manj lepo mi je voziti avto ampak navdušenje in mir sta v meni prisotna tudi kadar ne kolesarim in izgubljam časa z vožnjo avta, recimo. Ravno obratno je: še več miru in navdušenja lahko izkušam, ko sem sam doma, ko sem v miru, neobremenjen z delovanjem.

Ja seveda lahko tudi strategije ogromno doprinesejo k izkušnji navdušenja, miru ali sreče. Vendar ne tako, da mir, srečo in navdušenje iščemo zunaj sebe, v avtih itd… Tako navdušenje ni trajno, vedno znova je potrebno obnavljati delovanje, saj nas kar tako samo od zunaj prav res ne more trajno izpolniti.

Torej, da, meni osebno so strategije zgolj zunanja manifestacija notranje ozaveščene, občutene in aktualizirane realnosti. Notranje potrebe oz potenciali dobesedno zažarijo ob primerni strategiji. Vendar ob takem delovanju NE iščem recimo navdušenja zunaj sebe, v delovanju. Ne. Tako delovanje je rezultat izražanja notranjega potenciala, je fizična (ali morda samo mentalna) kreacija notranjega bogastva, oplemenitena strategija z Zavestjo.

Tako živim sedaj, vendar ni bilo vedno tako. Kje pa! Kot rečeno, venomer sem iskal zunaj sebe skoraj vse, kar mi je bilo v srcu res pomembno – in ostajal praznih rok, izčrpan in skurjen, po domače povedano.

Heh, v bistvu je vse skupaj še bolj zanimivo. Namreč, dočim so notranje potrebe in potenciali res univerzalni (torej, prisotni so vsakomur, brez izjeme), nosijo strategije drugačen pečat – pečat subjektivnosti.

V praksi to (lahko) pomeni, da so moje strategije lahko povsem drugačne od vaših, čeprav jih napaja ista univerzalna potreba oz potencial. Lahko je nam recimo vsem res dragoceno sožitje, mir in svoboda, pa bo vsak izmed nas to isto notranjo bogastvo (iskal ali) izražal na svoj subjektivni način, recimo s sodelovanjem z raznimi aktivisti, s potovanji ali z meditacijo.

Dejstvo je, da se lahko v tem svetu tukaj na Zemlji, srečamo zgolj s strategijami, z delovanje, dočim potrebe (ker so pač abstraktni potenciali naše zavesti, po mojih izkušnjah) lahko doživljamo vsak lepo v sebi, na svoj unikaten in edinstven način, odvisno pač od doseženega stanja zavesti.

Torej ja, iz enega vidika so mi potrebe oz potenciali oz notranje bogastvo res pomembnejši od delovanja oz strategij. Istočasno pa se zavedam, da se brez strategij oz delovanja niti ne moremo razumeti, srečati, se imeti lepo.

Na tem mestu bi rad izrazil morda še to, da zgolj zavedanje notranjega bogastva oz potreb in potencialov morda vendarle ni dovolj. Notranje življenje, kot rečeno, prav zažari, ko je uporabljeno, izraženo, aktualizirano.

In hvala bogu, da je tako.

Če temu ne bi bilo tako, kako bi recimo dandanes živeli v Indiji? Recimo, da bi Mahatma Gandhi zgolj ozavestil in v sebi močno doživel nenasilje, harmonijo in ljubezen in glede tega ne bi naredil nič. Recimo, da bi lepo ostal v svoji sobi in samo užival v globokem miru in jasnosti zaznavanja nenasilja, tolerance in ljubezni v sebi. Bi se Angleži sami odselili iz Indije in prepustili vladanje nekomu drugemu?
Hja malce težko verjetno, a ne.

Ali pa, kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi zgodilo, če bi Martin Luther King enostavno skomignil z rameni in sam užival v vsem, kar je tako močno doživljal v sebi. Ali pa, da bi sicer izrazil tisti slavni “I had a dream” in potem nadaljeval, da mu je vse to sicer zelo dragoceno, ampak da pač ne bo o tem spregovoril.

Ali pa recimo Buddha oz Princ Siddharta. Kaj bi se zgodilo oz kaj se ne bi, če bi po izkušnji NIrvane oz dokončne samorealizacije in razsvetljenja tisti teden dni molka enostavno podaljševal v nedogled. Recimo, da bi si Buddha rekel, hja, vse lepo in prav, vendar meni je tako čisto OK, lepo se imam, miren sem in vse mi je jasno, bom jaz kar tako v miru ostal…

In povsem isto velja (iz mojega vidika) za recimo Marshall Rosenberga, Wilberja, Maslowa, Jezusa, Meher Babo, Ramana Maharshija, Anandamayi Devi in vseh ostalih posameznikov, ki so svoje neizmerno notranje bogastvo zaživeli in delili s svetom.

🙂

Moja poanta je, da je sicer notranja realizacija, stik z notranjim bogastvom (celo na nivoju popolne svobode, ki jo je dosegel Buddha, recimo) zelo zelo pomembna (vsaj zame), in sicer ne samo iz ontološkega, temveč predvsem iz praktičnega vidika. Vendar samo to (zame) ni dovolj.

Notranje bogastvo je, sije in žari samo po sebi, vendar to ne pomeni vse. Potrebno je tudi priti v stik z njim, se povezati, dihati z vsem tem bogastvom in ga naposled tudi pričeti izražati in živeti – le tako lahko res pomagamo en drugemu in oplemenitimo odnose. Taka je moja izkušnja.

🙂

VPR:
Dajanje empatije, kje se konča, kdaj je dovolj?
Recimo v odnosu, pri konfliktu, pri vzgoji.

ODG:
Ufa, dobro vprašanje.

Hmm. Najprej bi (zopet) izpostavil dejstvo, da lahko res dajemo empatijo (ali kar koli drugega, v bistvu), če to zares imamo sami.

Torej, pri izražanju sočutja, pri sočutnem vživljanju v druge in reflektiranju je pomembno, da imamo sami dovolj stika s seboj. In za to (vsaj moja izkušnja je taka) potrebujemo samo-empatijo ali pa empatijo od zunaj.

Kako naj prav zares čutim z nekom, če imam sam s seboj akutne ali kronične (čustvene) težave?

Kdaj je dovolj dajanja empatije?
Heh, po mojih opažanjih in glede na stanje na tem svetu, nikoli. Ljudje (vključno z menoj) bi res lahko naredili velik korak v smeri svoje lastne sreče, če bi v svojem okolju imeli na voljo več empatije, več razumevanja, tolerance in podpore.

Istočasno pa je v igri še nekaj: kapaciteta sprejemanja empatije oz namera, ki napaja delovanje na drugi strani.

In na tem mestu se stvari malce zafncljajo, po domače rečeno.
Sam sem se tega nagledal pri vodenju seminarjev, do neke mere tudi pri vodenju seans, predvsem pa pri odnosih zunaj formalnih okvirjev izobraževanja ali nudenja pomoči.

O čem govorim?
Za res povezovalni način sporazumevanja in s tem tudi so-bivanja sta potrebna najmanj dva. In če nekdo ni pripravljen odpreti se na prejemanje empatije, potem iz te moke ne bo ne kruha, ne makaronov in ne pice.

Do sedaj sem slišal že mnogo tega, recimo: “pa kaj mi to govoriš, valda da mi je pomemben mir!” ali pa: “pa ja, sej je logično, da ___________”, ali pa:  “dej ne tresi neumnosti, kakšni občutki neki”, in pa: “jaz nimam občutkov” itd…

Te izjave sem slišal ob poskusu reflektiranja oz nudenju empatije.

Kaj želim izraziti?
Ljudje imamo izbiro in od nas samih je odvisno koliko se bomo odprli in koliko smo pripravljeni pogledati v svojo lastno resnico v srcu. In ena zelo lepih lastnosti empatije je, da lahko doprinese k poglabljanju zavedanja in pri zrelejšemu prevzemanju odgovornosti zase.

Vendar, če oseba ni pripravljena občutiti svojih občutkov in pogledati svoji resnici v oči, kakšen smisel ima potem dajanje empatije? Če je njena namera drugačna, kaj naj storim/o?

Moja trenutna praksa je, da veščine vživljanja v druge oz nudenje empatije omejujem na zelo malo število ljudi. Zakaj bi nudil dragoceno energijo in čas, če to ni dobrodošlo?

Z osebami, ki so pa pripravljene na prejemanje empatije, pa z veseljem podelim svoje veščine sočutja, seveda v okviru kapacitete, ki jo pač imam v danem trenutku na voljo.

Kdaj je torej nudenja empatije dovolj?
Odgovor je isti, kot zgoraj, nikoli oz vsaj toliko časa, da se tudi na drugi strani nekaj zgodi, spremeni. In ob vzajemni odprtosti se lahko to zgodi zelo kmalu, in še lepo je.

🙂

 

 

 

Strategije, čustva in potrebe

Posted on by

Februarja smo začeli z novo, drugo generacijo šole nenasilne komunikacije, Integralna Avtentična komunikacija, in po prvem in drugem seminarju so se pojavila določena vprašanja.

Vprašanja so res zelo dobra in kar kličejo po odgovorih, saj pokrivajo čiste osnove sistema NVC-ja.

Hvala za dobra in konkretna vprašanja in predvsem za res angažirano in iskreno sodelovanje na obeh seminarjih!
Si res želim prav takih, iz mojega vidika, angažiranih in napredka željnih udeležencev naše šole.

 

Here we go:

Vpr.:
Ko želim izrazit samoempatijo – ali je pomembno, da grem v preteklost in dam empatijo otroku v sebi, če izvira situaciija iz preteklosti?

Odg.:
Da, vsekakor.
Vabim te, da ozavestiš situacijo, ki te bremeni, in jo najprej tako od daleč pregledaš in se potem odpreš na občutke, ki so te takrat kot otroka obremenili. Vabim te, da samo sebe, torej mičkano punčko, objameš in jo pocertkaš, kot si sedaj, odrasla.
Kaj pri tem zares pomaga?
Tvoja odprtost na občutke, negativne misli in vse ostalo, kar se je v dani situaciji v preteklosti dogajalo v tebi. Pomaga mehkoba, odprtost, odsotnost intelektualiziranja in ostalih mentalnih akrobacij. Pomaga sprejemanje občutkov in vsega ostalega v tebi. Mehko, nežno, ljubeče, spoštljivo.
Vabim te, da z odprtostjo in nežnostjo podoživiš dano situacijo in vztrajaš toliko časa, dokler se ne zgodi nek shift, neka sprememba. Zavest je namreč zelo močna in če ji damo možnost, če sebi damo možnost, lahko transformira/mo tudi najhujša čustva iz preteklosti.
Ko se je zgodil shift, te vabim, da greš še globlje in najdeš potrebe oz potenciale, ki v dani situaciji niso bile izpolnjene, ozaveščene in uporabljene. Odpri se na te potenciale in jih povabi v svoje fizično telo, dihaj z njimi, predaj se jim.

Vpr.:
Komentar na tvojo misel iz predavanja: Če nisi v stiku s seboj , pride strah….Kaj konkretno pomeni biti v stiku s strahom na avtentičnem nivoju oz. strah je v trenutku prisoten…kako se soočit iz srca in kako iz glave-razlika?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Ne spominjam se točno v kakšnem kontekstu je bil ta stavek izrečen, vsekakor pa je strah (in katero koli drugo čustvo, recimo jeza, sram, krivda, bolečina itd…) zgolj posledica. Vendar to ne pomeni, da kot posledica čustvo ni pomembno. Čustva so (lahko) zelo pomembna, ne sicer sama po sebi, ampak zaradi draguljev in diamantov, ki se skrivajo pod njimi.

Torej, iz vidika personalnega oz osebnega stanja zavesti Avtentičnosti (iz vidika transpersonalnih stanj je zgodba precej drugačna), lahko pomeni biti v stiku s strahom tudi to: zavedanje, občutenje in izražanje strahu v realnem času. Oseba na Avtentičnemu nivoju nima velikih težav s čutenjem katerega koli čustva, tudi v vsakdanjem življenju ne. Torej, čustvo se na tem nivoju zavesti ne potiska stran, v nezavedno, temveč se ga v polnosti doživi, izkusi, občuti.
In ne samo to!
Pod čustvom je namreč vedno nek vzrok. In ta vzrok niso zgolj misli ali mentalni vzorci, temveč neozaveščena in neizražena potreba oz potencial.

Torej, razlika med soočanjem s čustvi, recimo strahom, iz srca in iz glave je veeeeeeelikaaaaa.
Glava oz intelekt bo strah poskušal racionalizirati, ga opredeliti, primerjati, potisniti v ozadje zavesti – in z vsem tem početjem ga seveda samo krepi.

Srce, po drugi strani, pa bo strah občutilo, ga doživelo v polnosti, nežno in ljubeče. In naposled videlo, da je tudi strah zgolj posledica. Posledica neizpolnjene, neozaveščene in neizživete potrebe oz hrepenenja.

Morda še beseda, dve glede stavka: “…če ni stika, pride strah…” V bistvu se lahko strah ali katero koli drugo čustvo lahko pojavi tudi ob res globokem stiku s Seboj (na nivoju srca, ne glave, lepo prosim). Vendar v tekem primeru to ni hud problem, saj Srce vsebuje tudi neomejene potenciale (potrebe oz needs, po Rosenbergu in Rogersu), ki (lahko) dobesedno presijejo tudi najbolj težko čustvo.

Vpr.:
Razločevanje med potrebo in strategijo za npr. duhovni napredek oz. ali je lahko neko duhovno potovanje potreba?

Odg.:
Ne, potovanje, duhovno ali turistično, romanje ali letalski prevoz ne more biti potreba.

Potrebe oz potenciali (iz mojega vidika) so abstraktne kvalitete naše zavesti na nivoju Srca (ne glave oz intelekta, prosim) in z delovanjem oz strategijami nimajo nobene direktne oz vzročne veze.
Potrebe oz potenciali (lahko) obstajajo ločeno od materialnih aktivnosti, prav tako, kot (lahko) tako obstaja Zavest. Če temu ne bi bilo tako, bi bili mi vsi popolnoma odvisni od delovanja v okolju in bi bil recimo MIR lahko le pobožna želja, vsaj v tem svetu tukaj na Zemlji. Vendar temu ni tako; MIR ali katera koli druga potreba JE in obstaja tudi brez tekanja za cilji v tem materialnem svetu.

Vse skupaj se malce zafenclja, ko se vežemo na aktivnosti in delovanje v dobri veri, da nam bo to res že enkrat zagotovilo notranja hrepenenja. Vendar notranja hrepenenja niso deficiti (kot to, po mojem opažanju, učijo ali zagovarjajo ne-humanistično orientirane veje psihologije), niso primanjkljaji temveč popolni, brezmejni in neskončni potenciali, ki samo čakajo, da jih ozavestimo in aktualiziramo.

Da, res je (po mojemu opažanju): hrepenenjem oz potrebam lahko doprinesemo s pomočjo strategij in delovanja, recimo duhovno potovanje v Indijo ali Tibet nam lahko doprinese k ekspanziji notranjega miru, inspiracije, sreče in stika, NISO pa te potrebe (mir, inspiracija, sreča in stik) absolutno pogojene s strategijami. Kako le, prosim, no. Če bi bilo temu tako, potem bi morali vsi za vsaj malce inspiracije in sreče in miru in stika riniti v Tibet in Indijo (ali kamor koli drugam)!

Ne, potrebe oz potenciali se lahko izkusijo povsem neodvisno od strategij. Taka je moja izkušnja.

Bi pa na tem mestu izrazil še naslednje:
ljudje (po mojemu opažanju, lahko se seveda tudi motim) radi tekamo za cilji v svetu v dobri veri, da nam bo to enkrat vendarle prineslo recimo srečo, mir in sproščenost. Vendar s takim tekanjem postavljamo kočijo pred konja! Iščemo zunaj sebe, v svetu, v poklicu, v odnosih, v izobrazbi, v seksu, v meditaciji, v potovanjih (vse to so strategije) vse tisto, kar lahko prav zares najdemo izključno v sebi, v svojem Srcu: recimo mir, svobodo, ljubezen, varnost.

Torej, potemtakem so strategije povsem brezpredmetne in odveč? Hja ne vem, zame recimo ne.

Vendar obstaja velika razlika (vsaj v mojem trenutnem dojemanju te tematike): eno je (mentalno in brez globljega zavedanja stika s Srcem in potrebami v Njem) tekanje za izpolnitvami notranjih hrepenenj v materialni realnosti, s pomočjo strategij, napora in delovanja, povsem nekaj drugega pa je zavedanje teh istih hrepenenj (recimo miru, sreče, ljubezni in varnosti) v Srcu in življenje ter delovanje v skladu z njimi.

Eno so (zame) suhoparne strategije in delovanje v tem svetu (ki ne nudijo trajne izpolnjenosti, po mojih izkušnjah), povsem nekaj drugega pa so t.i, oplemenitene strategije z notranjim zavedanjem potencialov v Srcu.

Namesto delovanja iz pomanjkanja (morda zaradi pomanjkanja stika z notranjim bogastvom?), lahko delovanje in strategije oplemenitimo z, no, seboj in svojimi potenciali.

Strategije lahko zgolj doprinesejo k zadovoljevanju potreb oz hrepenenj, ne morejo pa jih v celoti in povsem zadovoljiti, po mojih izkušnjah. To lahko storimo samo mi sami. Kako? Tako, da poglobimo svoje zavedanje (kar v praksi pomeni preseganje mentalnih akrobacij in soočanje z globljo realnostjo čustev in potreb v Srcu v prsih) in ozavestimo potenciale Zavesti v Srcu oz hrepenenja oz potrebe in potem zaživimo na podlagi teh hrepenenj.

Postavimo konja tam, kjer lahko res nekaj naredi: pred kočijo.

Ne vem sicer, če je Mahatma Gandhi imel ravno to v mislih, vendar se mi sliši to prav obupno podobno temu, o čemur govorim:

“Postani sprememba, ki jo želiš videti v svetu.”

Zame je tisto res izpolnjujoče duhovno (ali katero koli drugo) potovanje (ali katera koli druga strategija) tisto, ki jo napaja in plemeniti moja notranja ozaveščena realnost, moji notranji potenciali. S tem, ko “sem sprememba, ki jo želim v svetu” v bistvu izražam svoje že obstoječe notranje kvalitete (recimo mir, svoboda, sreča, ljubezen) in delujem v skladu z njimi, namesto da bi te iste kvalitete in hrepenenja vedno znova iskal zunaj sebe.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o štirih načinih dojemanja sporočil od zunaj, od drugih. Tri so mi kar precej jasna in tudi domača, eno pa mi predstavlja uganko. Kdaj torej lahko smiselno uporabim žirafje uhice obrnjene nazaj?

Odg.:
Dobro vprašanje!
Torej, prispodoba “žirafica z uhicami nazaj” v praksi pomeni izražanje samo-empatije do sebe (v kontrastu z bičanjem sebe ali drugih, šakali z uhicami nazaj ali naprej).
Hmm. V bistvu je samo-empatično dojemanje oz dojemanje sočutno do sebe uporabno tudi pri vživljanju v druge (žirafice z uhicami naprej). Pri Avtentičnemu oz pristnemu sporazumevanju je namreč vedno v igri odprtost na občutke in potrebe drugih in seveda tudi sebe. Torej, samo-empatijo lahko uporabiš vselej oz istočasno ob vživljanju v druge. Tako bodo tvoje potrebe tudi v pogovoru res žive in izražene.

Še en primer “žirafic z uhicami nazaj” oz nežno in sočutno dojemanje svoje notranje psihološke klime lahko pride do izraza ob takih in drugačnih prošnjah (ali zahtevah) s strani drugih. Kako naj se res iskreno in pristno odzovem na povabilo ali prošnjo, če nisem v stiku s svojimi vrednotami, hrepenenji?

Kaj je torej v določeni situaciji res pomembno zate? Po čem hrepeniš? Kaj ti je v situaciji res dragoceno, pomembno?
No, do te globine zavedanja Sebe lahko prideš s pomočjo sočutnega dojemanja svoje notranje dinamike oz z “žirafico z uhicami nazaj”.

 

Vpr.: Na seminarju smo govorili o sočutju in o povezovalni komunikaciji. Vse lepo in prav, vendar zanima me, kako naj vse to znanje sedaj uporabim v praksi, recimo do moje 19 letne hčerke?

Odg.:
Torej, če prav razumem, ti je pomembna njena dobrobit? Želiš ji vse dobro in rada bi doprinesla k njeni sreči, zdravju?
Če je temu tako, je to seveda povsem izvedljivo. Je pa pri prenosu veščin nenasilne komunikacije (ali katere koli druge veščine, po mojem mnenju) precej pomembna motivacija osebe. Torej, si tvoja hčerka sploh želi tvoje pomoči, podpore? Te je vprašala za pomoč?
Veš, kakor koli že obrnemo situacijo, punca ima vso pravico živeti tako, kot živi. Celo zakonsko je že polnoletna in torej sama odgovorna zase. In če ona slučajno (ne poznam podrobnosti situacije) noče tvoje pomoči in podpore oz te zanjo ni vprašala, potem je možnost za povezovalno komunikacijo (ki gradi in vzdržuje mostove med nami) bolj majhna. Vrivanje oz forsiranje  “pomoči” v bistvu (vsaj zame) ni kdo ve kako povezovalno.

To pa seveda ne pomeni, da je pa najbolje vreči puško v koruzo in se vdati usodi. Četudi se punca ne ravno aktivno odziva na tvoje poskuse sočutne pomoči (upam, da je to res taka pomoč, ne zgolj poskus popravljanja ali kontroliranja), je še vedno ogromno tega, kar ji lahko ponudiš, doprineseš.

Recimo, lahko se poskusiš vživeti vanjo, v njene občutke in potrebe in ko sama iniciira pogovor s teboj, ji ponudi emaptijo (empatično reflektiranje). Lahko jo poskusiš razumeti na nivoju Srca, ji nudiš t.i. tiho empatijo oz si tiho in ljubeče ne njeni strani itd…

 

Vpr.: Pojem ranljivosti se me je na seminarju kar precej dotaknil. Priznam, da do sedaj nisem videla ranljivosti kot nekaj pozitivnega. Lahko poveš še kaj več na to temo?

Odg.:
V bistvu sem že na seminarju podelil z vami veliko tega. Morda gre poudariti, da ranljivost v kontekstu povezovalne oz nenasilne komunikacije in predvsem sočutja do sebe ni sinonim za ranjenost.

Ranjenost je lahko posledica nemoči, velike občutljivosti ali morda občutka manjvrednosti itd… Ranljivost pa zajema odprtost, pripravljenost na spremembe, ki so lahko tudi boleče, zajema tudi nežnost in mehkobo dojemanja svoje preteklosti in sedanjosti, in je v bistvu MOČ (vsaj zame).

Ranljivost NI lastnost glave, uma ali intelekta. Kje pa! Intelekt ločuje, sproti ruši prav tisto, kar ravno ranljivost podpira. Vsaj moja izkušnja je taka, no,

Ranljivost odpira tista vrata v zavesti oz v nezavednem delu naše psihe, ki se jih brez odprtosti, sočutja, mehkobe in nežnosti do sebe (to so zame glavne lastnosti ranljivosti) res težko zavemo. Če si lahko dopustimo biti bolj mehki in bolj ranljivi, lahko to vodi v res veeeeeelik korak naprej v osebnem in tudi duhovnem napredku.

Bi pa morda na tem mestu izrazil še naslednje:
dočim je seveda ranljivost res pomembna lastnost Srca, ki lahko res veliko doprinese k povezovalni komunikaciji, vsekakor niti od daleč ni edina. V Srcu so, v obliki potreb ali hrepenenj oz čistih in popolnih potencialov prisotne tudi Moč, Pogum, Nenavezanost, Jasnost, Svoboda, Neodvisnost itd… – vse povsem enakovredne Ranljivosti.

Izpostavljanje Ranljivosti kot primarno lastnost Srca oz samo srž sistema nenasilne komunikacije torej zame ni ravno v skladu z mojo notranjo realnostjo. Meni je pomembna tudi Moč, Neodvisnost, Svoboda.

Svoboda mi je izredno pomembna, in tako te Vabim oz vse vas, da v svojemu Srcu najdeš/te vse, kar je pomembno ZATE/ZA VAS, ne glede na strukturo sistema Avtentične komunikacije (ali katero koli drugo strukturo).
🙂

Kdaj in zakaj na terapijo?

Posted on by

S humanistično (psiho)terapijo (ki NE zajema analize in/ali jemanja psihiatričnih drog oz antidepresivov in antipsihotikov) se profesionalno ukvarjam od leta 1996 dalje in še nekaj let več se aktivno posvečam prizemljenemu osebnemu in duhovnemu razvoju.

Precej blizu mi je tudi sistem nenasilne komunikacije (NVC, po Marshall Rosenberg, PhD), sistem, ki nudi res učinkovite tehnike soočanja, procesiranja in izražanja avtentičnih občutkov in hrepenenj v Srcu. Moja trenutna zaznava je tudi, da ravno ne bežim od problemov, prevzemanja odgovornosti zase oz od življenja tle na Zemlji (lahko se motim, seveda)…

…in v tem blogu bi se rad izrazil glede določenih vidikov življenja, ki praviloma oz včasih pripeljejo ljudi do tega, da se odločajo za obisk pri (psiho)terapevtu IN lahko odločilno vplivajo na napredek stranke v procesu terapije.

Psihoterapija v tem kontekstu pomeni humanistični in/ali transpersonalni, topel in spoštljiv pristop v seansah in sodelovanje s terapevtom v procesu rasti stranke – brez analize (Freudove, Jungove, astrološke in podobne analize), soljenja pameti oz igric nad-moči v seansah. Napredek v takih seansah se gradi na podlagi zavestnega stika med terapevtom in stranko na nivoju zavesti in ne osebnosti, vlog ali ostalih relativnih predstav v človeških umovih.

Kljub varnemu okolju, empatični podpori in spoštovanju svobodne volje stranke v takih seansah in izven njih, pa vseeno velja na glas in jasno izpostaviti nekaj (iz mojega vidika) pomembnih stvari.

Morda je na tem mestu dobro, da izrazim, da spodaj napisano ni absolutna resnica ali znanstveno dokazano ali na kakršen koli način avtoritativno. Je pač moja (trenutna) subjektivna zaznava te tematike in vabim vas, da spodaj napisano tudi tako jemljete.
Hvala vam. 🙂

Pričakovanja
Pričakovanja so seveda neizogibno prisotna, vsaj v veliki večini primerov, po mojih opažanjijh. Stranka pač pričakuje marsikaj in na strani iskrenega in dobrega terapevta je, da zadeve postavi na realna tla.

In realna tla v tem kontekstu pomeni to, da terapevt NE MORE zagotoviti napredka. Terapevt tudi ni odgovoren za napredek stranke. Kaj se bo dogajalo v procesu seans na strankini strani je odvisno samo od tega, kaj stranka prinese s seboj v seanse.

Instant napredek, čudeži in kvazi duhovnost
Eden najbolj omejujočih elementov, ki so lahko prisotni na strani stranke, po mojih opažanjih, je naivno prepričanje, da je trajni napredek mogoč v zgolj dveh, treh ali pa, ne boste verjeli, v eni sami seansi.

No, to je v bistvu nemogoče. Napredek, tisti trajni napredek, ki lahko in tudi dejansko res rodi mir v srcu, radost in lahkotnost bivanja terja napor na strani stranke. Napor, ki denimo analizo, avto-sugestije, jemanje psihiatričnih drog in kvazi-duhovne oz New age tehnike presega za par milijonov svetlobnih let.

Potreben je napor oz trud, ki temelji na odprtosti, iskrenosti in pogumu. Pogumu za soočanje s svojimi čustvi, svojimi samo-ustvarjenimi omejitvami; iskreni trud, ki zajema prevzemanje odgovornosti za svoja čustva, misli, besede in dejanja in NE vodi v porivanje lastnih disharmonij na druge.

Napredek je proces, ki lahko traja več mesecev, lahko pa tudi več let, odvisno seveda od stanja stranke in problema, ki ga želi razrešiti.

Sam rad povem potencialnim strankam, da nisem čarovnik in da v bistvu čudeži, kljub res učinkovitim tehnikam moderne terapije, prav zares NE obstajajo, vsaj v kontekstu realne in prizemljene psihoterapije ne.

Čakanje na odrešitev
Bom kar direktno napisal: če slučajno čakate/čakamo na to, da vas/nas bo nekaj ali nekdo izven vas/nas odrešil, no, potem boste/bomo čakali še naslednjih 4.5 miliard let. Po tem obdobju bo baje naše sonce menda prenehalo sijati in to bo konec biološkega življenja v tem osončju. Good luck, torej.
🙂

Nihče razen nas/vas samih nas/vas ne more odrešiti, sorry.

Niti psihodelične zmesi (LSD, MDMA ipd…), svete rastline (ayahuaska, kaktus, gobice itd…), mojstri modrosti, angeli, nadangeli, tantrična Božanstva, cerkev, papež, Jezus in Maitreja, tatrična praksa, meditacija, psihoterapija, terapevti, starši, duhovni učitelji – nič in nihče nas/vas ne more odrešiti.

Da, seveda, vse našteto in verjetno še marsikaj drugega lahko ogromno doprinese k napredku, ne more pa nam ga kar na hitro zagotoviti, sploh pa ne brez naše lastne in iskrene angažiranosti.

Če se ne motim je Buddha to kar precej nedvoumno povedal že pred 2500 leti in, kljub baje nekim novim vibracijam na Zemlji, to še kar velja.
🙂

Mentalne akrobacije, analiza in ostali mentalni konstrukti
Kar je, iz mojega vidika, res nujno potrebno pri procesu napredka (v psihoterapiji pa tudi ob podpori drugih pristopov) je poglabljanje realnosti oz zavedanja.

To v praksi pomeni, da zgolj razumevanje psihologije, ezoterike, hermetičnih znanosti, yoge, tantre, modernega ali avtentičnega shamanizma, duhovne izkušnje – razumevanje vsega tega niti pod razno ne more zagotoviti trajnega napredka.

Se lahko najemo samo na podlagi razumevanja recepta pizze? Ne vem, jaz recimo ne.
🙂

Seveda, razumevanje in ostale mentalne akrobacije lahko doprinese k napredku, ni pa to dovolj, še zdaleč ne, po mojih osebni izkušnjah in predvsem na podlagi izkušen pri vodenju seans terapije.

Kar je res potrebno (po mojih izkušnjah) je izkustvo, občutenje čustev, ozaveščanje hrepenenj globoko v Srcu, globoki uvidi v svoje lastne igrice in naposled seveda tudi integracija napredka v vsakdanje življenje.

In pri tem vam/nam izobrazba, na pamet naučeni sveti spisi, analitični vpogled v vplive okolja (astrološki vplivi ipd…), razumsko poznavanje teorije izbire itd…itd… ne bo zares pomagalo – vse to je lahko prej ovira kot kar koli drugega, vsaj za doseganje globokega in trajnega napredka.

J. Krishnamurti, res samorealizirana oseba po zame vseh znanih standardih, je na to temo dejal:
“Analiza ne vodi v transformacijo zavesti.”

 

Če torej potegnem črto, je (iz mojega vidika) dober čas za obisk pri humanističnemu / transpersonalnemu (psiho)terapevtu šele takrat, ko posameznik RES ne more več sam napredovati.

Stanje, ki res ogromno doprinese k napredku v seansah terapije je odprtost in pripravljenost na soočanje s svojo globljo realnostjo, delo na vzrokih, trud in pogum in predvsem pripravljenost na spremembe ne zgolj razmišljanja temveč tudi delovanja v vsakdanjem življenju.

 

🙂

Nadaljevanje: Kdaj in zakaj na terapijo 2 >>

Coaching Avtentične komunikacije v živo

Posted on by

Coaching v okviru sistema Avtentične komunikacije poteka v eno ali dve urnih individualnih konzultacijah v živo.

Zavedamo se, da lahko natančen prenos znanja in osebni pristop res ogromno doprinese k razumevanju ter obvladovanju umetnosti življenja nenasilne komunikacije.

Prav iz tega naslova smo vam pripravili vrsto individualnih treningov in coachingov, katerih namen je postopna in temeljita integracija principov NVC-ja v vaše vsakdanje življenje.

Obstaja ogromen razkorak med realnostjo seminarjev in vsakdanjem življenjem. Osebni treningi in coachingi v živo so namenjeni postopnemu in nežnemu premagovanju tega razkoraka.

Integracija, integracija, integracija – to je vodilo za nas.

Obrazec za prijavo spodaj.

Coaching in trening v živo vam nudi:

  • natančno razlago temeljnih principov AK (oz NVC-ja),
  • sočutno podporo pri integraciji le-teh v realne situacije vašega življenja,
  • uporabo osnovnih tehnik (dance floor, štirje stoli, enemy imagesm reflektiranje itd…),
  • poudarek na integraciji principov AK v vsakdanje življenje,
  • vodenje pri poglabljanju stika z avtentičnimi občutki ter potrebami,
  • drugo, po vaši izbiri…

 

Za koga je coaching v živo (ali na daljavo) primeren?
Za vse, ki morda:

  • hrepenite po globljemu zavedanju svojih občutkov in potreb,
  • potrebujete strokovno in empatično vodstvo pri tehnikah NVC-ja,
  • želite bolj podrobno in postopoma razumeti in tudi izkusiti principe NVC-ja,
  • si morda želite vzeti čas samo zase in se res posvetiti delu na sebi,
  • hrepenite po artikulirani ali tihi empatiji,
  • želite osebno in duhovno napredovati.

 

Želite več jasnosti, globine in napredka?

Vabimo vas, da izpolnite obrazec spodaj in poklicali ali pisali vam bomo glede termina prvega srečanja.
NVC coaching v živo poteka v Sežani in v Ljubljani v Lila Centru.

 

 

Posamezne konzultacije in individualna srečanja lahko, če želite, plačate sproti, lahko pa tudi nakažete sredstva na naš TRR.
Cena eno urnega (60 min) srečanja NVC coachinga je 50 EUR.
Cena dve urnega (120 min) srečanja NVC coachinga je 75 EUR.
Individualno izobraževanje se ceni glede na trajanje – pokličite nas in dogovorili se bomo za rešitev, ki bo sprejemljiva za obe strani.

Eno urna srečanja vsak mesec imajo slušatelji naše Šole brezplačno.

Podatki za nakazila:
Inštitut Transpersonalne Psihologije
Vojkova ulica 3, 6210 Sežana
TRR: SI56 6100 0000 9905 502, Banka Del. Hran., BIC HDELSI22, koda za nakazila: SCVE.

Seminarje lahko plačate tudi online prek varnega sistema PayPal.
Naš PayPal ID je: info@itp.eu.com

Za vsako nakazilo prejmete račun v okviru Inštitua Trans. Psih.

 

Izziv prevzemanja odgovornosti

Posted on by

V tem blogu bi rad z vami podelil razmišljanje o meni zanimivem elementu hoje v smeri vse večje izpolnjenosti: prevzemanju odgovornosti.

Zavedam se, da je ta tema lahko malce delikatna, zato bi rad že na začetku izrazil, da so besede spodaj zgolj moja trenutna in subjektivna realnost.
Dojemanje pojma prevzemanja odgovornosti je seveda povsem individualno in prav iz tega naslova vsebina tega bloga nikakor ni avtoritativna ali definitivna na kakršen koli način.
🙂

Vabene:

Zakaj ljudje včasih posegamo po metodah, ki naj bi napovedovale prihodnost? Kako to, da se včasih nekateri zanašamo na astrologijo, tarot karte, i-ching, jyotish, human design in ostale analitične metode (ki, po mojem omejenem razumevanju, ljudi s svojimi opisi v bistvu določajo, omejujejo)?

Zakaj bi v bistvu kdor koli med nami prostovoljno daroval svojo dragoceno življenjsko energijo oz energijo zavedanja komur koli in čemur koli drugemu kakor Srcu?

O čem se sprašujem?

🙂

Sprašujem se oz govorim o upoštevanju in polaganju pozornosti na svojo lastno Življenje v srcu IN o upoštevanju in polaganju pozornosti na zunanje dejavnike.

Govorim v bistvu o izbiri. O svobodi izbire. O lastnosti Zavesti, ki je svobodna in se lahko zaveda in lahko izbira.

Moja poanta je, da je verjetno lažje čakati na ugodne astrološke vplive, četudi pol leta, in se šele potem morda res odpreti in angažirati glede pridobitve zaposlitve, recimo.

Verjetno je lažje prelagati odgovornost na (materialne) lastnosti osebnosti ali pa na karmo, recimo, kot pa dejansko slišati in upoštevati svoje svobodno Srce in prevzeti odgovornost in narediti spremembo.

Lažje je čakati in se identificirati s takimi in drugačnimi opisi lastnosti osebnosti in telesa in tudi živeti na podlagi teh opisov kot pa objeti in zaživeti svoje Življenje ne glede na vplive iz okolja ali planetov in predvsem ne glede na svoje bližnje.

Zavedam se, da je res težje dejansko prevzeti odgovornost in zaživeti res v skladu z ritmom glasbe v Srcu, ker bi to pomenilo verjetno prevelik zalogaj. Ampak Srce točno ve, koliko je ura, povsem natančno ve, kaj je Zanj prav in kaj ne.

Kot pravi moj duhovni Učitelj:
“You are only playing out your dramas, nothing more.”

Naj to objavo povzamem s citatom Marianne Williamson, “Our Deepest Fear” (iz knjige “A Return To Love: Reflections on the Principles of A Course in Miracles”):

Our deepest fear is not that we are inadequate. Our deepest fear is that we are powerful beyond measure. It is our light, not our darkness that most frightens us.

We ask ourselves, Who am I to be brilliant, gorgeous, talented, fabulous? Actually, who are you not to be? You are a child of God. Your playing small does not serve the world. There is nothing enlightened about shrinking so that other people won’t feel insecure around you. We are all meant to shine, as children do.

We were born to make manifest the glory of God that is within us. It’s not just in some of us; it’s in everyone. And as we let our own light shine, we unconsciously give other people permission to do the same. As we are liberated from our own fear, our presence automatically liberates others

Sam se sicer nekako ne najdem v zgornjem citatu. In to me v bistvu malce (sladke) žalosti, če sem iskren.
You know why? Ker se mnogokrat z zavedanjem svoje Svobode počutim tako samega.

🙂

Ana Liza

Posted on by

AnalizaAna Liza, nekdaj moja zelo dobra prijateljica, dandanes pa zgolj spomin na stare in preživete čase.

Pogovor med Živo in Ana Lizo:

Živa:
Ana, zanimivo mi je pogovarjati se s teboj tako na splošno, a pozornost bova usmerili na tvoje osebno dojemanje relevantnih tematik, zanimivih za bralce tega Bloga.

Ana Liza:
Ja, kar logično. Ti kar vprašaj.

Živa:
Kako se bi opisala, kako doživljaš sebe?

Ana Liza:
Enostavno: sem izobražena in uspešna ženska v najboljših letih.
<širok nasmeh>

Živa:
<nasmeh>
Kaj si po izobrazbi?

Ana Liza:
Doktorica filozofije, moja disertacija je bila pod naslovom “Znanost, religija in filozofija: primerjalni študij”.
V študij sem vključila tudi razne empirične, znanstvene ter mistične metode (tarot, astrologija, I-ching, rune, human design, numerologija itd…)

Živa:
Da.
Reciva, da želiš spoznati sebe ali druge v podrobnosti, kako bi to storila?

Ana Liza:
Pa to počnem vsak dan! Zanašam se na razumevanje same sebe, notranjih procesov, lastnosti osebnostnih tendenc ter tendenc iz preteklosti. Najraje pogledam v svojo rojstno astrološko karto v kombinaciji z nekaterimi drugimi pristopi.

Živa:
In kako ti to pomaga v vsakdanjem življenju?

Ana Liza:
Zelo uporabno je, ker mi ti pristopi vedno pomagajo pri odločitvah, pri zanašanju nase. Recimo, ravnokar imam malce sušno obdobje glede odnosov, ker je moja Venera kvadrat Luna in sedaj res ni pravi čas za zaljubljanje in podobno. Malce moram počakati (še par tednov) in potem bo vse v redu.

Živa:
No, če sva natančni, se zanašaš na zvezde in planete, ne nase. Ja?

Ana Liza:
Ja, pa saj to je isto.

Živa:
<presenečenje v očeh>
Aha, ok.
No, meni recimo sedaj prihaja na misel pregovor: Kdor bulji v zvezde, stopi v vsako cestno lužo. Hehehehe. 🙂

Sprašujem se pa, zakaj bi kdor koli čakal na kar koli?

Ana Liza:
Hahahahaa
Dobro, kaj pa porečeš na to, da imamo vsi, torej tudi ti, dejansko določene prirojene lastnosti, ki so jih ob rojstvu na nas pustili planeti oz “zvezde” po tvoje.
Recimo zate vem, da si zelo zelo čustvena, rada imaš potovanja ter da te v prihodnosti čaka novo partnersko razmerje, med drugim.

Živa:
Aha, ok.
No, ne vem za druge ljudi, ampak kar se mene tiče, je najbolje, da o mojih lastnostih vprašaš mene, ne pa črke na papirju ali v kartah. Namreč, zavedam se, da imam izbiro in, ne, nisem vedno čustvena, potovanja mi niso res preveč blizu ter nimam nobenega namena vstopati v novi odnos. Tako, da si malce zgrešila. 🙂

Ana Liza:
Izbira?
Kako to misliš?
Recimo v tarotu je izbira v bistvu prikazana na adutu Magus in to je Merkur kvadrat Saturn v 5 hiši in…

Živa:
Ja ti bom kar skočila v besedo na tem mestu.
Ne govorim o opisu moje izbire ali o simboliki, ki lahko predstavlja Izbiro. Ne govorim o tem.

Govorim o Živi in vedno sveži Izbiri, ki je zame lastnost Zavesti in s pomočjo katere se lahko sproti identificiram (ali pa tudi ne) z določenimi komponentami moje notranjosti in po svoji lastni volji vlagam energijo v kar koli hočem. Govorim o direktni zaznavi Življenja, brez posredovanja simbolov, arhetipov, kart, planetov itd…

Ana Liza:
Ja vidim, da imaš precej izraziti Mars v svoji natalni karti in tudi Sonce. Sonce namreč daje luč in moč ter energijo…

Živa:
Ja, ja ,ja, ok.
Torej po tvojem izbira v bistvu ne obstaja?

Ana Liza:
Me danes kar naprej prekinjaš.
(v oblačku svojih misli: halo!!)
Hmm.
<daljši premor>
Torej, če pogledava po najnovejši znanosti Human Design-a, je v bistvu najbolj pomembna fizična realnost, telo. Seveda so odločitve prisotne, ampak recimo Generator se odloča drugače od Projektorja, in Manifestor rabi več časa za odločitve. In še to je povsem odvisno kateri center imaš definiran.

Živa:
Aha ok.
(v oblačku svojih misli: ma o čem sploh govori?!)

Ana Liza:
Kaj pa ti, kako ti doživljaš samo sebe? Vem namreč, da si Projektor.

Živa:
Projektor? Kaj je to?
No, kakor koli že, doživljam se kot Živo bitje, ki ni prav zares omejeno s temi tremi telesi (mental, astral in fizis). Lahko izberem in se poistovetim z določenim čustvom ali pa tudi ne. Lahko se prepustim vplivom okolja ali pa tudi ne.
Zavedam se, da sem transpersonalna duša, nerojena in nesmrtna, onstran materialnih vplivov. Sem eno z Izvorom vsega. In ne rabim informacij o svojih lastnostih iz knjig ali analitičnih metod, ker se poznam, skozi svojo lastno neposredno izkušnjo.

Ana Liza:
Hmm.
(v oblačku misli: ti šment, pa kaj ta naklada tle?)
Projektorji rabijo informacije od zunaj, povabila, darove, da lahko res zaživijo.

Živa:
Aha ok. No, jaz imam mnoge trajne lastnosti, vsaj kar se mene tiče, in ne rabim drugih za to, da zaživim. Zame življenje izvira iz Življenja, ne iz materije ali materialnih vplivov ali od drugih.

Ana Liza:
Ne razumem.

Živa:
Aha ok.
Jaz se recimo raje zanašam nase, na svoje notranje vire moči in na notranje potenciale. Ti potenciali so povsem neodvisni od vplivov okolja, drugih in zvezd (ali arhetipov, kombinacij črk in številk itd…). Ni mi potrebno čakati, da mi nekdo nekaj ponudi, da bom aktivna. Jaz sem aktivna tudi brez drugih, enostavno zato, ker mi je to ok. Ne potrebujem motivacije od zunaj.
Življenje je zame tista temeljna realnost, ki osmišlja moj celoten obstoj, ne glede na minljive vplive okolja. Je trajna stalnica moje notranje psihične dinamike in je neodvisna od vsega “zunaj”.

Ana Liza:
(v oblačku misli: ufa, pa kaj ta hoče od mene?!)
Veš, sem bila na eni delavnici NVC-ja in smo se učili sočutno se vživljati v druge.
Če te prav razumem, ti je pomembno življenje, neodvisnost in aktivnost?

Živa:
Ja, Ana Liza, tudi to je samo približek moji Resnici, veš. Analiza, sicer zelo sočutna, ampak vendarle analiza. Namesto na karte in zvezde se sedaj zanašaš na svoje intelektualne in čustvene vire in se skušaš vživeti vame?
Življenje je onstran tvojih in mojih materialnih kapacitet in totalno presega recimo moje poskuse vživljanja, enostavno zato, ker je že prisotno. Vselej, vedno, za vedno. Ni nobene potrebe po “vživljanju”, ker samo Življenje že obstaja.

Tako jaz doživljam to, no.

Ana Liza:
(v oblačku misli: fak, zdej mam pa dosti tega)
Čakaj malo, torej zavračaš vse, kar ni po tvoje Živo kao?
Zavračaš torej tarot, astrologijo, human design, I-Ching, delo z runami, numerologijo – skratka vse, kar se ne poklapa s tvojo percepcijo?!

Živa:
Ne, Ana Liza, ne zavračam tega. Le stavim ne na to, to je vse.
Zame je Življenje toliko Živo in Sveže in polno, no, Življenja, da ga metode, ki si jih naštela niti pod razno in niti v sanjah ne morejo prav zares izraziti. In zato se ne prav zares zanašam na te metode. Mi lahko kaj ponudijo, kar mi Življenje v Srcu ne more?
Direktna zaznava Življenja v Sebi je tisto, kar presega take in drugačne poskuse opisovanja in kategoriziranja.

Zavedam pa se, da je tako dojemanje in življenje precej drugačno od tistega, ki temelji na analizi in na kategoriziranju ter predalčkanju. Kar se mene tiče, je prevzemanje totalne odgovornosti zase tukaj ključnega pomena.

Brez popolnega prevzemanja odgovornosti in sprejemanja ter v bistvu predanosti Življenju v Sebi in aktivnemu življenju v skladu z Njim – kaj ostane? Ostane morda zanašanje na simboliko, take in drugačne predalčke, avtoritete in info iz takih in drugačnih (analitičnih?) metod?

Kar je seveda povsem v redu, vsak deluje na podlagi svojega stanja zavesti.
Ampak none for me, tnx.
🙂

Na misel mi tudi prihaja vprašanje, zakaj naj bi se omejevala na zgolj določene aspekte sebe in svojih potencialov. Srce in Življenje v meni je Neomejen Potencial, ki lahko Žari na cel spekter načinov, ne zgolj na tiste, ki jih “predpisujejo” prej omenjene metode.

Ana Liza:
(v oblačku svojih misli: tristo kosmatih, sploh me ne razume)
Ehm, nisem povsem prepričana, da si me prej razumela, ko sva govorili o tvojih lastnostih po natalni karti, veš. Imam občutek, da ne razumeš zares pomembnosti astroloških vplivov.

Živa:
Aha ok.

Zaključiva počasi?

Ana Liza:
(v oblačku misli: yes, please)
Da, v redu.
Hvala za pogovor.

Živa:
Hvala tebi.

 

🙂

 

 

 

 

 

 

Največje bogastvo

Posted on by

Koliko je vredno življenje moje Larike?
Kakšno zavedanje o sebi, drugih in o svetu si želim, da moja deklica nese s seboj v življenje?
Na podlagi česa bi jaz rad, da se moja hčerkica odloča?

Taka in podobna vprašanja mi velikokrat pomagajo pri de-identifikaciji od mojih lastnih prepričanj in projekcij o tem, kaj je dobro za moj zakladek in da sestopim s prestola samo-pomembnosti in sprejmem dejstvo, da je njena realnost povsem enakovredna moji.
Njena čustva, njene potrebe in njeno izražanje je povsem enakovredno moji realnosti.

Spominjam se zame prav travmatične situacije iz vrtca v Sežani približno leto dni nazaj. Larika je najprej Mojci (mamici) in potem tudi meni pričela izražati nejevoljo, žalost in skrb glede igranja v vrtcu. Izkazalo se je, da uporablja ena izmed starejših vzgojiteljic vsak dan ob prihodu v vrtec komunikacijo pogojevanja tako, da ji reče: “Če ne boš lepo pozdravila, se ne boš smela igrati!”.

Ko sem izvedel za to situacijo, se mi je v glavi najprej zavrtelo, nato sem malce pogledal okoli sebe, da se prepričam, ali morda ne živimo v srednjem veku tam nekje v Afganistanu oz če smo morda v viktorijanski Avstriji, kjer je bilo vse poštrikano in zapeto od vratu do tal.
No, izkazalo se je, da živimo v tretjem tisočletju, v centru Europe v mali državici, ki očitno podpira trde in zaostale (retarded, po angleško) pristope k vzgoji otrok. Skozi um so mi švigale misli: “Pa kaj ta vzgojiteljica sploh ve, kaj počne otroku s tem pogojevanjem?! Ji ne nese pamet dlje od razdalje, na kateri ima antidepresive?!” ipd… Šakali (oz kritične misli navzven) so bili tiste trenutke res glasni.

Ko sem se malce umiril in si namenil dokajšen del samo-empatije, sem uvidel, da imam ob tem, ko slišim informacije o tej situaciji, mešane občutke.
Tu je bila seveda jeza, bes celo, žalost in tudi občutki nemoči. Prav zagotovo so se mi ti občutki pojavili zato, ker mi je res pomembno spoštovanje, svoboda ter suverenost, tako moja kot tudi suverenost moje deklice.

Istočasno pa sem imel v srcu občutke radosti, veselja in tudi ponosa. Očitno mi je namreč postalo, da z Mojco ubirava res učinkovito vzgojno pot, če se Larika čuti dovolj varna in sprejeta, da se je nama obema izrazila o situaciji v vrtcu.

V glavnem, na govorilni uri v vrtcu sem seveda umirjeno in povsem nenasilno izpostavil dejstvo, da Larika živi in raste doma v okolju, kjer ni ne duha ne sluha o pogojevanju, grožnjah s kaznijo itd… in da ji oba z Mojco nudiva veliko empatije, prostora ter podpore, da se sama odloča in izraža. Starejša vzgojiteljica, torej ta, ki je uporabljala komunikacijo pogojevanja v odnosu do Larike,  niti pod razno ni razumela tega (če  sklepam po njenih odgovorih in komentarjih).

Gospo vzgojiteljico sem vprašal, kaj bi ona raje, da jo Larika pozdravlja zaradi strahu pred kaznijo ali zato, ker jo spoštuje in ker se sama odloči za pozdravljanje. Tudi tu ni prišlo do razumevanja, sodeč po njenemu odzivu: zanjo je strokovni kurikulum oz njihov strokovni program pomembnejši od življenja v Lariki. Pozdravljati je pač treba in pika. Če ne, pa sledi kazen.
OK.

No, kaj bi rad izrazil v tem Blogu?

Dediščina, katero nudim moji Lariki je zavedanje, da je svobodno bitje, živo, edinstveno in v skladu s tem v odnosu z njo tudi delujem. Osebno niti v sanjah nočem, da Larika počne stvari v svojem življenju zaradi prisile, iz strahu pred kaznijo ali zato, ker so ji drugi rekli, da mora oz da ne sme.

Pomembno mi je, da stvari počne iz notranjega nagiba in ne zaradi strahu, prisile ali zaradi manipulacije. To v praksi pomeni, da mi je zelo pomembno, da Larika počne stvari zato, ker se njej zdijo smiselne in pomembne, na pa zato, ker se pokori meni ali komu drugemu.

Res si želim, da moja deklica nese v svet zavedanje o sebi kot o unikatnemu bitju, ki ima vselej izbiro. Izbiro glede miselnosti, čustvovanja ter tudi delovanja. Le zakaj bi želel, da se Larika nauči živeti po nekih rigidnih pravilih, ki ne podpirajo življenja v njenem malem srčku?

Zelo mi je pomembno, da se moj otrok odloča vedno na podlagi svoje lastne presoje, lastne izbire, ne pa na podlagi ustrahovanja ali prisile s strani odraslih oz avtoritet.

Rad bi, da Larika (ko bo starejša) zna prepoznati potrebe pri drugih ljudeh in da jih zna ločiti od njihovih občutkov. Odgovornost za občutke je na strani vsakega posameznika, in želim si, da se Larika nauči prevzemati odgovornost za svoje občutke, misli in dejanja. To pa je izvedljivo, po mojem mnenju le, če ji je na voljo veliko ljubezni, podpore ter empatije.

V ozadju teh mojih želja so vsekakor potrebe po svobodi, spoštovanju ter učinkovitosti ter tudi po ljubezni. Vedno mi sicer ne uspe, vsekakor pa večino časa delujem v odnosu do moje Larike v skladu s temi notranjimi potenciali.
Zavedam pa se, da se lahko ravno ob njej še veliko naučim.

🙂

 

Prisotnost

Posted on by

Biti resnično prisoten sam s seboj, kaj šele v odnosu z drugimi, je bilo zame kar precej časa velik izziv. Iz prisotnosti oz t.i. stika s seboj in z drugimi so me venomer napeljevale moje lastne disharmonočne misli in čustvena stanja, katera niti sam nisem zares razumel.

V tem kontekstu pomeni zame prisotnost oz stik jasno zavedanje svoje trenutne globlje realnosti (notranja hrepenenja, potenciali oz potrebe) in trenutne občutke in strategije oz delovanja IN seveda tudi spontano in lahkotno zavedanje trenutnega življenja v drugih.

NVC mi je pri vzpostavljanju in vzdrževanju prisotnosti oz stika po izbiri precej pomagal, morda niti ne toliko pri doseganju in življenju iz sebe, avtentično in pristno (ker sem to dosegel že dolgo preden sem spoznal NVC), temveč bolj s strukturo in jasnostjo.

Namreč, v sistemu NVC-ja imamo lepo in jasno pregledno kaj lahko pripomore k prisotnosti in stiku in kaj ne. Celoten sistem NVC-ja je, kot ga trenutno sam zaznavam, mogočna pot prav do avtentičnosti oz pristnosti in s tem prisotnosti.

In, iz mojega trenutnega vidika, je povsem nemogoče biti res prisoten in pristen ob recimo igranju takih in drugačnih vlog (terapevta, očeta, prijatelja, recimo). Naučiti se prisotnosti in pristnosti je enostavno nemogoče.

Vsakdo izmed nas je, iz mojega vidika, globoko v sebi pristen, resničen in povsem v redu. In struktura NVC-ja (razmejevanje delovanja/strategij od občutkov in le-teh tudi od notranjih hrepenenj/potreb in seveda tudi življenje in izražanje teh notrenjih potencialov oz potreb) lahko pri tem res ogromno doda in pripomore.

Iz nivoja avtentičnosti (oz Centuarja, po Wilberju), biti prisoten v sebi trenutno zame pomeni biti to kar sem, iz trenutka v trenutek, živ, žalosten, jezen, sproščen, hladen, odprt – kar koli je pač trenutno živo v meni.

In biti prisoten v odnosu z drugimi zame trenutno pomeni zavedati se svoje globlje realnosti in biti odprt in sprejemljiv tudi na globljo realnost pri drugih…
…daleč onstran pričakovanj, iskanja pozornosti in potrditev, moledovanja za ljubeznijo in onstran priučenih, privzgojenih in od socialnih struktur privzetih vlog in mask, torej.

Enostavno.

“True skill comes without any effort.” – Li Mu Bai

🙂

Hvala vam za vaš čas.

Prevzemanje odgovornosti

Posted on by

NVC nudi jasno artikulacijo zame zelo pomembnega elementa zdrave notranje psihične dinamike: prevzemanje odgovornosti za svoje namere, misli, čustva, besede in dejanja.

Trenutno zaznavam prevzemanje odgovornosti ne samo kot del zdravega in zrelega načina življenja in interakcije z okoljem, temveč predvsem kot odločno komponento osebne svobode.

Zame je nekaj najlepšega živeti v jasnem zavedanju, da me nihče prav zares ne more direktno prizadeti, zmanipulirati, prevarati itd…, bodisi čustveno ali mentalno. Moje reakcije na vplive iz okolja NISO direktno vzročno povezane s temi vplivi, temveč so pogojeni izključno samo z nivojem zavedanja lastnih notranjih hrepenenj in tendenc.

Moje mentalne ali astralne (čustvene) reakcije na okolje in druge ljudi so rezultat moje lastne notranje kreacije, ki jo sam sprožam v svojem srcu (ne v umu, mimogrede), na podlagi globine zavedanja Sebe in svojih hrepenenj in potreb.

Včasih sem živel bolj površno in moje počutje je bilo venomer na udaru in milost in nemilost okolja in drugih ljudi. Moja ranljivost je bila rezultat predajanja notranje moči drugim ljudem in okolju. Nisem prav zares živel dejstva, katerega se sedaj kar precej zavedam: moja notranja psiho-duhovna klima je povsem subjektivna in s tem svobodna od okolja.

V praksi to pomeni, da lahko sam izberem način soočanja z vplivi iz okolja in da lahko sam odločam, kako bom mislil, čustvoval in deloval ob takih in drugačnih vplivih s strani drugih ljudi. In sicer ne na trdi način zanikanja in obrambe, temveč na mehak način odprtosti in predanosti Sebi ter sočutnega stika z življenjem v drugih ljudeh.

Neodvisnost, nenavezanost in jasen stik z notranjimi tendencami in potrebami, kot so svoboda, sočutje, ljubezen, neodvisnost.

Vse to ima seveda pridah avtentičnosti in na tem mestu bi rad še enkrat podelil z vami besede, ki sem jih objavil na FB 1.maja 2013:

Avtentičnost oz pristnost občutkov, zavedanje svojih lastnih notranjih potencialov in življenje v skladu z njimi je, po mojih izkušnjah, pogoj za resnično duhovno (transpersonalno) samorealizacijo.
Avtentičnost nudi varnost, mir in svobodo, saj omogoča zavedanje, da je povsem v redu kadar sem drugačen, samosvoj, neodvisen, jezen, odsoten, direkten. Sam v svojem subjektivnem vesolju, iz trenutka v trenutek svež in svoboden od drugih. In drugi so/ste (zame) prav takšni.

To je trenutno živo v meni glede prevzemanja odgovornosti.
🙂

Dragoceni šakali – Dry County (1.)

Posted on by

Šakali igrajo v svetu NVC-ja prav izredno pomembno vlogo, po mojem mnenju.
Po definiciji, kot jo trenutno razumem, so šakali negativnosti v nas samih, katerim dajemo življenje sami in so uperjene proti drugim in/ali proti sebi.
Simbolično se v svetu NVC-ja  ta notranja psihična dinamika prikaže kot maskota šakala z uhicami naprej (negativnosti uperjene proti drugim) in z uhicami nazaj (negativnosti uperjene prosi sebi).

Z drugimi besedami, šakalčki so lahko vse, kar ljudje praviloma zaznavamo in verjamemo, da je narobe z drugimi in nami samimi v obliki misli, vzrocev in občutkov.

Primer šakalščine ( oz razdiralnega načina razmišljanja in izražanja):
– Ta naš sistem je pokvarjen, politiki so skorupirani,
– Ženske so kure, moški so prasci,
– Ta svet je pokvarjen, samo poglejte, koliko otrok umira od lakote,

– Popolnoma nemočna sem, lena in pasivna,
– Sem pa res en trot ej,
– Nimam znanja in ne morem si pomagati.

Lep primer šakalščine in utapljanja v lastni negativnosti je del pesmi Dry County, izvajalca Jon Bon Jovi-ja ( celotna pesem >>):

I cursed the sky to open
I begged the clouds for rain
I prayed to God for water
For this burning in my veins
It was like my soul’s on fire
And I had to watch the flames
All my dreams went up in ashes
And my future blew away

Kar bi rad v bistvu izrazil, je to, da je že res, da lahko imamo včasih res obupno obdobje in da marsikomu med nami sem ter tja res zmanjka tal pod nogami in vse postane črno, temno in hladno.

Ampak zanikanje, odrivanje in potiskanje negativnosti v nas samih  (šakalčki z ušesi nazaj) morda vendarle ni učinkovita dolgoročna strategija. In slepo izražanje negativnosti navzven (šakalčki z ušesi naprej) morda prav tako ni ravno učinkovita strategija. Ali pač?

Moja poanta je, da se ozaveščanje, soočanje in poglabljanje lastne realnosti s pomočjo prevzemanja odgovornosit za svoje očutke in odločnejša uporaba osebnostne moči, dejsnsko res lahko bogato obrestuje.
Enostavno zato, ker se pod vsakim še tako obupno črnim, zlobnim, negativnim in depresivnim občutkom skrivajo ZAKLADI.

Situacjie imajo vpliv in OB raznih situacijah lahko občutimo razne občutke (jezo ali sovraštvo, recimo), samo zato, KER jih napaja neko hrepenenje/potreba oz nerealiziran potencial.

Iz tega vidika so (zame) torej šakalčki oz obstoječe negativnosti v moji notranji psihčni dinamiki več kot dobrodošli in njihov ples je zame osebno res pomemben, saj mi kažejo na to, da pod njimi obstaja neka globlja realnost, ki je resnično izpolnjujoča in večna.

Kaj o tem menite vi?
🙂